Torek 18.05.2004
Tokrat letim iz Brnika od koder gre tudi odprava z Davom
Karničarjem kot vodjo. Polet Brnik - Frankfurt je kratek in po dveh urah čakanja
se presedemo v Boing 767 za Anchorage. Upal sem, da bo kaj bolj udoben od 747,
pa je še samo slabše. Vendar najhuje še pride. TV ekrani so skupni in vse kar
naročiš je treba plačati. Prvič letim preko oceana in moram za vsako stvar
plačati posebej. Slušalke 3€, majceno pivo 2€, vino 3€ itd...Izredno sem
razočaran nad prevoznikom. Za 12 urni polet zelo malo udobja. Edina svetla
točka je, da se sosed odseli na drug sedež, ker avion ni poln. Poskušam zaspati,
vendar na dveh sedežih je to težko. Kljub vsemu nekako prestanemo polet.
V Anchorage celo ekipo iz Slovenije odpeljejo v poseben prostor na pregled
potnih listin. Po pregledu nas brez besed potem tudi izpustijo. Na carini ima
Davorin nekaj težav, vendar kljub vsemu srečno prenesemo vso hrano. Poiščemo
taksi, ki nas odpelje v hostel v centru mesta. Odložimo prtljago in gremo
nakupovati hrano, ki jo bomo potrebovali na hribu. Po nakupih pa se takoj
spravimo spat. Poslušali so moj nasvet in zjutraj gremo z vlakom v Talkeetno.
Sreda 19.05.2004
Zjutraj se zbudim in presenečen ugotovim, da je hotel
zaprt do 8 ure. Naš vlak ima odhod ob 8:15. Jaz pa sem pustil vso opremo v
shrambi in tudi njihove smuči so tam. Z dvema taksistoma in vso opremo se
odpeljemo na železniško postajo in kupimo karte. Nato z Davom pešačiva do
nazaj hostla in nestrpno čakava da bo kdo odprl. Ker tudi taksija ni videti,
grem v hotel in ga dam poklicati. Na srečo ravno ko pride taksi tudi Davo
nosi preostalo opremo na cesto. Pravočasno prispemo na postajo, oddava opremo
v tovorni vagon in se pridruživa ostalim na vlaku. Ker je v kompoziciji tudi
restavracija se udobno namestimo vanjo in si privoščimo obilen zajtrk,
ki ga nismo imeli časa zaužiti v hostlu. V Talkeetni pridejo po nas iz K2.
Odpeljejo nas v hostel, kjer pustimo opremo in se takoj odpravimo na
postajo rangerjev, kjer moramo prijaviti naš prihod in odhod na goro.
Po opravljeni formalnosti pa na pivo in sendvič v West Ribb. V hostlu še
uspem oddati e-sporočilo in se odpravim spat.
Četrtek 20.05.2004
Zjutraj si privoščimo obilen zajtrk. Nato gremo gremo k
rangerjem, kjer izpolnimo formalnosti. Ker vreme lepo kaže se odpravimo na
letališče z vso opremo. Na naše veselje izvemo, da bomo poleteli okoli 10:30
ure, kar se tudi zgodi. Moj namen je bil prenočiti v bazi in napredovati kot
običajno. Davo meni, da je škoda tako lepega dneva in odločijo se, da bodo
takoj nadaljevali pot z vso opremo do kod bodo pač prišli ta dan. Nerad,
vendar se jim pridružim. Kmalu se je pokazalo, da so precej močnejši od mene,
saj me kljub težjim sanem puščajo zadaj. Na Ski Hillu so počivali, vendar
me niso počakali. Ko sem bil oddaljen še kakih 150m so nadaljevalo pot.
Očitno je bilo, da sem jim jaz deveta briga. Res pa je, da nismo imeli
nobenega dogovora. Ski Hill je bil precejšen zalogaj. Tokrat sem prvič vlekel
vse v enem zamahu. Na višini 2850m sem našel krasen prostor za šotor in se
odločil ostati. Postavil sem šotor in si pripravil juho. Nato sem šel
brez vsega dalje, ker sem predvideval, da niso šli mnogo dalje kot jaz.
