|
|
|
|
|
|
Potovanje z avtodomom po Maroku |
|
Že pred nekaj leti sem razmišljal o potovanju z avtodomom. Ideja je bila potovati po Svileni cesti od Vladivostoka do Evrope. O tem smo se pogovarjali pri moji sestrični v Avstraliji in načrtovali, da bi na pot krenili leta 2020 ali 2021. Nato je prišel covid in potovanje je padlo v vodo. Ko so se razmere nekoliko umirile, smo določili nov termin, ki pa ga je preprečila vojna v Ukrajini. Tako sta se Erika in Drago odločila za potovanje po Evropi, jaz pa sem v želji, da se jima pridružim, začel iskati primerno vozilo.
Iskanje ni bilo preprosto – vedno se je pojavila kakšna ovira. Največja težava je bil obisk delavnice za homologacijo. Uslužbenec mi je zagotavljal, da homologacije nikoli ne bom opravil, če bom kombi predelal v avtodom sam. To me je tako potrlo, da sem za nekaj mesecev prenehal iskati vozilo. Ko sem se nekoliko pomiril, sem nadaljeval z iskanjem in po več mesecih končno našel nekaj, kar je približno ustrezalo mojim željam. Na koncu sem uvozil kombi in začel s predelavo. Povezal sem se z Megamobilom, pri njih kupil začetno opremo in upal, da bom predelavo končal v dveh mesecih. A bil je to le “račun brez krčmarja”.
Po štirih mesecih, precej izgubljenih živcev in z veliko pomočjo Draga Tuteka, sem končno dokončal predelavo in registriral vozilo. Odpravil sem se na testno vožnjo z Davorinom Mesarcem po Balkanu. Ker na poti ni bilo težav, sem bil prepričan, da sem pripravljen na pravo avanturo.
Naložil sem vse potrebne stvari (vsaj tako sem mislil) in se odpravil na pot. Po približno 60 km so se pojavile prve težave – prižgali sta se opozorilni lučki za ABS in ESP. Ker sem lahko vozil naprej, sem si rekel, da teh sistemov zaenkrat ne bom nujno potreboval. Prevozil sem Italijo in Francijo, a v Španiji se je pojavila resna napaka: alternator je prenehal polniti baterijo. Moral sem čim prej najti delavnico, ki bi napako odpravila.
V kraju Orpesa sem obiskal štiri ali pet delavnic, a povsod so me odslovili. Akumulator je bil skoraj prazen, zato sem se ustavil v avtokampu, da ga napolnim. Na srečo je bil receptor zelo prijazen in je klical delavnice v bližini – brez uspeha. Na koncu je našel Fordov servis v Castellón de la Plana in mi organiziral sprejem.
Ob dogovorjenem času sem prišel v delavnico, vendar je šef povedal, da bodo avto pregledali šele po končanih drugih popravilih. Pregled se je končal pozno popoldne: alternator ne deluje in ga je treba zamenjati. Omenil sem, da bi bilo dovolj zamenjati le krtačke, ne celotnega alternatorja, a so odgovorili, da tega ne izvajajo. Krtačke bi stale okoli 50 €, cel alternator pa več kot 850 € plus delo. Ker je bilo že prepozno za naročilo, sem moral čakati še en dan.
Naslednji dan je prispel alternator in ga je delavnica zamenjala do konca delovnega časa. Želel sem, da odpravijo še preostale napake, a so me prosili, naj pridem naslednji teden. Odpravil sem se na pot v upanju, da bomo napake odpravili v Marakešu. Še isti večer sem prevozil približno 300 km.
Pozno popoldne sem prispel v Algeciras in se takoj odpravil v trajektno pristanišče. Približno eno uro kasneje sem se vkrcal na trajekt in okoli osme zvečer prispel v Tanger Med. Za tisti dan je bilo dovolj – prenočil sem kar v pristanišču.
Po zajtrku sem se odpravil na pot odločen, da grem po avtocesti. Nekje sredi poti sem si želel ustaviti na počivališču in pomotoma zapeljal z avtoceste. Ker je bila cesta sprva v redu, sem nadaljeval pot, a sem kmalu krepko obžaloval to odločitev – cesta je postajala vedno slabša, ponekod skoraj neprevozna, polna udarnih jam. Po dveh urah mučenja sem končno spet prispel na avtocesto in uspešno dosegel kamp, kjer sta me čakala Drago in Erika. Ker je Drago že prej organiziral mehanika, mu je takoj sporočil, da sem prispel. V pol ure je mehanik prišel, pregledal avto in sporočil, da bodo napake odpravili šele v ponedeljek, saj potrebujejo rezervne dele.
Mehanik bi moral priti okoli 10. ure, a se je pojavil šele ob 13. uri in rekel, da pride po mene ob 14. uri. Ker ga do 15.30 ni bilo, sva z Eriko šla do šefa kampa in mu razložila težave. Ker je on organiziral mehanika, je takoj poklical in mi sporočil, naj bom naslednji dan ob 11. uri v delavnici.
Tudi ta dan ni šlo povsem gladko. Ob dogovorjeni uri sem bil pred delavnico (če ji lahko tako rečemo), kjer pa niso vedeli nič o mojih težavah. Kljub temu so se lotili dela in pozno popoldne odpravili napake. Zanimivo je bilo opazovati, kako popravljajo vozila kar na cesti.
Končno je prišel dan odhoda iz Marakeša. Odpravili smo se v kraj Ouzoud, kjer je zanimiv slap, visok približno 110 m, ki pada v več kaskadah.
Mož, ki nas je sprejel v kampu, se je ponudil za vodiča. Zelo dobro je govoril angleško in nam povedal veliko o svojem berberskem ljudstvu.
Kot običajno smo se na pot odpravili okoli 10. ure. Naš cilj je bil kamp, oddaljen približno 180 km. Tokrat cesta ni bila enaka kot prvi dan, saj smo zavili v pogorje Atlasa.
Pot nas je vodila po ozkih cestah vedno višje. Vožnja po gorskih cestah in dolinah je bila zelo zanimiva. Cesta je bila ponekod makadamska, temu primerna pa tudi hitrost.
Okoli tretje ure popoldne smo ugotovili, da danes ne bomo dosegli cilja, zato smo poiskali primeren prostor za prenočevanje na višini približno 1500 m.
Po kosilu sva z Dragom nažagala lep kup drv, ki jih bomo potrebovali pozneje v puščavi. Obenem sem zakuril majhen taborni ogenj in se ob njem grel ob polni luni vse do devetih zvečer.
Ker je bilo v moji shrambi še nekaj prostora, sem po zajtrku nažagal še nekaj drv. Naš današnji cilj je bil oddaljen približno 145 km. To samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če ne bi morali prečkati treh prelazov.
Dva sta bila višja od 2800 m, tretji pa je dosegel kar 2998 m. Do prvega prelaza je bila cesta še spodobna, nato pa je šlo samo še na slabše. Serpentine so bile takšne, kakršnih še nisem videl – ovinki izjemno ostri in strmi, zato smo jih vozili skoraj izključno v prvi prestavi.
Po dobrih šestih urah vožnje smo se ustavili na prelazu na višini 2350 m, le nekaj kilometrov pred ciljem. Čez čas se je na naše presenečenje pojavil pešec, ki nam je povedal, da je Italijan. Cel dan je že hodil, ker ga nihče od voznikov ni hotel pobrati.
Vprašal je, ali lahko postavi šotor ob naših vozilih, kar smo mu seveda brez pomisleka dovolili.
Popotnik se je zjutraj odločil, da gre z nami do večjega mesta, saj brez prevoza ne bi mogel opraviti načrtovane poti. Odložili smo ga v mestu Kaalat M'Gouna.
Drago se je tam pogovarjal z domačinom glede off-road poti, vendar je ta ugotovil, da gume na mojem vozilu niso dovolj primerne za zahtevnejši teren. Zato smo se odločili, da nadaljujemo po lažjih cestah proti zahodu.
Pozno popoldne smo ob cesti zagledali rečno korito. Z Dragom sva preverila, ali je mogoče parkirati, in lokacija se je izkazala za odlično. Vozila smo parkirali v suhi rečni strugi, pripravili ogenj in na žaru spekli zrezke.
Kljub temu, da smo se spustili za več kot tisoč metrov, je bilo to najhladnejše jutro doslej. Termometer je pokazal –2 °C. Načrtovali smo pot dolgo 270 km, kar nam seveda ni uspelo.
Drago je izbral makadamsko cesto, po kateri smo se premikali zelo počasi. Zaradi slabega stanja ceste smo kmalu morali znižati pritisk v pnevmatikah, da je bila vožnja sploh znosna. Nekje na sredini poti sem se v eni izmed vasi založil z zelenjavo.
Do popoldneva smo se spustili še za dodatnih 600 metrov, s tem pa se je občutno dvignila tudi temperatura. Tisti dan sem vodil naš mali konvoj. Po tretji uri popoldne sem začel iskati primeren prostor za prenočevanje in kmalu našel velik, raven teren za parkiranje.
Po kosilu sem se sprehodil po okolici. Malo stran sem opazil kamnite ograje in me je zanimalo, čemu služijo, vendar sem bil razočaran, saj za njimi ni bilo ničesar. Nekoliko naprej so stale preproste stavbe – nekatere kot bivališča, druge kot zavetje za koze. Kaj drugega kot koze tukaj itak ne preživi. Še zanje se sprašujem, kaj jedo, saj ni videti drugega kot kamenje.
V strugi sem opazil cev za vodo in ji sledil. Kmalu sem prišel do majhne oaze in sredi nje našel studenec, ki mu nisem videl dna.
Ker smo za ta dan načrtovali daljšo etapo, smo se na pot odpravili prej kot običajno. Že po dobrem kilometru smo ugotovili, da nas navigacija vodi napačno, saj se je pot preprosto končala. Morali smo se obrniti in se vrniti do zadnjega križišča. Na srečo to ni bilo daleč. Nato nas je pot vodila proti jugozahodu in vedno nižje.
V mestu Tata smo natočili gorivo, pozneje pa smo se v manjšem kraju oskrbeli še z zelenjavo. Drago je za ta dan izbral prenočevanje ob izviru tople vode. Pri kraju Fask smo zapustili asfaltno cesto in se zapeljali v brezpotje.
V oazi je bilo obdelano polje, delavec pa je pritekel k nam in nas opozarjal, da bomo obtičali. Ko mu je Drago povedal, da imamo štirikolesni pogon, se je nekoliko pomiril. Kljub temu smo se kmalu ustavili v globokem, mehkem pesku in se le s težavo izvlekli. Naprej je bila podlaga trdnejša in kmalu smo parkirali pri izviru.
Za ta dan je bila predvidena kratka etapa, zato smo na pot odšli nekoliko pozneje. Imel sem čas raziskati okolico, vendar nisem našel nič posebnega. Za dostop do glavne ceste smo izbrali drugo pot, ki je bila nekoliko boljša, predvsem ni bilo globokega peska. Na poti smo se ustavili v supermarketu Marjane in dopolnili zaloge hrane.
Današnji cilj je bilo parkirišče na Atlantski obali, kamor smo prispeli pozno popoldne. Parkirali smo blizu vode, a ker sem imel občutek, da bo plima poplavila teren, sem zvečer prestavil avtodom na višje parkirišče.
Opomba: Parkiranje ob vodi zahteva previdnost glede plime, kar sem tokrat upošteval.
Današnji dan je bil namenjen počitku. Zjutraj sem ugotovil, da je bil moj strah odveč, saj laguna ni povezana z morjem. Ko sem se razgledal naokoli, sem se odločil avto prestaviti nekoliko višje, k zapuščeni hiši. Tu sem bil sam in izkoristil priložnost, da se stuširam ter operem perilo.
Obenem sem imel lep razgled na morje. Popoldne sem pregledoval zemljevid in si okvirno začrtal prihodnjo pot, če se bosta Erika in Drago strinjala. Če jima ne bo všeč, bom verjetno nekaj dni potoval sam.
Na pot smo šli vsak po svoje. Drago je nekje zavil v puščavo in imel okoli 30 km slabe ceste. Jaz sem štartal kasneje in nisem videl, kje je zavil, zato sem ostal na asfaltirani cesti ter brez težav prispel do mesta Tan Tan. Tam sem poiskal muzej, ki se je izkazal za navadno ograjeno stajo za kamele. Zapeljal sem še v center mesta, se malo sprehodil in kupil zelenjavo.
Nato sem se odpravil v kamp v Port of Tan Tan, kjer smo se dogovorili za srečanje. Zvečer smo šli z angleškim parom na večerjo. Odločili smo se za ribe, a mislim, da smo naročili napačno vrsto. Bolje bi bilo, če bi vsak naročil svojo veliko ribo. Tako pa smo dobili mešanico rib, ki niso bile nič posebnega. Cena pa je bila povsem sprejemljiva.
Odpravil sem se na pot prvi. Današnji cilj je mesto Tarfaya, kakih 190 km jugozahodno. Na poti sem se ustavil v Naila lagoon v nacionalnem parku Khenifiss.
Kmalu sta se mi pridružila še Drago in Erika, vendar nas je močan naliv pregnal. Po dobri uri vožnje po avtocesti smo parkirali v mestu Tarfaya. Dogovorili smo se, da gremo spet na večerjo z ribami. Tokrat smo bili bolj izbirčni in naročili 1,5 kg ribo ter dva krožnika morskih sadežev. Velika riba je bila izvrstna. Naša napaka je bila, da smo naročili še drugo hrano. Riba s prilogo bi zadoščala za vse tri in stala približno 20 €.
Med večerjo se je močno ulilo in na poti do avtomobilov so bile ulice precej poplavljene. Vremenska napoved za naslednji dan ni obetavna. Ker parkirišče ni nič posebnega, se bomo verjetno dopoldne odpravili naprej. Načrt za božič se je spremenil in vrnili se bomo v kamp Atlantique Tantan v Port of Tan Tan, kamor bodo prispeli tudi prijatelji Erike in Draga.
Odločili smo se odpotovati v mesto Dakhla na jugu. Celo noč je občasno deževalo, podobno vreme je bilo tudi dopoldne. Ker je cesta proti jugu v dobrem stanju, smo se odločili odpeljati do mesta Boujdour in tam prenočiti v kampu, saj v prostih kampih včasih pride policija. Včasih le preverijo potne liste, lahko pa tudi prepovejo prenočevanje.
Med vožnjo je pihal močan zahodnik, in ker je dež ponehal, je veter nosil pesek čez cesto, tako da vozišča včasih sploh ni bilo videti.
Vso noč je bolj ali manj deževalo in pihal je veter. Zjutraj se je vreme izboljšalo in pozdravilo nas je sonce, tudi veter se je umiril. Lep dan za vožnjo po Zahodni Sahari. Pokrajina se zelo razlikuje od severa: neprekinjene ravnice peska in kamenja. Po 160 km sem ustavil na enem parkirišču in počakal Eriko in Draga. Ker je bilo še zgodaj, se je Drago odločil, da gremo do naslednjega parkirišča, približno 100 km dalje. Ustavili smo se nedaleč od glavne ceste, od koder je bil prekrasen pogled na Atlantski ocean.
Ker ni bilo vetra, smo se odločili pripraviti hrano na žaru. Po odlični večerji smo posedali in uživali v razgledu. Kmalu se je do nas pripeljal avto, bila je vojaška policija. Zelo prijazno so nas vprašali po potnih listih, nato smo še malo klepetali, ker je eden od njih vsaj malo govoril angleško. Rekel nam je, naj ga pokličemo, če bi karkoli potrebovali. Oni bodo na tem odseku, ker skrbijo za varnost.
