Že nekaj časa sem razmišljal, kaj naj bo moja naslednja pot ali odprava. Po preigravanju raznih scenarijev je vedno bolj izstopala misel o potovanju po Avstraliji s terenskim vozilom. Po nekaj kolebanja sem se končno odločil za to potovanje. Ker imam v Sydneyju sorodnike, sem računal na malo pomoči in podpore za prve dni. V mojem načrtu je bil nakup terenskega vozila in prepotovati celo Avstralijo ob obali in prečkati puščavo od Alice Springa do Pertha.

       Začelo se je brskanje po spletu in iskanje primernega vozila v bližini Sydneyja. Našel sem spletne strani s prodajo rabljenih vozil. Najprej so me presenetile cene. Nisem pričakoval tako visokih cen za rabljena vozila. Med iskanjem sem si počasi izoblikoval mnenje, kaj potrebujem. V prvi vrsti sem želel imeti terensko vozilo s štirikolesnim pogonom. Na drugem mestu pa je bilo udobje. To bi mi zagotovil kakšen kombi. Med kombiji sta izstopala dva tipa – Mitsubishi Delica in Toyota Hiace. Na žalost teh vozil s 4WD ni bilo veliko na voljo in ne v bližini Sydneyja. Torej je bila druga opcija navadno terensko vozilo, ki bo dovolj veliko, da bom lahko v njem uredil ležišče. Tukaj je bila izbira večja in težja. V tej kategoriji so bila vozila Toyota, Mitsubishi, Nisan, Holden in še nekatera.

       Našel sem kakšnega dobrega kandidata, pa je bil ali predrag ali predaleč od Sydneyja. Ko sem že skoraj obupal in se je datum odhoda zelo približal sem našel Toyoto v okraju, kjer živi moja sestrična. Prosil sem jo, da gredo pogledat, ali je v avto v spodobnem stanju in primeren za mojo načrtovano pot. Po ogledu so mi javili, da je avto sicer na zunaj neugleden, ker ima poškodovan lak, drugače pa je mehansko v redu. Tudi mehanik je potrdil, da je avto v redu. V oglasu so trdili, da so v zadnjem času vložili precej sredstev v zamenjavo obrabljenih delov. Po nekaj pomislekih sem se vseeno odločil, da naj vzamejo ta avto, vendar naj poskusijo doseči nižjo ceno, kar pa Dragu ni uspelo ali pa se mu morda sploh ni dalo pogajati. Ko sem prispel v Sydney, me je avto že čakal na dovozu. Bil sem nemalo presenečen nad vozilom, saj je bilo zelo zanemarjeno. Prejšnji lastniki se niso potrudili niti, da bi avto oprali, kaj šele da bi ga znotraj očistili. Vendar sem se moral sprijazniti z dejstvom, da ni kaj ukreniti. Torej sem se spravil na čiščenje in pripravo avta na pot.

       V Bunningsu (trgovina, slična Bauhausu) sem kupil potreben material in sestavil posteljo za v avto. Kupil sem tudi hladilnik, kar je bila najboljša investicija. Po nekaj dneh dela sem bil pripravljen na prvo pot. Odločil sem se, da grem do Jesija, sestričinega sina, ki živi okoli 600 km proč od Sydneyja.

       Pot me je vodila skozi Blue Mountains (Plave gore). Prvi dan sem naredil malo kilometrov. Ustavil sem se v kampu in se pripravil na prvo pripravo hrane in spanje. Po kosilu sem se namenil na sprehod, vendar je kmalu začelo deževati in s sprehodom ni bilo nič. Prvo noč sem ugotovil, da bo bo v avtu zelo tesno in v slabem vremenu ne preveč prijetno. Ležišče, ki sem si ga pripravil je bilo pretrdo za spanje. Moral bom kupiti kakšno samonapihljivo blazino.

       Zjutraj sem si pred nadaljevanjem poti ogledal kraj Hartley, ki naj bi v preteklosti predstavljal pomembno mestece, saj je bil administrativno središče s sodiščem in zaporom. Od tega sta ostali stavba sodišča in katoliška cerkev. Po krajšem ogledu, pri katerem sem naletel na prve kenguruje, sem nadaljeval pot. Po nekaj urah vožnje sem se ustavil na počivališču v kraju Birriwa. Na počivališču sta bila miza in rezervoar z vodo. Pred spanjem sem tudi malo preuredil opremo. Ven sem postavil zaboj s posodo in s tem pridobil več prostora v notranjosti. Pokazalo se je, da bom moral za bolj udobno spanje to ponoviti vsak večer. Birriwa je vasica z nekaj hišami. Nič posebnega. Zjutraj sem nadaljeval pot proti Narrabri, kjer živi Jesi. Pot me je zanesla tudi skozi kraj Coonabarabran, v katerem sem videl tablo, ki je vabila na obisk največjega observatorija v Avstraliji. Seveda sem se odločil za ogled te znamenitosti. Observatorij je od mesta odmaknjen nekaj kilometrov in je postavljen na vrhu 1100 m visokega hriba. Tam je več teleskopov. Največje ogledalo ima premer 3,9 m in je plod sodelovanja med Avstralijo in Veliko Britanijo. Po ogledu observatorija sem si ogledal še samo mestece. Kar zanimiva gradnja hiš v glavni ulici. Vsi pločniki imajo strehe, ki ščitijo pešce pred soncem in poletno pripeko.

       Nadaljeval sem pot in pozno popoldan prispel v Narrabri. Jesi je že prišel iz službe in zvečer sva šla skupaj na zabavo, ki so jo imeli njegovi sodelavci. Ker je naslednji dan moral Jesi v službo, sem se odpravil v bližnji narodni park Mount Kaputar, kjer so zanimive skale, imenovane Sawn Rocks. Ker mi sprehod po urejeni potki ni zadoščal, sem se povzpel še na vrh skal in potem še na drugo stran doline po brezpotju v gozdu. Naslednji dan sva se z Jesijem odpravila v Lightning Ridge, kjer so rudniki črnih opalov, ki so najbolj cenjeni med opali. Ogledala sva si odpri kop opalov in se spustila v rudnik, ki je opuščen, vendar prirejen za ogled. Prenočila sva v mestu Walgett pri njegovi sodelavki. Naslednji dan sva se vrnila v Narrabri in se še odpravila na krajši izlet na Mount Kaputar. Po povratku v Narrabri sem se odločil prespati še eno noč pri njem, ker je bilo že prepozno za na pot. Zjutraj sem se odpravil proti Sydneyju, kamor sem prispel pozno zvečer. Ker naročene blazine še ni bilo, sem prestavil nadaljevanje poti za en dan. V prostem dnevu sem še nabavil potrebno hrano in uredil še zadnje podrobnosti.

       Po zajtrku sem se poslovil od sestrične in moje pravo potovanje se je začelo. Pot me je najprej vodila v Wollongong, kjer sem dobil podloge za reševanje vozila iz peska ali blata. Od tu naprej sem se v glavnem vozil ob ali blizu obale. To noč sem prespal v zalivu Batemans Bay v mirnem kampu čisto blizu reke, ki se izteka v Tasmansko morje. Spanje na blazini je bilo mnogo udobneje kot na armafleksu.

