Petek 23.05.2003
       Ponovna pot v Ameriko, tokrat sem s seboj vzel hčerko Alenko, ki si je želela na obisk k Anki.

       Na letališče je po naju prišel Forrest in na poti domov smo se seveda obvezno ustavili v italijanski restavraciji Forrestovega prijatelja. čez čas je Forrest odpeljal Alenko domov jaz pa sem ga počakal v restavraciji. Ko se je vrnil smo še nekaj spili in potem sva se odpravila v mesto poslušat glasbo.
       Po nekaj dneh počitka sem se odpravil na aklimatizacijsko turo na 4394m visok Mt. Rainier, ki je v bližini Seattla. Vzpon do koče na višini kakih 3000m je bil dokaj enostaven in hiter. Naslednje jutro sem se sam odpravil priti vrhu. Srečal sem nekaj 'alpinistov', ki so me začudeno gledali, ker sem bil sam. Vzpon med seraki je bil malo zahtevnejši kot sem pričakoval. Nekaj pod vrhom hriba sem obrnil, ker je bilo do vrha samo še čisto enostavno položno pobočje in vreme se je precej kvarilo. Bal sem se, da bodo oblaki objeli goro, kar bi mi zelo otežilo spust. Spust med seraki je bil zahteven in seveda zanimiv. Za pot do parkirišča sem porabil relativno malo časa. Zvečer sem bil zopet v Seattlu. Naslednji dan so se začele kazati posledice nemazanja obraza z zaščitno kremo. Po treh dneh sem bil kot rdeč kuhan rak in z obraza so mi odpadali celi kosi ožgane kože.

Sobota 31.05.2003
       Dnevi počitka in gostoljubja pri Anki so se končali in nakupil sem še zadnje zaloge hrane in popoldan odletel v Anchorage na Aljaski. Taksist, ki me je pobral na letališču je poklical prijatelja ko je izvedel, da sem iz Slovenije. Njegov prijatelj Roman je bil šiptar, ki je kot otrok živel v Ljubljani. Ponudil mi je prenočišče in jaz sem z veseljem sprejel ponujeno. Pozno zvečer sva se še odpravila na vožnjo z njegovim športnim avtom Viper, kar je bil poseben užitek. Seveda tudi obisk blues kluba ni izostal.

Nedelja 01.06.2003
       Naslednje jutro me je Romanov sostanovalec odpeljal na železniško postajo od koder sem z vlakom krenil na znano pot do Talkitne. Na železniški postaji sem se pridružil sinu in očetu, ki sta imela dogovorjen let z K2. Ker sem pred kratkim izvedel, da se je pilotka, ki me je peljala lani na goro smrtno ponesrečila, sem se tudi jaz odločil leteti s K2. Že isti dan so se zvečer vremenske razmere toliko uredile, da smo poleteli na ledenik, kamor smo prispeli okoli pol devetih zvečer.

Ponedeljek 02.06.2003
       Ker spanca ni bilo od nikoder sem vzel tableto in nato fino zaspal. Vstal sem pozno, ker je to bil dan za počitek. Popoldan sem vseeno vzel smuči in se povzpel na strmo pobočje nasproti tabora in ga presmučal. Kmalu so me posnemali še nekateri smučarji.

Torek 03.06.2003
       Naslednji dan sem zjutraj pripravil sani in na njih naložil vse česar nisem nujno potreboval, ter se odpravil proti taboru na 3500m. Na pot sta se mi pridružila oče in sin oba po imenu Joe. Kmalu se je pokazalo, da nista kos mojemu tempu. Ni minilo dolgo ko sem ju izgubil iz vida in pozneje izvedel, da sta se vrnila v bazni tabor. Do tabora Motor Cycle Inn sem potreboval dobrih šest ur, kar je zelo dober rezultat. Zakopal sem opremo, se okrepčal in odsmučal v bazo. Povratek je trajal uro in pol.