Zjutraj sem se malo sprehodil ob klifu in presenečeno opazil, da sta v njegovem zavetju postavljena dva šotora. Očitno tam nekdo stalno živi v šotorih. Oprano perilo se je sušilo na skalah, poleg šotora je bil sod z vodo. Zelo nenavadno bivališče za naše pojme.
Nismo hiteli na pot, saj do Dakhle ni bilo daleč. Obiskali smo mestno tržnico, ki je podobna drugim. Odpeljali smo se še do konca polotoka v upanju, da bomo tam našli primerno mesto za parkiranje. Na koncu ceste se nismo niti ustavili, saj smo prišli v naselje barak. Bivališča so bila iz plastike, pločevine in platna. V tem naselju se zagotovo ne bi počutili varno. Na poti nazaj proti mestu smo se ustavili še pri svetilniku. Nič posebnega, razen da je zanemarjen. Nadaljevali smo pot do enega zaliva, kjer smo skoraj obtičali v pesku. S težavo smo obrnili in se odpeljali. Kmalu smo našli primerno mesto za parkiranje. Če se bo veter umiril, bomo tukaj ostali dva dni.
Lep dan je in odločili smo se za premor. Če ne bi bilo tako vetrovno, bi bilo prijetno sedeti na soncu. Zato je tukaj pravi raj za kajtarje, ki jih je veliko. Blizu nas so štirje francoski avtodomi, ki so tu že teden dni in vsak dan kajtajo. Dopoldne še ni dovolj vetra, popoldne pa močno piha severozahodnik. Imeli smo tudi srečo, da smo dopoldne videli flaminge, ki so se hranili v plitvi vodi. Malo smo se morali potruditi, da smo si naredili zavetje pred vetrom in spekli zrezke na žaru.
Ker je Drago našel trgovino z alkoholom, smo se dopoldne vrnili v Dakhlo. Založili smo se s pijačo za naslednja dva ali tri tedne. Nismo se želeli vračati po isti poti, zato smo zavili proti vzhodu. Kmalu smo naleteli na veliko čredo kamel, pozneje pa še dvakrat na še večje črede. Zdaj smo prišli v osrčje Zahodne Sahare.
Pokrajina se je spet spremenila v eno samo ravnino, ki jo je bičal močan veter. Kmalu smo opazili ogromno čredo koz, pastir pa nam je mahal. Ustavili smo se in Drago je ugotovil, da prosi za vodo. Dal mu je petlitrsko plastenko vode. Veter je tu brutalen. Piha s hitrostjo med 50 in 80 km/h ter nosi prah in pesek, ki ju čutiš v očeh in med zobmi.
Našli smo primeren prostor za prenočevanje. Menil sem, da je to slaba odločitev in da bi bilo bolje, če bi šli še 50 km naprej do manjšega mesta Bir Anzerane, kjer bomo gotovo našli zavetje. V mestu smo res našli zapuščeno sosesko in se namestili med hiše, zaščiteni pred vetrom.
Po zajtrku smo si želeli ogledati vasico, vendar smo ugotovili, da gre le za vojaško bazo in nekaj domačinov. Prvotni načrt je bil, da iz tega kraja prečkamo ta del Sahare proti severu, vendar na nobenem elektronskem zemljevidu nismo našli poti.
Zato smo se odločili, da se odpravimo proti severozahodu po poti, ki jo je našla navigacija Magic Earth. Po približno 10 km smo se ustavili in za pot povprašali nekoga, ki je tam delal. Kolikor smo ga razumeli, je pot neprevozna zaradi peska. Tako smo opustili namen prečkati Zahodno Saharo po divjem terenu.
Na poti nazaj sem se ustavil, da bi fotografiral veliko čredo ovac in koz. Pastir je pristopil k avtu, mi nekaj govoril in pokazal na suhe fige, ki sem jih imel na sedežu. Seveda sem mu dal fige, za kar se mi je prisrčno zahvalil.
Nadaljevanje poti je minilo brez težav. Zvečer smo se ustavili na lepem prostoru za prenočevanje, a kmalu je do nas prišel vojak in povedal, da tu ne smemo prenočevati. Zato smo se odpeljali približno 10 km naprej in našli primerno počivališče.
Za ta dan smo se dogovorili, da poiščemo prenočišče blizu mesta Laayoune.
Ker je danes petek in je v Maroku ta dan dela prost, je na cesti zelo malo prometa. Vožnja je zato potekala gladko in brez težav. Ker sem potreboval vodo, sem šel do fontane blizu mesta, kjer me je presenetila množica domačinov, ki so si polnili plastenke. Moral sem čakati skoraj uro, da sem prišel na vrsto za polnjenje rezervoarja.
Mesto Laayoune je precej veliko, ima približno 260.000 prebivalcev. Preseneti, ker je izjemno lepo urejeno. Glavne prometnice so šestpasovne, ob njih pa je veliko zelenja. Povsod so palme in nenavadno veliko parkovnih površin. Izven mesta smo našli parkirišče. Ta kraj je verjetno jezero, kadar imajo dovolj vode, zdaj pa je vse suho.
Spet nismo imeli sreče, saj sta kmalu prišla dva (ne vemo, kdo sta bila) in nam razložila, da tukaj ne moremo prenočiti. Po nekaj telefonskih pogovorih in slikanju naših vozil ter dokumentov sta nas odpeljala na kraj, kjer eden od mož živi. Na srečo so vedno prijazni in ti ne gredo na živce. Nam pa je tako ali tako vseeno, kje prenočimo.
Okoli polnoči smo spet imeli obisk, tokrat policije, ki nas na srečo ni pregnala. Postopek je bil enak: fotografiranje potnih listov in vozil. Dopoldne smo se vrnili v Laayoune. Obiskali smo dva nakupovalna centra v upanju, da bomo kupili šampanjec, a to je bil račun brez krčmarja.
Pot nas je nato vodila proti vzhodu, v osrčje Zahodne Sahare. Severni del Zahodne Sahare je precej drugačen od južnega. Sahara tukaj ni tako ravninska, precej več je dreves in grmovja. Naš cilj je bilo mesto Es Smara. Malo pred mestom smo obiskali muzej, kjer so bile razstavljene fotografije rezbarij v kamnu in kamnito orodje, najdeno na tem območju. Risbe naj bi bile stare več kot 10.000 let.
Presenetila me je velikost mesta, ki ima okoli 60.000 prebivalcev, česar ne bi pričakoval sredi puščave. Parkirali smo v središču mesta poleg mošeje. Drago si je zaželel kamelje zrezke, ki smo jih kupili pri mesarju in so nam jih takoj pripravili v sosednji restavraciji. Mesa je bilo skoraj 700 g. Poleg smo dobili še solato, kruh in čaj. Račun je bil le približno 10 €.
Danes zjutraj si za spremembo nisem pripravil zajtrka, ampak sem šel na glavno ulico, kjer sem na stojnici pojedel dve palačinki in spil čaj. Nato smo se malo sprehodili po mestu in si ga ogledali. Na poti nazaj smo na tržnici kupili, kar smo potrebovali.
Ker danes nismo imeli dolge poti, smo odšli precej pozno. Med potjo smo se ustavili v opuščeni vasi, ki je zanimiva zaradi oblike stavb. To so okrogle, kupolaste stavbe, zgrajene iz blatnih opek in materiala, podobnega travi. Ni mi jasno, od kod so dobili vodo, saj daleč naokoli ni rastlin, ki bi kazale na vir vode. Nekaj kilometrov naprej smo parkirali v suhi strugi. Morda je bil to njihov vir vode.
Na zahodu se je pooblačilo in upam, da ponoči ne bo deževalo. Dež bi nas morda spravil v težave, zaradi katerih se ne bi mogli odpeljati na cesto.
Moja bojazen se je uresničila in ponoči je malo deževalo. Ko sem se zjutraj zbudil, sem najprej preveril, kako prevozna je pot. Ob tem je spet začelo rahlo deževati, približevali so se temni oblaki. Poklical sem Draga in mu povedal, da se bom odpeljal na trdno cesto, dokler je še mogoče.
Poleg oaze je nekaj stavb, za katere menim, da so jih nameravali tržiti tujcem. Zdaj je vse opuščeno. Morda so tu kdaj tudi živeli, saj je med stavbami razmeroma veliko pokopališče. Presenečen sem odkril, da nisem sam v oazi – družbo mi delajo štirje divji osli, ki niso preveč plašni. Pregnal sem tudi sivo čapljo. Zvečer, ko sem zakuril ogenj, so se začele oglašati žabe.
Ker se mi ni mudilo na pot, sem se po zajtrku odpravil raziskovat okolico. Povzpel sem se na hrib nad oazo, od koder je bil lep razgled. Zanimalo me je, od kod prihaja voda, zato sem dolgo sledil pasu rastlinja, vendar izvira nisem našel. Pesek pod nogami je bil ves čas vlažen.
Videti je, da se voda iz okoliških vzpetin počasi steka skozi pesek v dolino, kjer leži oaza. Med raziskovanjem so me pritegnile nenavadne betonske strehe, ki so komaj pol metra štrlele iz tal. Ko sem šel bliže, sem presenečeno ugotovil, da gre za vodne rezervoarje.
Na enem sem odprl vrata in v notranjosti je bilo vsaj pol metra čiste vode. V bližini so bili še trije taki rezervoarji. Kdo jih uporablja, če je oaza nenaseljena? Take betonske bloke sem sicer že večkrat opazil, a šele zdaj sem razumel njihov namen.
Do rezervoarjev je bil skopan jarek, po katerem so speljali vodo. Pred njimi je tudi poglobljeno korito, kamor se najprej usede pesek, ki ga voda prinese s seboj – preprosta, a učinkovita filtracija.
Nato sem se odpeljal v El Ouatia v kamp, kjer smo bili dogovorjeni.
Dopoldne smo sedli na kolesa in se odpravili raziskovat kraj. Med vožnjo po okoliških ulicah se razkrije vsa beda – predvsem onesnaženost s plastiko je zelo opazna. Zdi se, kot da smeti preprosto nekje odvržejo, potem pa jih veter raznaša naokoli.
Med kolesarjenjem smo naleteli na prizor iz vsakdanjega življenja: zmotili smo kozo, ki je ravno povrgla mladiča. Zapeljali smo se tudi do vhoda v pristanišče, vendar je bil dostop prepovedan, zato nismo niti poskušali mimo policistov in stražarjev.
Zvečer smo šli v restavracijo na božično večerjo, ki jo je organiziral Drago. Bilo nas je deset. Postrežba je bila v redu, hrana dobro pripravljena, a količine so bile očitno pretirane – na koncu nismo pojedli niti polovice, ostanek pa je najverjetneje končal v smeteh.
Na koncu nas je presenetil račun, ki je bil nenavadno visok: 800 evrov za večerjo. Ker se nam je vsem zdel znesek pretiran, sta se Drago in Walter odpravila pogajat z lastnikom. Po nekaj izgovorih je vendarle pristal na 600 evrov. Napaka pa je bila predvsem Dragova, saj se ni vnaprej natančno dogovoril, kaj in koliko bomo jedli – in predvsem, koliko nas bo to stalo.
V kamp smo se vrnili z grenkim priokusom naivnih turistov. Zase sem si zapisal pomembno lekcijo: v prihodnje bom veliko bolj previden, kadar bo Drago organiziral kaj podobnega.
Še en dan za počitek. Izkoristil sem ga za pranje posteljnine in drobna opravila okoli avtodoma. Dopoldne je domačin prišel ponujat ribe, zato smo se odločili, da si za večerjo pripravimo pravi mali ribji žar. Ker je bilo v mojem avtodomu še precej drv, to ni bil noben problem.
Večerja za tri je skupaj stala manj kot 15 evrov – dve veliki ribi na žaru, krompirjeva in mešana solata ter seveda še kozarec vina zraven. Prava praznična pojedina za božični večer.
Erika se je slabo počutila zaradi preobilne večerje prejšnji dan, zato je večino dneva počivala in je skoraj ni bilo na spregled. Tako sva z Dragom za kosilo spekla samo eno ribo, bolj skromno, a ravno prav.
Zvečer je cela družba dolgo sedela ob ognju. Pogovor je tekel predvsem o potovanjih – kdo je bil kje, kam se še namerava odpraviti in kakšne načrte ima za prihodnost. Ker sva pripravila precej žara, si je še Walter spekel puranje ražnjiče. Za sladico pa so na mizo prišle še čokoladne kroglice Ferrero Rocher, ki so večer prijetno zaokrožile.
Tri dni lenarjenja je bilo dovolj. Dopoldne smo pospravili stvari in se po nakupu škampov, ki jih je domačin prinesel v kamp, odpravili na pot. Cilj današnjega potovanja je bil obisk trdnjave Fort Bou Jerif.
Trdnjavo so Francozi postavili na precej nenavadnem kraju. Navigacija me je z avtoceste usmerila na stransko pot, ki ji nisem zaupal, saj je bila videti precej blatna. Zato sem peljal še nekaj kilometrov po avtocesti in nato zavil na drugo stransko pot, a se je zgodba ponovila.
Očitno bi moral zapeljati v oazo in skozi njo. Poskusil sem, a po približno sto metrih ustavil in se vrnil na trdno cesto. Nato sem šel peš preverit, ali je pot sploh prevozna. Ker mi je bilo vse skupaj preveč sumljivo, sem se odločil, da ne bom tvegal.
Medtem je tudi Drago prispel do oaze in se že pogovarjal z domačinom. Nekako smo se sporazumeli in razumeli, da pot po dežju ni enostavno prevozna. Vrnili smo se na avtocesto in po precej daljši poti končno prispeli do trdnjave.
Kljub temu smo zadnjih deset kilometrov vozili po poti, ki ji težko rečemo cesta. Ker pod trdnjavo ni bilo dovoljeno prenočevati, smo se zapeljali v bližnji – in edini – kamp. Za večerjo smo pripravili škampe in ribo od včeraj. Trdnjava bo na vrsti jutri.
Pred odhodom smo se pri oskrbniku kampa pozanimali, ali je mogoče prevoziti pot, ki smo si jo izbrali. Zatrdil nam je, da je to mogoče z motorjem, ne pa z našimi vozili, saj je cesta ponekod preveč nagnjena.
Najprej smo si ogledali trdnjavo, ki je žal v zelo slabem stanju. Zgrajena je bila predvsem iz blatnih opek, ki niso mogle kljubovati zobu časa.
Do asfaltne ceste smo imeli le še štiri kilometre, tam pa smo ponovno napolnili gume. Pot nas je nato vodila med zanimivimi griči do mesta Sidi Ifni, od tam pa smo nadaljevali proti vasici Lagzira.
V Lagziri smo parkirali na pečini nad morjem. V bližini je ob obali znameniti skalni lok na plaži Lagzira – pravzaprav sta tam kar dva. Danes smo se sprehodili do prvega, od koder nas je zaradi dežja kmalu pregnalo nazaj.
Dopoldne smo si želeli ogledati še drugi lok. Peljali smo se po blatni cesti do klifa, kjer pa smo ugotovili, da loka sploh ni. Ustavil sem se na blatnem delu ceste, ker mi Drago ni naredil prostora na trdni podlagi, zato sem imel precej težav, da sem obrnil avto in se skozi blato vrnil nazaj na boljšo cesto.
Nato smo nadaljevali vožnjo proti severu in se ustavili v Mirleftu, kjer smo si ogledali trdnjavo na vrhu hriba. Ta je bila še v slabšem stanju kot tista v puščavi, vendar je razgled z nje vseeno poplačal trud.
Pozneje smo se odpeljali proti kampu kraju Issen v bližini Agadirja, kjer smo se dogovorili za srečanje z vodnikoma podjetja Seabridge. Večer smo preživeli ob prijetnem ognju. Tekla je živahna debata o potovanjih, zraven pa smo pridno zalivali rdeče vino. K počitku smo se odpravili šele okoli polnoči.