       Zjutraj sem nadaljeval pot proti jugu. Vila se je med gozdovi in hribi ter je bila precej razgibana. Vožnjo sem zaključil v kampu ob Tasmanskem morju, ki je bil precej oddaljen od glavne ceste. Bil sem prepričan, da ne bo v kampu nikogar, vendar sem se uštel. Tam je dopustoval možak. Morja iz kampa ni bilo videti, slišati pa zelo dobro. Slišalo se je kot bobnenje. Prečkal sem greben, ki je ločil kamp od morja, in se znašel na peščeni plaži, do koder seže pogled. Mikalo me je, da bi se skopal, vendar so bili valovi zelo visoki in še opozorilo o nevarnosti me je odvrnilo od tega. Po krajšem uživanju ob pogledu na valovanje sem se vrnil v kamp. Med pogovorom z možakom sem izvedel, da si čas krajša z lovljenjem rib. Povedal mi je tudi, da je po rodu Švicar in se je preselil v Avstralijo pred mnogimi leti. Čas je kar hitro minil in ko se je stemnilo, sva se odpravila spat. To noč sem spal presenetljivo dobro.

       Nadaljnja pot me je vodila proti Melbournu, kamor sem prispel zgodaj popoldan in že naletel na gnečo in zastoje na cesti. Imel sem namen ostati in si ogledati mesto, vendar sem si ob pogledu na stolpnice premislil in nadaljeval pot do počivališča blizu mesta Geelong, kjer sem prenočil.

       Nadaljevanje poti me je vodilo skozi Great Otway National Park. Večino poti sem vozil ob ali blizu obale. Vozil sem po znameniti Great Ocean Road. Kljub imenu se pot nemalokrat vije zelo daleč od oceana. Za to pot sem se odločil zaradi ogleda narodnega parka 12 Apostles Marine. Po skoraj celem dnevu vožnje sem že bil skoraj prepričan, da sem nekje naredil napako in zavil na napačno cesto, kajti teh apostolov nikakor ni bilo na spregled. Končno sem že precej pozno popoldan zagledal reklamno tablo in si oddahnil. Ustavil sem na prvi razgledni ploščadi in se spustil do morja na Gibson Beach. Sprehod po plaži mi je postregel s pogledom na prva apostola. To so osamele skale, ki jih je oblikovalo butanje valov in so precej blizu obale. Ustavil sem se še na drugih razglediščih in užival v opazovanju valov. Ta dan sem pot zaključil v kraju Port Campbell. Zanimivo je bilo, da se je temperatura zvečer zelo znižala, tako da sem moral obleči termoflis. Če do tega dne nisem srečal kaj dosti turistov, jih je ta dan bilo preveč za moj okus. Parkiral in prespal sem v eni stranski ulici.

       Naslednjega dne me je pot vodila skozi mesteca Warrnambool, Port Fairy, Portland, Mount Gambier in Milicent do jezera Eliza. Prenočil sem na neuglednem počivališču ob cesti.

       Naslednji dan je bil moj cilj mesto Adelaide. Spet sem se peljal skozi nekaj parkov, ki jih ima Avstralija ogromno. Pri vožnji sem seveda uporabljal navigacijo. Ko sem prispel pred vas Wellington, je nenadoma zmanjkalo ceste. Ustavil sem se pred reko, kjer ni bilo mostu. Bil sem prepričan, da sem se nekje zmotil. Ko sem še enkrat preveril navigacijo, sem ugotovil, da sem na pravi poti. Čez reko je vozil brezplačen brod. Zanimiva popestritev dneva. V predmestju Adelaide sem šel na obisk k hčerkini prijateljici. Slišala sva se po telefonu in rekla mi je, da naj grem k njenim staršem in se bova tam srečala. Brez navigacije skoraj zagotovo ne bi našel naslova. Naslednji dan so me gostitelji peljali na ogled okoliških zanimivosti. V tem predelu je precej vinogradov, ki pa so precej drugačni kot pri nas. Ogledali smo si tudi jez, ki je namenjen zadrževanju vode in služi kot rezervoar pitne vode za mesto Adelaide in okolico. Popoldan sem ob pomoči gostitelja Dušana še popravil pritrditev reflektorjev na avtu.

       Po dveh nočeh v postelji je napočil čas za nadaljevanje poti. Mimogrede sem se še ustavil pri hčerkini prijateljici Petri na kavi. Po krajšem klepetu sem nadaljeval pot. Menil sem, da bom peljal skozi center mesta Adelaide in si tako mimogrede kaj ogledal, vendar me je navigacija peljala mimo mesta. Nisem bil preveč razočaran, ker me mesta ne zanimajo preveč. V kraju Port Pirie sem se ustavil za nabavo hrane in ogled. V kraju je nekaj starih zanimivih stavb. Kljub poletju je bila temperatura zraka prijetnih 23°C. Na tablici sem našel kamp, ki je bil nekaj kilometrov oddaljen od glavne ceste v parku Winninowie Conservation. Ob kampu je bil inštitut za preučevanje divjih živali. Stavba in okolica sta bili v zelo zanemarjenem stanju. Kljub oddaljenosti od glavne ceste je bilo kar nekaj vozil v kampu. Zjutraj je raziskovalec, ki je delal v institutu, povabil vse na ogled hranjenja kengurujev. Pri tem nam je povedal kar precej zanimivosti o živalih. Najbolj sem si zapomnil razlago o kačah. Povedal je, da se kače skrijejo v zemljo takoj ko temperatura preseže 28°C. Torej je podnevi bojazen pred kačami odveč. Po tem zanimivem predavanju je bil čas za nadaljevanje poti.

       Pot me je vodila skozi mesto Port Augusta, kjer sem se ustavil za kratek ogled. Nato sem zapustil območje ob morju in začela se je puščava. Na cesti so se pojavili tudi cestni vlaki, ki jih do sedaj nisem srečeval. Pokrajina je postajala vedno bolj pusta in temperatura se je znatno dvignila. Vozil sem se mimo pokrajin, ki zgledajo kot jezera, vendar je na njih namesto vode plast soli. Prenočil sem v kampu nedaleč od glavne ceste. Bil sem sam in sredi ničesar. Našel sem lep prostor, kjer sem si začel pripravljati hrano. Ni trajalo dolgo, ko so me napadle mravlje in se jih nikakor nisem mogel ubraniti. Oblekel sem dolge hlače in obul tenis copate kljub veliki vročini. Po večerji sem se malo sprehodil po okolici in gledal, da ne bi stopil na kakšno kačo.