Ko jih tudi po eni uri nisem ugledal sem se vrnil in si pripravil
večerjo. Zaspal sem okoli devetih in še kar dobro spal do treh. Nato sem se
bolj obračal in malo dremal.
Petek 21.05.2004
Vstanem kar zgodaj in si pripravim zajtrk. Nato se
odločim, da ne bom vlekel vsega skupaj do naslednjega tabora. Spakiral
sem hrano in odvečno opremo ter se s tem namenil v tabor na 4300m. Precejšen
zalogaj za en dan. V taboru si pustim hrano za en dan. Po dobrih dveh urah
pridem do fantov, ki so postavili šotore 300m višje kot jaz. Malo poklepetamo
in jaz se odpravim dalje, ker oni bodo potrebovali še vsaj uro, da se uredijo.
V taboru na 3300m si malo odpočijem in se nato pogumno zagrizem v hrib.
Nahrbtnik imam obupno težak. Za prvo strmino nad taborom porabim več kot uro,
kar kaže, da mi ne gre najbolje. Da sem prispel do položnejšega terena sem
porabil skoraj tri ure. Naslednji dve uri mi vzame pot do Windy kornerja.
Davo in Marko sta me že prehitela. Nato me prehiti še Janez. Malo pred
taborom pa še Franci. V tabor se privlečem na smrt utrujen. Ne upam si niti
pomisliti na povratek k šotoru v takem stanju. Pa še vreme se je začelo
kvariti in snežiti. Malo pojamram Davotu, ker vidim, da ima dovolj velik
šotor in bi lahko prespal pri njih. Davo me gladko odpravi z besedami
"saj bo šlo samo od količka do količka smučaj". Ne preostane mi nič drugega
kot, da se odpravim do rangerjev. Ko sem iskal Mika Wooda mi povedo, da je
v zgornjem taboru in dajo mi na voljo njegov šotor in spalko. Ponudili so
mi tudi večerjo, ki sem jo na žalost zavrnil, ker sem mislil, da bodo Davo
in fantje kaj pripravili in me povabili. Ponudili pa so mi pol litra čaja
in to je bilo vse. Spravil sem se v šotor v upanju, da bom zaspal. Pa ni šlo.
Ob polnoči sem pojedel nekaj keksov, da sem potešil največjo lakoto. Spanca
pa od nikoder. K sreči je bila spalka zelo debela in me ni zeblo.
Sobota 22.05.2004
Sonce nikakor ni moglo prebiti oblaka, ki je visel na
Denalijem. Kljub vsemu sem vstal in šel do fantov v upanju na vroč čaj. Čakanje
na čaj se je zavleklo in pričelo me je pošteno zebsti v noge. Bilo
je zelo mrzlo in po malem je naletaval sneg. Ponoči ga je zapadlo kakih 15cm.
Končno sem le dobil pol litra mlačne vode in žlico čaja. Napravil sem si
sendvič, vendar ga nisem mogel pojesti. Preveč me je zeblo in bilo mi je slabo.
Ponovno sem se zavlekel v šotor in toplo spalko. To je bila modra odločitev.
Res sem se počutil izredno slabo. Kmalu je sonce prebilo oblake in v šotoru
je postalo vroče. Gledal sem na uro in si rekel, da opoldne pa poskusim
sestopiti do šotora. Predvideval sem, da so fantje že odšli v nižji tabor
po opremo, ki so jo tam pustili. Ob pol dvanajstih slišim Davota kako me
kliče. Odločil sem se, da grem z njimi, kar bo bolj varno, kot če grem
sam. Moram pa čim prej nižje. Že pri Windy kornerju mi je bilo bolje.
Pod Windyjem sem imel občutek, da je teren raven zato sem smučal naravnost,
kar se mi je hitro maščevalo z grdim padcem. Na srečo sem bil samo potolčen.