Zjutraj so se pokazale posledice nočnega popivanja. Drago je izjavil, da ne gremo nikamor, ker ima prevelikega mačka. Zato smo se odpeljali v predmestje Agadirja v trgovino po nakupih. Trgovina ima zelo dobro založen oddelek z alkoholom, kar je v Maroku – muslimanski državi – vedno nekoliko presenetljivo.
Nakupili smo, kar smo želeli, in se odpravili proti blagajni. Ko sem šel mimo zadnjega pulta, sem v vitrini zagledal pršute. Pri blagajni sem omenil, da sem jih videl, zato sva se z Dragom vrnila in res našla tudi klobase iz svinjskega mesa, ki jih v Maroku prodajajo le v določenih, posebnih trgovinah. Nekaj malega sva kupila.
Nato smo se vrnili v kamp. Sam pa sem se odločil, da tam ne bom preživel še ene noči, zato sem se odpeljal kakih 500 metrov stran in našel miren prostor za parkiranje, kjer sem upal, da me ponoči ne bo nihče motil.
Po zelo mirni noči sem se odpravil v kamp. Dogovorili smo se, kje se dobimo v Agadirju. Ker sem moral še na črpalko, sem na parkirišče prišel nekoliko pozneje kot onadva. Za začetek smo izbrali vožnjo z mini vlakcem po mestu. Upal sem, da nas bo popeljal skozi stari, zanimiv del mesta, a sem se motil – na krožni vožnji ni bilo nič posebnega za videti.
Nato smo se z žičnico odpravili na vrh hriba, kjer smo si ogledali trdnjavo Agadir Oufella. Žal mi je bilo, da nismo šli s kolesi ali peš, saj je vožnja stala 13 €, v to ceno pa ni bil vključen ogled notranjosti trdnjave. Trdnjavo je leta 1960 do tal porušil potres, v katerem je umrlo več kot 15.000 ljudi.
Po ogledu obzidja sta Drago in Erika vzela taksi in se odpeljala v Agadir Medino. Sam sem se odločil, da se tja odpeljem s kolesom, ker ni bilo tako daleč. Škoda denarja za taksi – s kolesom pa vidiš več.
Agadir Medino je prav tako porušil potres, popolnoma pa so jo obnovili leta 1990. Ta poustvarjena medina, zasnovana za oživitev duha amaziške (berberske) dediščine, obiskovalcem ponuja poglobljeno potovanje v tradicionalno maroško arhitekturo in obrt.
Zvečer sem si privoščil maroški tagin za večerjo. Promenada ob obali je zelo obiskana in polna restavracij, v katerih strežejo tudi alkohol, kar je za Maroko zelo nenavadno.
Med potjo mi je Erika sporočila, da zvečer ne bodo v kampu, ampak gredo na precej drago večerjo. Zato sem se odločil, da ne grem v kamp, temveč nekam na obalo. Navigacija me je vodila po vedno bolj nenavadni poti, dokler ni bilo več ceste, le še pesek in kamenje. Kljub temu sem nadaljeval in kmalu dosegel vidno peščeno stezo, ki me je pripeljala do peščenih sipin ob obali. Vožnja po pesku je bila precej udobnejša kot po kamenju.
Našel sem primeren prostor za parkiranje. Približno 200 metrov stran sem opazil še en avtodom in šel pozdravit. Bili so Švicarji in ker niso govorili angleško, se nisem odločil parkirati blizu njih. Predvideval sem, da bo to zelo miren kraj za silvestrovanje.
Vendar je že po nekaj minutah mimo pridrvela prva skupina na štirikolesnikih. To se je nadaljevalo do mraka. Pripravil sem si taborni ogenj in se grel ob njem, ko sta prišla dva vojaka ali policista in me povprašala po dokumentih. Obenem sta mi hotela povedati, da tukaj ni dovoljeno kuriti. Hm, sredi puščave, kjer ni drugega kot pesek. Rekel sem, da bom pospravil, in sta odšla.
Ni minila ura, ko sta se pripeljala še dva policista. Eden je govoril angleško, malo smo poklepetali, glede ognja pa mi je samo naročil, naj bom previden. Ker je silvestrski večer, bom poskusil gledati TV Slovenija, če bo prenos podatkov dovolj dober.
Odločil sem se poskusiti doseči vasico Tifnit, ki leži južno od mene. Zapeljal sem se po sipinah in se ustavil pri skupini motoristov. Vprašal sem lokalnega vodnika, ali grem v pravo smer. Potrdil je, da je vas južno od nas.
Nadaljeval sem navkreber, a kmalu ugotovil, da ni primerne poti za prečkanje sipin. Vrnil sem se do skupine, zdaj pa je vodnik rekel, da se z avtom v tej smeri ne da priti do vasi. Zato sem se odpeljal proti severu in po nekaj kilometrih prispel na trdno podlago.
Odpeljal sem se do kampa in izvedel, da bodo ostali tam še eno noč. Sam sem se odločil obiskati vasico Tifnit in tam prenočiti. Na žalost je od vasice ostala le ena stavba, ostalo so porušili.
Našel sem primeren prostor za parkiranje in si pripravil hrano. Takrat je do mene prišel domačin in me povabil na kosilo. Pripravljali so tadžin, maroško nacionalno jed. Prijaznega vabila seveda nisem mogel zavrniti, čeprav sem imel že skuhano kosilo.
Ker so jedli z rokami, sem se jim pridružil na enak način. Po kosilu je sledilo še obvezno sadje in na koncu čaj.
Drago mi je poslal koordinate za naslednji cilj: ogled jame Win Timdwin na višini približno 1400 metrov. Zadnji kilometri ceste so bili zelo strmi in ovinkasti.
Na cilj sem prispel precej pred njima, zato sem se kar odpravil proti jami, približno dvajset minut hoje. Pred jamo je bazen blatne vode, ki priteka iz nje. Vhod se začne kot velik rov, ki pa je po sedemdesetih metrih zaprt z rešetkastimi vrati – torej nič od ogleda jame. Za prazen nič smo se vozili navkreber.
Naslednji cilj je bil Paradise Valley. Našel sem parkirišče in si takoj začel pripravljati kosilo, ki mi je ostalo od včeraj. Že prejšnji dan so me domačini opozorili, naj ne gremo v to dolino, ker je napovedano obilno deževje z močnim vetrom. Med vožnjo proti dolini sem poslušal poročila, kjer so objavili rdeči alarm zaradi dežja.
Ko sta Drago in Erika prispela, sem to omenil, vendar je Drago pogledal radarsko sliko in ocenil, da nam ne bo hudega. Tudi meni se je lokacija zdela popolnoma varna. Ko sem se najedel, sem vseeno šel pogledat, kje je pot v dolino, da je naslednji dan ne bi iskali.
Kmalu zatem je prišel policist in nam rekel, naj takoj zapustimo dolino, če nočemo tukaj obtičati več dni. Napovedujejo veliko količino dežja, ki se bo stekala po dolini. Ta se na koncu zelo zoži in voda bo poplavila cesto, da ne bo več prevozna. Med vožnjo proti izhodu mi je bilo jasno, da opozorilo ni bilo zaman.
Zato sem se odpeljal proti obali in v kraju Awrir našel primeren parkirni prostor za prenočevanje.
Ponoči sem se zbudil in pogledal v strugo, ki je bila zvečer suha kot poper. Zdaj je po njej bučal hudournik – in to po le treh ali štirih urah dežja. Drago se je želel vrniti v Paradise Valley, vendar mu je receptor to odsvetoval, zato smo se odpravili proti mestu Essaouira.
Približno na polovici poti je bila glavna cesta zaprta. Zavil sem na obvoz, ki seveda ni bil označen. Zapora je bila narejena tako, da so čez cesto vrgli prenosne ograje – niso bile postavljene, ampak so ležale. Skoraj sem jih prepozno opazil. Obvoz je bil dolg več kot 20 km.
Poklical sem Draga in mu povedal za obvoz. Odločil se je za drugo cesto ob obali. Nisem komentiral, menil pa sem, da se je odločil napačno. Ko sem bil že več kot uro na parkirišču, me je poklical in povedal, da je obtičal – čez cesto teče reka, ki je ne more prevoziti. Moral se bo vrniti in poiskati drugo pot, kar bosta storila jutri.
Med vožnjo sem opazoval okolico in se čudil, kako so lahko nastala jezera po le nekaj urah dežja. Na enem od mostov sem se ustavil in slikal reko, ki je prejšnji dan zagotovo ni bilo. Zdaj blatna voda drvi proti morju.
Bilo je že popoldne, ko mi je Drago sporočil, da sta spet obtičala. Poslal sem mu sled, po kateri sem brez težav prišel do predmestja Essaouire. Predvideval sem, da bosta prispela tako pozno, da bomo prenočili na tem parkirišču – in tako je tudi bilo.
Ves dan se je vreme izmenjevalo: malo sonca, veliko dežja. En dan počitka mi ni škodil. V takem vremenu ogled mesta tako ali tako ne bi bil prijeten.
Ko se je nekoliko zjasnilo, smo se odpravili proti mestu. Parkirali smo na obrobju in se peš podali v center. Večji del mesta obdaja visoko obzidje.
V notranjosti (Medina) je nešteto prodajaln, kavarnic in delavnic. Čeprav je kazalo, da bo vreme zdržalo, smo vseeno vzeli dežnike s seboj – in seveda so nam prišli zelo prav. Vreme se tu neverjetno hitro spreminja.
Med pohajkovanjem po mestu smo se ustavili v enem od lokalov in počakali, da preneha deževati. Nato smo nadaljevali ogled po ozkih ulicah. Najbolj zanimive so delavnice, kjer mojstri še vedno izdelujejo čudovite izdelke s preprostim orodjem.
Ko smo šli mimo pekarne, si nismo mogli kaj, da ne bi pogledali vanjo. Delavec nam je pomahal, naj vstopimo. Zanimivo je bilo videti, kako pečejo kruh – nič avtomatike, vse ročno. Seveda smo kupili tudi svež kruh.
Sledil je še sprehod po obzidju, kjer so še vedno nameščeni topovi. Nato še pristanišče. Ladje so v obupnem stanju, vendar očitno nalovijo ogromno rib, saj so povsod stojnice z obilico ulova.
Na stojnici si izbereš ribo in ti jo v bližini pripravijo na žaru. Vse skupaj je precej poceni – Hrvati bi se lahko marsičesa naučili od njih.
Ker je bilo že pozno popoldne, smo si za prenočevanje izbrali parkirišče, oddaljeno le kakšnih 30 km.
Za danes smo načrtovali daljšo pot. Naš cilj je bilo mesto El Jedida, veliko mesto ob atlantski obali. Vožnja ni bila nič posebnega: dolgi odseki slabih cest z velikimi udarnimi jamami, kar v Maroku ni nič novega.
Na poti sem se ustavil v enem kraju, da sem si priskrbel zelenjavo.
Že pred krajem sem srečeval konjske vprege. Zanimivo je, da so bili vsi vozovi enosni, vpregli pa so konja ali osla. V kraju je bilo urejeno veliko parkirišče za te vozove, ki je bilo precej polno.
Pokrajina se je drastično spremenila. Nismo več v Sahari, naokoli so sama polja in videti je, da že poganja žito. Tudi pokrajina ni več ena sama ravnica, ampak je precej hribovita.
V El Jedido sem prispel okoli 17. ure, pred Dragom in Eriko, ki sta se peljala po cesti tik ob obali. Parkiral sem ob portugalski trdnjavi, kjer je brezplačno parkirišče pod nadzorom policije.
Po obroku smo šli še na sprehod po mestu, ki je kljub pozni uri vrvelo od ljudi.
Dopoldne sem se še enkrat odpravil v portugalsko trdnjavo. Najbolj sem si želel ogledati znamenito cisterno s kapaciteto 5.000 m³, vendar je bila žal zaradi obnove zaprta. Preostali del trdnjave ni bil posebno zanimiv in ni upravičil daljšega ogleda.
Današnji cilj je bila Casablanca, oddaljena le približno 90 kilometrov. Malo pred mestom smo se nastanili v avtokampu. Potreboval sem tuš in oprati sem moral tudi nekaj perila.
Ker sta v okolici le dva kampa, so cene temu primerno zasoljene. Drugi kamp je sicer nekoliko cenejši, a ima tako slabe ocene, da se zanj nismo odločili.
Tudi ta, v katerem smo prenočili, pa si po mojem mnenju ne zasluži denarja, ki ga zahteva – prvi kamp na poti, kjer ti za tuširanje dodatno zaračunajo.
Načrt, da se proti Casablanci odpravimo okoli devete ure dopoldne, se je – ovsem po maroški scenariju – hitro razblinil. Drago se je zapletel v dolg pogovor z lastnikom sosednjega avtodoma, Erika pa z njegovo ženo, zato smo na pot krenili šele malo pred poldnevom. Čas tu očitno teče drugače, brez naglice in urnikov.
V Casablanci smo imeli jasen načrt: najprej obisk mošeje, nato sprehod po Medini z lokalnim vodičem. Dve uri, kolikor naj bi trajal ogled, sta se brez težav raztegnili na tri. Vodič nam je postregel s številnimi zanimivimi zgodbami in pojasnili, sprehod po ozkih ulicah Medine pa je bil že sam po sebi doživetje – preplet vonjav, zvokov in vsakdanjega mestnega vrveža.
Med hojo nam je razložil, da ima vlada z Medino velike načrte. Želijo jo preurediti in prilagoditi turizmu, a s tem bo stari del mesta izgubil tisto, kar ga dela pristnega. V bližini že raste pristanišče za turistične križarke, namenjeno premožnejšim obiskovalcem. Medtem pa številne hiše v Medini samevajo – nekatere so že porušili, druge čakajo na nejasno prihodnost.
Ko smo vodiča povprašali, kje bi lahko pojedli dober tadžin, nas ni poslal v bleščeče restavracije, temveč v del mesta, kjer hrano strežejo kar na ulici. Pred tem smo iz radovednosti preverili ceno tadžina v enem od lokalov – 160 dirhamov za porcijo. Na ulici smo za pristno in okusno kosilo, skupaj s čajem, plačali le 30 dirhamov. Razlika ni bila le v ceni, temveč tudi v vzdušju.
Na poti nazaj do avtodomov smo se ustavili še ob katoliški katedrali, ki je danes le še bleda senca svoje nekdanje vloge. Namesto oltarja stoji ogromen elektronski zaslon, na katerem se vrtijo reklame in verjetno tudi prenosi nogometnih tekem. Krščanska simbolika je izginila, stranske ladje pa so zapolnjene z mizami, računalniki in fliperji. Prostor, ki je bil nekoč namenjen tišini, danes živi povsem drugo, precej glasnejše življenje.
Pozno zvečer smo prijetno utrujeni prispeli do svojih vozil. Mir pa ni trajal dolgo. Nekdo je potrkal na vrata in zahteval plačilo za parkiranje, čeprav je bilo parkirišče uradno brezplačno. Najprej je zahteval 100 dirhamov, nato znesek znižal na 20. Pojasnil sem mu, da mu bom plačal zjutraj, če bo res vso noč pazil na vozila. Temu so sledile prošnje – najprej za Coca-Colo ali vodo, nato še za čokolado ali bonbone. Kaj se je medtem dogovoril z Dragom, ne vem, ko sem želel posredovati, me je odslovil z besedami, da se bo on dogovoril zase, jaz pa naj uredim svoje.