       Zjutraj sem nadaljeval pot in za ta dan je bil cilj Coober Pedy, znamenit kraj, kjer kopljejo opale. Že precej pred njim so vidni kupi izkopane zemljine, ki spominjajo na velike krtine. Bilo je še zgodaj in odločil sem se odpeljati do bližnje znamenitosti Kanku-Breakaways Conservation Park. To so zanimive vzpetine sredi ravne puščave. Od tu sem se odpeljal še do znamenite ograje, ki deli Avstralijo. Ograja poteka od zahoda do vzhoda približno na sredi kontinenta. Dolga je preko 5000 km. Postavili so jo, da preprečijo divjim psom dingom prosto migracijo, kajti na južnem delu so velike farme za ovčjerejo in dingi so delali ogromno škodo med drobnico. Po povratku v Coober Pedy sem obiskal muzej opalov, ki je pod zemljo v opuščenem rudniku. Ker so temperature res izjemno visoke, prebivalci izkoristijo izkopan material za gradnjo bivališč. V bistvu živijo pod zemljo in s tem dosežejo skoraj idealno temperaturo bivališča. Pozno zvečer je moj termometer pokazal temperaturo 40,7°C. V okolici je videti ogromno opuščenih strojev, ki so nekoč pomagali rudarjem pri kopanju in čiščenju rude. Ker je bilo prevroče, sem se odločil, da ne bom kuhal, in sem šel na najslabšo pizzo, kar sem jih kdaj jedel. Tudi ponoči temperatura ni dosti popustila.

       Nadaljevanje poti me je vodilo proti severu in po dolgem vročem dnevu sem se ustavil točno na meji med Južno Avstralijo in Severnim teritorijem. Prenočil sem na lepo urejenem in velikem počivališču.

       Naslednji dan je bil moj cilj Alice Spring. Na poti sem se še ustavil v kraju Eldundra, za katerega trdijo, da je center Avstralije. V bistvu je tu samo Road House s črpalko in parkom nojev. Cene goriva so že krepko poskočile. V obljudenih krajih je bila cena nafte okoli $1,40. Tukaj se je že povzpela na $1,89. Bilo je sredi dneva in temperatura že preko 40,0°C. Kmalu za Eldundro sem prečkal prvo večjo reko Finke River. Vprašanje pa je, kdaj je tu zadnjič tekla voda. Korito reke je en sam suh pesek. Poleg reke je počivališče, ki pa ni moj današnji cilj.
V Alice Spring sem prispel pozno popoldan. Našel sem parkirišče in šel na sprehod po mestu. Malo pred 7. uro zvečer sem se vrnil do avta, v katerem je bila temperatura 44,7°C, čeprav je bil avto ves čas v senci. Tukaj sem že bil pred 20 leti, vendar nisem sedaj opazil nič znanega. Mesto se je v tem času krepko spremenilo. Najprej so mi padli v oči aboridžini, ki so se potikali po mestu. Silno neurejeni in smrdljivi. Lahko bi rekel, da so to odpadniki svojega naroda. Živijo od socialne pomoči in zato nič ne delajo. Preživetja v naravi pa tudi niso več sposobni. V glavnem pogled na njih je neprijeten in sem se jim kar izogibal. Zvečer sem šel na pijačo v lokal, kjer so praznovali božični večer. V bistvu sem prišel v Alice Spring, ker sem hotel prisostvovati koncertu na didžiriduju, ki sem ga ob prvem obisku zamudil. Na žalost pa tokrat nikjer nisem našel obvestila o takšnem koncertu. Ker je bil božični večer, pa so bile informacijske pisarne zaprte. Pozno ponoči sem se odpravil spat. Parkiral sem malo ven iz centra. S spanjem je bilo zaradi vročine bolj slabo.

       Zjutraj sem se odločil, da ta dan obiščem okoliške znamenitosti. Alice Spring in okolica ne ležita v ravnici, ampak je teren rahlo hribovit. Odpeljal sem se proti zahodu. Najprej sem obiskal Simpson Gap, kjer je bila zanimiva tabla, ki je prepovedovala plavanje, o vodi pa ne duha ne sluha. V aplikaciji WikiCamp sem našel kamp, za katerega je potreben terenski avto za dostop. Ker sem imel tak avto in sem si take vožnje želel, sem se odločil, da se odpeljem tja, kljub temu da sem bil sam in bi v primeru težav z avtom moral pešačiti mnogo kilometrov po hudi vročini do glavne ceste, kjer bi lahko iskal pomoč. Nekje na pol poti do kampa Birthday Waterhole sem prispel do rečnega korita. Pot se je strmo spustila vanj. Ustavil sem avto si zadevo ogledal. Nekaj časa sem se obotavljal, potem pa se vseeno odločil, da tvegam in prevozim oviro. Vedel sem, da bom dol prišel, ne pa tudi kako bo na povratku, ko se bo treba povzpeti. Nadaljevanje poti je bilo sicer grobo, vendar sem brez težav prispel do kampa, kjer je res bilo korito z vodo. Obrnil sem in se vračal proti glavni cesti, ko mi je nasproti pripeljal avto. Bil sem nemalo presenečen, da še nekdo rine v to divjino. V avtu so bili trije mladeniči in mladenka, ki so tudi imeli namen pogledati si ta kamp. Ko sem prispel do delikatnega mesta za vzpon sem najprej ustavil, nastavil kamero za snemanje in si nagledal linijo za vzpon. Pogumno sem zapeljal v strmino in za čuda brez težav prevozil delikatni odsek. Ker me je zanimalo, kako bodo to prevozili mladinci, ki nimajo tako dobrega avta, sem jih sklenil počakati. Kmalu so se pokazali in poskusili prevoziti strmino po drugi liniji, ki je bila precej lažja. Kljub temu je avto obtičal sredi strmine. Že je kazalo, da jih bom moral potegniti do vrha. Vendar je za volan sedel drug mladenič in po nekaj truda avto vseeno spravil na vrh. Skupaj smo se odpeljali do glavne ceste. Nato smo šli še do Ellery Creeka. Tam pa sem doživel pravo presenečenje. Za parkiriščem se je odprl pogled na čisto pravo jezerce, v katerem so se kopali. Tudi sam sem se odločil, da izkoristim to krasno priložnost za ohladitev v tej vročini. Jezero je bilo v soteski in dolgo približno 200 m in široko 80 m. Po enournem osvežujočem plavanje sem se odpravil nazaj proti mestu, vendar sem se odločil, da bom prespal na nekem razgledišču. Na parkirišču je že bil možak s psom. Ponoči je za čuda padlo celo nekaj kapljic dežja, vendar nič resnega.
Zjutraj sem se vrnil v Alice Spring in se odpeljal še na vzhodno stran, kjer so bile nekakšne soteske. Ker mi ni bilo všeč, sem se vrnil v mesto. Pozanimal sem se o koncertu, vendar brez uspeha.

       Po še eni noči v mestu sem se odpravil na pot proti znamenitemu Ayers Rocku ali skali Uluru, kot je njeno pravo ime. V vas Yulara sem prispel pozno popoldan in bilo je prepozno za obisk Uluru. Na poti proti vasi se je vreme poslabšalo in bilo je videti, da bo deževalo, kar je precej redek pojav v teh krajih. V vasi sem šel v kamp vprašat, koliko stane kampiranje. Ob ceni $39 za parkiranje v kampu sem si premislil in poiskal odmaknjen del vasice ter tam prenočil. Zjutraj se je naredil lep dan in bil je čas za obisk Uluru. Našel sem ponudbo za ogled na hrbtu kamele, vendar sem zamudil odhod. Torej sem se odpeljal tja z avtom in nato peš obhodil cel hrib, za kar so potrebne tri ure. Za tem sem se odpravil do The Olgas ali Kata Tjuta, kot je originalno ime. Tudi tu sem naredil sprehod v sotesko. Na žalost je bila daljša pot zaprta zaradi vročine. Na parkirišču sem še počakal na sončni zahod, vendar ga je pokvarilo vreme, saj se je malo pred njim pooblačilo. Ker nisem smel prenočiti na tem parkirišču, sem nadaljeval pot.