Malo za tem je sledil še en grd padec. Odpela se mi je vez.
Ostali so me počakali na začetku strmine, ki je bila zelo ledena. Davo
je okregal Janeza, ker je ta pokazal precej nepremišljenosti, ki bi se
lahko nesrečno končala. Kljub vsemu smo srečno prispeli v tabor na
3300m. Jaz sem se občutno bolje počutil, kar je opazil tudi Davo.Pričeli so
pripravljati preostalo opremo za prenos v višji tabor. Tu sem srečal
tudi rangerja Joe, ki se me je spomnil od lani. Poslovil sem se od fantov
in odsmučal do šotora. Bil sem lačen kot volk. Na hitro sem si pripravil
liter juhe. Nato sem šel malo navzgor za aklimatizacijo. Nameraval sem
do tabora 3300m, da bi si vzel nekaj hrane, ki so jo fantje pustili
zakopano v snegu. V šotoru sem imel hrano samo za ta in naslednji dan.
Med pogovor mi je Joe rekel, da bo najverjetneje naslednja dva dni
snežilo. Vendar sem bil preutrujen in sem po uri lagodnega vzpona odsmučal k
šotoru.
Nedelja 23.05.2004
Spal sem bolj slabo. Ob šestih sem moral na stranišče
in videl, da se vreme zelo kvari, vendar v upanju na izboljšanje sem se
vrnil v spalko. Ni minila ura, ko sem zaslišal škrebljanje po šotorskem
platnu. Padal je dež pomešan s snegom. Ker mi je Joe prejšnji dan rekel,
da padavin ne bo dosti se nisem preveč sekiral. Vendar so padavine vztrajale
ves dan. Niso bile obilne, vendar vseeno neprijetne za nadaljevanje poti.
Pa še vidljivost je bila slaba. Ko sem prejšnji dan zapuščal tabor na 4300m
mi je šesti čut narekoval naj vzamem nekaj hrane s seboj. V nahrbtnik sem
dal juho in pašto. To me je sedaj rešilo pred lakoto, kajti zaradi slabega
vremena sem moral ostati dan dlje na tem mestu. Tako sem prisilno počival
v upanju, da mi bo to koristilo. Kljub slabemu vremenu so mimo hodile naveze,
ki so nosile odvečno opremo višje in s tem vzdrževale pot.
Ponedeljek 24.05.2004
Ponoči sem vzel tableto in vsaj nekaj časa spal. ko sem
se zbudil je sonce že rahlo prebijalo oblake. Za zajtrk sem pojedel sendvič,
ki sem ga pripravil pred tremi dnevi in skuhal čaj brez sladkorja. Po deseti
uri so se oblaki malo razpodili in šotor se je kaj hitro posušil. Najprej
sem mislil dati na sani samo šotor nato pa sem vse skupaj zložil na sani.
Ker vzpon ni bil prehud in sani niso bile tako težke kot v petek, sem
lepo napredoval. Po dveh in pol urah sem že bil v taboru na 3300m, kjer
sem našel krasen prostor za postavitev šotora. Ker je bilo prepozno, da
bi napredoval do naslednjega tabora na 4300m. Ker sem bil brez hrane
sem odkopal shrambo prijateljev. Našel sem napolitanke, ki sem se jih
že dva dni veselil. Vzel sem še juho in paket pripravljene hrane z rižem
in žgance za zajtrk naslednjega dne. Sosede sem naprosil za malo bencina,
ki so mi ga z veseljem odstopili. Za ta dan sem bil v redu preskrbljen,
posebej ker, sem našel še odličen napitek, da mi ni bilo treba piti samo
vode. Po večerji sem še kar pohajal po taboru in opazoval ostale, saj je
sonce še kar prijetno grelo skozi oblake. Spat sem šel precej pozno in
kmalu zaspal, kljub temu, da nisem vzel nobene tablete.
