Amerika me nikoli ni prepričala, da bi bilo vredno žrtvovati nekaj
stotakov in si ogledati filmske posnetke velikih mest, lepotice na
peščenih plažah in pestre pokrajine. Ampak nikoli ne reči nikoli. Nisem
veliko premišljevala, ko sem odkrila možnost odpotovati v ZDA, še sploh
pa, kadar bi to lahko delila z nekom, ki ima podobne cilje kot jaz; v
sklop potovanja sem želela vključiti predvsem nacionalne parke in malo
rekreacije-plezanje.
Z Dušanom sva v istem alpinističnem odseku AO
Kozjak. On se je odločil odleteti v Pacifik Standard Time Cone 16 dni
prej, in opravil zimski del odprave na Aljaski. Nato sem 16. junija
sedla na letalo še jaz in sva se v Seattlu dobila. Za Dušana je bil to
skok iz -20 stopinj C v prijetno topel pas, zame pa prva izkušnja poleta
in uspešen pristanek na drugi kontinent.
Vse je potekalo b.p., dobila sva se v Seattlu, kjer sem spoznala tudi
slavnega ekstremnega alpinista Stevena House. Steve je kot
sedemnajstletnik prišel v Slovenijo preko izmenjave študentov in v
Mariboru ob šolanju vzljubil alpinizem. Mariborski alpinisti iz AO
Kozjak in AO TAM so ga preimenovali v Štef Hiša, naučili slovenski jezik
in ga veliko vodili po slovenskih in tujih okoliških gorstvih in
plezališčih. Ko se je vrnil v ZDA, pa je z vsem izobraževanjem in
izkušnjami v nekaj letih postal priznan ameriški alpinistični vodnik,
kar je tudi njegov poklic.
Le tri ure vožnje iz Seattla je North Casades National Park, vasica
Mazama, kjer ima Steve hišo in sva z Dušanom teden dni stanovala. V
Mazami živi približno 100 ljudi, veliko več pa je krasnih in neplašnih
srnic, veveričk, skankijev, svizcev, celo medved je že obiskal Stevov
brlog.
Že drugi dan naju je Steve peljal le 5 km stran od hiše, kjer smo se
lahko preizkusili v tamkajšnjem športnem plezališču in ameriški skali.
Naslednje dni pa smo pridno hodili v gore North Cascades NP
(Liberty Bell
->smer Backy Route, 140m, ocena 5.6, JZ stena na višini 2353m++smer
Concord Tower, 100m, ocena 5.6 na višini 2304m++smer na
Cutthroat Peak ,
200m, ocena 5.7+ na višini 2454m), kjer so krasni dostopi do sten,
krasna narava in živali. Srečali smo celo družino divjih koz, svizci so
pridno švigali, pa tudi miški podobna hinavka nam je kradla hrano iz
nahrbtnika, ko smo plezali. Vreme nam je celi teden dobro služilo, a smo
se kljub soncu še vedno lahko kepali s snegom, ki je ostal od zime
(največ kar so do zdaj namerili je bilo na prelazu 30m snega). Skala v
senci je bila še precej ledena, drugače pa je nekoliko drugačna od naših
razčlenjenih vrhov. Večino skale je precej kompaktne, le malo krušljiva,
veliko je poči-razpok v skali, tako da se uporabljajo pri varovanju z
vrvjo drugačni pripomočki kot v naših skalah. Večinoma se uporabljajo
zatiči in frendi-metulji, ki se zatikajo v različno široke razpoke,
klini se skoraj ne zabijajo. Ko pa prideš na vrh smeri, se ti odpre
razgled po vseh vrhovih, ledenikih, ledeniških jezerih celega NP.
čudovito!
Ko smo bili tako blizu kanadske meje, si seveda z Dušanom nisva mogla
kaj, da ne bi skočila še tja pogledat. Steve nama je posodil avto, in že
čez dobre tri ure sva bila v Kanadi, v mestu Penticton, ob ogromnem
jezeru Okanagan Lake. Poiskala sva plezalni vrtec. Ob vstopu sva dobila
opozorilo glede tamkajšnjih živali(strupene kače, pajki), potem pa po 200
stopnicah vstopila v veliko plezališče Skaha, ki diši po tam rastočem
grmovju z dišečimi belimi cvetovi. Ves čas med plezanjem naju je
opazovala v klobčič zvita
kača, niti malo se dve uri ni premaknila. Na
prvi pogled je zgledala prav udomačeno, čeprav me je Dušan ves čas
opozarjal, naj ne hodim preblizu. V Kanadi sva imela še srečo, da sva
imela možnost ogleda avtomobilov old-timerjev.