       Po nekaj kilometrih se je končal asfalt in zapeljal sem na Great Central Road, kar je bil tudi eden od mojih ciljev. To je cesta, dolga okoli 1000 km, ki vodi skozi osrčje Avstralije in je še vedno makadamska. Do prvega kampa sem imel okoli 35 km in tja sem prispel v trdi temi. V teh prvih kilometrih sem imel občutek, da bo avto razpadel. Cesta je močno ragljasta. Bilo je treba ujeti pravo hitrost (okoli 80 km/h), da je bila vožnja vsaj malo bolj znosna. Zjutraj sem znižal tlak v zračnicah pod polovico. Sedaj je bila vožnja znosnejša. Ko sem doma gledal satelitske posnetke te ceste, sem videl, da poteka skozi puščavo. Torej sem pričakoval, da bosta tu samo pesek in kamenje. Pa ni čisto tako. Kar nekaj malih dreves in grmovja ter šopov trav je v tej "puščavi". Po nekaj urah vožnje sem presenečen zagledal kontejnerje ob cesti. Ker me je zanimalo, kaj je to, sem se ustavil. Bilo je bivališče cestnih delavcev, ki so popravljali cesto. Ko sem hotel nadaljevati pot, sem slišal sumljivo cviljenje v levem prednjem kolesu. Iz kontejnerja je prišla gospa, ki jo je zanimalo, kaj počnem. Prosil sem jo, naj posluša, kaj cvili. Ker je bil zvok zelo neprijeten, je tudi ona menila, da je nekaj hudo narobe. Poklicala je mehanika, ki je povedal, da je na poti v kamp in bo kmalu tukaj. Povabila me je na kavo v ohlajen kontejner. Nisem imel miru in sem dvignil avto ter demontiral kolo. Poskusil sem zavrteti disk in ugotovil, da ga bom moral demontirati. Kljub pomanjkljivemu orodju mi je uspelo. Ob pogledu na poškodbo me je stisnilo pri srcu. Tri od šestih vijakov je pretrgalo, ostali trije pa so bili slabo zategnjeni. Upal sem, da bo mehanik imel tri take vijake in bomo uspeli sanirati poškodbo. Na žalost vijakov ni imel, tako da smo dobre tri vijake premestili na primernejša mesta v upanju, da bodo vzdržali preostanek poti. Pred seboj pa sem imel še preko 10.000 km. Ni preostalo drugega in nadaljeval sem pot proti Roadhousu Warakurna. Po kaki uri vožnje sem v oddaljenosti opazil močno oblačnost in kazalo je, da bom zapeljal v nevihto in to sredi puščave. Bojazen se je kmalu uresničila in zajel me je nevihtni dež, ki je v trenutku zmehčal cesto, da je bila težko prevozna. Če ne bi imel terenskega vozila, bi moral ustaviti in počakati, da voda odteče in se cesta malo osuši in strdi. Na srečo sem kmalu prispel v Roadhouse Warakurna, kjer sem prenočil.

       Zjutraj sem natočil pregrešno drago gorivo za $2,40 za liter in nadaljeval pot. Ker je bil 30. december in sem želel prečkati puščavo pred novoletnim večerom, sem ta dan stisnil zobe in kljub slabi cesti uspel prevoziti preko 700 km. Ustavil sem se samo v nekem Roadhousu, da sem dotočil gorivo. Na tej poti sem imel srečo, da sem videl poleg kengurujev divje kamele, divje konje in emuje. Pod večer sem prispel v kamp, okoli katerega je bila zanimiva pokrajina. Spet nekakšen Breakaway, imenovan Giles. Kmalu po večerji sem se spravil spat, ker sem bil precej utrujen od celodnevne vožnje. Zaradi minule nevihte se je ozračje zelo shladilo in ni bilo težko zaspati.

       Po zajtrku sem malo poslikal zanimivo okolico in se odpravil na zadnji del makadamske ceste. Ni minilo dosti časa in pokazal se je asfalt in s tem zaključek poti skozi center Avstralije. Kmalu sem prispel v mestece Laverton in ugotovil, da tukaj zagotovo ne bom preživel silvestrske noči. Nadaljeval sem pot do mesteca Leonora in tam razočarano ugotovil, da je razen črpalke vse zaprto. V bližini sem si še ogledal staro rudarsko naselje. Ni mi preostalo drugega, kot da se odpeljem še kakih 240 km do Kalgoorlija. To pa je že večje mesto, ker je tu največji rudnik zlata. Odprti kop. Mesto ima lep park za popotnike, kjer sem si našel primeren parkirni prostor.
Ker je bil silvestrski večer, sem se odpravil na sprehod po mestu. Kmalu sem našel Wild West Saloon, kjer je bila živa glasba, in tam preživel zadnje ure tega leta. Ko sem zapuščal lokal precej po polnoči, me je presenetilo število policajev v polni opremi. Vendar se ni dogajalo nič posebnega. Verjetno so bili pač na obhodu zaradi aboridžinov, ki jih je tudi tu bilo obilo kljub pozni uri. Vstopa v lokale pa očitno nimajo, saj jih v nobenem nisem videl.

       Na novega leta dan sem se odločil, da si bom ogledal odprti kop rudnika, ki se imenuje Super Pit. Razgledna ploščad je urejena na vrhu jame, ki je dolga 3,5 km, široka 1,5 km in globoka blizu 500 m. Razstavljena sta tudi žlica od bagra, ki naklada rudo na tovornjake, in keson tovornjaka. Z eno žlico lahko zajame 33 m3 rude, kar tehta okoli 70 ton. Da napolni keson, so potrebne 4 take polne žlice. Vreme se je zjasnilo in temu primerna je bila temperatura 40,0°C. Dan sem preživel v ogledu mesta in iskanju sence.

       Drugi dan v letu sem si ogledal muzej, posvečen zlatu in rudniku. Nato sem odrinil na pot proti Perthu. Ob cesti je potekal cevovod, ki napaja Kalgoorlie in njegove rudnike. V samem kraju ni nujno potrebne vode za pridobivanje zlata. Zato so vodo pripeljali iz 500 km oddaljenega mesta in pri tem premagali 400 m višinske razlike. Za to poskrbi osem črpališč. Ta dan je bil moj namen nakup hrane v Northamu in nato priti še malo dlje do kakšnega počivališča. Pokrajina je bila drugačna od puščave. Več dreves in rastja. Temperatura pa ni popuščala. Dalje kot sem bil na zahodu, bolj vroče je bilo. Na to so me opozorili že v Sydneyju.