Torek 25.05.2004
Kljub višini dobrih 3300m in izredno nizkemu zračnemu
pritisku (višinomer je kazal 3700m) sem dobro spal celo noč. Ko sem se
zjutraj zbudil se je ponovila slika izpred dveh dni. Vse naokoli je bilo
megleno in naletaval je sneg. Snežilo je celo tako, da si nisem mogel
pripraviti zajtrka zunaj. Ni kazalo, da se bo ta dan dalo nadaljevati pot.
Malo sem se tolažil, da bom še našel hrano v kateri od preostalih vreč.
Zajtrk sem si pripravil v šotoru, kar je navadno zelo nevarno. Bencinski
kuhalnik sem do normalnega delovanja pripravil zunaj in ga nato prenesel
v predprostor šotora. Na začetku sem imel težave zaradi pomanjkanja kisika,
vendar sem jih hitro odpravil. Pripravil sem si čaj in nato še polento.
Suha polenta mi nekako ni teknila. Spomnil sem se, da sem videl v Janezovi
torbi tubo z marmelado. No to je bilo pa že lažje jesti. Po zajtrku sem
nenehno pogledoval v nebo in prosil naj vendar neha snežiti. Nikakor nisem
želel izgubiti še enega dne. Kolegi so že tri dni v taboru na 4300m in
verjetno z opravljeno aklimatizacijsko turo. Ko je minilo poldne in ni
kazalo na izboljšanje, sem se odločil in zložil vse stvari v nahrbtnik.
Nato sem na vrh privezal ležalko in nazadnje še vrečo s šotorom. Kljub
temu je bil nahrbtnik kar nekaj lažji kot v petek. V upanju da bo šlo v
redu sem pogumno krenil na pot. Pred mano je odšlo na pot že precej navez
in zdaj sem se jezil, da sem tako dolgo čakal. Vendar mi je že na prvem
sedlu pogled na uro priklical nasmešek na obraz. Prvo strmino sem zmogel
v polovičnem času. Očitno mi je počitek koristil. Tudi z drugo strmino sem
opravil v krajšem času. Nato je sledil dolg vzpon, ki pa ni bil strm. Tu
sem že prehitel dve navezi. Glavnino sem ujel v strmini pred Windy kornerjem.
Na vrhu strmine sem malo počival in nato nadaljeval pot. Začela me je dajati
višina. Kljub vsemu sem po slabih petih urah prisopihal v tabor na 4300m
občutno manj utrujen kot zadnjič. Upal sem, da mi bodo kolegi pomagali
postaviti šotor, vendar je to bil račun brez krčmarja. Dobil sem skodelico
čaja in nato sem se vrgel na delo. Našel sem kar primeren prostor in si
ga uredil, ter postavil svoj dom za naslednje dni. Sicer pa so se fantje
ta dan vrnili iz tabora na 5200m, kjer so pustili Janeza. Za naslednji
dan planirajo naskok na vrh, kajti vremenska napoved je ugodna. Za večerjo
si pripravim juho v katero zakuham nekaj testenin. Nato pa čaj v termos
in vročo vodo v termofor, pa hitro v spalko, kajti mraz že pošteno pritiska.
Sicer pa ura je že deset zvečer.
Sreda 26.05.2004
Kljub temi, da sem vzel aspirin in diamox celo noč nisem
spal. Šele proti jutru sem dvakrat ali trikrat na kratko zadremal. Res se je
naredil lep dan in iz spalke sem se spravil šele ko je sonce ogrelo šotor.
Fantov seveda ni bilo več v taboru. Šli so zmagi naproti. Cel dan sem si urejal
notranjost in okolico šotora. Pozno popoldan sem pripravil čaj in nestrpno čakal
ekipo. Prvi je prišel Davo za njim Marko nato Janez izredno utrujen in na
koncu si je prižvižgal še Franci zelo dobre volje. Po čaju sem jim ponudil še
višnjevec, ki so ga bili zelo veseli. Marku in Janezu sem pomagal pri večerji,
ker jima gorilnik ni delal najbolje. Razen Janeza so vsi osvojili vrh, kjer je
bil peklenski mraz. Okoli -35°C in veter je še poslabšal občutek mrazu.
