|
|
Aljaska 2001
|
|
Torek 29.05.2001
Po dolgotrajnih pripravah je končno napočil čas
odhoda. Alenka, Dana in jaz smo odrinili iz Maribora ob pol štirih
zjutraj in po treh urah lagodne vožnje prispeli na dunajsko letališče.
Oddal sem opremo in se poslovil od domačih.
Polet je minil brez zapletov. Malo sem bil
razočaran nad postrežbo. Hrane je bilo malo pa tudi okusna ni bila
preveč. Videti je, da letalske družbe stiskajo na vseh koncih. V Londonu
sem imel precej časa do naslednjega poleta. Da bi mi čas hitreje minil,
sem se odpravil na ogled trgovin na letališču. Cene so bile obupno
visoke.
Vkrcal sem se na "jumbota" in pričel se je 10
ur dolg polet do Seattla, ki je minil brez zapletov. Precej časa sem
preživel ob gledanju pokrajine pod nami. Peljali smo se izredno visoko
na severu, čez morje polno ledenih gor. Končno je minil tudi ta polet.
Po pristanku sem najprej moral skozi carino, kjer sem bil deležen
posebne pozornosti in pregleda. Vendar mi je uslužbenka na carini, po
pojasnilu, da grem na odpravo, verjela na besedo, da imam s seboj samo
konzervirano hrano in ni mi bilo treba odpreti torb. Oddal sem prtljago
za polet na Aljasko. Do naslednjega poleta sem imel še dobrih 5 ur časa.
V bifeju sem si privoščil prvo pivo in poklical domov.
Polet do Anchorage je trajal več kot tri ure pa
smo kljub temu dobili samo osvežilno pijačo. Malo po polnoči sem opravil
formalnosti na letališču in z grozo ugotovil, da sem doma pozabil listek
z naslovom prenočišča. Na srečo je eden izmed taksistov vedel naslov
prenočišča, ki sem ga iskal. Med vožnjo do tja se je izkazalo, da je
"šiptar". Goreče je zagovarjal osamosvojitev Kosova in odvzem dela
ozemlja Makedoniji. Ker se nisem strinjal z njim, sva nekako zaključila
pogovor. Na koncu vožnje mi je vseeno dal svoj naslov in me povabil, da
ga pokličem kadarkoli bom kaj potreboval.
Lastnica prenočišča Bed&Breakfast mi je
kljub pozni uri hitro odprla. Pokazala mi je sobo v kateri sta že
spala dva alpinista. Ker je bilo okno zaprto je bilo v sobi obupno
zadušljivo in vroče. Kljub veliki utrujenosti nisem mogel zaspati, zato
sem vzel tableto za spanje.
Sreda 30.05.2001
Vstal sem relativno zgodaj. Skupina ljudi je že
bila pri zajtrku in jaz sem se jim pridružil. Lastnica mi je predstavila
fanta, ki se je pravkar vrnil iz hriba. Precej časa sva se pogovarjala
in dobil sem dosti koristnih informacij. Na koncu mi je še ponudil
hrano, ki mu je ostala in je ni več potreboval. Iz kupa hrane sem vzel
kolikor sem menil, da potrebujem. Pogovor je nanesel tudi na višinsko
bolezen in oskrbel me je še s tabletami proti njej.
Malo pozneje sta prišla v jedilnico možaka iz
moje sobe in izkazalo se je, da sta gorska reševalca iz Zermatta. Od
njiju sem dobil še nekaj dragocenih informacij o Denaliju. S temi
informacijami sta me zelo pomirila. Iz njunega pripovedovanja sem
razbral, da točno vesta kaj govorita in realnost na gori ni tako strašna
kot so mi jo prikazovali "rangerji" v njihovem dopisu.
Odšel sem v mesto po nakupih. Nakupil sem še
nekaj hrane in kartušo plina. V trgovini sem zelo pogrešal Štefa, ki bi
mi znal svetovati kaj vse si naj kupim. Za tem sem se odpravil v center
mesta in poiskal internet caffe, od koder sem poslal sporočilo Alenki in
Katarini. Pogledal sem še vremensko napoved, ki je bila dokaj ugodna. Ob
plačilu te storitve bi me skoraj kap, kajti plačati sem moral 4$ za
približno 20 minut uporabe interneta.
Odšel sem še na železniško postajo in se
pozanimal za vozni red vlaka. V poletni sezoni vozi vsak dan ob 15 minut
čez osmo. Ker sem bil že pošteno lačen, sem se odpravil v lokal z živo
blues glasbo. Nisem vedel kaj si naj naročim, zato sem odločitev
prepustil natakarici. Dobil sem nekakšen sendvič. Ob glasbi sem užival
kratek čas, kajti po hrani in pivu sem postal izredno zaspan. Poravnal
sem račun in natakarica si je mrtvo hladno vzela 7$ napitnine. Nemalo
presenečen sem se odpravil v sobo. Spet sem spal zelo slabo.
četrtek 31.05.2001
Vstal sem ob šesti uri zjutraj. Fred (mož
lastnice) je že pripravljal zajtrk. Po obilnem zajtrku sem pripravil še
opremo in se odpeljal na železniško postajo. Vožnja z vlakom je bila
zelo udobna, vendar pokrajina precej enolična. Sedež, kot sem ga imel na
vlaku, bi si
zelo želel imeti tudi na letalu. Izredno udobno. Po
slabih štirih urah vožnje smo prispeli v kraj Talkeetna, izhodišče za
Denali. Poleg mene izstopi iz vlaka še nekaj ljudi, po katere pride
kombi. Ker sem se nemočno oziral okoli, me je železničar vprašal ali
čakam koga. Odgovoril sem mu, da nisem z nikomer dogovorjen in rabim
prevoz na letališče in pozneje na ledenik. Ponudil se je, da pokliče
prevoznika kar sem z veseljem sprejel. Ženska, ki je prišla po mene, me
je odpeljala na letališče, kjer sem se takoj dogovoril za prevoz na
ledenik. Povedala mi je, da imam pred poletom še dovolj časa, da uredim
formalnosti z rangerji. Na rangerski postaji je šlo brez zapletov. Bal
sem se, da me bodo morili, ker sem sam. Dobil sem kratka navodila in
vrečke za odpadke. V trgovini sem si še kupil nekaj malenkosti in odšel
na letališče.
Po dolgem čakanju je končno prišel čas poleta. Malo
sem bil presenečen ko sem ugotovil, da bo pilotirala ista ženska, ki me
je pripeljala na letališče. Polet z malim avionom je trajal dobre pol
ure in je bil zelo nemiren. Na ledeniku naju je pričakala Lisa. Ko sem
ji omenil Štefa, ga je takoj poklicala, kajti na moje veliko veselje je
bil v baznem taboru.