       Vstal sem bolj zgodaj kot ponavadi, da sem lahko naredil kar nekaj kilometrov, preden se temperatura povzpne preko 40,0°C, kajti takrat mi je ponavadi odpovedala klima v avtu. Cilj za ta dan je bil Geralton, mesto ob obali, kjer sem se imel namen skopati v morju. Tudi prenočil naj bi v mestnem karavan parku. Izkazalo pa se je, da je parkirni prostor sicer blizu obale, vendar mi ni bil všeč in tudi plaža ni bila privlačna. Peljal sem dalje proti severu in nedaleč od mesta zagledal še eno plažo. Bila je bistveno lepša z manj ljudmi in našel sem tudi tuš, ki sem ga že nujno potreboval. Kaj hitro sem plaval v prijetno toplem morju. Nato sem po tuširanju še opral nekaj perila. Po večerji sem ostal na plaži do sončnega zahoda. Na žalost so tudi tu table prepovedovale kampiranje. Odpeljal sem se kakih 40 km daleč do igrišča za golf v kraju Northampton, ki je imelo tudi kamp. Tja sem prispel v trdi temi in imel kar nekaj težav, da sem ga našel. Za čuda je temperatura krepko padla in spanje je bilo zelo prijetno.

       Pot sem zopet nadaljeval zgodaj zjutraj brez zajtrka, ki sem si ga naredil kaki dve uri kasneje. Pokrajina je postala mnogo bolj pusta kot v centru Avstralije. Prava puščava s peskom in redkimi šopi trave. Temu primerna je bila tudi vročina,. ki se je povzpela preko 42,0°C. Nekje ob poti sem zagledal vzpetino sredi ravnice in tabla je opozarjala, da je tam razgledna točka. Seveda sem se odpeljal na to vzpetino in ponudil se je krasen razgled po puščavi daleč naokoli. Na vrhu vzpetine pa sem naletel na nekakšno 'grobišče'. Obiskovalci so na kup polagali različne predmete in listke z željami umrlim. V nadaljevanju poti sem prečkal reko Woramel River. V koritu so bile vidne zbledele kosti kenguruja. Torej tu voda ni tekla že zelo dolgo časa. Prispel sem v mesto Carnarvon, kje sem nameraval prenočiti, pa nisem našel primernega prostora. Ogledal sem si pristanišče in nadaljeval pot. Zanimivo je, da so temperature ob morju bistveno nižje kot nekaj kilometrov dalje v notranjosti. Dan sem zaključil na počivališču ob reki Minilya. Veliko, lepo in prazno počivališče z dvema pomanjkljivostma. Zelo vroče in ogromno nadležnih muh. Muhe so me nadlegovale že od Port Augusta naprej, vendar je tu bilo nevzdržno. Stopil sem iz avta in po 15 sekundah je bilo na mojem obrazu kakih deset muh, ki so mi lezle v ušesa, nos in celo v oči. Na drugi strani reke je bil Roadhouse in odpravil sem se tja, da vidim ali imajo mrežo proti muham. Na srečo so jo imeli in takoj, ko sem jo poveznil preko glave, je bilo bolje. Ob 19. uri sem nameril 42,2°C, vendar vročina ni popustila do polnoči. Zaradi vročine je tudi cesta posuta z drobnim lomljencem. Sam asfalt bi se v tej vročini stopil in vožnja bi bila nemogoča. Ob dveh zjutraj nisem več zdržal v avtu in šel sem spat ven na mizo. Šele proti jutru je bilo malo hladneje. Pojavila pa se je nova težava. Vžig motorja. Zaganjač vedno redkeje zažene motor. Ko obrnem ključ se sliši 'klik' in nič druga. Upam, da mi ne bo čisto odpovedal in bom zjutraj lahko nadaljeval pot.

       Po nekaj poskusih sem uspel zagnati motor in se odpravil na pot. Ta dan sem želel priti nekam do Indijskega oceana. V glavnem do morja, kjer so temperature bolj znosne. Na poti proti mestu Karratha sem se peljal mimo nekaj rudnikov. Na enem od nadvozov sem se ustavil, da slikam mimo vozeči rudniški tovornjak, in s tem skoraj povzročil prometno nesrečo. Na celi poti je bilo potrebno zelo paziti, da nisem ostal brez goriva, ker ponekod je med črpalkami zelo velika razdalja. Videl sem celo tablo, na kateri je pisalo "No Fuel Next 500km". Na žalost nisem tega slikal. V Karrathi nisem našel primerne obale, zato sem se odločil, da grem v kamp Cleaver Camp Site ob morju, oddaljen kakih 30 km. Razočaranje nad obalo je bilo veliko, saj je bila taka, da se ni dalo kopati v morju. Neprijetne skale in valovi. V pogovoru s še enim obiskovalcem kampa sem omenil težavo z avtom. Na moje presenečenje je bil takoj za to, da odpraviva napako. Ko sem omenil, da nimam primernega orodja, se je nasmehnil in dejal, da ima on vse kar potrebujeva. Ni minilo dolgo, ko sva imela demontiran zaganjač in ugotovila napako. Na žalost je bilo potrebno zamenjati del v zaganjaču. Poklicala sva vlečno službo in zjutraj so me odpeljali nazaj v Karratho v delavnico.
Napaka je bila popravljena v slabe pol ure in po plačilu $180 sem nadaljeval pot proti Port Hedlandu. Ustavil sem se na plaži East Pretty Pool. V bistvu ustje kratke reke. Presenetil me je močan tok proti morju. Po krajšem kopanju sem nadaljeval pot po Great Northern Hwy in zaključil dan v Sandfire Caravan Park.

       Prebudilo me je kričanje pavov, ki so se sprehajali po parkirišču. Sedaj sem že bil v tropskem podnebju, kjer je bila možnost ciklona zelo velika v tem monsunskem času. Vožnja proti Broomu me je vodila najprej skozi pusto pokrajino, pred Broomom pa mimo prostranih pašnikov. V Broomu sem poiskal znamenito plažo Cable Beach. Sicer lepo urejena peščena plaža, vendar me je motilo opozorilo pred meduzami. Odločil sem se, da se odpeljem do 30 km oddaljenega kampa tik ob obali. Dostop je bil možen samo z terenskim vozilom. Po nekaj zapletih sem kamp vendarle našel. Pred tem sem skoraj obtičal v pesku. Ni dosti manjkalo in bi si moral pomagati s podlogami, da bi se izvlekel iz zelo sipke mivke. Našel sem primeren prostor za avto, parkiral in se šel skopat. Nato sem si pripravil večerjo. V tem času je nekaj vozil precej hitro peljalo proč od obale, verjetno nazaj v Broome. Nisem se preveč sekiral. Pred tem sem preveril vremensko napoved, ki ni napovedovala padavin. Ko se je stemnilo, sem občudoval ples strel, ki so švigale precej daleč proč od tega kraja. Okoli polnoči me je zbudil sunek vetra, ki je zazibal avto. Pogledal sem ven in z grozo ugotovil, da se pripravlja huda nevihta. Takoj sem se odločil, da se vrnem v mesto. Nisem utegnil vsega pospraviti, ko se je ulil dež. Deževalo je tako močno, da nisem videl 50 metrov daleč. V skrbi, da bom obtičal v vodi, sem po 20 minutah v hudem nalivu iskal, kam naj prestavim avto. Na koncu sem ugotovil, da bo najbolje ostati, kjer sem. Na srečo je hud naliv po eni uri ponehal, vendar je bila okolica avta poplavljena s cesto vred. Rahlo je deževalo do jutra. Komaj sem čakal, da se zdani in lahko preverim stanje ceste. Seveda s spanjem zaradi skrbi ni bilo nič. Ob prvem svitu sem že hodil po cesti in ugotovil, da bom moral še vsaj malo počakati, ker je bila cesta prepojena z vodo in zelo mehka, torej na tako zahtevnem terenu komaj prevozna. Po uri nestrpnega čakanja in preverjanja trdote sem se odločil in odrinil proti civilizaciji. Kaj hitro mi je pot prekrižal jarek, poln vode. Ustavil sem, potem pa vseeno pogumno pognal vozilo in se uspešno prebil preko. To se je še nekajkrat ponovilo, dokler me ni ustavilo podrto drevo. Ni mi preostalo druga, kot da polomim vse manjše veje in potem potegnem deblo na stran. Na srečo je bil teren raven brez vzpetin, kajti cesta je bila mehka, da so se gume pogrezale v cestišče. Skrbel me je še del, kjer je cesta v obliki korita. Tam bo zagotovo stala voda. Uspešno sem prišel do tega dela in res je v sredini cestišča še stala voda, tako da sem moral voziti po brežini. Vse je dobro kar se dobro konča, in tudi jaz sem se uspešno rešil iz nezavidljivega položaja. Vrnil sem se na plažo Cable Beach in tam ostal cel dan. Zvečer sem si privoščil pregrešno drago večerjo in zapustil lokal lačen. Kljub prepovedi sem prenočil na parkirišču, vendar nihče ni prišel težit.