Sreda 04.06.2003
       Dan za počitek po uspešnem prenosu opreme v višji tabor. Ponoči se je odvijala drama na gori in zjutraj so pričeli reševalno akcijo, ki pa je bila uspešna. V dolino so prepeljali vse tri alpiniste. Trojka je plezala v Mesnerjevem koluarju in en izmed njih (kolumbijec) je onemogel. Druga dva plezalca (čeha) sta ostala z njim, ker bi drugače zmrznil na gori. Na žalost sta tudi onadva morala v dolino, zaradi predpisov, ki veljajo na tej gori. Na hribu sta pustila vso dragoceno opremo. Na srečo sem ju nekaj dni pozneje zopet videl v Ranger taboru. Torej jima je uspelo zbrati denar za povratek na goro. Popoldan sem se odločil povzpeti v dolino proti vzhodu. Vreme je bilo krasno. Spet sta se mi pridružila oče in sin. Po dobri uri hoje sem zagledal lepo pobočje in se odločil, da ga presmučam. Povzpel se se po položnejši strani, ki pa je bila polna ledeniških razpok in zato zelo nevarna za hojo. Na srečo sem bil na smučeh. Pod vrhom se mi je že tako prediralo, da nisem bil več siguren ali je sneg tako razmočen ali pa so pod mano globoke razpoke. Hitro sem poiskal izhod iz te strmine in se s strahom pričel spuščati po pobočju, ki je kazalo prijetnejši obraz. Na srečo je bilo to pobočje brez razpok in srečno sem presmučal do ledenika.

četrtek 05.06.2003
       Odločil sem se, da še en dan ostanem v baznem taboru in tako rekoč počivam. Da pa ne bi samo lenaril sem se odpravil proti hribu, ki sem ga imel namen poimenovati Pohorje. Vrh namreč še nima imena. Prejšnje leto sem se namreč povzpel na sosednji vrh in ga poimenoval Kozjak. Spet sta se mi pridružila oče in sin. Bolj ko sem se bližal hribu slabše so bile razmere na ledeniku. Vidljivost je bila tako slaba, da nisem več videl kje je sneg in kaj je megla. V trenutkih boljše vidljivosti sem pogledoval proti pobočju in videl, da je polno ledeniških razpok. V takih razmerah bi bilo napredovanje proti vrhu podobno samomoru. Zato sem obrnil in se pričel vračati po svoji sledi, ki sem jo komaj zaznaval. Vreme se je grdo pokvarilo in pričelo je močno snežiti. Bomo videli kaj bo zjutraj ko naj bi nadaljeval pot proti taboru Motor Cylce Inn. Oče Joe se je odločil, da se mi pridruži in pusti sina v baznem taboru. Sin je imel vse potrebno na voljo in mu ne bi smelo biti sile. Zvečer sem presenečen srečal prijatelja Scotta iz Mazame. Pravkar se je s prijatelji vrnil iz Ranger tabora po uspešnem vzponu na vrh.

Petek 06.06.2003
       Dopoldan je vreme bilo malo boljše in pospravil sem opremo, se poslovil od Scotta in njegove družbe. Okoli poldneva sva se z Joem odpravila na pot proti naslednjemu taboru. Upal sem, da bova do večera dosegla tabor na 3450m. Na začetku je Joe še kar držal korak z menoj, vendar je kmalu začel zaostajati. Ker nisem hotel izgubljati energije s čakanjem, sva se dogovorila, da grem s svojim tempom naprej in ga počakam v taboru na 3450m. Na žalost vreme ni zdržalo dolgo in je začelo snežiti. Ker me je skrbelo za Joa sem na višini okoli 2800m našel primeren prostor in postavil šotor. čakal sem ga več kot uro in se nato odločil, da mu grem naproti. Odsmučal sem navzdol in ga kmalu našel popolnoma izmozganega. S to kondicijo zagotovo ne bi prišel do tabora na 3450m in ne vem kaj bi se z njim zgodilo, če se jaz ne bi odločil za tabor na tej višini. Bil je tako utrujen, da še jesti ni mogel. Pripravil sem mu čaj in ga poslal v spalko. Kmalu za nama je prišel še en popotnik, ki je bil videti nekako izgubljen. Ogledoval si je prostor in se nato tudi on odločil postaviti šotor. Ker je močno snežilo se tudi meni ni ljubilo kuhati, zato sem pojedel nekaj suhe hrane in se spravil v spalko. Občasno sem vstal in očistil sneg iz šotora in okoli njega.

Sobota 07.06.2003
       Po polnoči sem zaspal in ko sem se zjutraj zbudil se mi je zdel šotor nekako čudno nizek. Streha šotora je bila kakih 10cm nad mojim nosom. S težavo sem se izkopal iz šotora. Ponoči je zapadlo okoli 75cm novega snega. Soseda je popolnoma zametlo, tako, da ni mogel iz šotora. Odkopal sem mu vhod in se spravil čistiti svoj šotor in okoli njega, kar mi je vzelo dobro uro in pol. Joe je vstal ko sem ravno končal s čiščenjem. Bil je videti malo boljši kot včeraj. Ker je še vedno občasno naletaval sneg na nadaljevanje poti ni bilo misliti. Popoldan je sneženje ponehalo in odločil sem se, da si utremo gaz proti naslednjemu taboru. V takih razmerah bi bilo nadaljevanje poti s vso opremo nepremišljeno garanje. V dveh urah mučnega prebijanja v visokem snegu smo uspeli napraviti gaz 300 višinskih metrov. Pri tem se nam je pridružil še Jonatan, ki je imel šotor malo nižje. Videli smo tudi, da so isto naredili ljudje iz višjega tabora. Tako bomo jutri, če bo vreme boljše imeli gaz za nadaljevanje poti.