Lepotci so bili parkirani
eden zraven drugega v najmanj kilometrski vrsti, lastniki pa so se
hvalili z vsemi pohvalami in diplomami, ki so jih kdaj prejeli, pod avto
so nastavljali ogledala, da se je videlo svetlikajoče podvozje, klub
prelepo očiščeni zunanjosti so jih še kar naprej polirali in božali
svoj avtomobil, razkazovali so mašine..vse se je tako svetilo, da te je
kar oslepilo. Med njimi je bil tudi spaček. Ljudje so hodili okoli njega
in ta pogumni vprašali »kaj pa je to« Namesto vseh pohval pa je bil
prislonjen transparent: no clima, no airback, no radio, no ABS, no...
takih dvajset alinej.
Ko sva se vrnila v ZDA, se nam je pridružila Stevova žena Anne, ki je
zaključila odpravo na Aljaski. Skupaj smo šli malo proti jugu države, v
kraj George, kjer se je pripravljalo vzdušje za »a house of blues
concert«, skupine Radiohead. Prostor je dobro urejen, na prostem,
organizacija super, v bližnji okolici ni stanujočih, tako da nikoli
nikogar nič ne moti. Koncerti se redno izvajajo, tako da ljudje
prihajajo iz vse države WA, zraven si pa prinesejo vzglavnike, koce,
naslonjala, stole, samo da bi jim bilo bolj udobno.
Prespali smo malo stran od prizorišča koncerta, na prostem. Zjutraj pa
nas prebudi didžiridu. Ko sem se ozrla okrog, sem videla sklop zanimivih skal.
Zanimivo plezališče. Seveda smo šli plezat in kar zanimivo je
bilo, saj pri nas ni podobne scene.
Teden v državi Washington je hitro minil. Z Dušanom sva veliko videla,
veliko plezala, videla kapljo Kanade in ob vsej prekrasni naravi videla
ogromno mesto Seattle. Nič posebnega, podobno kot vidiš na TV: velike
stavbe, množica ljudi, veliko zanimivosti, stadioni pravilnih grande
velikosti, ogromno pristanišče..vsega preveč za enodnevni sprehod.
Najina pot se je nadaljevala v Kaliforniji. Zapustila sva čudovito
družbo Steva in Anne, mesto Seattle, preskočila Oregon in pristala v San
Franciscu. Na nek način sva zaključila plezalni del odprave in začela s
potovanjem in razgledom zanimivosti načrtovanega dela Amerike. Posojilo
prevoznih sredstev je v Ameriki kar poceni, nekje od 100$ na teden
naprej za osebni avto. če pa želiš kaj večjega, boljšega pa je cena tudi
višja. Pod 26 let mora plačati nekaj dodatkov glede zavarovanja, seveda
če si voznik. Z rentanim avtom sva po Kaliforniji in Nevadi naredila
velik krog, kjer sva si v dobrih dveh tednih ogledala zanimivosti v
tamkajšnji okolici. Najbolj so me privlačili nacionalni parki, zato sva
le-tem namenila več pozornosti. Izbrala sva Yosemite NP, Sequoia NP,
Death Valey(Dolina smrti), neizogibni Las Vegas, potem pa nazaj na obalo
Pacifika, Long Beach v Los Angeles-u, Malibu, Beverli Hills, Holywood in
ob obali proti severu po HWY101 do San Francisca, od koder sva odletela
domov. Ves čas je bilo najbolj zoprno to, da sva bila časovno omejena.
Kadar je nekaj lepega, kadar so novosti, veliko zanimivosti, vedno
prehitro mine! Poskušala sva poiskati pravo razmerje, kje bova koliko
časa, da bova najbolj zadovoljna.
Večinoma sva povsod kampirala, le v Las Vegasu sva si privoščila sobo s
klimo, saj je čez dan temperatura 46 stopinj C, ponoči pa 42 stopinj C.
Kampi so povsod dobro urejeni, za plačano ceno dobiš velik prostor
(večinoma vključuje prostor za šotor, prostor za možnost kurjenja ognja
in parkirni prostor), cene pa so od 10-22$ na noč.