       Iz Brooma me je pot vodila proti vzhodu. Nekaj časa je bila pokrajina še puščavska z mnogo termitnjaki. Kmalu pa so se pokazale spremembe v pokrajini. Postajala je bolj poraščena in zelena. Do počivališča sem se peljal skozi štiri nevihte. Prenočil sem na počivališču, ki je bilo na vzpetini, od koder je bil lep razgled po okolici.

       Nadaljevanje poti me je vodilo skozi naselji Halls Creek in Warmun do križišča z Victoria Highway. Ob križišču je bilo počivališče, ki sem si ga izbral za to noč. Na žalost je bilo zraven tudi parkirišče za tovornjake in en tovornjak je imel vključen agregat vso noč. Z njim je napajal klimatsko napravo v kabini. On je mirno spal, jaz pa zaradi hrupa nisem mogel.

       Zjutraj sem nadaljeval pot nenaspan. Malo pred krajem Kununurra sem si ogledal veliko drevo Baobab. Ustavil sem se še v mestu. Pred časom je bila ta pokrajina odvisna od padavin. Ker pa so zgradili jez, s katerim so zajezili reko Ord, imajo sedaj vode dovolj celo leto. Sredi dneva sem zavil z glavne ceste in si šel ogledat sveto mesto aboridžinov. Kraj je bil ob reki in opozorilo na tabli, da so v reki krokodili, me je hitro napotilo nazaj do avtomobila. Nadaljeval sem pot in jo za ta dan zaključil v Gregory National Park. Ponoči je spet deževalo in zgleda, da bo tako od zdaj naprej vsak dan. Dobra plat dežja je, da vsaj malo shladi ozračje, je pa vlaga zelo visoka in zato tudi znojenje, ki ga ni bilo v Zahodni Avstraliji.

       Zjutraj se je čez nebo pela prekrasna mavrica, kar pa je napovedovalo deževen dan. In res sem do kraja Katherine nekajkrat peljal skozi nevihto. Vendar so to bila krajša obdobja dežja. V Katherine sem se moral odločiti, kam naj grem - ali na sever v Darwin in potem na povratku v park Kakadu ali pa naprej na jug in potem proti vzhodni obali. Ker vremenska napoved ni kazala na kakšen večji ciklon, sem se odločil za pot do Darwina. Seveda me je tudi na tej poti nekajkrat polil dež. V Darwin sem prispel pozno popoldan in iskal kamp kjer bi prenočil. Našel sem Hidden Valley Tourist Park in se namestil. Med kuhanjem večerje se je razvila huda nevihta in bil sem prav vesel, da sem se odločil za ta kamp. Imel sem na voljo kuhinjo pod streho, prvo tako razkošje na poti.

       Sinočnje nevihte so očistile ozračje in jutro je kazalo na lep sončen dan. Urejeval sem stvari okoli avta in nikamor se mi ni mudilo. Po deseti uri me je uslužbenec vprašal ali bom ostal še en dan. Ker sem odgovoril, da ne bom ostal, mi je rekel, da bi moral kamp zapustiti do desete ure. Opravičil sem se in odgovoril, da odidem v najkrajšem času. Odpeljal sem se v center Darwina in ob obali našel krasen parkirni prostor v senci. Pohajkoval sem po mestu in si ogledoval zanimivosti. Popoldan sem se odpravil v Crocosaurus Cove in se udeležil hranjenja krokodilov. Ogledal pa sem si tudi plazilce, ki jih imajo v terariju , med ostalim tudi najbolj strupeno kačo na svetu. Zvečer sem se sprehajal po mestu in obiskal nekaj lokalov z živo glasbo. Spet sem opazil, da domorodci nimajo vstopa v lokale. Pozno ponoči sem prestavil avto na parkirišče pred sodiščem in v miru prespal noč. Po zajtrku sem si šel ogledat pristanišče za potniški promet. Potem pa se mi ni ljubilo več hoditi in sem se odpravil na plažo. Voda je bila spet zelo motna in topla. Ne preveč vabljivo, bolje je bilo v bazenu. Dan je kar hitro minil in zvečer sem se prestavil na obrobje mesta, kjer sem našel nadstrešnico, kamor sem postavil avto. Vse je namreč kazalo, da bo ponoči močna nevihta. Nevihte ni bilo, bilo pa je soparno in nisem mogel spati.

       Želel sem izpolniti še enega od zadanih ciljev in to je obisk parka Kakadu ter vožnja do Jim Jim Fall in Twin Falls. Za to pot je spet potreben terenski avto. Kmalu po odcepu za Kakadu National Park me je presenetila tabla, na kateri je bilo navedeno, katere ceste so zaprte. Žalostno sem ugotovil, da je med njimi tudi cesta za Jim Jim. Vseeno sem se odločil, da se vsaj zapeljem skozi park. Po nekaj kilometrih mi je pozornost pritegnila tabla, ki je vabila na ogled skakajočih krokodilov. Če že ne morem do slapu Jim Jim, pa si bom vsaj ogledal krokodile v naravnem okolju. S čolnom so nas popeljali po reki Adelaide. Ni minilo dolgo, ko je do čolna priplaval kakih pet metrov velik krokodil. Za nagrado je dobil kos mesnate kosti. Vendar se je za to moral potruditi in skočiti iz vode, da je dosegel zalogaj. V dobri ure smo tako obiskali kar nekaj krokodilov in se zabavali ob njihovih skokih. Na povratku sem vprašal uslužbenko, ali lahko preveri, če bo morda ta dan cesta za Jim Jim odprta. Začudeno me je pogledala in mi razložila, da v mokri sezoni to cesto zaprejo za obdobje monsuna. Zato sem opustil idejo potovati skozi park. Vrnil sem se na glavno cesto in nadaljeval pot proti Katherine, kjer sem se oskrbel z gorivom in hrano. Nadaljeval sem pot in po 50 km našel krasno počivališče King River Rest Area, kjer sem ostal. Bilo je že občutno bolj vroče kot v Darwinu, vendar dosti manj vlažno. Pod streho sem si postavil šotor in tako pobegnil komarjem. To noč sem zaradi utrujenosti trdno spal celo noč.