Tudi v taboru je temperatura padla na -25°C in termometer v šotoru je
kazal -12°C. Zavrel sem vodo za termofor in smuknil v toplo spalko. Ker
spet nisem mogel zaspati sem enkrat ponoči vzel tableto.
Četrtek 27.050.2004
Ponoči je bil peklenski mraz, ki je proti jutru popustil.
Po deseti uri so fantje začeli pospravljati opremo in se ob drugi uri odpravili
proti dolini. Vreme se je ponovno skvarilo in pričelo je snežiti. Kljub vsemu
sem se popoldan povzel 360 višinskih metrov v 50 minutah. Za spust sem
potreboval samo 10 minut. Nato sem si pripravil glavnino vode in skuhal juho.
Napoved za petek je slaba, vendar izboljšanje v soboto in nedeljo. Držim pesti,
da bi mi uspelo v nedeljo osvojiti vrh.
Petek 28.05.2004
Spal sem slabo in v presledkih. Mraz je malo popustil in
oblaki so se začeli trgati. Rikardo iz sosednjega šotora se je odpravljal v
tabor na 5200m. Ker sem potreboval aklimatizacijsko ture sem se ponudil, da
mu pomagam nesti nekaj opreme. Pred tem sem mu predlagal, da odnese v višji
tabor šotor in greva v soboto gor, prespiva in v nedeljo poskusiva osvojiti
vrh. Vendar se še ni počutil dovolj aklimatiziranega za tak podvig. Proti
višjemu taboru sva krenila opoldne. Kmalu sem prehitel vse naveze, ki so se
vlekle po fiksnih vrveh. V dveh urah sem dosegel sedlo nad taborom in počakal
Rikarda. Prispel je pol ure za menoj. Vseeno dober čas glede nato, da je imel
težji nahrbtnik in še prehiteval ni navez, tako kot jaz. V naslednjih slabih
dveh urah sva dosegla tabor na višini 5200m. Na hitro sva zakopala prinesene
stvari in se odpravila nazaj. Pri sestopu ga nisem več čakal in opravil sestop
v rekordno kratkem času. Za soboto in nedeljo je dobra napoved. V soboto bom
počival in v nedeljo mi mora uspeti. Hitro sem se spravil v spalko vendar
spanca ni od nikoder. Malo me je bolela glava, zato sem vzel dva aspirina.
Ob dveh zjutraj pa še Sanval in končno zaspal.
Sobota 29.05.2004
Zbudil sem se ob 8 uri, ker sem moral na stranišče. Vrnil
sem se v spalko. Zunaj je bilo še vedno mrzlo. Za vreme pa nisem mogel reči
kako bo. Ponovno sem zaspal in ko sem pogledal na uro sem presenečen ugotovil,
da je skoraj poldan. Ker je bil to dan za počitek, mi je zelo odgovarjalo, da
sem spal tako dolgo. Nato sem pripravil sebi, Rikardu in nemcem dober pozen
zajtrk. Opečene kruhke s sirom in slanino, katero so prispevali nemci.
Vreme je bilo vse prej kot sončno. Temperatura se je res dvignila, vendar
skoraj neprestano rahlo sneži iz tanke plasti oblakov nad nami. Popoldan
si celo privoščim ponoven počitek, nato pa si pripravim zalogo vode. Sklenil
sem, da bom danes pekel palačinke. Makaroni mi ne gredo več. Zvečer si
pripravim zalogo pijače za jutrišnji dan. Rikardo pa prispeva energetske
ploščice. Ob devetih sem že v spalki. Vzamem Sanval tableto saj bi rad spal.