Ker sem se sredi noči zbudil, sem preveril, ali je redar res kje na parkirišču. Seveda ga ni bilo, je pa zjutraj prišel do mene po denar. Odslovil sem ga z argumentom, da ni izpolnil svoje obljube in zato ne more pričakovati plačila. Današnji načrt je bil ogled mošeje Hasan II. Ko smo se peljali proti njej, mi je Drago omenil, da bi mu moral plačati. Odgovoril sem mu, da ga ni bilo na parkirišču, zato ni plačila. S tem sva tudi zaključila.
Za ogled mošeje je cena 140 dirhamov, kar se mi je zdelo precej visoko. Gradnjo so pričeli leta 1986 in jo končali leta 1993. Mošeja velja za drugo največjo na svetu: dolga je 200 metrov, široka 100 metrov in visoka 65 metrov, njen minaret pa meri kar 205 metrov. Notranjost je res osupljiva, nisem si mislil, da še obstajajo mojstri, sposobni izdelave vseh teh podrobnosti.
Vodnik nam je povedal, da je pri projektu sodelovalo okoli 12.000 umetnikov in rokodelcev iz celega Maroka. Projektant mošeje je Francoz.
Za konec smo si ogledali še muzej, kjer so razstavljeni posamezni elementi, uporabljeni pri okrasitvi mošeje. Ob vsakem je bil opis, kako se imenuje in kako se izdeluje.
Po ogledu smo se odpeljali do trgovine Carrefour na obrobju mesta, kar je bila prava muka. Za dobre tri kilometre smo potrebovali skoraj eno uro – promet je res obupen. Najbolj je treba paziti na mopediste, saj so zelo nepredvidljivi. Po opravljenem nakupu smo se odpravili na pot. V bližini mesta Settat smo v majhnem gozdičku našli primeren prostor za prenočevanje.
Noč je bila jasna in temu primerna je bila tudi jutranja temperatura – termometer je kazal 7 °C. Kmalu pa je sonce pregnalo mraz. Na poti proti naslednjemu parkirišču sem se peljal skozi nasade oljk, tudi vsa polja ob cesti so bila obdelana. Kaže, da je to izrazito poljedelsko območje.
V vasi Sidi Abdellah sem dopolnil zaloge zelenjave in sadja, nato pa sem v vasi Sidi Rahal zapeljal v pogorje Atlasa. Od tu naprej se je cesta precej strmo vzpenjala. Najvišja točka današnjega dne je bila na 1553 metrih nadmorske višine in temu primerna je bila tudi temperatura – iz prijetnih 16 °C je v kratkem padla na 7 °C. Na srečo sem se nato spustil na okoli 1380 metrov, kjer je bilo nekoliko topleje, a ponoči bo zagotovo blizu ničle.
Kot sem predvideval, je ponoči temperatura padla in zjutraj je bila zemlja pomrznjena. Pred menoj je bil vzpon čez prelaz Col du Tichka, visok 2260 metrov. Na srečo so pred leti zgradili novo cesto, po kateri je pravi užitek voziti. Neprekinjen vzpon ter številni ovinki in serpentine poskrbijo za res lepo in tekočo vožnjo.
Mimo se je peljalo kar nekaj motoristov, ki jim ta del ceste očitno nudi poseben užitek. Slaba stran nove ceste pa je v tem, da so prerezali grebene, niso pa utrdili pobočij nad njimi. Na precej mestih je bila vsaj polovica ceste nevozna zaradi podorov. En odsek je bil celo preusmerjen na staro cesto, saj je novi del popolnoma zaprl plaz kamenja in blata.
Kljub temu sem med vožnjo užival v razgledih na pobeljene vrhove. Večkrat sem se ustavil, da sem naredil kakšen posnetek. Spust na drugi strani prelaza je bil precej manj ovinkast, zato je bila vožnja tam bolj mirna in gladka.
Na poti sem se ustavil v vasi Agouim in se malo sprehodil. Pravzaprav sem iskal kakšno stojnico, kjer prodajajo tiste značilne palačinke, a je žal nisem našel.
Nadaljeval sem vožnjo in prispel v mesto Ouarzazate, kjer smo bili dogovorjeni, da se snidemo. Kmalu sem dobil sporočilo, da sta Drago in Erika nekje zapustila glavno cesto, se odpeljala na ogled vasi Telouet in bosta tam tudi prenočila.
V Ouarzazatu je bil tisti dan semenj, saj je bila nedelja. V bistvu ogromen bolšji sejem. Sprehodil sem se skozi ta kaotični prostor in se čudil, kaj vse je naprodaj – od povsem novih stvari do najrazličnejših rabljenih predmetov.
Na koncu sem si v majhni oazi izven mesta našel miren prostor za prenočevanje.
Zbudil sem se v zelo mrzlo jutro. Še vedno sem bil na višini 1250 m. Termometer je kazal –2 °C, v avtodomu pa le 2 °C. Na srečo je kmalu posijalo sonce in ogrelo ozračje.
Za ta dan sem imel v načrtu obisk Kasbah Tifoultoute, vendar se je izkazalo, da je bil to bolj ali manj izgubljen čas. V notranjosti je bila le restavracija, drugega pa skoraj ni bilo videti. (Priporočam, da se kasbah obiskuje le, če vas zanimajo predvsem stare stavbe in arhitektura.)
Nato sem se zapeljal do fontane v mestu in dopolnil zalogo vode. Ker sem predvideval, da Draga in Erike ob dogovorjenem času še ne bo, sem se kar sam odpravil naprej. (Dobro je imeti vedno zalogo pitne vode, še posebej v takih sušnih krajih.)
Cesta je zdaj vodila po dolinah, okoli mene pa so se dvigali visoki hribi iz kamenja in peska. Vse struge so bile spet suhe kot poper – kar ni presenetljivo, saj sem bil ponovno na poti proti Sahari. (Suhe struge so tipične za puščavsko pokrajino, še posebej pozimi.)
Nekje na polovici poti sem zagledal znak za kaskade Tizgui in seveda zavil. Po slabih desetih kilometrih sem prispel do parkirišča, nato pa sem se spustil približno 80 metrov globoko v kanjon. Presenečeno sem našel majhne slapove – sami po sebi niso veliki, a okolica je bila naravnost dih jemajoča. V ozkem kanjonu je tekel potoček, ki je kmalu poniknil v gramozu.
Ob slapovih je bila tudi majhna kavarnica, kjer sem si privoščil čaj. Oddih v takem okolju je bil pravi balzam po mrzlem jutru. (Majhne kavarnice ob naravnih znamenitostih so pogosto prijetne za kratek počitek in opazovanje okolice.)
Po daljšem postanku sem nadaljeval pot proti mestu Tamnougalt. Ob zapuščeni trdnjavi sem našel odličen prostor za prenočevanje. Približno uro pozneje sta se mi pridružila še Drago in Erika. Jutri je v načrtu ogled Kasbah Tamnougalt. (Pazljivo izbiranje lokacije za prenočevanje je ključnega pomena za varnost in udobje.)
Medtem ko sem si ogledoval utrdbo, ob kateri smo prenočili, je prišel vodič. Menda so me klicali in potem vseeno odšli brez mene. Ni mi preostalo drugega, kot da se sam odpravim na ogled kasbah Tamnougalt. Vsekakor sem precej razočaran, ker so v bistvu skoraj vse same ruševine.
Samo dva prostora sta bila nekako urejena. Vrnil sem se na parkirišče in jih počakal. Ob vrnitvi so mi vsi trije zatrjevali, da so me klicali in iskali. Nisem pa jih srečal, ker ju je vodič najprej peljal na ogled vrtov pod parkiriščem. Odpravil sem se na pot proti Zagori. Izbral sem stransko cesto, kar se je pokazalo kot pravilna odločitev. Od Tamngoulta naprej so se vasi nekako držale skupaj in to dobrih 10 km. Cesta poteka nekako vzporedno s strugo reke Draa.
Zato je tudi toliko zelenja v tej dolini. Pas palm se ni končal vse do Zagore. Ko sem se peljal skozi vas, sem srečal kopico šolskih otrok. Ker sem imel vrečko sponzorskih kemičnih svinčnikov, sem jih poskušal deliti. Ampak nastal je skoraj pretep med otroci. Moral sem se prav potruditi, da ni en posameznik pograbil vsega. Pisalo sem poskusil dati vsakemu posebej v roko. Nekaj posameznikov je bilo nadvse predrznih in so poskusili dobiti več. Ker je nastala neobvladljiva zmešnjava, sem odpeljal dalje. Potem sem delil pisala, ko sem videl skupino dveh ali treh otrok. Predvsem sem gledal, da sem ponudil pisalo najprej deklicam. Bilo mi je posebno zadoščenje, da sem lahko obdaroval nekaj otrok.
Vožnja po tej dolini je posebno doživetje. Na začetku je bila dokaj ozka in hribovita. Pozneje pa se je teren izravnal in dolina se je močno razširila. Med palmami se je videlo mnogo polj in vrtov. Opazil sem tudi mnogo akvaduktov, ki pa so bili v glavnem v slabem stanju in ne vem, ali so še uporabni. Pozno popoldan sem prispel v mesto Zagora in se namestil v kampu Sindibad.
Današnji dan je bil namenjen obisku mehanične delavnice. Drago se je dogovoril za veliki servis na svojem avtu.
Ko smo se pred časom srečali z vodičem Markom, ki dela za Seabridge, nam je povedal, da je na svojem avtodomu dal dodati še eno listnato vzmet na zadnji osi. S tem je pridobil večjo nosilnost in nekoliko več odmika od tal. Ideja mi je bila všeč in že takrat sem pomislil, da bi to dal narediti tudi sam, saj je tukaj bistveno ceneje kot doma.
Ker je Drago peljal avto prav v delavnico, kjer so to že izvajali, sem šel povprašat, ali bi lahko enako naredili tudi meni. Ni minilo niti pet minut in moj avtodom je bil že v garaži. Takoj se je dela lotilo pet mehanikov.
Po dobrih štirih urah je bilo delo opravljeno, kljub nekaterim zapletom. Zanimivo je bilo opazovati njihov način dela. Pri prilagajanju vzmeti je bilo najpomembnejše orodje težko kladivo, s katerim so z udarci oblikovali originalno listnato vzmet.
Za opravljeno delo (okoli 20 delovnih ur) in material sem plačal le 250 €. Doma za ta denar ne bi dobil niti same vzmeti. Zelo me zanima, kako se bo vozilo obnašalo s tem dodatkom, in upam, da doma na tehničnem pregledu ne bo težav.
Zvečer mi je Drago povedal, da se je za naslednji dan dogovoril za srečanje z enim parom iz Avstralije. Nekako sem že slutil, da se bodo naša pota tukaj razšla – in tako se je tudi zgodilo.
Dopoldne sta se Erika in Drago poslovila, jaz pa sem se odločil, da ostanem še en dan v kampu. Moral sem oprati nekaj perila, poleg tega pa sem si namenil nekaj časa za kolesarjenje po mestu Zagora.
V samem mestu nisem našel nič posebnega. Je pa zanimivo, da je tukaj izjemno veliko avtomehaničnih delavnic. Opazil sem tudi precej več avtodomov, prilagojenih vožnji izven urejenih cest, kot drugod po državi.
Dopoldan sem se odpravil na pot proti mestu M'Hamid, ki mu pravijo tudi vrata v Saharo. Kot običajno nisem izbral glavne ceste, temveč stransko, ki me je vodila ob strugi reke Draa. Ta je bila seveda brez vode, pot pa je vijugala skozi več manjših vasi.
Presenetilo me je, da je v strugi in ob njej ogromno palm, in to v neprekinjenem pasu, ki se vleče že desetine kilometrov. Med palmami so lepo urejeni vrtički z namakalnimi cevmi, ki pričajo o tem, kako dragocena je tukaj vsaka kaplja vode.
Te vasi so precej drugačne kot tiste severneje. V Zagori se nisem oskrbel z zelenjavo, ker sem upal, da bom naletel na kakšno tržnico v kateri od vasi, vendar nisem našel niti tržnice niti majhne trgovine. Šele v Mhamidu, ki je nekoliko večji, sem našel trgovino in mini tržnico.
M'Hamid je izhodišče za izlete v Saharo, zato je tu ogromno agencij, ki ponujajo vse mogoče možnosti: vožnjo s terenci do sipin, prenočevanje v puščavskih taborih in zjutraj še jahanje kamele pred povratkom v mesto. Razmišljam, da bi si omislil tak izlet – jutri bom malo preveril možnosti.
Druga misel pa je, da bi se kar sam s svojim avtodomom odpravil do L’Oasis Sacrée, majhne oaze približno 54 km od M'Hamida. Za danes sem parkiral približno tri kilometre iz vasi, med palmami in v popolnem miru.
Dopoldan sem šel povpraševat po agencijah, ali katera ponuja izlet v puščavo in ima že prijavljene goste. Dveh agencij sploh nisem našel, v tretji pa so govorili angleško. Razložili so mi, da je zdaj nizka sezona in da nimajo gostov, lahko pa mi zagotovijo spremljevalno vozilo in prenočitev v puščavskem kampu. Zataknilo se je pri ceni – želeli so 300 €, kar je bilo zame preveč.
Postopal sem po vasi in upal, da bom srečal kakšno skupino, ki se odpravlja v puščavo, ter se jim preprosto pridružil. Kmalu sta do delavnice na točenje goriva pripeljala dva terenska avtodoma. Bili so Francozi, ena od žensk pa je govorila nekoliko angleško. Povprašal sem jih, ali se jim lahko pridružim, in po kratkem pogovoru so se pozitivno odločili.
Medtem ko so šli še po nakupih, sem sam spustil pritisk v gumah. Ko so se vrnili, se je avantura začela. Že takoj za vasjo smo naleteli na peščene sipine – kratke, a strme, visoke približno meter. Bojazen je bila, da bom nasedel, zato nisem smel oklevati. Dvakrat sem pošteno podrsal z dnom po pesku.
Sprva sem mislil, da bomo šli le do oaze, vendar so se odločili nadaljevati do velikih sipin. Ker sem imel dober občutek, sem šel z njimi. Imeli smo celo srečo, da smo videli dva onyxa. Nato se je vodilni voznik v Bremachu odločil zaviti proti sipinam. Jaz sem kot drugi sledil. Pesek je bil vedno globlji, dokler ni Mercedes obtičal.
Bremach se je brez težav obrnil in se vrnil reševat prijatelja, jaz pa sem se moral kar pošteno potruditi, da sem se izkopal in obrnil. Motor mi je večkrat ugasnil, Mercedes pa se ni mogel premakniti niti za centimeter. Tudi Bremach je imel nekaj težav, da ga je izvlekel – sam tega gotovo ne bi zmogel.
Na koncu smo našli lep prostor za prenočevanje. Povabili so me na večerjo in to je bil eden najlepših večerov v Maroku do tega dne. Ob vinu je beseda tekla o vsem mogočem in kljub jezikovni oviri smo se prav lepo sporazumeli.
Zjutraj so se pokazale posledice preveč popite pijače prejšnji večer. Najraje bi ostal še en dan na tem mestu. Ker pa mi je navigacija povsem odpovedala, sem moral nadaljevati pot z njimi.
Po približno eni uri vožnje so se nenadoma odločili, da se vrnejo in gredo iskati velike sipine. Bil sem v precepu, kaj storiti. Ker je bil napovedan dež, sem si želel nadaljevati proti tršemu terenu. Vodilni voznik mi je dejal, naj se držim zvožene poti in da bom čez približno 25 km prišel do makadamske ceste.
Nadaljeval sem pot s tesnobo v srcu. Izbira prave smeri ni bila enostavna, saj pot ni bila samo ena. Po nekaj časa sem zagledal utrdbo na vrhu hribčka in tablo, ki je opozarjala, da gre za vojaško območje – torej tam nisem nameraval spraševati za pot.