Snidenje s Štefom je bilo zelo prisrčno. Videla
se nisva že dobrih sedem let. V bazi je bil tudi že Marko Prezelj, s
katerim se nikakor nisva uspela dobiti doma. Ob Štefovi pomoči sem si
pripravil prostor in postavil šotor. Nato sem si pripravil kosilo, kajti
bil sem že pošteno lačen. Med tem opravilom pa smo veselo klepetali.
Spoznaval sem nove ljudi, ki so prihajali pozdravit Štefa.
Ker že tri noči nisem v redu spal, sem se
opravičil in se zavlekel v spalko. Kljub utrujenosti pa sem se ponoči
velikokrat zbudil in se veliko premetaval.
Petek 01.06.2001
Zaslišal sem Štefa in Rolanda kako si
pripravljata zajtrk. Torej je čas za vstajanje. Pogledal sem iz šotora
in Štef mi je že nesel veliko posodo vročega čaja. Povabil me je še na
zajtrk. Pekla sta palačinke in jih obilno mazala z marmelado ali
javorjevim sirupom. čudil sem se količini opreme, ki jo je imel s seboj.
Vendar si je v baznem taboru treba omogočiti čim bolj udobno življenje.
Po obilnem zajtrku me je Štef vprašal po mojih
načrtih za ta dan. Ker sem bil nekako neodločen, me je povabil, naj se
jima pridružim na poti pod Foraker, kjer si nameravata ogledati južno
steno. Njun namen je bil splezati novo smer. Z veseljem sem privolil.
Nataknili smo si smuči in se pognali po strmini. Vriskal sem od veselja.
Zadeve so se iztekle, kot bi si samo lahko želel. Prvi vtis o smučeh
HAGAN
TOUR EXPERT, ki mi jih je podarila tovarna, je bil zelo pozitiven.
Na žalost domača tovarna smuči ELAN ni imela posluha za mojo prošnjo.
Med hojo po ledeniku mi je pogled zašel na vrh,
pod katerim je krasno pobočje za smučanje. Štef mi je povedal, da vrh še
nima imena in takoj sem ga poimenoval 'Kozjak'.
Odločil sem se, da se povzpnem nanj in odsmučam z
njega. Med vzponom mi je napredovanje preprečila ogromna ledeniška
razpoka, ki ni bila dobro vidna iz podnožja hriba. Da bi jo obšel, bi se
moral precej spustiti in jo daleč obiti. V upanju, da bom našel prehod,
sem še nekaj časa hodil ob razpoki. In res sem kmalu našel polico, ki se
je spuščala v razpoko in po dobrih 50 metrih spet vodila iz nje. Z vso
previdnostjo sem srečno prečil skozi razpoko in pot proti vrhu mi je
bila odprta. Kmalu sem prisopihal pod vrh. Do vrha mi je ostalo še
kakšnih 20 višinskih metrov. Snel sem smuči in se trudil s plezanjem po
sipkem snegu, vendar sem kmalu ugotovil, da ne bom uspel splezati na
vrh. Zato sem si ponovno nataknil smuči in veselo odsmučal proti
ledeniku, kjer sta me že čakala Štef in Rolo.
Med smučanjem sem kljub previdnosti uspel pasti
v ledeniško razpoko, ki se je odprla pod menoj ravno ko sem delal zavoj.
Ko sem začutil, da mi zmanjkuje tal pod nogami, sem se vrgel proč od
razpoke. Na srečo je bila razpoka majhna in ni bilo hujših posledic. Z
doseženim sem bil kar zadovoljen, saj sem za vzpon iz 2030m na 2650m
potreboval samo 80 minut. Štef in Rolo sta ugotovila, da s prvenstveno
smerjo ne bo nič. Prenevaren serak je zapiral pot do stene. Odločila sta
se, da gresta naslednji dan plezat drugo smer, jaz pa na pot proti
naslednjemu taboru.
Sobota 02.06.2001
Ker mi je Štef v taboru na 4300m pripravil
nekaj hrane in posodo z gorivom, sem lahko nekaj hrane in nepotrebnih
stvari pustil v bazi. Kljub temu je bila 'prasica', ki sem jo naložil na
sani obupno težka. Vendar sem se pogumno in poln elana podal na pot. Na
začetku sem imel velike težave z vlečenjem sani. Nikakor niso hotele iti
tako, kot sem želel jaz. Povrhu tega sem kmalu ugotovil, da sem izgubil
posodo s sokom.
Po krajšem premisleku sem se odločil, da jo grem
iskat. Na srečo sem jo našel po 10 minutah hoje. Po dobri uri vleke se
mi je strgala vrvica, s katero sem imel pripeto palico od sani na
nahrbtnik. Palice za vleko sani mi pri vleki v navkreber niso bile
koristne, zato sem sani navezal na pomožno vrvico in to na nahrbtnik.
Štef mi je rekel, da bom do tabora Motor Cycle Inn, ki je na višini
3355m, potreboval kakih 6 ur. Po 6 urah mi je višinomer kazal 2850m, kar
pomeni, da sem bil komaj na polovici poti. Vendar je daljši in
položnejši del poti bil že za menoj. Odločil sem se za daljši počitek in
med njim premišljeval ali si naj tabor postavim kar tukaj. Po dobri uri
počitka sem se odločil, da nadaljujem pot. Pred menoj je bil krajši del
poti, vendar bistveno bolj strm. Začenjal sem čutiti višino in sani so
bile na tej strmini obupno težke. Po 11 urah garanja sem se privlekel v
tabor na smrt utrujen. Na srečo sem našel primeren prostor za šotor in
ga takoj postavil. Cel dan sem se potil kot konj, kajti bilo je sončno
in brez vetra. Skuhal sem si veliko posodo juhe in jo s težavo pojedel.
Preveč sem bil utrujen, da bi si pripravil še kaj za pod zob, zato sem
se spravil v spalko. Na poti do tega tabora sem srečal in se pogovarjal
s precej plezalci. Med drugimi sem spoznal tudi sestri Katy in Rachel.
Nedelja 03.06.2001
Šele ko je posijalo sonce sem se spravil iz
spalke. Na višini 3355m je bilo temu primerno tudi hladno. Vendar sonce
je kmalu ogrelo ozračje in počutje se je hitro popravilo. Odločil sem
se, da bom ta dan odnesel del opreme v tabor na 4300m. Nekoga sem
povprašal koliko časa bom potreboval za to pot in odgovoril mi je, da
organizirane odprave potrebujejo 8-10 ur. Mislil sem si svoje in se z
dobro naloženim nahrbtnikom odpravil. Po uri in pol se si privoščil
krajši počitek in ugotovil, da sem že naredil 600 višinskih metrov.
Ta del poti je bil zelo strm in spomnil sem se Štefovih besed, da tu
gor redko kdo vleče sani. Torej mi je ostalo še 300m. Mnogo jih pusti tudi
smuči v taboru na 3355m. Nadaljeval sem po položnejši poti, ki pa se je
neznansko vlekla. Po 2 urah, ko me je že malo dajala utrujenost, sem
končno zagledal zgornji bazni tabor (rangerjev) na višini 4300m. Torej
sem za pot do tega tabora potreboval samo 3 in pol ure.