Nedelja 30.05.2004
Zbudim se že ob treh zjutraj.Prekleta nespečnost.Skoraj štiri ure še poležavam
v spalki. Za zajtrk si pripravim kruh s sirnim namazom in čaj. Ob pol osmih
sem že na poti proti steni. V steni že vidim trojno navezo. Mraz je in na
grebenu piha. Zelo dobro napredujem. Ura in štirideset minut in že sem na
sedlu. Pričenja me zebsti v roke in noge. Odločim se zamenjati rokavice in
natakniti termo gamaše. To bi moral storiti že v taboru. Napaka in to velika.
Ponovno dohitim navezo. Kar v redu napredujejo. Dve uri in petdeset minut in
že sem v taboru na 5200m. V noge me obupno zebe. Prste na nogah še komaj čutim.
Ne vem kaj bi bilo, če ne bi nataknil termo gamaš. En iz trojne naveze se
odloči nadaljevat vzpon. To me zelo veseli, kajti ne bom sam. Pred nama
gre naveza proti sedlu, vendar je zelo počasna. Vreme je vedno slabše in
vedno bolj piha. V dveh urah dohitiva navezo na Denali Passu. Ed gre
pogledat preko sedla, vendar je tam veter še bistveno močnejši. V takih
pogojih je popolnoma nespametno nadaljevati vzpon. Oba nohta na palcih
imam že plava in prste na nogah komaj še čutim in premikam. Čas je za vrnitev.
Hitim navzdol. Občasno se obrnem in vidim Eda kako mi sledi in za njim
navezo, ki je bila pred nama. Strmina je precejšnja in delajo se cokle na
derezah, zato sem zelo previden. V uri sem v taboru na 5200m in po malem
že čutim prste na nogah. Zgleda, da ne bo hudih posledic. Pojem čokoladico
in od nekoga dobim skodelico mlačnega čaja. Ed pride tričetr ure za mano.
Kreneva proti taboru na 4200m in ga doseževa po slabi uri in pol. Tukaj
je toplo kot na Havajih proti pogojem tam zgoraj. Plezalce v sosednjem
šotoru ni, vendar zvečer se vrneta Peter in Toni. Toni je zelo slab.
Skuham si juho, pripravim termofor in pobegnem v toplo spalko.
Ponedeljek 31.05.2004
Kljub utrujenosti sem slabo spal. Precej sem razočaran,
ker mi ni uspel vzpon. Odločim se ostati in počakati na naslednji lep dan.
Popoldan si pripravim pire krompir in tuno. Dobrodošla sprememba. Čez
dan postopam po taboru in se pogovarjam. Vremenska napoved od srede do
petka je malo obetavnejša. Torej bom počival še v torek in v sredo poskusil
znova. Opoldne prične zopet snežiti in sneži vse do večera. Čisti obup.
Torek 01.06.2004
Ob pol treh zjutraj moram na stranišče. Zunaj je jasna
noč. Vzamem tableto in nekako zaspim. Po deveti uri me zbudi sonce. Zgleda,
da je danes dan za vrh. Vendar se že opoldne prikradejo meglice in prične
snežiti. Še smučati ne morem kot sem imel namen. Toni mi je posodil mini
radio in popoldan uživam v poslušanju glasbe, medtem ko ležim v šotoru.
Upam, da bo jutri lep dan. Še enkrat bom poskusil vzpon na vrh in nato
grem v dolino. Čas se počasi izteka in ne smem zamuditi letala domov.
Sreda 02.06.2004
Ko se zjutraj zbudim, vreme ni takšno kot je bila napoved.
Okoli Denalija se podijo oblaki in ne kaže na izboljšanje ta dan. Včeraj
ponoči so se vrnili v tabor nemci pod vodstvom ameriškega vodnika. Poskušali
so osvojiti vrh, vendar so obrnili, ker je en izmed udeležencev utrpel hude
omrzline na rokah. Po oskrbi pri zdravniku so dobili priporočilo naj v
najkrajšem času sestopijo do baznega tabora in nato čim hitreje z letalom
v dolino. Ker vreme ne kaže najbolje, se tudi jaz odločim pospraviti opremo
in sestopiti do baznega tabora. Čas mojega odhoda domov se hitro bliža in
ne smem si privoščiti, da bi ostal na hribu zaradi slabega vremena in
zamudil letalo domov. Nisem najboljše volje, ko pospravljam opremo, vendar
se tolažim z mislijo, da imam vse prste na nogah in rokah nepoškodovane.