Na srečo sem kmalu zagledal tablo z dvema puščicama: ena je kazala proti M'Hamidu, druga proti Foum Zguidu. Kmalu zatem me je prehitel tovornjak in nekaj časa sem mu sledil. Ker je imel bistveno večja kolesa, je vozil hitreje in kmalu izginil izpred oči, a imel sem občutek, da sem že na pravi makadamski cesti.
Ko sem preveril navigacijo, mi je res pokazalo cesto proti Foum Zguidu. Pomirjen sem nadaljeval pot in srečno prispel do mesta. Pred mestom sem se ustavil in šel počivat – dogovorili smo se, da jih bom tam počakal.
Prišli so približno štiri ure pozneje, vozila pa so bila do strehe blatna. Ujel jih je dež in pot se je spremenila v pravo drsalnico. Na žalost je Bremach nekje udaril v kamen in poškodoval diferencial, ki je začel rahlo puščati olje.
Na začetku mesta sem našel dobro parkirišče. Skuhal sem si juho, da bi malo pomiril želodec, saj mi je bilo slabo praktično ves dan.
Noč je minila zelo mirno in dobro sem se naspal. Tudi slabost je izginila. Po zajtrku sem se odločil, da napišem zaostali del potopisa, nato pa sem se odpravil v mesto malo raziskovat. Na pot se mi ni mudilo – časa imam dovolj.
Odločil sem se, da ostanem še en dan v tem kraju. Na sprehodu sem ponovno srečal prijatelje, s katerimi sem prepotoval puščavo. Pridružil sem se jim ob čaju, kmalu pa je prisedel še domačin, oblečen v njihovo tradicionalno obleko. Posebnost je bil njegov turban – beseda je dala besedo in ga je razvil ter z njim ovil glavo francozu (na žalost ne vem njihovih imen). Zanimivo je, da je šal za turban dolg kar 20 metrov. Ni čudno, da imajo vsi ovite glave – tukaj nenehno piha in nosi pesek.
Lastnik Bremacha je povedal, da je vozilo v delavnici in da poškodba ni prav nič nedolžna. Sprva je mislil, da je le malo poškodovana stena diferenciala, a ko so ga odprli, so ugotovili, da so odlomljeni trije zobje na zobniku. Čez čas so se odpravili v delavnico preverit, kako potekajo popravila. Dogovorili smo se, da se zvečer ponovno dobimo.
Vrnil sem se do avtodoma in si pripravil kosilo, nato pa sem se še enkrat odpravil v mesto. V restavraciji jih še ni bilo, zato sem nadaljeval hojo proti reki. Zanimivo je, da je struga na vzhodni strani ceste popolnoma suha, na zahodni pa je precej vode.
Na poti nazaj me je srečal Berber, ki nam je prej pokazal ovijanje turbana, in mi povedal, da so moji prijatelji že na poti v mesto. Malo sem še počakal, a ker jih ni bilo, sem se vrnil do avtodoma – zunaj je postalo kar hladno.
Morda ostanem tukaj še en dan in se povzpnem na bližnji hrib, visok približno 1200 metrov.
Po zajtrku sem se odločil, da opravim planinsko turo na bližnji vrh. Nisem imel povsem izdelanega načrta, kako daleč bom šel, predvsem zaradi težav s koleni. Na navigaciji sem videl, da obstaja pot do prvega vrha in to naj bi bil moj cilj. Dan je bil lep, brez oblačka, veter pa ne preveč močan.
Na koncu vasi sem zavil navkreber in se počasi začel vzpenjati. Našel sem pot, ki jo je kazala navigacija, in ji sledil. Pot je večkrat izginila, saj očitno tukaj nihče ne hodi v hribe, vendar sem ob pogledu na navigacijo vedno videl, da sem čisto blizu prave smeri. Te poti ne morem imenovati planinska steza, kot jih poznamo v Sloveniji – predvsem ni nikjer nobene markacije.
Teren je bistveno bolj zahteven kot v naših hribih. Pod prvim vrhom je pot popolnoma izginila in moral sem se vzpenjati po velikih balvanih, kjer je bilo potrebno tudi malo plezati, kar pa meni kot alpinistu seveda ni delalo večjih preglavic. Ker sem bil s stanjem kolena kar zadovoljen, sem se odločil, da se povzpnem še na naslednji vrh. Ocenil sem, da bom do tja potreboval dobro uro.
Grebenska pot je bila nekoliko lažja in tako sem po uri in pol stal na najvišjem vrhu, visokem 1458 metrov. Med obema vrhovoma navigacija ni imela nobene sledi, zato sem šel kar po občutku. Na vrhu stoji nekakšna stavba, za katero sem sklepal, da je vojaška opazovalnica, saj je v tej vasi ogromno vojske.
Iz tega vrha je navigacija ponovno kazala pot v dolino. Zdelo se je, da bo sestop precej lažji kot vzpon. Pot je bila res občasno bolj udobna, vendar jo je voda večkrat popolnoma uničila. V spodnjem delu gore je bilo videti ostanke nekakšne ceste, ki jo je hudournik povsem razdejal.
Ko sem prišel skoraj do ravnine, je cesta zavila proti vzhodu, kar je pomenilo stran od vasi. Zato sem izbral smer proti zahodu, čez drn in strn. Po dobri uri hoje po samem kamenju sem precej utrujen končno prispel do avtodoma.
V sedmih urah sem prehodil nekaj več kot 13 kilometrov ter opravil približno 820 metrov vzpona in spusta. Odločil sem se, da grem v vas na pozno kosilo, nato pa počivat.
Zjutraj me je noga bolela bistveno manj, kot sem pričakoval. Ker sem imel ta dan v načrtu pot samo do Zagore (120 km), se mi ni mudilo. Po zajtrku sem zato opravil manjše čiščenje avtodoma. Prah iz puščave se je zavlekel v vse kotičke in ga brez sesalca nisem mogel odstraniti – to bom opravil po končanem potovanju.
Na poti sem srečal čredo kamel, v kateri je bilo vsaj deset mladičev. Čez nekaj kilometrov sem moral ustaviti in dati prednost drugi čredi, ki je prečkala cesto in v kateri je bilo več kot 50 živali. Nekaj kilometrov dalje pa je pastir pasel le dve ali tri kamele. Ko sem se približeval, mi je mahal, zato sem ustavil, da vidim, kaj želi. Pokazal mi je, da je žejen. Ker sem imel nekaj plastenk vode, sem mu odstopil petlitrsko plastenko.
Nato me je še s kretnjami vprašal po hrani. Dal sem mu nekaj banan in kos kruha, ki mi je ostal od zajtrka, za kar se mi je prisrčno zahvalil.
V Zagori sem se oglasil v delavnici, kjer so mi namestili dodatne vzmeti in s tem nekoliko pokvarili geometrijo koloteka. Mehanik me je sprva želel prepričati, da je vse v redu, vendar se nisem dal odpraviti. Vozilo sem postavil v delavnico in skupaj smo izmerili razdalje. Priznal je, da mere nekoliko odstopajo. V slabi uri so napako skoraj popolnoma odpravili.
Popoldan me je v mestu ogovoril Berber. Beseda je dala besedo in prišla sva do tega, kaj bi še rad počel. Omenil sem mu izlet v puščavo s kamelami. Povabil me je v svojo trgovino na čaj in mi ponudil treking – štiri noči in pet dni, delno s kamelami in delno s terenskim vozilom. Cena se mi je zdela absolutno previsoka (1200 €) za ponujeno storitev.
Po nekaj pregovarjanja je ponudbo skrajšal na tri noči in štiri dni ter skoraj prepolovil ceno, vendar se mi je zdela še vedno sumljivo visoka. Dejal sem, da bom premislil. Malo sem pobrskal po internetu in ugotovil, da ima nerazumno visoke cene. Vrnil sem se v trgovino in mu to tudi povedal. Spet me je želel prepričati z novo, še cenejšo ponudbo, vendar skupne točke nisva našla, zato sem se zahvalil in poslovil.
Dopoldan sem se odpravil v kamp, saj sem noč prebil na parkirišču poleg mošeje. Moral sem oprati nekaj stvari, prav tako pa se mi je zelo prilegel tudi tuš. Nato sem šel še v mesto, da dopolnim zaloge hrane. Pred marketom me je ogovoril domačin – kot ponavadi z vprašanjem, kako sem in od kod prihajam. Ko je slišal, da sem iz Slovenije, mi je povedal, da me išče njegov bratranec Jusuf, pri katerem sem bil prejšnji večer. Našel je še enega kandidata za treking in obljubil sem mu, da se pozno popoldan vrnem v njegovo trgovino.
Iskal sem ga okoli 16. ure, vendar ga še ni bilo. Vrnil sem se po 18. uri in ponovno sva začela pogajanja o ceni. Prepričeval me je, da imam enkratno priložnost za treking po razumni ceni. Najprej je ponudil možnost, za katero sem takoj povedal, da me ne zanima. Nato je predstavil pravo opcijo: tri noči in štiri dni. Prvi dan vožnja z avtom do belih sipin, nato dva dni s kamelami do visokih sipin ter četrti dan povratek z avtom. Kljub temu še vedno nisem pristal na njegovo ceno 360 € na osebo.
Medtem ko sem odlašal z odločitvijo, je v trgovino prišel še drugi kandidat za treking – mladenič Benjamin iz Montreala. Ker Jusuf govori francosko, je bila komunikacija med njima bolj tekoča, Benjamin pa tudi dobro govori angleško. Povedal sem mu, kakšne so cene v Merzougi. Malo je premislil in me vprašal, ali bi se strinjal s ceno, ki jo bo ponudil Jusufu. Ta je znašala približno 275 € na osebo. Ker v M'Hamidu zaračunavajo že 200 € za eno noč v kampu z avtom, se mi je ta cena zdela poštena in sem pristal na dogovor. Pravzaprav sem si res želel doživeti treking v puščavi malo drugače, kot ga ponujajo klasične agencije. Upam, da bodo držali obljubo in da se bomo s kamelami res odpravili do velikih sipin Erg Chegaga.
Dopoldan je minil v pripravah na avanturo. Ker smo bili dogovorjeni, da se dobimo opoldan, sem imel dovolj časa, da sem v miru uredil opremo. Ob dogovorjeni uri sem prišel na zbirno mesto, Benjamin je bil že tam, Yusuf pa se nama je kmalu pridružil. Kot skoraj vedno v Maroku tudi tokrat ni šlo brez čaja v bližnjem lokalu.
Yusufu se nikamor ni mudilo, kar je očitno del tukajšnjega ritma. Na pot smo se odpravili šele okoli 13. ure, čeprav naj bi naju vozilo čakalo ob 14. uri v kraju Tagounite, na bencinski črpalki. Vodnik je bil tam že pripravljen in je potrpežljivo čakal. Preložili smo opremo in krenili naprej, a že po slabem kilometru smo se ustavili pred restavracijo. Vodnik je predlagal, da pred nadaljevanjem kaj pojemo.
To me je nekoliko presenetilo, saj sem bil prepričan, da bo oskrba urejena od začetka. Ker v restavraciji niso imeli pripravljene hrane, sva se z Benjaminom še malo sprehodila in našla preprosto zajtrkovalnico, kjer so nama hitro postregli z nekakšno omleto.
Nato smo nadaljevali pot proti kampu v belih sipinah. Do tja smo potrebovali dobro pol ure, zadnji del že po peščeni cesti. Ko sva pospravila opremo v šotor, sva se takoj odpravila na potep po sipinah. Razgledi so bili res impozantni, hoja po pesku pa prijetno mehka, še posebej bosonoga.
Po sončnem zahodu so nam postregli z večerjo – obvezni tadžin. V kampu je bila tudi družina iz Poljske, sicer pa je vladal mir in tišina, značilna za ta del puščave.
Naš program je predvideval prvi dan vožnjo z avtom do belih sipin, drugi dan pot
s kamelami do kampa nekje v divjini, tretji dan nadaljevanje s kamelami do
kampa ob sipinah Erg Chegaga in četrti dan povratek v Tagounite z avtom. Ko sva
želela nekoliko podrobnejšo razlago poteka poti, so se vodniki jasnim odgovorom
vztrajno izogibali.
Moje slutnje so se uresničile, saj sta se vodnika že po uri in pol ustavila,
raztovorila kamele in jih spustila na pašo. Z Benjaminom sva skušala razčistiti situacijo, vendar pogovor ni nikamor vodil. Vodnika sta v miru pripravila čaj in
nato še omleto, medtem pa se je vreme začelo hitro slabšati.
Po približno eni uri je veter nekoliko popustil, vodnika sta ponovno otovorila kamele in odpravili smo se naprej. Res smo malenkost zavili proti zahodu, vendar bi morali potovati proti jugu. Po uri in pol hoje sta se znova ustavila in dejala, da je to primeren prostor za kamp. Ker je bilo že precej pozno, ni imelo smisla razpravljati.
Začeli smo postavljati šotor, kar je bilo ob vetru s hitrostjo okoli 60 km/h pravi izziv. Po dobre pol ure mučenja nam je vendarle uspelo. Vstop v šotor je bil pravo olajšanje, saj tam ni pihalo, čeprav je imel kar nekaj odprtin, skozi katere je še vedno prodiral pesek.
Sledil je obvezni čaj, nato pa sta vodnika pripravila večerjo – nekaj podobnega tadžinu, le da je bilo kuhano v ekonom loncu. Kljub razmeram je bila večerja zelo okusna. Veter je proti večeru precej popustil in upali smo, da bo noč mirna. Žal ni bila in spal sem zelo malo.
Po tretji uri zjutraj se je močno shladilo. Moral sem uporabiti še eno koco za pokrivanje. K sreči so bile koce velike in zelo tople, tako da sem jo lahko
prepognil na pol. Na koncu sem bil pokrit s štirimi plastmi.
Kmalu so vodniki omenili, da imata za naju presenečenje. Hodili smo skozi pas redkega zelenja. Po slabi uri smo se tiho približali drevesu, od koder smo opazovali čredo gazel, oddaljeno približno sto metrov. Nadaljevali smo pot in gazele niso bile preveč plašne, tako da smo se jim med hojo približali na kakih petdeset metrov.
Tu se je zapletlo. Voznik je zahteval preostanek plačila. Ugovarjal sem, saj treking še ni bil zaključen. Poleg tega je bilo rečeno, da naj bi od tu naprej nadaljevali z avtom, kar ni bilo po programu. Z organizatorjem smo izmenjali nekaj neprijaznih besed, a sva na koncu z Benjaminom odštela denar in nadaljevali pot proti Erg Chegaga.
Medtem sta se pojavila še dva turista in ugotovili smo, da bosta onadva nadaljevala pot s kamelami do Erg Chegaga. Ostal mi je grenak priokus prevaranega gosta.
Po približno eni uri divjanja po puščavi smo prispeli v kamp. Med vožnjo je voznik Zakaria pokazal izjemne spretnosti vožnje po kamnitih poteh in peščenih sipinah. Ponudil nama je tudi, da naju zapelje do najvišje sipine na ogled sončnega zahoda. Seveda sva ponudbo sprejela in s tem je precej omilil slab občutek glede organizacije. Sipine so bile v večerni svetlobi naravnost fascinantne.
V kampu je bilo še pet drugih gostov. Po večerji smo se družili ob ognju, kjer so nam domačini pripravili mini koncert berberske glasbe s petjem in tolkali.
Jutro je bilo precej toplejše. Ob sončnem vzhodu so nam postregli z zajtrkom.