Največ pozornosti sva posvetila Yosemite NP, kjer sva kampirala štiri
dni. To je čudovit kanjon, kjer lahko vidiš ljudi iz vseh koncev sveta
in so prišli z različnimi nameni. Narava je popolna; vsebuje svetovno
znano tisočmetrsko steno El Capitan(7569ft ali 2307m) ogromno sten za
ljubitelje plezanja, poti za pohajkovanje, slapovi, zanimive in
kradljive živali, prostori za kopanje v tamkajšnji reki, lepe možnosti
za kolesarjenje..za vsakega nekaj.
Z Dušanom sva po literaturi poiskala za naju primerno turo in se
odpravila z vso plezalno robo na celodnevni »izlet«. Izbrala
sva si simbol Yosemitov, Half Dome (8836ft ali 2693m). Zjutraj sva se malo
obotavljala, tako da sva startala šele ob 9.00, nevešča, kaj vse naju
še čaka. Na poti je bilo ogromno turistov, ki so se večinoma
sprehodili do prvega slapa. čeprav je pot lepo narejena, precej široka,
je tudi strma tako zelo, kakor da bi šel v hribe.
Sonce je močno pripekalo, a nama je kar dobro šlo dokler nisva po treh
urah ugotovila, da sva malo zašla. Steno Half Dome sva ves čas imela pred
sabo, ampak hodila sva po napačni poti. Da sva prihranila dve uri povratka,
sva jo usekala po brezpotju vse do dostopa najine smeri(Snake Dike).
Hodila sva po močvirju, pragozdu, mimo živalskih stopinj (medvedje šape!)
in končno prišla do stene. Ogledala sva si skalo in smer in ugotovila, da
morava pohiteti, da še pred mrakom začneva sestopati. V steni sva bila
dobre tri in pol ure, na vrhu sva pa končno pojedla zasluženo malico in
spila malo vode. Ura je bila že 8 p.m., ko naju je čakal dober triurni
sestop do doline. A sva kljub žeji, lakoti, utrujenosti, mraku in
strahu pred medvedi uspela zgodaj 00.30 naslednjega dne priti v kamp.
Kot prvo sva se najedla (čeprav nama je večerjo skoraj odnesel rakun),
potem malo ofrišala, pol pa spat.
Naslednji dan sva črtala turo na Cathedral Peak ( 10940ft ali 3335m) in
se sprehodila po kanjonu od najinega kampa (camp 4 - Sunnyside
campground) do slavnega El Capitana, se vmes skopala v Merced River, ki
teče skozi kanjon in se pozno popoldan vrnila do šotora.
Zelo prikupne so tamkajšnje živali. Lepe modre barve so ptice Stellers
Jay. In toliko kolikor so lepe, dvakrat toliko kradljive. Prav tako
majhni prikupni veveričkam podobni skankiji. Pa rakuni in rjavi medvedi.
Teh živali je tam toliko, da se sprehajajo tudi po kampih in iščejo
hrano. Rengerji povsod opozarjajo, naj hrano shranjujemo v kovinske
zaboje s posebnim sistemom odpiranja. Na tak način so zmanjšali
pogostost obiska rjavega medveda v kampu, pa tudi skanki in rakun ne
prideta do hrane. Na vseh oglasnih deskah prikazujejo škodo, ki so jo
povzročili medvedi, ko so zavohali hrano v avtu ali šotoru, vlomili in
poškodovali avto. Pravijo celo, da prepoznajo nakupovalne papirnate
vrečke in hladilne torbe. Zanimivo pa je tudi, da ti priporočajo
shraniti v kovinske zaboje tudi vso kozmetiko in vse kar diši. Tudi
glede odpadkov so zelo natančni. Skrbno ločijo steklenice različnih
materialov, zanimivi sistem odpiranja pa imajo tudi kontejnerji za
odpadke-varovanje s karabinom. Vse odpadke pobirajo vsako jutro, tako
da se ne zadržujejo dalj časa in privabljajo medvede - in so zmanjšali
obisk za 90%.