Nedelja 08.06.2003
       Vreme se je izboljšalo in dopoldan smo pospravili opremo in se odpravili proti višjemu taboru. Kljub slabim razmeram sem hitro napredoval in v treh urah dosegel tabor Motor Cycle Inn 650m višje. Našel sem primeren prostor in ga začel pripravljati za postavitev šotora. Joe je prispel približno uro pozneje. Poiskal sem še prostor za Nebojšo, ki je zaostal še za Joem. Ta dan ni bil preveč naporen. Ker se je vreme izboljšalo, se je tudi naše razpoloženje popravilo.

Ponedeljek 09.06.2003
       Po zajtrku smo zložili vso odvečno opremo in hrano v nahrbtnike in se odpravili proti naslednjemu taboru, ki pa je dobrih 1000m višje. Večini poti nas je spremljal oster veter, ki pa se je polegel za grebenom imenovanim 'Windy Corner'. Višinsko razliko in razdaljo do naslednjega tabora sem premagal v samo 3 urah in 15 minutah. Zelo dober rezultat, kar je kazalo na mojo solidno formo. Nebojša je prispel dobre pol ure za mano, Joe pa uro in pol. Zakopali smo opremo in se vrnili v spodnji tabor. Navzdol je šlo s smučmi seveda zelo hitro. Porabil sem samo pol ure, kljub temu, da so bile razmere za smučanje zelo slabe. Sestop Jou ni delal težav in je bil presenetljivo hiter. Kasneje se je pri nas ustavil Carl Tobin in ugotovila sva, da sva oba prijatelja Steva Housa. Povabil me je, da ga obiščem na njegovem domu v Anchorage. Prav tako se je ponudil, da odpelje Joa mlajšega s hriba in ga vzame s seboj v Anchorage. Ena skrb manj za Joa starejšega.

Torek 10.06.2003
       Prebudil sem se in ugotovil, da spet sneži in ni prave vidljivosti. Spet mi je splahnela vsa volja. Ves čas odprave imam občutek, da je vse skupaj zastonj. Opoldne se je vreme malo izboljšalo in pospravili smo stvari in se odpravili proti višjemu taboru. Kmalu po odhodu je zopet pričelo snežiti in vzpon proti Windy kornerju je bil obupen. Moj nahrbtnik je bil prekleto težak, pa še vrečo v kateri sem imel spalko, čevlje, in nekaj obleke sem vlekel za sabo. Po pol ure je Joe prevzel vrečo in jo vlekel čez najhujšo strmino. Ko je bila najhujša strmina za nami sem vzel vrečo in pospešil tempo. Bal sem se, da ne bom našel prostora za šotor, ker je bilo na poti še več navez. Po štirih in pol urah sem prisopihal (in večkrat preklel) v tabor na 4400m. Kmalu sem našel dva prostora. Manjši je bil očiščen in dovolj velik za majhen Nebojšin šotor, večjega pa sem pričel čistiti. Joe je prispel uro za mano in skupaj sva postavila šotor in potem skuhala večerjo. Pihal je zelo mrzel veter zato sva se spravila v spalke. V spalko sem si dal termofor in kmalu mi je bilo celo prevroče. Kljub temu nikakor nisem mogel zaspati, zato sem ob treh zjutraj vzel tableto za spanje.