Kmalu zatem smo zaslišali hrumenje motorjev. Z Benjaminom sva šla pogledat, kaj
se dogaja. V bližini tabora so postavili kontrolno točko relija M'Hamid Express.
Reli traja šest dni, tekmovalci pa morajo vsak dan prevoziti približno 200
kilometrov po puščavi in sipinah.
Med vožnjo proti M'Hamidu smo se večkrat morali umakniti tekmovalcem, ki ob
srečanju z nami niso zmanjšali hitrosti. Zakaria naju je kljub temu varno
pripeljal do mojega avtodoma, ki me je čakal na bencinski črpalki v kraju
Tangounite.
Na poti proti Zagori sva se ustavila še v vasi Tamegroute, kjer sva si ogledala tradicionalno izdelavo keramike. Vse poteka ročno, brez kakršnih koli strojev. Glino, kot pravijo, kopljejo v globini približno šestih metrov v bližnjih palmovih nasadih. Najprej jo s palicami zdrobijo, nato namočijo in ročno mesijo, da dobijo primerno maso za oblikovanje. Izdelava poteka na vretenu, ki ga lončar poganja z nogo. Po sušenju sledi barvanje. Kot barvila uporabljajo kobalt, silicij in baker, zaradi česar keramika po pečenju dobi značilno zeleno barvo.
Pozno popoldne sem se vrnil v kamp Sindibad. Najprej je bilo treba temeljito sprati pesek iz oblačil in s telesa.
Dovolj je bilo bivanja v mestu Zagora. Po poldnevu sem se odpravil na pot. Moj današnji cilj je bila okolica mesta Antif. Pokrajina, po kateri sem potoval, je bila enolična kamnita puščava, ki se je vlekla kilometre daleč brez večjih sprememb.
Vožnjo mi je občasno popestrila kolona spremljevalnih vozil relija Dakar. Vsake toliko so se pojavila tudi tekmovalna vozila – posebej skonstruirani stroji za vožnjo po puščavi. Mimo so se peljali tudi številni tekmovalci na motorjih, kar je razbilo monotonost pokrajine.
V bližini mesta sem našel primeren prostor za prenočevanje. Menil sem, da bo mirno, vendar sta se že po nekaj minutah pojavila dva fanta in prosila za vodo. Ko sem jima odstopil plastenko, sta nadaljevala s prošnjami za hrano in na koncu še za denar. Ker nista bila videti podhranjena, njunemu beračenju nisem ugodil.
Ker zadnjih pet dni nisem zapisoval dogajanja na potovanju, je bil ta večer dobra priložnost, da nadoknadim zamujeno in uredim zapiske.
Dopoldan sem se vrnil v mesto, saj sem si želel ogledati prodajalne fosilov. Takoj ko sem ustavil, se je pojavil prodajalec in me vabil v svojo trgovino. Malo sem si ogledal ponudbo, nato pa pot nadaljeval. Ta dan je bil v mestu souk oziroma tržni dan. Temu bi lahko rekel kar kramarski dan. Res je bilo na tržnici veliko zelenjave in začimb, a prodajali so tudi oblačila, posodo, rabljeno orodje in razno drugo robo. Kupil sem kilogram dateljnov, ki sem jih iskal že nekaj dni.
Na poti nazaj k avtu sem se ustavil še v eni prodajalni fosilov. Prodajalec ni bil vsiljiv in mi je pustil, da sem si v miru ogledal razstavljene eksponate. Ko sem zapuščal trgovino, mi je dal letak in mi priporočil obisk muzeja. To me je zelo pritegnilo, zato sem se kmalu znašel v muzeju.
Ob razstavljenih fosilih je bilo tudi nekaj razlag v angleškem jeziku, kar je ogledu dalo dodatno vrednost. Sin lastnika mi je razložil marsikaj o fosilih, a ker to ni moje področje, sem si zapomnil le del povedanega. Ob slovesu me je povabil na kosilo, česar seveda nisem mogel zavrniti.
Medtem ko sem čakal na hrano (nisem bil edini gost), mi je pokazal, kako iz kamnine izluščijo žuželko. Dobil sem celo priložnost, da sam poskusim očistiti en primerek. Hitro sem ugotovil, da gre za dolgotrajen in natančen proces, zelo odvisen od trdote kamnine.
Dan je tako minil v sproščenem pogovoru in zanimivih razlagah. Odločil sem se, da v kraju ostanem še eno noč. Tokrat sem našel precej boljši prostor za prenočevanje kot prejšnji večer.
Ta kraj mi je všeč. V bližini mesta je nekaj hribov in odločil sem se, da
opravim krajšo planinsko turo. Najprej sem se povzpel na bližnji vrh Isek n'Tmda
(1020 m n. m.).
Vračati se nisem želel po isti poti, zato sem izbral zahtevnejši sestop po zahodnem pobočju. Na poti proti parkirišču sem šel skozi palmov nasad in se dodobra posladkal z dateljni, ki so ležali pod palmami. Po dobrih štirih urah hoje sem prijetno utrujen sedel v senco ob avtodomu in si privoščil zasluženo pijačo.
Ker mi je medtem potekla naročnina za internet, sem se še odpravil v mesto in ponovno aktiviral dostop.
Po treh mirnih nočeh na dobrem parkirnem prostoru je bil čas, da nadaljujem pot. Na poti proti mestu Risani sem se ustavil v vasi Achbarou in si ogledal jez v bližini vasi. Predvideval sem, da bo jezero suho, vendar sem se motil – za jezom je bilo presenetljivo veliko vode. Takoj ko sem zapustil avto, me je obkrožilo pet otrok in me spremljalo vse do jeza in nazaj. Med potjo so mi našli nekaj zanimivih kamnov, za katere so trdili, da so kristali.
V mestu Risani sem si ogledal stari del mesta, vendar ni bilo nič posebej zanimivega, zato sem nadaljeval pot proti Merzougi. Ob cesti sem našel fontano s pitno vodo in si napolnil plastenke.
Moj namen je bil prenočiti v bližini jezera Dayet Srij, ki je novembra presahnilo. Na moje veliko presenečenje je bilo jezero ponovno polno vode. Našel sem krasen prostor za prenočevanje. Sprva sem mislil, da bom sam, vendar se je kmalu pripeljal avtomobil, iz katerega so izstopila dva moška in ženska ter se posedli ob vodi.
Čez čas je eden od njih prišel do mene in me povabil, naj se jim pridružim pri pijači. Bil sem kar presenečen, saj so imeli polno hladilno torbo piva. Večer je minil v prijetnem klepetu. Eden me je povabil, naj ga obiščem v mestu Fes, kar sem z veseljem sprejel. Drugi je lastnik hotela in dogovorila sva se, da lahko naslednji dan ob hotelu pustim avtodom, medtem ko bom s kolesom raziskoval sipine.
Zadnjih štirinajst dni, odkar potujem sam, sem doživel bistveno več prijetnih in spontanih srečanj kot prej v mesecu in pol.
Po zajtrku sem se odpeljal v vas po nakupih. Zmanjkalo mi je zelenjave in sadja. Po opravljenem nakupu sem šel iskati hotel, kjer naj bi pustil avtodom. Hotel sem sicer našel, a je bil zaprt. Avto sem parkiral v bližini in pripravil kolo za vožnjo. Namenil sem se obvoziti sipine okoli južnega roba.
Kmalu sem ugotovil, da je to račun brez krčmarja. S kolesom se nikakor ne da voziti po pesku, takoj ko je plast debela kakšne tri centimetre. Vrnil sem se na cesto in nameraval kolesariti do severnega roba sipin. A ko sem prišel do Merzouge, sem zavil v center in nato proti sipinam.
Povzpel sem se na eno višjih sipin in to je bilo za ta dan več kot dovolj. Vzpon je šel obupno počasi. En korak naprej in pol koraka nazaj. Povzpel sem se na Grande Dune de Merzouga. Na vrhu sem si vzel čas za malico in opazovanje dogajanja. Kot je videti, je to pravo igrišče za štirikolesnike in terenska vozila. Vse skupaj je zelo skomercializirano. Kamor koli sem pogledal, je bilo okoli sipin polno kampov z značilnimi belimi šotori. Po sipinah so nenehno drveli s štirikolesniki in jeepi, pod njimi pa so se pripravljale skupine kamel in vodnikov, ki so čakali na goste.
Če primerjam Erg Chegaga in Erg Cheibi, moram reči, da mi je bil Erg Chegaga bistveno bolj všeč. Sipine so precej dlje od normalne ceste in zato tja pridejo nekoliko drugačni gostje. Tudi konfiguracijsko so bolj zanimive.
Spust je bil mnogo hitrejši in lažji. Vrnil sem se k avtu in se odpeljal na staro mesto pri jezeru. Najverjetneje bom jutri opravil še kolesarski del do severnega roba sipin. To bo precej manj naporno kot današnji vzpon.
Dopoldan sta se k avtu približala dva otroka, fant in deklica. Nič nista rekla, samo opazovala sta. Čez nekaj trenutkov sem ju zagledal, kako bežita. V dekličinih rokah sem prepoznal svojo posodo za smeti. Stekel sem za njima, deklica je opazila, da jima sledim, in je posodo takoj odvrgla. Še nekaj časa sem ju spremljal s pogledom in videl, da je v bližini verjetno cela družina, z očetom, ki je nekaj delal pod jezom z rovokopačem. Do njih nisem šel – zdelo se mi je nepomembno in vredno pozabe.
Že včeraj sem se namenil na kolesarjenje in lepšega vremena si danes skoraj ne bi mogel želeti. Na pot sem se odpravil brez nahrbtnika, zato je bila vožnja lahkotna in sproščena. Nisem se držal ceste, temveč sem zavil prečno čez kamnit teren. Namen je bil kolesariti čim bližje sipinam.
Ko sem se jim približal, so se razmere hitro spremenile. Pesek je postal mehkejši in nekajkrat sem moral kolo potiskati. Pravo presenečenje pa me je čakalo ob robu sipin: naletel sem na vrsto studencev. Med seboj so bili oddaljeni približno 20 do 30 metrov in raztezali so se v dolžino več kot en kilometer. Težko bi si predstavljal toliko vode na robu puščavskega peska. Pri enem izmed studencev sem preveril globino – voda je bila dosegljiva že na približno šestih do sedmih metrih.
Prikolesaril sem do skrajnega severnega roba sipin Erg Cheibi. Na povratku sem se znova izognil glavni cesti, ki je za kolesarjenje preprosto prenevarna. Tukajšnji vozniki nimajo veliko posluha za kolesarje. Skupaj sem prevozil dobrih 41 kilometrov v slabih štirih urah.
Lep in topel dan sem izkoristil še za pranje nekaj kosov perila v jezeru. Seveda sem se tudi sam okopal, čeprav je bila voda precej mrzla. Zaplavati ni bilo mogoče – jezero je preplitko.
Po treh krasnih dneh ob jezeru je prišel čas, da nadaljujem potovanje. Namenil sem se proti vasi Ouzina, kjer se konča asfaltirana cesta. Pred odhodom sem se še sprehodil po nasipu, ki je vzrok za nastanek jezera. Nasip je dolg približno 500 metrov in trenutno okoli tri metre nad vodno gladino.
Vreme že dopoldne ni bilo najbolj obetavno. Pihal je krepak jugozahodni veter. Ko sem zapustil Merzougo, se je stanje ceste hitro poslabšalo. Veliko udarnih jam je zahtevalo zelo previdno vožnjo.
V slabi uri sem prispel v vas Ouzina. Tam nisem srečal niti enega človeka, kot da bi bila vas povsem zapuščena. Veter je že pošteno pihal in nosil pesek po zraku, tako da je pokrajina delovala, kot bi jo prekrivala megla.
Primernega prostora za parkiranje nisem našel, zato sem se odločil za povratek. Vožnja nazaj je bila še zahtevnejša. Občasno je bila vidljivost zmanjšana na vsega petdeset metrov. V takšnih razmerah vožnja ni bila niti varna niti prijetna.
V vasi Khamlia sem ustavil v zavetju večje stavbe. Do mraka veter in prah nista popustila, zato sem se odločil, da bom prenočil kar tam.
Ponoči se je vihar polegel in jutro je prineslo lep dan. Že dva meseca potujem večinoma po puščavi ali ob njenem robu in teh pokrajin imam počasi dovolj. Odločil sem se, da bom pot nadaljeval proti severu, ki sem se mu do zdaj izogibal zaradi slabega vremena. Morda bodo gorski prelazi že prehodni, poleg tega pa se temperature postopno višajo.
Po kratki vožnji sem prispel v vas Tissardmine. Obiskati sem jo želel, ker sem pred časom gledal dokumentarno oddajo Bena Fogla, v kateri je obiskal Avstralko, ki se je odločila živeti v tej odmaknjeni vasici. Kupila je posestvo (ksar) in ga preuredila v kavarno, namenjeno umetnikom, pesnikom in piscem. Do nedavnega je bila vas težje dostopna, danes pa do nje vodi nova asfaltna cesta.
Opazil sem še nekaj zanimivega: vse hiše so v zelo dobrem stanju, v okolici vasi pa ni niti smeti, kar je za Maroko precej nenavadno.
Popoldne sem si pripravil dobro kosilo: svinjski zrezek z omako, pečen krompir in solato. Za piko na i pa še kozarec rdečega vina.
Pred odhodom sem nameraval spiti čaj v Caffe Tissardmine. Vstopil sem v ograjeno dvorišče, vendar ni bilo nikogar, vrata v sprejemnico pa so bila zaprta.
Nadaljeval sem pot proti Erfoudu. Na poti sem se ustavil pri iskalcu fosilov, Ali-ju Chez, o katerem sem prebral zelo pohvalno mnenje. Pokazal mi je svoje najdbe in razlagal, iz kakšnega materiala je kateri kamen. V notranjosti stavbe je imel razstavljene obdelane fosile. Pokazal sem mu kristal, ki sem ga našel pri jezeru, in povedal, da ga je treba samo dobro oprati z vodo in poskusiti polirati. Sam je pokazal, kako polira kamenje. Moj kristal ima preveč neravnih površin in je neprimeren za glajenje, moral bi ga obrezati z diamantom, česar pa ne bom naredil in ga bom pustil takšnega, kot je. Nato sva šla še malo iskati kaj uporabnega, vendar nisva nič našla. Pokazal mi je, kako pripravlja čaj, in malo sva še klepetala. Iz njegove zbirke sem izbral tri fosile in jih kupil.
Prispel sem v Erfoud in se sprehodil po centru. Nekako mi ni bilo všeč, zato sem se odpeljal dalje. Dotočil sem gorivo in zapustil mesto. Bom se jutri vrnil in dopolnil zaloge ter poiskal primerno delavnico za zamenjavo zavornih ploščic pri avtu.
Malo iz mesta sem našel primerno parkirišče. Kmalu se je pojavil mladenič in prosil za denar. Pogledal sem ga in se čudil – zakaj berači, v roki pa ima pameten telefon, ni pravi revež. Precej časa je minilo, da je obupal in se odpravil dalje.
Popoldan sem pregledal zemljevid in si približno začrtal pot za naslednjih nekaj dni, ki bo vodila preko gorskih prelazov. Upam, da bodo odprti in očiščeni.
Na Google zemljevidu sem poiskal mehanično delavnico z odličnimi ocenami. Ko sem prispel pred delavnico, ni ravno zgledala zelo obetavno. Ampak videz vara. Lastnik delavnice je povedal, da govori malo angleško, vendar je bilo dovolj, da je razumel, kaj potrebujem. V delavnici ni bilo prostora, zato so se dela začela kar na pesku pred njo. Predvideval sem, da zamenjava zavornih ploščic ne bi smela trajati več kot uro.