Takoj sem se odpravil do rangerjev in si
sposodil lopato, da bi odkopal shrambo, ki mi jo je pripravil Štef. Ker
takoj nisem našel shrambe, me je pričelo skrbeti, kajti v tem primeru
bom imel občutno premalo goriva in hrane. Kmalu sem ugotovil, da sem
slabo gledal zastavice, ki so na palicah, s katerimi označujejo mesto
shrambe. Odkopal sem sneg, našel posodo z gorivom in vrečko s hrano v
katero sem dodal stvari, ki sem jih prinesel.
Malo sem si še ogledoval okolico. Tabor je bil
velik in skoraj ni bilo bojazni, da ne bi našel že izkopane luknje za
postavitev šotora. V taboru sta bili postavljeni tudi dve latrini, kar
je zelo olajšalo opravljanje potrebe, obenem pa zagotovilo, da je sneg v
okolici ostal čist. Glede vzdrževanja čistoče so rangerji zelo strogi.
Vse smeti je potrebno shranjevati v posebno vrečo in jih odnesti iz
hriba. V baznem taboru ti potem stehtajo smeti in na ta način poskusijo
ugotoviti ali si kaj odvrgel na gori. Za opravljanje potrebe je treba
koristiti latrine, kjer so na voljo ali pa potrebo opraviti v vrečko in
nato to blato odvreči v za to namenjeno razpoko ali kakšno drugo globoko
razpoko.
S praznim nahrbtnikom sem se odpeljal proti
spodnjemu taboru. Šlo je kot blisk in za pot sem porabil samo slabe pol
ure. Vsekakor se splača imeti smuči. Tik pred taborom sem spregledal
razpoko in seveda padel vanjo. K sreči je bila edina posledica te
neprevidnosti zlomljena smučarska palica. Skrbelo pa me je, kako bom
smučal brez ene palice. Po taboru sem se odpravil iskat pomoč in
Gabrijel, Štefov kolega, mi je dal lepilni trak in posodil kombinirke,
da sem lahko popravil palico. Za kosilo sem si pripravil testenine
Stroganof beef. Preko njih sem vsul še konzervo rib na olju. To je bila
velika napaka. Ribe bi moral pojesti ločeno. Na silo sem pojedel, čeprav
se mi je močno upiralo, kajti vedel sem, da potrebujem energijo.
Skoraj vsak mimoidoči me je pozdravil in
povprašal kako sem in od kod prihajam. Mnogi med njimi pa so sami
ugotovili, da sem iz Slovenije, ker sem na glavi imel kapo od Zlate
lisice na kateri piše Slovenija. Nekateri so bili presenečeni, da sem
sam, izkušenejši pa so kar dobro poznali sloves slovenskih alpinistov.
Odločil sem se, da v primeru lepega vremena naslednji dan prestavim
šotor v višji tabor.
Ponedeljek 04.06.2001
Zbudilo me je škrebljanje snega po šotorskem
platnu. Vreme se je ponoči spremenilo in močno poslabšalo. Zapadlo je
več kot 10 cm snega. Zaradi poslabšanja vremena je moja odločitev, da se
prestavim v višji tabor, padla v vodo. Sicer mi dan počitka ne bi
škodil. Kljub temu pa sem se odločil, da ta dan izkoristim za
aklimatizacijsko turo in smuko po novozapadlem snegu. Imel sem namen
povzpeti se do Vetrnega vogala (Windy corner), ki je na višini cca 4000m
in odsmučati v tabor. Kljub slabemu vremenu se je kar nekaj navez
odpravilo v višji tabor. Iz tabora sem se odpravil zadnji, ker se mi ni
mudilo. Stopal sem po sledi avstrijca in mu počasi sledil. Večkrat me je
že prijelo, da bi ga prehitel, vendar sem se premagal. Možak je imel
zelo enakomeren korak in je napredoval brez počitka. Ni kaj izkušen
turni smučar. Po uri in pol sem dohitel Katy in Rachel, ki sta imeli
namen zakopati hrano nekje za Vetrnim vogalom. Opazil sem, da Katy čudno
hodi in videl, da nese eno derezo v rokah. Ponudil sem se, da ji
namestim derezo, vendar mi je odgovorila, da je dereza prevelika in jo
je treba najprej nastaviti. Nekaj višje je bila skala, kamor sem se
skril pred vetrom, ki je čedalje močneje pihal. Medtem ko sem čakal, da
sta sestri prišli do mene, sem pripravil orodje za nastavljanje derez.
Nastavil sem ji derezo in želel nadaljevati pot. Vendar me je v tem času
tako zazeblo v noge, da sem se odločil za takojšen spust do šotora.Sedaj
mi je postalo jasno zakaj vsi nosijo termo gamaše. Tudi onidve sta se
odločili zakopati prineseno kar na tem mestu, kar se je pozneje izkazalo
kot velika napaka, kajti tukaj je bilo premalo snega. če namreč hrana ni
zakopana vsaj meter globoko, jo kaj hitro odkrijejo ptice in jo
odkopljejo. Pojejo kolikor pač morejo, ostalo pa razmečejo okoli. Ko sem
si želel natakniti rokavice iz GoreTexa, sem z grozo ugotovil, da mi je
eno odnesel veter. S seboj sem imel še tanke rokavice iz termoflisa,
vendar te niso bile zadostna zaščita v tem vetru. Pošteno me je zeblo že
v noge in sedaj še v roke. Sestri sta poiskali rezervni par rokavic,
vendar so bile premajhne za moje roke. V upanju, da bom našel rokavico
sem se hitro spustil proti taboru. Po dobrih 200m sem na svoje veselje
zagledal rokavico, ki je ležala na neutrjenem pobočju. Nekaj časa sem
okleval ali naj tvegam in grem ponjo ali naj raje ostanem brez. Previdno
sem se približeval rokavici in bil pripravljen na takojšen odstop v
primeru kakšne nevarnosti. K sreči je bil sneg dovolj trden. Z
olajšanjem sem odsmučal proti taboru, vendar danes z veliko večjo mero
previdnosti kot prejšnji dan. Kljub novozapadlemu snegu smuka ni bila
tako prijetna kot sem pričakoval.