Sreda 11.06.2003
       Spal sem do pol devetih in se zbudil brez glavobola. Ponoči je pričelo snežiti in sneženje se je nadaljevalo še cel dopoldan. Po zajtrku sva pričela graditi zaščitni zid okoli šotora. Zaščitni zid zelo pomaga zaščititi šotor v močnem vetru. V šotoru je malo topleje predvsem pa veter ne trga šotora. Naokoli je prišel ranger Mike in potem se je zapletlo okoli Joejevega sina. Šef rangerjev v dolini je bil besen, ker Joe ni obvestil Lise ali koga od drugih rangerjev v bazi, da bo sina pustil samega v baznem taboru. Joe je moral poslušati pridigo kot kakšen šolarček. Razgovor je potekal po radijski zvezi med dolino in tem taborom.
       Iz tabora na 5300m se je vrnilo ogromno plezalcev. Zgleda, da v zadnjih osmih dneh nikomur ni uspel vzpon na vrh. Vremenske in snežne razmere so obupne. Počasi izgubljam upanje, da bom sploh lahko poskusil vzpon na vrh. Popoldan se je vreme izboljšalo, vendar je zelo spremenljivo. Sneži skoraj vsake pol ure. Ko se je sonce uprlo v pobočje nad nami, so se pričeli prožiti veliki snežni plazovi. Slabo kaže za vzpon po West Ribbu. V taboru sem našel kar nekaj kandidatov, ki bi poskusili vzpon po zahodnem grebenu. Bomo videli kaj bodo prinesli naslednji dnevi. Vremenska napoved za dva dni je jasno in zelo hladno.

četrtek 12.06.2003
       Nikakor ne morem zaspati in zato sem zopet vzel tableto. Proti jutru se je zelo shladilo in komaj sem dočakal sonce, da sem se lahko spravil iz šotora. Kljub soncu se je ogrelo šele okoli poldne. Odločil sem se, da si napravim smučino do zahodnega grebena. Na pot sem šel ob pol dveh in po treh urah dosegel višino 5130m. Bil je prekrasen dan brez oblakov in vetra. Pod grebenom sem našel dva šotora in pozneje v smeri šest ljudi. Upanje na vzpon se je spet povečalo, ker bodo oni naredili gaz. Kljub temu sem pričel dvomiti o smislu vzpona po zahodnem grebenu s smučmi na ramenih. Splezal sem kakih 30m v smer brez nahrbtnika. Višina se precej pozna na dihanju. Ker nisem imel namena narediti več ta dan, sem napravil nekaj posnetkov in se odločil za spust. Začetek je bil zelo strm, okoli 45° in precej plazovit. Vendar sem po nekaj zavojih ugotovil, da bo snežna odeja vzdržala in opravil sem krasen turni smuk za katerega sem požel precej komplimentov od rangerjev, ki so z daljnogledi opazovali moje početje. Spust me je precej utrudil. Joe je imel pripravljeno vodo in skuhal sem juho za začetek. Pred tem pa sem šel še do zdravnika, da mi izmeri kisik in pulz. Nisem bil preveč zadovoljen. Pulz 76 in kisik 83-88. Zdravnika sem tudi prosil za dve tableti Diamoksa. Vsekakor nisem še dovolj aklimatiziran. Odločitev, da grem drugi dan na vrh odpade. Dolgo sem se sprehajal po taboru in spoznaval ljudi. Spoznal sem slovaka Jana. Morda bova šla skupaj na vrh. Sonce je že zašlo ko sem pričel kuhati pašto. Temperatura pade takoj ko sonce zaide za greben. Opolnoči sem vzel tableto, vendar kljub temu nisem mogel zaspati. Okoli treh sem vzel še Sanval tableto. Noč je bila mrzla, vendar finta s termoforjem deluje zelo dobro. Od začetka je v spalki celo prevroče. Kljub vsemu pa se proti jutru zelo shladi. Najhuje je iti ponoči na potrebo.

Petek 13.06.2003
       Žele ob desetih se spravim iz šotora, ko sonce že greje. Na grebenu piha močan veter, tako da ljudje ne morejo pospraviti šotorov. Prejšnji dan, ko je bilo brezvetrje, je stopilo na vrh okoli sto ljudi. Danes bo gneča v taboru. Za zajtrk pečem palačinke, kar mi vzame dve uri časa. Nebojša se je odločil, da si odnese višek opreme v tabor na 5300m in Joe mu je ponudil svojo pomoč. Po več pogovorih se odločim, da bom naslednji dan poskusil vzpon po West Butres in spust s s mučmi po Orient Express. Mislil sem iti malo smučat, pa sem se odločil, da raje počivam. Popoldan sem se pridružil skupini, ki se je odpravila na razgledno točko blizu tabora, ki se imenuje 'Konec sveta'. Popoldan sta se vrnila Nebojša in Joe. Uspešno sta shranila stvari v taboru na 5300m.