Kmalu se vsi skupaj odpravimo proti dolini. Ker ne potrebujejo moje pomoči,
jih ne čakam in smučam proti taboru 3200m. Tam poberem opremo, ki sem jo
shranil in vse skupaj naložim na sanke. Od tu dalje je sestop mnogo lažji.
Mnogo lažje se diha in tudi naklon je manjši. Na koncu me še čaka eno urni
vzpon pred baznim taborom. Tudi tega zmorem in si hitro poiščem prostor,
kjer postavim šotor. Pogled na vrh Denalija kaže megleno kapo okoli vrha.
Pozno zvečer tudi ekkipa s poškodovancem prispe v bazo.
Četrtek 03.06.2004
Zjutraj v bazni tabor posije sonce in Lisa napove, da
boletenje v dolino možno. letala kmalu prispejo in poletimo v Talkeetno.
Pogled na Denali kaže oblačno kapo okoli vrha, pa je šele zdodaj dopoldan.
Pogled proti dolini pa nam obljublja lepo vreme. Letala pristajajo in
odletajo druga za drugim in ob enajstih dopoldan sem že na letališču v
Talkeetni. Na hitro razgrnem opremo, da se suši. Medtem pa grem do
rangerjev in odjavim svojo odpravo kot neuspešno.
PONOVNO!
Pozno zvečer se dobim z ostalo ekipo. Skupaj se odpravimo na večerjo in
potem na obvezno pivo v West Ribb, kjer se seveda po nekaj popitih vrčkih
moramo podpisati na strop. Moje razpoloženje ni ravno vrhunsko, zato jih kmalu
po polnoči zapustim in se odpravim spat.
Petek 04.06.2004
Pozno dopoldan se dobimo na zajtrku. Nemo opazujem povite
prste poškodovanca. Slaba volja zaradi nespeha me počasi zapušča. Vsekakor
vrh ni vreden bilo kakšne poškodbe. Vreme v dolini je solidno in za popoldan
se dogovorimo za vožnjo s čolnom po narasli reki. Pogled proti Denaliju kaže,
da bi današnji dan res bil primeren za naskok na vrh. Torej je moja bila
odločitev, da grem v dolino preuranjena. Ampak zdaj je kar je. Ker je to moj
tretji neuspeli poskus, si rečem, da mi pač ta hrib ni namenjen. Pri sebi
sklenem, da je to moj zadnji obisk Aljaske.
Ampak zarečenega kruha se največ
poje. Do odhoda letala so ostali še trije dnevi. Američan predlaga, da
najamemo avto in napravimo vožnjo po Aljaski. Ideja nam je všeč in naslednji
dan se z najetim avtom vrne iz Anchorage.
05.06.2004 - 08.06.2004
Prvi dan se pripeljemo do Faibanksa, kjer prespimo.
Naslednji dan nadaljujemo pot proti severu. Po nekaj urah vožnje se konča
asfaltirana cesta. Že se nahajamo v polarnem krogu. Upal sem, da bomo
nadaljevali pot proti severnemu morju, vendar se američan odloči, da
ne bo vozil po makadamski cesti. Na poti proti Talkeetni izberemo drugo
cesto. Enkrat še prespimo nekje v parku v šotorih. Poškodovancu po treh dneh
snamemo poveze in pogled na njegove prste ni nič kaj prijeten. Zvečer
prispemo v Talkeetno, kjer prespimo in nato naslednji dan odrinemo v
Anchorage. Poslovim se od družbe in odidem v latališko poslopje.
Za mano je še ena neuspešna odprava na Denali.
Tolaži pa me dejstvo, da čil in zdrav zapuščam pogorje na katerega se
lahko kadarkoli spet vrnem.