Ko so demontirali kolo, mi je mehanik takoj pokazal, da nekje pušča olje. Ugotovili smo, da je poškodovana manšeta pri polosovini. To ni zanemarljiva poškodba, zato sem se odločil, da mi jo zamenjajo. Bilo je precej težav z izgradnjo polosovine, nato pa še z demontažo zavornega diska. Popoldne sva z lastnikom obiskala tri trgovine, vendar pravih zavornih ploščic nisva našla — samo približek, ki bi potreboval nekaj improvizacije. To mi ni bilo niti malo všeč.
Na povratku v delavnico se je Muhamed, lastnik delavnice, odločil, da se odpeljeva še v mesto Rissani. V Erfoudu je bil v vseh trgovinah bolj ali manj kaos, v Rissaniju pa je na mizi stal računalnik in v slabih petih minutah so bile prave ploščice na pultu. Ko sva se vrnila, je bil zavorni disk že pripravljen za montažo. Muhamed mi je pokazal senzor za ABS in omenil, da ga je mehanik verjetno uničil med demontažo. Po opravljeni meritvi sem tudi jaz potrdil, da je senzor uničen. Potolažil me je, da bo naročil novega iz Casablance in da bo morda že naslednji dan v delavnici.
Bilo je že pozno in povabil me je na večerjo. Po večerji so v dobre pol ure zamenjali še ploščice na drugem kolesu.
Danes je petek in v tej delavnici je to dela prost dan. Seveda tudi senzor ni prispel. Povedali so mi, da je naročen in da morda prispe jutri. Upam, da ta »jutri« ne bo šele v ponedeljek, saj bi rad nadaljeval pot. Trenutno so gorski prelazi odprti in vreme ne kaže na poslabšanje.
Dan je bilo treba nekako zapolniti, zato sem šel v center mesta dopolnit zaloge. Ko sem se vrnil, me je Muhamed povabil na kosilo. Po kosilu sem se s kolesom zapeljal po mestnih ulicah in malo opazoval vsakdanji utrip mesta. Takšni mirni dnevi pridejo prav, ko si več tednov zapored na poti.
Senzor je zjutraj prispel v Erfoud. Po zajtrku ga je mehanik vgradil in za to porabil zelo malo časa. Napake za ABS in ESP so izginile, kar pomeni, da sem pripravljen za nadaljevanje potovanja. A glej ga zlomka — na poskusni vožnji se je ponovno pojavila napaka za obrabljene zavorne ploščice, torej napaka, zaradi katere sem sploh prišel do mehanika. Ker so prednje ploščice nove, mora biti težava pri zadnjem kolesu. Hitro smo ugotovili, da je pretrgana žica do senzorja na zavorni ploščici. Potrebno jo bo zamenjati, zato bom pot nadaljeval z isto napako, zaradi katere sem šel v mehanično delavnico. Tega se bom lotil doma.
Bil sem kar presenečen nad ceno, ki mi jo je postavil lastnik delavnice. Dobra stran pa je, da imam novo manšeto, kar je bilo nujno. Sedaj vem, v čem je problem, in lahko mirno nadaljujem pot. Današnji cilj je Todra Gorge. Na poti sem našel tudi fontano in dopolnil zalogo vode. V mestu Tinejdad sem se ustavil in se okrepčal v restavraciji ob cesti.
Za prenočevanje sem se odločil za kraj Ait Snan, pristal pa v kraju Toudgha El . Dan je minil precej delovno in logistično, zato mi je miren večer pred nadaljevanjem poti prav ustrezal. Jutri pa nadaljujem proti soteski.
Po precej vetrovni noči sem se odpravil v kanjon Todrha Gorge. Kanjon je res zanimiv, čeprav je dolg le kakšnih 200 metrov, nato pa se razširi v ozko dolino, ki vodi proti gorskemu prevalu.
Na začetku je močan izvir vode. Upal sem, da je višje še kaj zanimivega, zato sem nadaljeval pot in se zapeljal do akumulacijskega jezera na višini približno 1750 metrov. Tukaj sem obrnil in se napotil proti današnjemu cilju, ki je Monkey Fingers. Vožnja je bila zdaj precej bolj zanimiva kot prejšnje tedne ob puščavi — konec je bilo ravnine in dolgih ravnih cest, pokrajina pa je postajala vse bolj razgibana.
Ustavil sem se v kraju Tamlalte, kjer sem našel primeren parkirni prostor, delno zaščiten pred vetrom, ki je že ves dan močno pihal. Verjetno se bo vreme še poslabšalo. Kljub temu da je cesta speljana po ozki dolini, je ob njej neverjetno veliko hotelov, kampov in različnih prenočišč, kar kaže, da je območje precej obiskano. Jutri pa si bom ogledal Monkey Fingers.
Zjutraj sem ugotovil, da sem parkiral praktično zraven Monkey Fingers. Ni mi bilo treba nikamor voziti, samo malo sem se sprehodil do razgledne točke. Iz ceste se območje sploh ne vidi, v resnici pa področje sestavljajo štiri soteske z zelo zanimivo konfiguracijo sten. Ker je bil napovedan dež, se nisem odločil za daljši sprehod do enega od kanjonov.
Današnji cilj je bila vas Agoudal, ki leži na drugi strani gorovja Atlas. Dolina, po kateri sem vozil, se razteza več deset kilometrov in je po mojem mnenju precej lepša kot Todhra Gorge. Pred menoj je bil preval, visok 2910 metrov, in prav veselil sem se vožnje. V vasi Tarzout n'Ait pa mi je domačin mahal, naj ustavim. Na vprašanje, ali sem namenjen v Agoudal, sem pritrdil. Povedal mi je, da po tej cesti ne bo šlo, ker jo je zasul kamniti plaz.
Moral sem se vrniti, na srečo samo kakšne štiri kilometre, in izbrati drugo cesto, ki je povezovala ti dve dolini. Vreme se je medtem malo izboljšalo in temperatura se je dvignila. Okoli tretje ure popoldne sem bil na planoti, kjer je bilo prijetno toplo, in razmišljal sem, da bi tam prenočil. Vendar me je vleklo naprej, da bi še isti dan prečil preval, visok 2645 metrov.
Ko sem bil na vrhu prevala, mi je postalo žal, da se nisem ustavil že prej. Računal sem, da se bom na drugi strani hitro spustil v dolino, vendar sem takoj videl, da temu ne bo tako in da bo zvečer precej mrzlo. Ustavil sem se v vasi Imilchil na višini nekaj manj kot 2200 metrov. Vse okoliške vrhove pokriva sneg. Temperatura je padla iz prijetnih 17 stopinj na približno 7 stopinj, proti jutru pa bo verjetno še hladneje.
Noč ni bila nič hladnejša od večera, zato sem spal brez težav. Pred menoj je bila še zadnja vožnja preko Atlasa. Za ta dan sem si zadal cilj priti do akumulacijskega jezera reke Oum Er-Rbia. Na navigaciji nisem izbral najlažje poti, ker me zadnje čase bolj vleče na stranske ceste. Tam vidiš več pokrajine in tudi promet je manjši. Že glavna cesta od Imilchila do odcepa za stransko cesto je bila precej zahtevna. Za prvim prevalom pa me je pričakalo lepo gorsko jezero na višini okoli 2200 metrov.
Reka je večkrat tekla čez cesto, vendar na srečo nikjer ni bila pregloboka. Cesto so vrezali v gorska pobočja in lepo se vidi, kako so ta območja podvržena podorom. Kmalu sem naletel tudi na cestni podor, ki pa so ga na srečo že čistili. Plaz kamenja je moral pred tem popolnoma zapreti cesto. Na stranski cesti sem moral večkrat zapeljati skozi blato, ki je prekrilo vozišče. Zaradi odjuge je bil teren močno namočen, zato je bila vožnja počasnejša in je zahtevala precej zbranosti.
Po nekaj urah vožnje sem končno dosegel dolino. Ob jezeru sem našel lep in miren prostor za prenočevanje. Izkoristil sem lepo vreme in zgodnjo uro ter opral nekaj perila. Ko se je stemnilo, pa se je do mene pripeljal nekdo na mopedu in mi nekaj razlagal. Na koncu je poklical nekoga, ki se je predstavil kot policist in mi naročil, naj se odpeljem, ker tukaj menda ni dovoljeno prenočevati. Po mojem mnenju je bil kraj zelo varen, saj je bil daleč od naselij. V bližini je bilo le nekaj hiš. Kljub temu sem se vrnil proti glavni cesti in tam našel parkirno mesto. Upam, da se bo promet ponoči umiril, saj je trenutno kar hrupno.
Hrup na parkirišču je bil izredno glasen in neprijeten. To samo po sebi še ne bi bil tak problem, bolj me je motilo, da je bil tudi po polnoči na parkirišču še vedno nekdo – in to niso bili turisti. Zato sem se odločil, da ne bom tvegal in sem se odpeljal nekaj kilometrov nazaj proti mestu. Na stranski cesti sem našel primeren, miren prostor, kjer sem nato brez težav preživel preostanek noči.
Za danes je moj namen najti primeren prostor nekje na polovici poti do mesta Mekneš. V mestu Khenifra sem se ustavil in dokupil nekaj zelenjave za današnje kosilo. Moj namen je bil skuhati nekakšen tažin v ekonom loncu, podobno kot sta ga pripravljala vodnika v taboru sredi Sahare. V zmrzovalniku sem imel še govedino, ki jo je bilo smiselno porabiti.
Pokrajina na severni strani Atlasa je popolnoma drugačna kot na južni. Povsod je veliko vode, travniki so že ozeleneli in tudi poljskega cvetja je že kar nekaj. Tudi ravnin skoraj ni več. Cesta lepo vijuga med griči, vožnja pa je precej bolj razgibana kot v puščavskem delu. Tudi tokrat sem namenoma izbral bolj stransko cesto proti Meknešu.
Malo pred mestom Djemaa de Mrirt sem našel lep prostor ob potoku. Sicer je bil blizu ceste, vendar dovolj skrit za brežino, da sem imel mir. Kosilo mi je kar dobro uspelo, pripravil pa sem hrane za približno tri obroke. Tako mi kakšen naslednji dan ne bo treba kuhati, kar na poti vedno pride prav.
Kot sem upal, me ponoči ni nihče nadlegoval. Noč je bila mirna in tudi prometa skoraj ni bilo slišati. Dopoldne sem ugotovil, da je to pravzaprav nekakšno parkirišče za osle. Domačini pridejo iz hribov, tukaj privežejo osle, sami pa se odpravijo po opravkih v bližnje mesto Mrirt.
Na poti proti Meknešu sem se vozil med neskončnimi pašniki za govedo. Na obeh straneh ceste se je ograja vlekla desetine kilometrov, kar je bilo kar nenavadno za to območje.
V Mekneš sem prispel po dobrih dveh urah lagodne vožnje in hitro našel parkirišče blizu Medine. Potreboval sem nov nosilec za telefon, saj je stari dokončno razpadel, brez njega pa je navigacija precej otežena. Do Medine ni bilo daleč in kmalu sem našel, kar sem iskal.
Ko sem se vrnil do avta, je do mene pristopil mladenič in mi začel nekaj razlagati. Pred tem sem videl, da je poskušal odpreti vrata drugega avtodoma, kar mi ni bilo všeč, zato sem se odločil poiskati drugo parkirišče. Parkiral sem v bližini precej premožne hiše. Tukaj sem imel precej boljši občutek, saj je bilo na hiši veliko kamer, kar pomeni, da je bil moj avto vsaj posredno pod video nadzorom.
Proti jutru me je zbudilo močno butanje vetra ob avto. Parkiran sem bil na
odprtem prostoru in vreme se je očitno močno poslabšalo. Napovedan je bil tudi
dež. Sunki vetra so neprijetno zibali avto, zato sem se sprehodil do parkirišča,
kjer sem bil parkiran prejšnji dan.
Ko se je vreme nekoliko umirilo, sem se odpravil na sprehod po Medini in si ogledat nekaj znamenitosti. Najprej sem šel do vhodnih vrat v obzidje Bab el-Khemis. Nato sem se sprehajal po ozkih ulicah Medine in prišel do trga Al-Hadem Square, kjer stoji tudi muzej Dar Jamai. V muzeju sem si ogledal razstavo o zgodovini glasbil, ki jih uporabljajo v Maroku. Muzej je lepo urejen in dobro označen, zato sem si za ogled vzel kar precej časa.
Po obisku muzeja sem si ogledal še mavzolej Moulay Ismail. Tako v muzeju kot v mavzoleju je občudovanja vredna spretnost mojstrov, ki so izdelovali rezbarije v lesu in polagali mozaike. Nato sem se še nekaj časa potepal po Medini, kjer sem se seveda uspel tudi malo izgubiti. Medtem se je vreme ponovno poslabšalo in izhoda iz Medine nisem našel tako hitro, kot bi si želel. Ko sem končno prišel ven, je že začelo deževati, vendar mi je uspelo priti do avta še pred glavnim nalivom.
Veter ponoči ni popustil in občasno je deževalo skoraj celo noč. Temu primerno se je tudi ohladilo. Do Fesa ni bilo daleč, zato sem se odločil narediti manjši ovinek in se zapeljati do mesta Moulay Idriss du Zerhoun. Na Google zemljevidu je opisano kot čudovito mesto. Samo mesto je zgrajeno na pobočju hriba. Težko rečem, da sem videl že grše mesto, vseeno pa sem se ustavil in se malo sprehodil. Verjetno je bil danes tržni dan, saj je bil center mesta poln ljudi, na tržnici pa se jih je dobesedno trlo.
Za nadaljevanje poti sem ponovno izbral stransko cesto. Dolgo je bila vožnja povsem znosna, nato pa je v eni izmed vasi cesta prešla na makadam. To me ni posebej presenetilo. Po približno 500 metrih sem naletel na blatne odseke, ki sem jih še uspel prevoziti. Kmalu zatem pa sem ustavil, ker je čez cesto zdrsnil blatni plaz, približno 50 metrov naprej pa je bil še eden. Preveril sem trdoto blata in se odločil, da ne bom tvegal. Takrat se je približal še domačin in mi z rokami pokazal, da cesta ni prevozna. S težavo sem obrnil na ozki cesti in se vrnil nazaj na asfalt.
Po približno eni uri vožnje sem našel parkirišče nekje v centru Fesa. Poklical sem Faresa, s katerim sva bila dogovorjena, da me bo vodil po Medini. Prišel je dobro uro kasneje in ker je bilo že pozno, me je samo odpeljal na hrib blizu mesta, od koder je bil lep razgled na Fes. Dogovorila sva se, da pride pome jutri okoli 11. ure. Za ogled Medine bova potrebovala približno tri do štiri ure. Nato ima že dogovor s prijatelji za vzpon na bližnji hrib in povabil me je zraven, če mi bo ustrezalo. Če me ne bo bolela noga, se bom z veseljem pridružil pohodu.
Fares je prišel malo pred poldnevom in me najprej odpeljal na razgledno točko nad Medino. Nato sva parkirala avto in se podala v labirint ulic stare Medine. Vstopila sva skozi ena najbolj znanih vrat Bab Boujloud, nato pa sva začela raziskovati ulice, kjer me je Fares zanesljivo vodil do pomembnejših znamenitosti. Zelo sem si želel videti najstarejšo univerzo na svetu, Mousquee Al Qaraouiyine, ki jo je leta 859 ustanovila Fatima Al-Fihria.
Na žalost je vstop dovoljen samo muslimanom, kar je res škoda. Tudi naslednji objekt, ki sva ga obiskala, je bil zaprt za nemuslimane – mavzolej Sidi Ahmed al-Tijani. Nato sva si ogledala še znamenite usnjarske delavnice Tanneries of Fes.