       Od Darwina sem se vozil po Stuart Highway. Pred Teenant Creekom pa sem zavil proti vzhodu na Barkly Highway. Kmalu sem našel primerno počivališče. Da bi mi čas hitreje minil, sem si zvečer kljub vročini zakuril taborni ogenj. Poskusil sem spati v avtu, pa je bilo prevroče, zato sem se preselil ven na mizo. Ker je bilo počivališče zelo nasmeteno, smo ga gostje tistega večera očistili.

       Nadaljevanje poti me je vodilo do mesta Mount Isa. Cesta je že od Katherine sem bila spet nezanimiva. Sama ravnina. Ko sem se približeval mestu, se je pokrajina spremenila v valoviti teren s hribčki in dolinicami. Mnogo prijetnejša vožnja. Pred mestom sem se vozil mimo rudnikov. Tukaj kopljejo svinec, srebro, cink in baker. Moj namen, da ostanem v mestu, je kaj hitro skopnel. To je rudarsko mesto z najdaljšo zgodovino, vendar meni ni bilo všeč, zato sem se samo oskrbel z gorivom in hrano ter nadaljeval pot. Tokrat sem si na počivališču postavil šotor in po večerji fino prespal noč.

       Zjutraj sem na reklamni tabli videl, da so v bližini opuščena rudarska mesteca. Odločil sem se za ogled in se odpeljal po makadamski cesti, da jih poiščem. Prispel sem na mesto, kjer naj bi bilo prvo mestece, pa je bila tu samo tabla s podatki o bivšem naselju. V upanju, da bo pri naslednjem naselju kaj videti, sem nadaljeval pot. Vendar je bila tudi na mestu drugega naselja samo tabla in nič ostankov naselja. Razočaran sem se vrnil na glavno cesto. Pred mestom Cloncurry sem si ogledal Chinaman Creek Dam. Samo mesto Cloncurry spet nič zanimivega. Nadaljevanje poti proti severu pa je bilo zanimivo zaradi ceste, ki je vodila do Normantona. Na začetku je bila še dvopasovnica, ki je kmalu prešla v eno pasovno cesto. Tako so se odseki menjavali kakih 400 km. Pod večer sem se ustavil na počivališču, kamor je kmalu prispel mlad par. Med pogovorom sta mi dala kar nekaj napotkov, kaj naj obiščem na svoji poti. Potovala sta namreč od vzhoda na zahod.

       V mestu Normanton sem spet zavil proti vzhodu. Pred mestom Croydon sem se ustavil ob opuščeni železniški postaji. Posebnost te proge so bili kovinski pragovi. Uporabili so jih, ker so lesene pragove v kratkem pojedle bele mravlje. Progo pa so postavili, ker je bilo v okolici mesteca Croydon odkrito zlato. Počivališče, ob katerem sem prenočil, je bilo ob umetnem jezercu, ki je služilo kot rezervoar vode za parni stroj, ki je poganjal vozičke z rudo, dvigalo za dvig rude iz 300 m globokega rudnika in mlin za drobljenje zlatonosne rude. V jezeru je bilo dosti ptic, ki jih do sedaj nisem videl.

       Za krajem Mount Surprise sem zavil v Undara Volcanic National Park, da bi si ogledal krater. Našel sem izhodišče, se povzpel na vrh in razočarano ugotovil, da se pravzaprav nič ne vidi. Pred menoj je bila kotanja, poraščena z drevjem in grmovjem. Ni bilo preveč podobno vulkanu. Table ob poti so me opominjale na druge bližnje vzpetine, za katere menijo, da so ostanki vulkanskih izbruhov. Spet eno vabilo na ogled ničesar! V bližini naj bi bile »Lava tube« (cevi lave) in odpeljal sem se še na ogled teh. Ko bi moral zaviti do glavnine teh cevi, me je ustavila tabla, ki je dovoljevala vožnjo po tej cesti samo vozilom bližnjega kampa. Torej so ponujali ogled kot del svoje komercialne ponudbe. Malo sem se sprehodil po kampu in nisem našel nič zanimivega. Razočarano sem zapustil park in se pozneje ustavil v kraju Mont Garnet. V mestnem stranišču sem našel tuš, kar sem seveda s pridom izkoristil. Po krajšem počitku sem nadaljeval pot in jo zaključil na počivališču ob reki The Millstream. ker je kazalo na dež, sem šotor postavil tik ob avto in preko razpel cerado. Ponoči je malo deževalo, kar pa ni nič čudnega, saj sem že spet v tropskem pasu.

       Po mirni noči me je pot vodila skozi Millstream Falls Park. Tabla ob cesti je vabila na ogled bližnjih slapov. Seveda sem si jih šel ogledat. V nadaljevanju poti sem šel še v pravi deževni gozd do Mount Hypipamee Crater in Dinner Falls. Nisem si predstavljal, da je v Avstraliji res pravi deževni gozd. Užitek je bil sprehod po pragozdu. Seveda je tudi rahlo deževalo, kot se spodobi za deževni gozd. Ob postanku sem užival ob poslušanju zvokov, ki jim nisem mogel točno najti izvora. Verjetno je bilo največ čričkov in ogromno ptic. V mestu Atherton sem se ustavil in si ga ogledal. Pozanimal sem se, kaj je še zanimivega v bližnji okolici. Svetovano mi je bilo, naj se odpeljem do mesteca Kuranda in si ogledam sejem. V mesto sem prišel pravočasno, vendar mi je sejem bil nezanimiv. Pač pa so v bližini Baron Falls, ki sem si jih ogledal in ni mi bilo žal. Pot iz Kurande se je precej strmo spuščala in kmalu sem se spustil v dolino blizu morja. Odločil sem se, da ta dan še ne grem v Cairns. Prenočil sem v kampu ob morju in zaradi obilice napadalnih komarjev slabo spal.

       Seveda s kopanjem zjutraj ni bilo nič, ker je na obali bila opozorilna tabla, da so v vodi meduze. Nastavljena je bila tudi steklenica s kisom, ki nekoliko ublaži bolečine, vendar je vseeno treba poklicati pomoč, ker v nasprotnem primeru lahko sledi smrt. Po prihodu v Cairns sem obiskal info center. Ker je za naslednji dan bila slaba vremenska napoved, mi je uslužbenec svetoval, da naj si še kaj ogledam. Primerna dneva za obisk Great Barrier Reefa sta bila sreda in četrtek. Hitro sem se odločil, da se vrnem v hribe v deževni gozd, saj so tam mnogo bolj prijetne temperature. Po nabavi hrane sem se odpeljal ponovno v hribe do Crater Lakes National Park. Ob prvem jezeru sem se malo sprehodil in nato nadaljeval pot do drugega jezera. Jezero Lake Echam me je navdušilo. Zelo lepo urejeno počivališče z roštilji, pokritimi mizami in sanitarijami. Predvsem pa sem bil vesel, ko sem videl, da se ljudje kopajo v jezeru kljub opozorilu, da so lahko v jezeru sladkovodni krokodili. Nisem mnogo pomišljal in že sem se tudi jaz kopal v prijetno hladni vodi. Po kopanju pa sem izkoristil ponujene roštilje in si na enem od njih spekel zrezke. Ker je bilo prenočevanje spet prepovedano, sem se odpeljal nekaj kilometrov proč in prenočil na stranski cesti.