Za kosilo sem si skuhal juho, ki mi je odlično
teknila. Žal mi je bilo, da si je nisem vzel več s seboj. Počasi so se
začele kazati napake, ki sem jih storil ob nabavi hrane. Imel sem zelo
enolično in neprivlačno hrano. Za večerjo sem si pripravil lazanjo, ki
je bila mnogo bolj okusna kot Stroganof testenine. Po večerji sem se
odpravil na sprehod po taboru. Ustavil sem se, ko sem opazil, da nekdo
želi napraviti posnetek. Napravil je posnetek in mi razložil, da je itak
želel slikati mene. Opazil sem, da ima 18mm objektiv, kar je redkost med
alpinisti. Med pogovorom mi je povedal, da je fotoreporter pri magazinu
National Geografic in dela reportažo o odpravah na Denali. Za mene je že
vedel, da sem solist in da sem iz Slovenije. Povedal sem mu zgodbo o
smučeh, ki mi jih je dala za to odpravo tovarna
HAGAN
iz Avstrije. Ker jih je želel videti, sva se odpravila do mojega šotora, kjer je napravil
še nekaj posnetkov. Pridružil se nama je še novinar, si zapisal nekaj
pripomb in moj elektronski naslov. Pohvalil sem se še s svojim
prvenstvenim smukom iz 5671m visokega
Damavanda
v Iranu. če mi bo uspel še spust iz Denalija se lahko zgodi, da me bosta
omenila v prispevku o odpravah na
Denali. To bi bilo nekaj za mene, naš klub in še tovarna Hagan bi bila
več kot zadovoljna z reklamo.
Torek 05.06.2001
Vstal sem šele ko je sonce posijalo na šotor in
ga malo ogrelo. Deveta ura je že minila. Ostale odprave so se mrzlično
pripravljale na odhod. Nekatere v bazni tabor, večina pa v višji tabor.
Po zajtrku sem se z muko prepričal, da moram tudi jaz napredovati v
višji tabor, zato sem podrl šotor in pripravil nahrbtnik. Višek opreme,
sani in nekaj hrane sem zakopal. Iz tabora sem se odpravil zadnji. Med
vzponom me je skrbelo, če bom našel dober prostor za šotor, kajti pred
mano je mnogo navez. Vendar je bila moja bojazen odveč. Kmalu sem
dohitel zadnje naveze. Kljub težkemu nahrbtniku sem zelo dobro
napredoval in prehiteval navezo za navezo. Med vzponom je sestopilo vsaj
sedem navez in moje upanje, da bom našel dober prostor je bilo vse
večje. Prehitel sem tudi vse skupine, ki so odrinile pred menoj. Hitenje
se je splačalo. Našel sem lep prostor, ograjen z visokim snežnim zidom.
Hitro sem postavil šotor, ker se je vreme naglo slabšalo. Prva skupina
je prišla v tabor, ko sem si jaz že kuhal večerjo. Medtem se je čisto
pooblačilo in pričelo snežiti. Ob večernem sprehodu sem obiskal še Katy
in Rachel, ki sta odšli iz spodnjega tabora mnogo prej kot jaz, vendar
sta za pot potrebovali veliko več časa. Sicer pa nič čudnega, glede na
težke nahrbtnike, ki sta ju nosile. S seboj sta vlačili hrano za 14 dni.
In to ne tako špartansko kot jaz, ampak sta imeli kar precej različne in
okusne hrane. Katy sem pomagal popraviti Thermarest, ki se ji je na
žalost predrl. Ker sem imel nogavice mokre, me je začelo zebsti v
noge in odpravil sem se v svoj šotor. Obul sem si druge nogavice, ki pa
so bile tudi vlažne. Za to noč sem si pripravil obe spalki. V tanjšo sem
zlezel in se z debelejšo pokril. V šotoru je bilo mrzlo in zelo dolgo se
nisem mogel ogreti in tako tudi ne zaspati. Popoldan sem dobil od
odprave, ki se je vračala v dolino tri pakete hrane. Ker nisem mogel
zaspati, sem odprl en paket in pojedel zavitek ptičje hrane in nekaj
slanih keksov. Proti polnoči sem končno zaspal.
Sreda 06.06.2001
Vstal sem šele, ko je sonce že ogrelo šotor.
Noč je bila zelo mrzla. Hotel sem obuti notranje čevlje pa ni šlo. Bili
so čisto trdi. Prejšnji dan sem se verjetno precej znojil in notranji
čevlji so bili vlažni, ponoči pa so dodobra zmrznili. Obut samo v
školjke, sem hodil po kampu, dokler me ni pošteno zazeblo v noge. V
nahrbtniku sem našel kos armafleksa in iz njega naredil vložke za
čevlje. To je položaj malo izboljšalo. Notranji čevlji so se osušili
šele ko sem jih dal na šotor in izpostavil sončnim žarkom. Pozno
popoldan sem se odpravil s smučmi proti zahodnemu grebenu. Povzpel sem
se že do 4800 m, ko se je vreme začelo slabšati. Začelo je snežiti in
okoli mene so se podile megle, tako da je vidljivost padla na vsega
nekaj metrov. Snel sem pse in poskušal odsmučati v tabor. Smučanje je
bila ena sama muka. Skoraj nič nisem videl in sneg se je na zavojih
globoko prediral. Malo niže sem ob trenutnem izboljšanju vidljivosti
zagledal dva plezalca, ki sta sestopala peš. Menil sem, da bom veliko
prej v taboru kot onadva, pa sem se uštel.
Po večerji me je obiskal Mike Gajda, ki je bil
tudi sam na odpravi. Precej časa sva se pogovarjala. Povabil me je, da
se mu pridružim pri zajtrku, da bo bolj zabavno za oba. Noč je bila
bistveno toplejša kot prejšnja, vendar kljub temu nisem mogel zaspati.
Ob pol treh zjutraj me je klic narave nagnal iz šotora in kar verjeti
nisem mogel, da je ob tem času lahko tako svetlo. Vzel sem v roke
fotoaparat in slikal Foraker, ki se je kopal v neverjetni nočni
svetlobi. Ker spanca ni bilo od nikoder, sem vzel tableto za spanje in
končno zaspal.
četrtek 07.06.2001
Vstal sem pozno in opazil, da se je vreme močno
poslabšalo. Na šotoru je bilo kar nekaj svežega snega in še kar je
naletaval. Pogledal sem k Miku, če je že vstal. Videl sem ga, da si daje
opravka okoli kuhalnika, zato sem se odpravil k njemu na obljubljeni
zajtrk. Imel je mnogo bolj pestro izbiro hrane kot jaz. Pri zajtrkih, ki
sem jih imel jaz, sem pred vsem pogrešal nekaj mesa. Ker sem se bal, da
mi bo vse zmrznilo si pač nisem kupil nič klobas, kar je bila napaka.
Mike je imel posušeno govedino, ki je bila sicer trda, vendar se je
vseeno dala prežvečiti.
Vreme je bilo vse slabše in nič ni kazalo na
izboljšanje. Ker je bil Mikov šotor zelo majhen, sva se preselila v
mojega, kjer sva dolgo klepetala o različnih temah. Ko sva se naveličala
sedenja sva se odpravila na sprehod po taboru. Pridružil se nama je foto
reporter National Geographics-a. Ker ga je zanimalo kako imajo rangerji
urejen šotor za prvo pomoč, smo se odpravili tudi tja. V sanitetnem
šotoru je bila postelja za ponesrečenca in zdravnika. Obstajala je tudi
možnost ogrevanja šotora. Na vprašanje, kje imajo šotor za dekompresijo
potreben pri hudi višinski bolezni, smo dobili neverjeten odgovor, da ga
je nekdo ukradel iz tabora na 5100m.