Zelo lep je tudi Sequoia National Forest. Obiski medvedov so baje še
pogostejši kot v Yosemitih, tukaj se sprehodijo po kampih tudi v tekom
dneva. Spodnja čeljust se ti povesi, ko nenadoma zagledaš čudežno veliko
in nepopisno debelo drevo, imenovano Sequoia giant. Zanimiva so
opozorila rengerjev, naj ne obveščamo, če zagledamo ogenj v gozdu, saj
požar povzročajo rengerji sami, v korist drevesom-boj za preživetje. Ta
drevesa so največja živa bitja na svetu, visoka do 160m ali več, obseg
30m, premer 11m, stara do 2700 let in vsebujejo do 1600 kubikov
uporabnega lesa!!! Včasih so bila ta drevesa pravi izziv gozdarjem, saj
so se radi pohvalili, v kolikem času so drevo posekali; npr. sekali so
eno drevo, dva gozdarja, cele dneve in je drevo padlo v devetih dneh. Na
tak način je ogromno dreves posekanih, danes pa so zaščitena in jih že
več kot sto let hodijo občudovati turisti iz vsega sveta, iz vseh
kontinentov.
Pravo nasprotje nacionalnega gozda pa je Death Valey. Že na pragu v
dolino smrti te pozdravijo ogromna posestva rančev, se nadaljuje s
pogledom na zanimive in raznolike kaktuse. Cesta je večinoma ravna, v
celi dolini so mogoče štiri križišča, cesta pelje najvišje 1700m.n.v. in
se spusti vse do depresije 60m. Še dobro, da sva vstopila v dolino šele
popoldan, saj je temperatura pridno rasla in finiširala vse do 52
stopinj C. In da sva imela klimo v avtu, saj sva iz prijetnega ozračja
opazovala nasipe puščavske mivke, kaktuse, kojote, čudovito in nadvse
drugačno naravo, iz avta sva pa stopila le, kadar sva želela izkusiti
suho vročino, stopiti na tla puščavskega peska, poslikati kaktuse..tega
pa je bilo kar nekajkrat v teku 100 km dolge ravne ceste.
Cesta naju je zapeljala vse do točke, kjer na sto km veš, da so tiste
luči Las Vegas. Takoj ti je jasno, da je to mesto nočnega življenja,
luči, dogajanj, kraj, kjer hodiš z upadlo spodnjo čeljustjo in se čudiš:
»kot v filmu«. Vse se sveti, vsi pritiskajo na gumbe nekih avtomatov,
vse piska, povsod na vogalih igra živa glasba, scena pred hotelom je
primerna naslovu hotela (Tresure Island->scena gusarjev, boj med
ladjami, ali hotel Venecian, ki stoji na vodi, hotel Pariz, ki je
podoben Eiflovem stolpu, hoteli v oblikah piramid, svinge, kipa
svobode.).
V predmestju Las Vegasa pa je čudoviti izum narave, Red Rock Canyon, 20
milj vožnje po razgledni poti. To je nekaj, kar si moraš ogledati, če si
v Las Vegas-u, ampak po navadi se to ne zgodi. čudovita skala nudi
možnost plezanja, lahko se pa vpišeš tudi v šolo plezanja za približno
80$. Z Dušanom sva si ogledala kanjon, želela sva pa tudi plezat, pa je
bilo nemogoče. Poskusila sva z nahrbtniki na ramah z vso opremo priti do
stene, pa je visoka temperatura (45 stopinj C) naredila svoje. Po dveh
kilometrih sva v senci malo počivala, potem pa se obrnila in si raje
malo podrobneje ogledala kanjon.
Zahodno od Las Vegas-a pa je ugodnejša klima, saj je Charleston Peak
(11918ft) kar nekaj višji in so temperature nižje. Dobro uro vožnje iz
mesta, višina nekje 2300m n.v., temperatura 30 stopinj, veliko več
sence to pa je že podobno našim razmeram. Poiskala sva plezalni vrtec in
se odpravila plezat. Tokrat sva naletela na apnenec, podobno kot smo
navajeni plezanja v Paklenici.
Ravno na 4.julij sva prišla v Los Angeles. To je največji praznik
Američanov. Vsi so v mestnih parkih, povsod diši hrana z žara, s seboj
si prinesejo, kar bodo v tekom dneva in večera potrebovali; koce,
vzglavnike, žar, polno hrane, žoge, igrače in potem se ves čas vključno
z večerom dogaja. Ceste so nabite z avti, parkirni prostor je skoraj
nemogoče dobiti. Na ta dan nikoli ne parkirajte na parkirišču kakšne
trgovine, saj ga bodo 100% odpeljali!! Da boste ga dobili nazaj, boste
pa morali odšteti 180$..torej? Raje ne.