Sobota 14.06.2003
       Zjutraj še v hudem mrazu z Janom kreneva proti vrhu. Uspešno se spopadeva s strmina nad taborom in hitro napredujeva. Kmalu sva na grebenu, kjer pa naju preseneti izredno močan veter. V nekem trenutku je tako zapihalo, da sem si moral pomagati s cepinom in Jana je veter skoraj prevrgel preko roba. Smuči je imel na nahrbtniku, vendar zelo površno pripete. Po krajšem razmisleku se odločiva za sestop. V takem vetru itak ne bi uspela priti na vrh. Zelo sem razočaran, ker mi spet ni bilo dano iti do vrha. Za naslednji dan je vremenska napoved slaba in Joe bi na vsak način rad odšel v dolino. Skrbi ga kaj bodo rekli v upravi nacionalnega parka kamor se mora javiti po sestopu. Nerad vendar se odločim, da pospraviva opremo in se spustiva v bazno tabor na 2400m. Za sestop se je odločilo še več ljudi s katerimi smo se družili zadnje dni. Ko je odločitev padla mi je bilo malo lažje pri srcu in osredotočil sem se na spust. Z Joem sva se dogovorila, da ga ne čakam. V spodnji tabor bo lahko prišel brez moje pomoči. Vreme in vidljivost sta bila dovolj dobra. Pri smučanju navzdol mi je spet delala preglavica vreča v kateri sem vlekel za seboj opremi, ki je nisem mogel stlačiti v nahrbtnik. V taboru na 3400m sem odkopal sani preložil opremo na njih in potem je bil spust bistveno lažji. Po kakih treh urah sem že bil v baznem taboru. Joe je prišel mnogo kasneje.

Nedelja 15.06.2003
       Vreme se je pokvarilo in polet v dolino ni bil mogoč. čas smo si krajšali s kepanjem in razgovori. Vsak je prinesel dobrote, ki so ostale kot rezerva v bazi. Med ostalim sem imel pol litra vilijamovke, ki je navdušila prisotne. Tudi brinjevec smo spili brez težave, čeravno ni bil tako dober kot vilijamovka. Nekdo je naše še steklenico whiskija in slika je bila popolna.

Ponedeljek 16.06.2003
       Zjutraj je bilo spet skoraj brez oblakov in Lisa, ki je vodila polete nam je naročila naj se pripravimo, ker bodo letala kmalu prispela. Najprej sta priletela helikopterja, ki sta pripeljala zamenjavo za rangerje. Že so se vkrcali ko se je vreme nenadoma pokvarilo in megla je onemogočila polet. Nič ni kazalo, da bo kmalu bolje. Ko smo videli, da so ugasnili motorje in jih pokrili s ceradami smo vedeli, da je veliko vprašanje, če bomo danes v dolini. Opoldne se je malo zjasnilo, ravno toliko, da sta helikopterja lahko odletela. Vendar je bila dobra vidljivost samo kakih 20 minut. Ni nam preostalo druga kot dalje čakati. Popoldan smo že spet pripravljali teren, da si ponovno postavimo šotore, vendar je Lisa javila, da se vreme izboljšuje in naj se pripravimo. Res se je zjasnilo in kmalu se je začel promet v dolino. Po pristanku smo se dogovorili, da se kmalu dobimo v kateri od številnih pivnic. Tako je tudi bilo in ponočevanje se je nadaljevalo do ranih jutranjih ur.

Torek 17.06.2003
       Jutro se je pričelo z lepim vremenom in meni je bilo zelo žal, da sem zapustil goro ne da bi še enkrat poskusil vzpon na vrh. Po zajtrku sva se z Joem s težkim srcem odpravila na razgovor k šefu rangerjev. Ta je spet besnel in bral levite Jou, vendar sva vse skupaj mirno poslušala in si mislila svoje. Ironija trenutka je bila, da sva bila zvečer povabljena na njegov dom, kjer je priredil piknik za ekipo od National Geographic. Naju je povabil član te ekipe. Na pikniku pa ni bilo več govora o Joevem sinu.

Sreda 18.06.2003
       Z Joem sva z veseljem sprejela povabilo za prevoz v Anchorage, ki nama ga je ponudil snemalec od National Geographica. V Anchorage sva šla z Jasonom na obisk k njegovemu prijatelju, kjer smo nameraval ostati naslednje dni do poleta aviona. Jaz sem bil preveč slabe volje zaradi neuspeha in nisem imel volje pohajkovati po tem mestu. Poklical sem na letališče in izvedel, da lahko dobim polet v Seattle še isti dan ob majhnem doplačilu. Tako sem zvečer bil že spet gost pri Anki, kjer sem ostal preostale štiri dni do poleta domov.

Nedelja 22.06.2003
       Pozno popoldan sem sedel na letalo in naslednji dan varno pristal na letališču pri Dunaju, kjer sta me pričakali moji hčeri. Tako se je končala še ena moja odprava na najhladnejšo goro na svetu, ki pa zaradi spleta okoliščin ni bila uspešna.