Gledal sem zdravnico in se spraševal kako bo
zmogla pot v višji tabor, ko pa je že v tem taboru ob sedenju komaj
lovila sapo. Nekdo iz skupine je vprašal ali ima instrument, ki meri
količino kisika v krvi. Seveda ga je imela in vsem po vrsti je izmerila
količino kisika. Vrednosti so se gibale med 82% in 86%, le jaz sem ga
imel 90%, kar je vzbudilo nekaj presenečenja in občudovanja med
prisotnimi. Zdravnik je povedal, da kadar ne more zaspati pač vzame
tableto proti višinski bolezni. Ker sem tudi jaz imel te tablete, sem ta
večer vzel eno in res sem odlično spal vso noč.
Petek 08.06.2001
Ponoči se je vreme popravilo in zjutraj je
kazalo da bo lep sončen dan. Zajtrkovala sva spet skupaj z Mikeom, kakor
tudi večerjala prejšnji dan. Vprašal sem ga kakšen ima načrt za ta dan.
Ker ni imel nič posebnega v planu, sem ga povabil, da gre z menoj proti
West Ribbu in mi pomaga napraviti smučarsko gaz do grebena. Obenem sva
računala na lepo smuko v novozapadlem snegu. Vremenska napoved za ta in
naslednja dva dni je bila ugodna. Po tem času pa so napovedovali izredno
poslabšanje vremena. Zato sem se odločil, da naslednji dan poskusim
doseči vrh, kajti moj čas planiran za goro se je počasi iztekal. Počasi
sva se vzpenjala proti grebenu. Snega je bilo dosti in nevarnost snežnih
plazov ni bila zanemarljiva. Malo pred grebenom sva smuči usmerila na
zahodno pobočje in se vzpenjala proti grapi, ki vodi na vršni greben.
Mike je v službi zadolžen za varnost na smučiščih, zato je tudi zdaj
pogosto pregledoval stanje snežne odeje. Dvakrat sva naredila tudi
prerez odeje in testirala trdnost snega. Po drugem prerezu sva bila v
naklonini okoli 40° in nevarnost, da se sproži plaz je bila velika, zato
sva se odločila za spust v tabor. Bila sva na višini okoli 4800m. Mike
se je prvi previdno spustil po novozapadlem snegu. Bilo ga je čudovito
opazovati s kakšno lahkoto je smučal v globokem snegu. Kmalu se je
ustavil in počakal, da ga dohitim. Meni je globok sneg delal več
preglavic kot njemu, kljub temu pa sem po začetnih previdnih zavojih
zapeljal bolj pogumno, kajti kazalo je, da ne bova sprožila plazu. Po
prihodu v tabor sva si skupaj pripravila kosilo. Na obisk k nama je
prišla japonka, ki je delala amatersko reportažo o odpravi. Bila je z
dvema fantoma, ki sta imela namen spustiti se z desko z vrha, kar jima
je pozneje tudi uspelo. Nekaj časa smo klepetali in ona je vse skupaj
posnela. Po kosilu se je Mike odpravil še pod West Buttress, jaz pa sem
hranil moči za naslednji dan. Ko je sonce zašlo je začela temperatura
naglo padati. Ob pol enajstih zvečer je bilo že -25° C. Ker sem imel
namen vstati okoli treh zjutraj sem se odpravil spat, medtem ko je Mike
še talil sneg in jedel.
Sobota 09.06.2001
Zbudil sem se okoli treh zjutraj. Že v šotoru
je bilo čutiti, da je zunaj peklenski mraz zato sem se odločil, da bom
raje startal pozneje. Tudi okoli petih zjutraj me ni prav nič vleklo iz
spalke. Šele ob sedmih sem se odločil vstati in se odpraviti. Računal
sem, da bo tudi sonce že pokukalo izza grebena in ogrelo ozračje, ko
bom pripravil vse za na vrh . V dobrih dveh urah, kolikor sem potreboval za
pripravo zajtrka in tekočine za na pot, me je pošteno zazeblo v noge.
Nadel sem si termo gamaše, vendar na mojo žalost in jezo nisem mogel
zapeti smučarskih vezi. Upal sem, da se mi bodo noge ob pospešeni hoji
navkreber kmalu ogrele.
Na pot sem odrinil okoli 9. ure. Kljub hitremu
tempu mi ni uspelo ogreti nog, čeprav sem se drugje že potil. Po slabih
dveh urah hitre hoje na smučeh sem dosegel greben 600m nad taborom. Pred
mano je bila grapa po kateri se nisem mogel povzpeti s smučmi zato sem
jih vzel v roke in počasi napredoval. Grapa je bila zelo strma in kratka
zato sem mislil, da jo bom zmogel v 10 minutah. Izkazalo se je, da
napredovanje v tako globokem snegu zahteva več naporov in časa. Še vedno
me je zeblo v noge in nisem vedel ali so mi že pomrznile ali ne. Bil sem
tik pod grebenom na katerega je že sijalo sonce. Po pol ure mukotrpnega
gazenja sem se dokopal do vrha grebena in si poiskal zavetje pod skalo
na soncu. Sezul sem čevlje in si začel masirati premražene noge. S seboj
sem imel Fenalgon in si z njim namazal noge, ter upal, da ne bo kakih
posledic. Po uri masaže in gretja na soncu sem se ponovno obul in
nadaljeval pot. Sedaj je bila strmina taka, da ni bilo več možno
napredovanje s smučmi, zato sem jih privezal na nahrbtnik. Nadel sem si
termo gamaše in dereze. Nadaljevanje poti je bila ena sama muka. Upal
sem, da bo sneg pomrznjen in spihan, vendar je bilo ravno nasprotno.
Gazil sem do riti in zelo počasi napredoval. Prišel sem do skalnega
praga preko katerega bi se moral povzpeti v snežno grapo in po njej
dalje proti vrhu. Naredil sem samo 200 višinskih metrov in za to porabil
dve uri.
Pred mano je bila dolga grapa v kateri je bil
nepredelan sneg. Dolgo sem kolebal, ali naj nadaljujem ali ne. Bil sem na
višini 5050m. S tako hitrostjo napredovanja bi vrh dosegel nekje proti
jutru, ko bi bil mraz nevzdržen in bi tvegal hude ozebline vsaj na
okončinah. Odločil sem se, da obrnem in odsmučam nazaj v tabor. Bil sem
hudo razočaran nad seboj, vendar je prevladala zdrava pamet. Na polici
malo nižje sem se še enkrat ustavil in naredil precej panoramskih
posnetkov, ob tem pa še vedno premišljeval, ali naj vseeno tvegam ali ne.