Long Beach. Nič posebnega. Umazana mivka, prav tako voda. Dobra polovica
ljudi je debelušnih. Edino obalna straža je bila zanimiva, saj je prav
tako kot vidiš na televiziji. Hiške z dobrim razgledom, dobre punce in
fantje, reševalni pripomočki, avto Life gard. če bi pa primerjala našo
obalo s tamkajšnjo..na Jadranu je Amerika! ista voda, plaža, le redko
smrdi po morski travi. Voda ni umazana od mivke. Edino za surfarje in
deskarje je tam bolj priskrbljeno, saj je več vetra in valov.
čez noč sva šla bolj na obrobje mesta, saj so vsi nakazali, da bo noč še
pestra. Prespala sva v kampu v Malibu-ju. Kamp je v kanjonu in je bilo
super mirno. Naslednji dan sva se peljala v Beverly Hills in Hollywood.
Velike ceste, velike hiše, gneča povsod. Pot sva nadaljevala vse po HWY
101, ki poteka ves čas ob obali s čudovitim razgledom, skozi večje in
manjše vasi in mesta. Veliko sva iskala kamp za prespat, saj se je bližal
vikend in tudi šola se je zaključila, tako da se je to strašno poznalo
pri zasedenosti kampov. Peljala sva se skozi Santa Barbaro, Do San
Simeon-a, kjer sva prespala. Zelo nama je bil všeč kraj Cayucos, blizu
Morro Bay. Mali kraj z veliko turističnih zanimivosti. Tam sem jedla
najboljši sladoled v Ameriki, narejen doma. In všeč nama je bil Saloon,
ki je za američane imel veliko zgodovino. Imel je podobo iz 1907 leta,
večina stvari je ostalo nespremenjenih, saloon ima original room card,
kjer se še vsako soboto igra poker na original mizi. Kot v tistih
kavbojskih filmih, le da na mesto privezanih konjev zunaj stojijo
avtomobili. Zvečer sva prav tako šla v ta saloon, saj je skupina Cadilac
Angels imela rock koncert in so ga žgali vse do jutranjih ur.
Pot naju je peljala vedno bolj proti San Franciscu. Kampirala sva le
nekaj milj južneje od mesta, v kraju Monterey. čudovit kraj, z mnogo
prostora za golf in cenjenimi hoteli. Tako sva si San Francisco pustila
za konec in ga podrobneje preiskala; kolikor je bilo možno v dveh dneh.
Vstopnic za Alcatraz nisva dobila, saj jih moraš zaradi zasedenosti
naročiti teden prej. Podnevi najbolj živi China-town in Pier (pomol) 39.
In tukaj sva se tudi največ sprehajala. Če si lačen je najboljša
kitajska kuhinja. Mene še nikoli ni razočarala. Za zvečer pa sva si
izbrala bar Biscuit & Blues, kjer se vsak večer odvija živa glasba. Kdor
pozna Dušana ne rabi dvakrat ugibati, kaj sva poslušala. Ja bluz, ne!!!
Pa moram reči, da niso slabo igrali. Med poslušalci je v trans zapadla
neka ženska, ki jo je bilo prav zanimivo gledati; jaz sem uživala med
poslušanjem bluza, ona pa še 5x bolj!!!
Najina odprava in potovanje se je zaključilo 9. julija 2001. če pogledam
nazaj veliko sva videla in doživela, ampak če bi lahko ostala še kakšen
teden več, bi pa bilo še bolje. V glavi se ti odpirajo slike lepot, ki
sva jih v slabem mesecu videla. V določenih trenutkih si zaželiš, da bi
te čudovite slike in trenutke delil s svojimi bližnjimi in z vsemi, ki
jih imaš rad. Zapreš oči in si z njimi. Potem pa vzameš fotoaparat in
poslikaš le kapljo, kar si doživel. In tako ti je omogočeno, da vsaj
delček ponudiš vsem, ki ti nekaj pomenijo, vsem ki jih zanima potovanje
in mogoče bo nekdo dobil idejo za njegovo potovanje, ob enem pa bo iz
bistva potegnil še kakšen nasvet.