Tam se je Fares zapletel v pogovor z domačinom, ki nama je zelo podrobno razložil celoten postopek obdelave kož. Med hojo sva si ogledala še številne delavnice. Zelo zanimivo mi je bilo videti, da še vedno ročno tkejo blago.
Že po pol ure hoje nisem imel več občutka, kje sva, saj sva večkrat zavila v ozke ulice. Sprehodila sva se tudi po predelih, kjer ni bilo nobenega turista. V eni takšni ulici sva sedla v lokalno kavarno in spila kavo. Presenetila me je njena kakovost, saj sem mislil, da v Maroku večinoma pijejo čaj. Po nekaj urah hoje sem opazil, da tudi Fares občasno vpraša za smer. Takrat res vidiš, kako nepogrešljiv je lokalni vodič.
Za konec mi je Fares želel pokazati še pravi ksar. Stavba je verjetno nekoč pripadala bogati družini, danes pa je prenovljena v luksuzni hotel.
Ker smo bili dogovorjeni še za izlet na bližnji hrib, sta se nama pridružila še dva Faresova prijatelja. Hrib se dviga približno 500 metrov nad mestom. Sprva sem mislil, da bomo hodili, vendar smo se po zelo strmi in razriti cesti na vrh zapeljali z avtom. Po celodnevnem pohajkovanju nam je zelo prijal prigrizek, ki ga je prinesel Rašid. Ko se je začelo hladiti, smo se vrnili v dolino, saj se je že stemnilo.
Na poti do mojega avtodoma sva se še ustavila v nakupovalnem centru in kupila pivo, saj ga čez nekaj dni zaradi začetka ramadana ne bo več mogoče kupiti. Fares me je nato odpeljal do avta, kjer sva se poslovila. Rekel je, da ga lahko vedno pokličem, če še kdaj pridem v Maroko. Zelo sem mu hvaležen za ta dan. Takšni dnevi ostanejo v spominu in so pravzaprav bistvo potovanja.
Tudi druga noč v Fesu je bila precej hrupna, zato nisem najbolje spal. Na pot sem se odpravil malo pred poldnevom. Danes si nisem zadal dolge vožnje. Cilj je bilo jezero Fes el Bali. Kot običajno sem izbral stransko cesto. Takoj za Fesom se je pokazalo, da vožnja ne bo prijetna. Cesta je bila močno uničena, polna udarnih jam. Napredoval sem počasi, a časa imam dovolj in jezero ni daleč.
V vasi Sidi Daoud sem se ustavil in kupil kruh. Ob tem pa me je precej zmotilo stanje s smetmi sredi vasi. Med šolo in glavno cesto je majhen trg, trenutno poplavljen z vodo, v njej pa brez števila plastenk in druge nesnage. Težko razumem, da ne počistijo vsaj prostora pred šolo in s tem dajo zgled mladim.
Pokrajina tukaj je zelo razgibana. Cesta se vije čez strme klance, vožnjo pa dodatno otežujejo številne udarne jame. Z glavne ceste sem nato zavil na pot proti jezeru in upal, da bom našel primeren prostor za parkiranje. Približno dvesto metrov pred ciljem me je ustavil blatni plaz, ki je zasul cesto. Z nekaj manevriranja mi je uspelo obrniti avto. Tudi tukaj sem našel dovolj dober prostor za prenočevanje.
Upal sem, da bom imel mir, vendar so do avtodoma prišli trije otroci in začeli prositi za sladkarije, hrano in na koncu še za denar. Eden je celo kazal na moje kolo, da naj mu ga dam. Vztrajali so kakih deset minut, nato pa so, ko so videli, da ne bom popustil, odšli proti vasi, ki je oddaljena približno kilometer.
Noč je bila mirna in dobro sem se naspal. Zjutraj pa me je pričakala gosta megla, ki je prekrivala jezero in okolico. Nisem želel voziti v takih razmerah, zato sem se lotil čiščenja notranjosti vozila. Ko sem končal, se je megla že nekoliko razredčila in lahko sem se odpravil na pot. Moj namen je bil priti do mesta Ouazzane.
Upal sem na nekoliko boljšo cesto kot prejšnji dan, vendar je bilo to jalovo upanje. Cesta je bila na več mestih v zelo slabem stanju. Ponekod se je rob cestišča celo pogreznil, zato je bilo treba nevarne odseke obvoziti zelo previdno. Za prvih 25 kilometrov sem potreboval dobro uro in pol. Kasneje je bila cesta sicer nekoliko boljša, vendar še vedno polna udarnih jam.
V kraju Ain Dorij sem se ustavil, ker me je zanimalo, zakaj je taka gneča. Videti je bilo, da imajo sejemski dan. Kasneje sem na križišču zavil proti Ouazzanu in s kotičkom očesa opazil tablo, ki je opozarjala, da je cesta zaprta. Po slabem kilometru so me ustavili policisti in me napotili nazaj.
Vrnil sem se na križišče in nadaljeval proti kraju Zoumi, v upanju, da bom nekje našel povezovalno cesto proti Ouazzanu. V Zoumiju sem natančneje pogledal zemljevid in ugotovil, da ta dan v Ouazzane ne bom šel. Zato sem moral čim prej najti primeren prostor za parkiranje, kar pa v tako razgibani pokrajini ni enostavno. Nad mestom sem na koncu našel primeren prostor.
Pozno popoldne se je pripeljal moški v civilnem avtomobilu in zahteval moj potni list. Najprej sem ga samo začudeno pogledal, nato pa je iz žepa potegnil nekakšno štampiljko, s katero je želel dokazati, da je uradna oseba. Ni se mi ljubilo prepirati, zato sem mu pokazal dokumente. Poskušal mi je dopovedati, da tukaj ne smem ostati in da bo sicer prišla policija. Pri tem je vztrajal skoraj eno uro. Vmes sem si pripravil kosilo.
Kasneje sta prišla še dva mladeniča, vendar se kljub uporabi prevajalnika nismo najbolje razumeli. Ko sem mu potrdil, da bom odšel, se je tudi on odpeljal. Nato sem mladeniča še enkrat vprašal, ali lahko ostanem tukaj, in rekla sta, da ni problema. Na koncu sem se odločil ostati, saj je lokacija zelo dobra. Avta se s ceste ne vidi, promet pa se je proti večeru skoraj popolnoma umiril.
Noč je minila mirno, točno tako kot sem upal. Zjutraj me je zbudilo sonce, dolina spodaj pa je bila še vedno zavita v meglo. Nikamor se mi ni mudilo, saj je bila današnja etapa kratka. Ko sem se odpravil na pot, se je megla počasi začela dvigovati, vendar je bila ponekod še vedno tako gosta, da nisem videl niti 50 metrov pred seboj. Tako sem imel poleg slabe ceste še meglo za dodatno popestritev vožnje.
Za mestom Ain Beida sem končno zapeljal na dobro cesto, skoraj brez udarnih jam, hkrati pa se je tudi megla dokončno razkadila. Vožnja je postala precej bolj sproščena. Kmalu zatem sem se ustavil nad mestom Chefchaouen. Razgled je bil res nekaj posebnega – mesto leži pod hribi in že od daleč izstopa zaradi svoje značilne modre barve.
Chefchaouen je majhno gorsko mesto, znano po modro pobarvanih hišah in ozkih ulicah. Stari del mesta deluje zelo strnjeno, hiše so tesno skupaj, med njimi pa potekajo ozke ulice in stopnišča. Mesto ima sproščeno vzdušje, veliko je majhnih trgov, lokalnih trgovin in kavarn. Zaradi lege na pobočju so razgledi na okoliške hribe praktično na vsakem koraku. Kljub precejšnjemu številu turistov mesto še vedno ohranja občutek pristnosti in lokalnega življenja.
V centru sem našel parkirno mesto in se odpravil na kratek sprehod. Mesto je zgrajeno na pobočju, zato so ulice precej strme, veliko je stopnic, marsikatera ulica pa je dostopna samo peš. Stari del mesta je zanimiv za raziskovanje, čeprav je bilo v teh ozkih ulicah zame malo preveč trgovin s spominki.
Na tržnici sem kupil kilogram datljev. Opoldne si jih med vožnjo privoščim nekaj kosov za energijo. Kuhati se mi ni dalo, zato sem šel v restavracijo in naročil pico. Okus je bil kar drugačen od tistega, ki sem ga vajen od doma, ampak je bila čisto v redu.
Popoldne sem zapustil mesto in si šel poiskat prostor za prenočevanje. Nekaj kilometrov iz mesta sem našel primerno mesto v nasadu oljk. Sem precej oddaljen od ceste, v bližini ni nobene hiše, tako da pričakujem mirno noč.
Blizu mesta Akchour je v soteski naravni kamniti lok, imenovan God's Bridge Canyon. To je bila še zadnja zanimivost na mojem potepanju po Maroku, zato sem si jo želel ogledati brez naglice. Sledil sem Googlovi navigaciji, ki me je začela voditi strmo navkreber. Višje kot sem se vzpenjal, bolj sem bil prepričan, da nekaj ni v redu. Namesto da bi se približeval kanjonu, sem se od njega očitno oddaljeval.
Po približno pol ure mi je navigacija samozavestno sporočila, da sem prispel na cilj. Stal sem sredi ničesar. Jasno je bilo, da sem na napačnem kraju. Obrnil sem in se vrnil v dolino, nato pa po glavni cesti nadaljeval do kanjona. Na parkirišču sem vprašal za pot in pokazali so mi smer v sotesko. Do mostu naj bi bilo približno uro hoje.
Hodil sem zmernim tempom in do mostu prispel v približno 45 minutah. Pot poteka po kamniti stezi. Ko sem prišel do razgledne točke, sem bil nekoliko razočaran. Kamniti lok je zaradi bujnega rastlinja precej slabo viden, in če želiš res pod njega, moraš nadaljevati pot tik ob vodi. Sama soteska je sicer lepa, reka pa presenetljivo čista – pravzaprav je to prva res čista voda, ki sem jo videl v reki v Maroku.
Že med vožnjo proti soteski sem ob cesti opazil nenavadne kupolaste konstrukcije. Na povratku sem se ustavil in videl, da gre za krušne peči iz blata. Pri eni izmed njih je bila zbrana skupina žensk, ravno so iz peči potegnile sveže pečen kruh. Ustavil sem in kupil en hlebec. Kruh je bil še topel in prijetno dišeč – ravno pravšnji za jutrišnji zajtrk.
Malo za mestom Al Oued sem našel kamp Dar Mfeddal ob reki Oued Laou. Do kampa vodi ozka cesta, ki so jo ravno popravljali štirje mladeniči. Ker ima kamp dobro oceno na aplikaciji Park4Night, sem se odločil, da ostanem. Povedali so mi, da je danes prvi dan ramadana, zato od jutra niso ne jedli ne pili. Po sončnem zahodu bodo to nadoknadili. Zvečer so mi prinesli skodelico juhe in nekaj sladkarij. Lepo od njih – dan se je tako zaključil v prijetnem vzdušju ob reki.
Dopoldne sem dal oprati perilo, da mi ga ne bi bilo treba prati na roke. Lepo vreme mi je šlo na roko – sonce je hitro opravilo svoje in perilo se je v nekaj urah povsem posušilo. Med čakanjem sem sedel na soncu in v miru bral knjigo. Takšni dnevi, brez hitenja in z malo obveznostmi, prav prijajo.
Za danes sem imel v načrtu kratko vožnjo proti morju. Ustavil sem se v mestu Oued Laou, saj sem želel dokupiti nekaj hrane. Zaradi ramadana sem pričakoval, da bodo trgovine čez dan zaprte, a sem se krepko zmotil. V središču mesta je bila tržnica, nabito polna ljudi. Na stojnicah je bilo vsega dovolj – sadje, zelenjava, meso, kruh, sladice – in kupovalo se je v velikih količinah. Očitno se na večer dobro pripravijo. Tudi sam sem kupil, kar mi je manjkalo, in nadaljeval pot.
Cesta ob obali je bila prijetna, razgledi na morje so spremljali skoraj vsak kilometer. V bližini mesta Tetuan sem ob obali našel miren kotiček za prenočevanje. Parkiran sem nekoliko stran od glavne ceste, z razgledom na morje. Upam, da se ne bo pojavila policija in mi svetovala, naj grem v kamp, saj bi tukaj raje ostal.
Moje potovanje po Maroku se počasi bliža koncu. Jutri me čaka še zadnjih približno 60 kilometrov do trajektnega pristanišča Tanger Med. Občutek je nekoliko nenavaden – po tolikih dneh na poti se vse skupaj zaključuje precej mirno, brez posebne naglice.
Dolgo v noč so mimo mene vozili avtomobili in se sprehajali ljudje, kar mi ni dajalo najboljšega občutka. Pričakoval sem, da bo ob obali ponoči mir, a sem se zmotil. Šele okoli polnoči se je promet umiril in končno je nastala tišina.
Do pristanišča Tanger Med me loči le še kakih 60 kilometrov, zato sem si zjutraj vzel čas in se odpravil še v Medino v Tetouanu. Dve uri sem pohajkoval po ozkih ulicah. Medine so si med seboj precej podobne, a vsaka ima svoje posebnosti. V tej je bilo veliko prodajalcev rabljene opreme – prava različica bolšjega sejma. Na stojnicah so bile stvari, ki bi v Evropi že zdavnaj končale na odpadu. Kljub temu je bilo živahno in kupcev ni manjkalo.
Po sprehodu sem nadaljeval proti pristanišču. Na eni izmed črpalk sem dal temeljito oprati avto, ki je bil še vedno prašen od Sahare in blaten od gorskih cest. Nameraval sem očistiti tudi svoje gorsko kolo, vendar mi je delavec z roko nakazal, naj pustim – vse bo uredil sam. Nisem želel v Evropo z umazanim vozilom, pa tudi na meji se je bolje pojaviti urejen.
Za konec sem napolnil rezervoar s poceni gorivom in si poiskal parkirišče v bližini pristanišča. Potovanje po Maroku se tako zaključuje. Jutri dopoldan zapustim to deželo in se z ladjo vrnem v Evropo.
Skoraj tri mesece potovanja po Maroku je minilo hitreje, kot sem pričakoval. V tem času sem prevozil puščavo, visoke prelaze Atlasa, zelene planote na severu in obmorska mesta ob Atlantiku in Sredozemlju. Vsak del države ima svoj značaj – od surove pokrajine na jugu do rodovitnih gričev in mestnih labirintov na severu.
Maroko ni vedno enostaven. Ceste so pogosto slabe, birokracije in nadzora je precej, včasih je treba potrpežljivo razložiti, zakaj želiš prespati prav tam, kjer si si zamislil. A hkrati sem doživel veliko prijaznosti, spontanih pogovorov in pomoči. Ljudje so me večkrat presenetili – s čajem, nasmehom ali povabilom, ki ga nisem pričakoval.
Potovanje z avtodomom mi je omogočilo svobodo, da sem se ustavil tam, kjer mi je bilo všeč, in se zadržal, dokler sem želel. Včasih sem spal na popolnoma samotnih krajih, drugič ob cesti ali v kampu. Bili so dnevi, ko je šlo vse gladko, in dnevi, ko sem se moral obrniti zaradi plazu, blata ali zaprte ceste. A prav ti zapleti so del poti in ji dajo težo.
Ko danes pogledam nazaj, se ne spomnim le krajev, temveč občutkov – tišine v puščavi, vetra na prelazih, vonja po usnju v medini, okusa sveže pečenega kruha ob cesti. To so drobni trenutki, ki ostanejo. Maroko je raznolik, včasih naporen, pogosto nepredvidljiv, a prav zato zanimiv. In prav v tem je čar takšnega potovanja.
 .
|
|