Na srečo je bil razum močnejši od želje po uspehu. Za smuko do tabora
sem porabil dobre pol ure. Napravil sem še nekaj posnetkov opravljene
smuke in odbrzel v tabor, kjer me je pričakal Mike. Zjutraj je spremljal
moje napredovanje in nemalo ga je skrbelo, ko sem izginil za greben in
se dolgo nisem prikazal.
Moral sem mu podrobno razložiti potek svojega
napredovanja in zakaj sem opustil vzpon na vrh. Vprašal me je kakšni so
zdaj moji nameni. Ker je bilo napovedano močno poslabšanje vremena v
naslednjih dneh, sem se odločil za povratek v bazni tabor, kjer se bom
srečal s Štefom. Ker pa je bilo do sončnega zahoda še precej časa, sva
si pripravila kosilo in se potem s smučmi povzpela pod West Buttres in
odsmučala do tabora. Tako sem ta dan opravil dva smuka, enega iz višine
5050m in drugega iz višine 4800m. Po večerji sem v šotoru razmišljal
kako bom spravil svoje stvari do nižjega tabora, kjer sem imel sani.
Opreme je bilo toliko, da je nisem mogel naenkrat naložiti v nahrbtnik.
Nenadoma mi je šinila v glavo sijajna ideja. Del opreme bom stlačil v
polivinilasto vrečo, ki jo bom zagotovo dobil pri rangerjih, ostalo pa
v nahrbtnik. Vrečo bom med smuko enostavno vlekel za seboj. Tako se mi
ne bo treba ponovno povzpeti v 'ranger' tabor.
Nedelja 10.06.2001
Ker je prejšnji dan padla odločitev, da se
vrnem v bazni tabor, je psihični pritisk popustil in to noč sem dobro
spal. Ker sem se odločil, da pot do baznega tabora opravim v enem dnevu,
se zjutraj nisem mogel preveč obirati. Po zajtrku sem začel pospravljati
opremo in šotor. Dopoldne je do mene prišel tudi David, ki se je prvi
povzpel na Denali pozimi. Sedaj je bil na gori s svojim 11 letnim sinom,
ki ga bo popeljal na vrh. Bil je nekakšna legenda, kajti vsi so ga
poznali in pozdravljali. Bil je opremljen tako kot pred mnogimi leti.
Zgleda da ni dal dosti na dosežke novih tehnologij. Njegov cepin je bil
še izpred 50 let. Med pogovorom se nam je pridružil tudi Mike in
napravil sem dva reklamna posnetka za tovarno
HAGAN.
Dodobra sem naložil nahrbtnik, ostalo opremo
stlačil v vrečo in se tolažil, da bom že nekako prismučal do tabora kjer
imam sani. Poslovil sem se od Mikea in pogumno krenil na pot. Kmalu sem
ugotovil, da bo smuka zelo neprijetna in težavna. Vreča, ki sem jo
vlekel za seboj, je imela čisto svojo logiko potovanja. Nikakor ni
hotela ostajati za menoj in me ne ovirati, temveč ravno nasprotno,
prehitevala me je in se mi motala pred in med smučmi. Zato sem poskusil
z drugo taktiko. Vrečo sem vzel v naročje in si s tem naložil še dodatno
breme. Kljub težjemu manevriranju pa sem bolje napredoval. V slabi uri
sem že bil v taboru, kjer sem pustil sani in ni mi bilo potrebno še
enkrat nazaj na 4300m. Od tu dalje bo zagotovo šlo mnogo lažje, saj bom
opremo naložil na sani in jih vlekel za seboj. Pa tudi strmina bo od tu
dalje manjša. V gornjem taboru sem tudi izvedel, da je na poti na goro
tudi Štefova žena Anne in da jo bom verjetno nekje srečal. Bila naj bi v
družbi s kolegico. Ko sem prispel v MotorCycle Hill tabor sem takoj
opazil dve dekleti, ki sta ustrezali opisu. Nagovoril sem ju in res je
bila Anne s kolegico. Povedal sem ji, da sem ji v gornjem taboru pustil
nekaj hrane in precej goriva, česar so se zelo razveselile, kajti s
seboj so imele zelo pičle zaloge hrane in goriva. Računale so, da bodo
nekaj hrane dobile od kake odprave, ki se bo vračala v dolino. Ker je
bil pred menoj še daljši del poti, se nisem smel preveč obirati. Naložil
sem sani, se poslovil od deklet, jima zaželel uspešen vzpon in se
odpravil dalje proti bazi. Na začetku sem imel nekaj težav z upravljanjem sani,
vendar sem jih kmalu začel obvladovati. Bilo je lažje
tudi zato, ker sem bil že nižje in sem mnogo lažje dihal. Ker je sonce
že razgrelo sneg je ponekod bilo treba sani vleči, kajti pot je bila
zelo razrita. Zgodaj zjutraj, ko je sneg še pomrznjen, bi bilo lažje. Po
dobrih štirih urah smučanja in vlečenja sani sem prispel v bazni tabor.
Takoj sem šel pogledat ali sta že prispela Štef in Rolo. Na mojo žalost
sem ugotovil, da ju še ni. Postavil sem si šotor, si pripravil pijačo in
nato večerjo, ter se odpravil spat.
Ponedeljek 11.06.2001
Spal sem mnogo bolje kot na višini. Poznalo se
je, da sem 2000m nižje. Ko sem pogledal iz svojega proti šotoroma Štefa
in Roloja sem opazil, da je nekaj drugače. Verjetno sta se ponoči vrnila
iz ture. Ker sta zagotovo bila zelo utrujena, ju nisem budil. Po zajtrku
sem pospravil svoj šotor in stvari, jih odnesel do pristajalne steze in
se pripravil na polet v dolino. Odločil sem se, da bom letel v dolino
pozno zvečer, ker sem želel govoriti še s Štefom. Okoli poldneva sta
priletela dva velika vojaška helikopterja. Pripeljala sta novo ekipo
rangerjev. Rangerji se na gori menjujejo nekako na tri tedne. Medtem ko
so helikopterji čakali, da se stara ekipa rangerjev spakira, se je v
bazo prikradla megla, posledica napovedanega poslabšanja vremena. Menil
sem, da to ne bo ovira za moderne ameriške vojaške helikopterje.
Izkazalo se je, da je bila megla pregosta in tako so po dobri uri
rohnenja končno le ustavili motorje in pokrili helikopterje. V bazo se
je vrnilo tudi letalo, ki je pred tem poskušalo poleteti v dolino. Pilot
je povedal, da je nižje megla še gostejša in da bo treba pač počakati na
izboljšanje. Kljub neznosnemu hrupu se Štef in Rolo nista zbudila.
Zbudila sta se šele po tretji uri popoldan, še vedno vidno utrujena.
Pomagal sem jima postaviti kuhinjski šotor in pripravili smo si kosilo.
Povprašal sem Štefa kaj meni o vremenu in ali bo možen polet v dolino.
Rekel je, da se bo mogoče proti večeru malo zjasnilo, ni pa sigurno.
Vprašal me je kam se mi mudi in ko sem mu povedal, da bi šel v dolino na
kakšen zrezek in pivo je brez besed odšel in se čez nekaj minut vrnil s
kartonom piva. Ker vreme ni kazalo na izboljšanje, sem ponovno postavil
šotor. Odločil sem se, da vsaj še en dan ostanem na ledeniku v družbi
prijateljev. Pozno popoldan smo opazili povečano aktivnost vojske.
Videti je bilo, da bodo odleteli. In res smo kmalu lahko videli Foraker,
kar je pomenilo, da bo možen vzlet. Ker so imeli vse pripravljeno, je
bilo potrebno samo toliko časa, da so ogreli motorje za vzlet. Takoj za
njimi je odletelo tudi letalo. če bi se le malo obirali bi zamudili to
okno in bi morali ostati na ledeniku vso noč, kajti v dvajsetih minutah
je megla zopet skrila vse okoliške hribe. Za rangerje to ne bi bil
problem, saj so imeli vso potrebno opremo. Pilot letala in vojaki pa
niso bili pripravljeni za prisilno prenočevanje na ledeniku. V primeru,
da polet ne bi bil možen, bi jih verjetno gostili mi po svojih šotorih,
kdor bi pač imel prostor in nekaj viška opreme.
Torek 12.06.2001
Ko sem se zjutraj zbudil, mi nekako ni bilo
jasno zakaj je tako temno v šotoru. Kajti tudi sredi noči se ne stemni
popolnoma. Ko sem pogledal iz šotora pa mi je bilo jasno zakaj gre.
Šotor je pokrivala debela plast novozapadlega snega. Pogledal sem proti
Štefovemu šotoru, da bi videl ali je že vstal in ob tem opazil, da se bo
kuhinjski šotor vsak čas sesedel pod težo snega. Sneg je še vedno
naletaval in nič ni kazalo, da bo kmalu prenehal. Napravil sem se in
najprej očistil kuhinjski šotor in ga na novo pritrdil. Ker je bilo že
pozno dopoldan sem menil, da Štef več ne spi, ampak samo počiva, zato sem
pričel še s čiščenjem njegovega šotora. Presenečen sem zaslišal Štefa
kako napol v snu sprašuje kaj se dogaja. Opravičil sem se mu in se
takoj oddaljil od šotora. Posledice prestanih naporov so bile še vedno
vidne. Splezala sta smer v Forakerju za katero naveze normalno
potrebujejo 5 do 10 dni. Onadva pa sta za vzpon porabila 25 ur in za
sestop po grebenu imenovanem 'SULTANA' nadaljnih 20 ur.
Vstala sta okoli 10 ure in za zajtrk je Štef
pripravil palačinke namazane z javorovim sirupom. Po desetih dneh sem
spet jedel pošten zajtrk, kajti ko sem bil sam, sem za zajtrk jedel
nekakšne otrobe, ki mi niso niti malo teknili. Sneg je prenehal
naletavati okoli tretje ure popoldan in Lisa je takoj organizirala
teptanje pristajalne steze. Prav zanimivo je bilo gledati, kako več kot
30 ljudi s turnimi smučmi ali krpljami tepta pristajalno stezo. Nekateri
so si že vroče želeli zapustiti bazni tabor. Med njimi so verjetno bili
predvsem tisti s pomrznjenimi udi. Steza je bila kmalu steptana in
vrnili smo se v kuhinjo pripravljati naslednji obrok. Medtem pa smo
imeli precej obiskov. Rangerji in vodniki odprav so prihajali čestitat
Štefu in Roloju za uspešen vzpon.
Jaz sem nagovarjal Štefa naj čim prej zapusti
bazni tabor, da bi lahko skupaj odpotovala k njemu domov. Morala sta še
pobrati opremo, ki sta jo pustila pod Forakerjem in v MotorCycle Inn
taboru. Za to bi potrebovala najmanj tri dni. Da bi jima prihranil en
dan in vzpon v MotorCycle Inn tabor sem se ponudil, da grem naslednji
dan po opremo jaz, kar sta z veseljem sprejela. Posebno vesel je bil
Rolo, ki je imel noge tako ožuljene, da jaz kaj takega še nisem videl.
Pozneje mi je Štef povedal, da ko sta se z opremo vračala izpod
Forakerja, je zadnji del poti Rolo prehodil v samih nogavicah, ker so ga
ožuljene noge preveč bolele.
Sreda 13.06.2001
Ob sedmih zjutraj sem že bil na poti proti
MotorCycle Inn taboru. Sneg je ponoči pomrznil in napredovanje s skoraj
praznim nahrbtnikom je bilo pravi užitek. Ker je prejšnji dan zapadel
nov sneg, sem se že veselil smuke po celcu. Ker je bil sneg pomrznjen, se
nisem rabil držati shojene poti, ampak sem jo mahnil kar po bližnjici.
Kmalu sem prehitel skupino, ki je vstala ob treh zjutraj, da je lahko
krenila na pot ob šestih. Do tabora sem v prekrasnem dopoldnevu
potreboval samo štiri ure in pol. Opremo, ki sta jo tam pustila
prijatelja sem takoj našel in si jo oprtal na nahrbtnik. Po krajšem
počitku sem odsmučal proti bazi. Moje upanje na prekrasno smuko se ni
izpolnilo, ker se je sneg že ojužil. Kljub temu pa sem do baze
potreboval samo uro in pol. Po kosilu sem počasi podrl šotor in začel
zlagati opremo. Letalo, ki me je poneslo v dolino, je prispelo šele pozno
popoldan. Tokrat sem bil mnogo bolj zgovoren kot ob poletu na ledenik.
Seveda je po mene priletela spet ista pilotka, ki me je pripeljala na
ledenik. Po pristanku na letališču sem se srečal še s slovenskimi
dekleti, ki so bile namenjene na goro. Povedal sem jim kako je na hribu
in jih potolažil, da ni tako hudo kot razlagajo rangerji. V pisarni
letalskega podjetja sem pustil opremo in se odpravil v vas, na dolgo
pričakovano večerjo s pijačo. Po večerji sem se odpravil še v lokal West
Ribb, kar mi je priporočal Štef. Kmalu sem bil povabljen k sosednji
mizi. Vedeli so že, da sem Štefov prijatelj, ki na Aljaski dosti
pomeni. Lokal ni bil nič posebnega. Eno steno lokala je pokrivala umetna
plezalna stena z redkimi mastnimi oprimki. Z zanimanjem sem opazoval
popisan strop. Vodnik, za glavo večji od mene, ki je sedel poleg, mi je
ponosno pokazal kako daleč na stropu se je podpisal. Po nekaj popitih
vrčkih piva sem se odločil, da je prišel čas, ko moram tudi jaz potrditi
svojo prisotnost s podpisom na strop. Zaradi mastnih oprimkov sem s
težavo splezal pod strop. Vodnik, ime mu je bilo Thai, mi je dal pisalo
in stegnil sem se daleč nazaj in se podpisal. Kar verjeti ni mogel, da
je moj podpis prav tako daleč od stene kot njegov.
četrtek 14.06.2001
Prebudilo me je rohnenje letalskega motorja.
Spal sem v pisarni podjetja, s katerim sem letel na ledenik. Prejšnji dan
sem omenil, da ne vem kam naj grem spat in uslužbenka (verjetno
lastnica) mi je ponudila kavč v pisarni. Zasmejala se je ob pogledu na
moj začuden obraz in mi povedala, da je v tem času težko dobiti posteljo
v vasi in mnogo alpinistov po prihodu z ledenika prespi kar v pisarni.
Ker je bilo še zgodaj, sem še malo poležaval. Nato sem vstal in se
odpravil v vas do postaje rangerjev, kjer sem moral prijaviti zaključek
odprave.
Po opravljenih formalnostih sem šel iskati
Randyja, ki mi je bil obljubil prevoz v Anchorage. Našel sem ga, kako s
puško v roki opreza za nečim. Povedal mi je, da mu je celo noč kri pila
veverica s svojim glasom. Ker je bil še v pižami, sva se dogovorila, da
se dobiva čez čas v restavraciji na zajtrku. Ker ga ob določeni uri ni
bilo, sem ponovno šel pogledat kaj je z njim. Pred hišo več ni bilo
njegovega avtomobila in tudi njega nisem našel. Menil sem, da mi je pač
dal lažno obljubo in se je že odpeljal. Šel sem iskati drug prevoz in
izkazalo se je, da tudi to ne bo preveč enostavno. Nekaj pozneje sem ga
na svoje presenečenje zagledal na glavni ulici. Na vprašanje ali
dogovor še velja, mi je začudeno pritrdil in se opravičil, ker je imel
še opravek. Obiskala sva še znance s katerimi smo preživeli večer. Vsi
so bili še bolj majavi, najbolj pa lastnik gorniške šole.
Proti Anchorage sva se odpeljala šele opoldan
in prispela po treh urah mirne vožnje. Začelo se je iskanje prenočišča
za dve noči. Najprej sem pogledal v youth hostel, vendar mi ni bilo
všeč, da ga zaprejo ob enih ponoči. Nato me je Randy odpeljal še v
B&B, kjer sem prenočil prvič. Tam je bilo zasedeno in Randy mi je
velikodušno ponudil svojo pisarno, kar sem z veseljem sprejel. Pobral
sem vso opremo in odpeljala sva se v njegovo pisarno, kjer sem se končno
lahko umil in preoblekel. Nato sem se odpravil v mesto kupit nekaj
spominkov. Ob pohajkovanju sem videl reklamo za obisk Princ Wiliam
Sounda s hitrim katamaranom. Obljubljali so ogled mnogih ledenikov, ki
se rušijo v morje in živalskega sveta. Po večerji sem se še odpravil v
lokal poslušat blues.
Petek 15.06.2001
Zjutraj sem kolebal, ali naj grem na ogled
ledenikov ali naj raje pohajkujem po mestu. Odločil sem se za prvo
možnost, kajti mesta me ne zanimajo preveč. Po vsem svetu so približno
enaka. V pisarno je prišel tudi Randy in mi velikodušno ponudil prevoz
do pristanišča, ki je od Anchorage oddaljeno kakih 50km. Med vožnjo sva
na travniku ugledala žensko predstavnico losa, ki sem jo seveda moral
poslikati. Do odhoda katamarana sem imel ravno toliko časa, da sem
lahko kupil karto in odbrzeli smo po mirnem morju. V ceni prevoza je
bilo vključeno tudi kosilo, ki so nam ga kmalu postregli. Po dobri uri
zelo hitre vožnje smo prispeli do prvega ledenika. Zanimivo je, da so
vsi ledeniki poimenovani. Ker je bilo v vodi ogromno ledenih plošč in
velikih kock je katamaran vozil zelo počasi in previdno. Kljub vsemu se
je velikokrat zaslišal zamolkel udarec ledene plošče ob trup ladje. če
bi v tako ploščo ali goro ledu udarili s polno hitrostjo, bi najbrž
končali isto kot Titanic. Na vožnji smo obiskali več kot dvajset
ledenikov. Dva od teh sta bila zelo aktivna in lahko smo opazovali
rušenje ledu v morje. Po poti smo srečali še nekaj tjulnov, ki so
plavali okoli ladje ali se sončili na ledenih ploščah. Na poti nazaj
proti pristanišču, pa smo dobili obvestilo, da se v zalivu nahaja tudi
kit in s polno hitrostjo smo odbrzeli proti njemu. Na mojo veliko
žalost to ni bil beli kit glavač kakor sem upal in še ustavili smo se
predaleč od njega. Po skoraj petih urah mirne vožnje smo se vrnili v
pristanišče. Do odhoda vlaka sem imel še dobro uro časa. Odločil sem
se, da poskusim srečo s štopom. Skoraj sem že obupal, ko mi je le
ustavil avto. Na mojo veliko žalost pa je vožnja trajala samo kakih
deset minut. Naše poti so se ločile in jaz sem moral štopati na kraju,
ki mi ni dajal veliko upanja. Mimo je peljalo še nekaj avtov. Šoferji
me še pogledali niso. Bilo je prepozno, da bi se vrnil na vlak. V obupu
sem začel v križišču nagovarjati voznike in to se mi je obrestovalo.
Imel sem srečo, da je družina, ki me je pobrala, bila namenjena v
Anchorage. Odložili so me v predmestju in ponovno sem moral štopati. Tu
pa je bil tako gost promet, da sem spet imel malo upanja na uspeh.
Kljub vsemu me je pobral mehikanec v razmajanem pickupu in me dostavil
v center mesta. Odpešačil sem do Randyjeve pisarne in pripravil opremo
za jutrišnji polet v Seattle.
Sobota 16.06.2001
Randy je prišel v pisarno tako, kot je
obljubil. Naložila sva opremo na njegov pickup in se odpeljala najprej
na zajtrk in potem na letališče. Formalnosti so bile hitro opravljene in
preostalo mi je še samo, da se poslovim od novega prijatelja. Povabil
sem ga, da me obišče v Sloveniji. Poleteli smo po voznem redu in veselil
sem se skorajšnjega srečanja s Štefom. Z Rolotom jima je uspelo pobrati
stvari in zapustiti ledenik v četrtek zvečer. Tudi s letalsko karto je
imel srečo in tako je poletel iz Anchorage v petek ponoči.
V Seattle smo prileteli po voznem redu in Štef
me je že čakal. Pobrala sva mojo opremo in jo spravila v avto. Nato pa
sva šla čakat Katarino, katere letalo je pravkar pristalo. Po
opravljenih formalnostih smo se skupaj odpeljali novim doživetjem
naproti!
|
|
Nadaljevanje odprave po Ameriki