       Nadaljeval sem pot po zanimivi pokrajini. Po ogledu ogromnega drevesa 'curtain fig' sem šel še na dolg sprehod skozi deževni gozd, kjer sem si ogledal nekaj slapov. Bil je čas, da se vrnem v mesto Cairns. Bolj sem se približeval mestu, slabše je bilo vreme. V mestu je pošteno deževalo. Odločil sem se prenočiti v hostlu. Ker nisem bil prepričan glede vremena za naslednji dan, sem se odločil, da bom samo pohajkoval po mestu.

       Zjutraj sem presenečen ugotovil, da se je vreme spremenilo. Bil je lep sončen dan. Torej sem zamudil krasno priložnost za odhod na ogled Great Barrier Reefa. Odpravil sem se v mesto, si ogledal pristanišče in del mesta. V parku blizu pristanišča je bil bazen, ki me je vabil na kopanje. Dan sem izkoristil za počitek in kopanje v bazenu. Moj namen je bil obiskati Veliki koralni greben naslednji dan. Avto sem za to noč postavil na bližnje parkirišče. Popoldan sem pričel s kuhanjem in začelo je deževati. Zadnji del avta sem pokril s cerado ter nadaljeval in zaključil kuhanje. Zvečer sem se odpravil v hostel in prosil, naj pokličejo agencijo in mi rezervirajo mesto na katamaranu. Presenečeno smo ugotovili, da so vsa mesta zasedena. Bil sem nemalo razočaran in jezen na sebe, ker nisem pravočasno rezerviral izleta. V upanju, da bo prenehalo deževati in se zjutraj zjasnilo, sem se odpravil spat.

       Sreča je bila na moji strani, kajti prebudil sem se v pretežno jasno jutro. Na hitro sem nekaj pojedel in pohitel v pristanišče, da ulovim kakšen izlet na greben. Po nekaj zapletih sem dobil prostor na precej stari ladji, ki pa je imela odlično mlado posadko. Ker je to bil tudi najcenejši izlet, so bili na ladji pretežno mladi. Po izplutju so nam postregli z zajtrkom in po slabih treh urah smo pripluli do prvega grebena. Dobili smo posebne obleke, ki bi nas naj ščitile pred meduzami. Prav zabavno nas je bilo gledati v teh pajacih. Poskakali smo v vodo in vsak zase smo se odpravili raziskovat koralni greben in uživat v obilju rib in koral. Malo sem bil razočaran, ker voda ni bila kristalno čista, kar sem pričakoval. Po uri čofotanja v vodi smo se odpravili na naslednje mesto. Ponovno sem skočil v vodo, vendar sem se kaj kmalu vrnil na ladjo, kajti ta greben je bil preveč pust, da bi se splačalo potapljanje. Čas je kaj hitro minil in posadka je poklicala plavalce na ladjo. Na povratku so nam postregli še s kosilom in na koncu za priboljšek še s kozarcem vina. Seveda je sledilo še skupinsko slikanje na palubi. Po pristanku se je ekipa postavila v vrsto na obali in vsakemu gostu segla v roke. Na koncu je izpadlo, da sem izbral idealen dan za ta izlet. Napoved za naslednji dan je bilo sončno vreme in imel sem namen ostati v Cairnsu še en dan, ki bi ga preživel na bazenu. Vendar se je zvečer vreme pokvarilo in močno je deževalo vso noč.

       Tudi zjutraj ni bilo bistveno bolje. V upanju, da se bo vreme v kratkem izboljšalo, sem šel v bližnji lokal na kavo. Še vedno je deževalo v intervalih. Nekaj minut dežuje in potem je nekaj minut suho in to se ponavlja. Ker ni kazalo, da bi se vreme ta dan izboljšalo, sem se odločil nadaljevati pot proti jugu. Morda pa se bom oddaljil od slabega vremena in dežja. Med vožnjo proti jugu sem se odločil, da si grem ogledat najvišji slap v Avstraliji. Seveda je to pomenilo povratek v hribe in deževni gozd, kar pa me ni motilo, kajti vreme se ni izboljšalo. Do razgledišča sem prispel pozno popoldan in zmanjkalo je časa za dostop do vznožja slapu. Odpravil sem se v bližnji kamp, si skuhal večerjo in pripravil avto za prenočevanje. Ker je kazalo, da dež ne bo ponehal, sem čez zadnji del avta napel cerado, tako, da sem lahko imel odprta zadnja vrata. Tako sem dosegel, da je bilo v avtu bistveno hladneje, kot če bi imel vse zaprto. Odločitev je bila pravilna, kajti deževalo je celo noč.

       Proti jutru je dež ponehal in po zajtrku sem se odpravil do razgledne ploščadi. Po lepo uhojeni potki sem sestopil kakih 250 m nižje do vznožja slapa. Nočni dež je podvojil pretok vode preko stene. Ta dan je slap Wallaman zgledal prav impozantno. Voda je grmela v globino in ob vznožju slapu ustvarjala meglen oblak, ki nam je občasno postregel z mavrico. Vrnil sem se do avta in nadaljeval pot proti Townsvillu, kamor sicer nisem imel namena iti, vendar me je vseeno potegnilo tja. Hotel sem si ogledati mesto in preveriti, kako je s prevozom na Magnetic Island. Malo pred samim centrom mesta sem našel veliko prazno parkirišče in takoj sem se odločil, da bom tukaj prenočil. Sprehodil sem se do pristanišča, ugotovil, da otok ni tako malo obljuden, kot mi je razlagala Erika, in odpadla je misel, da ga obiščem. Na povratku do avta sem se čudil, kako prazno je mesto. Res pa je, da je bilo precej vroče in tudi soparno. Zvečer sem se še enkrat sprehodil po mestu, ki pa je bilo v tem času bolj živahno.

       Nekako mi ni bilo do nadaljevanja poti in spomnil sem se, da morda pa je tudi tukaj kakšen bazen, kjer bi lahko prebil dan. Seveda sem našel slabih 15 km daleč krasno kopališče ob reki. Dan sem preživel ob kopanju in lenarjenju. Popoldan je bil v avli celo nekakšen koncert, kjer so glasbeniki skušali obuditi staro avstralsko glasbo, ki pa me je spominjala bolj na irsko. Poslušal sem jih kakšne četrt ure in ker mi glasba ni bila všeč, sem se raje šel kopat. Popoldan sem se vrnil v mesto, si pripravil večerjo in šel še enkrat na sprehod. Itak je bilo še prezgodaj in prevroče za spanje. Pozno zvečer so me nekaj nadlegovali aboridžini, ki so se prepirali med seboj. Sicer niso bili nesramni do mene, samo cel čas so hodili k meni žicat cigarete. Včasih se tako kregajo, da morajo posredovati policaji. Pred spanjem sem se obilo našprical s sprejem proti komarjem, ki so tukaj na vzhodni obali številčnejši in nadležnejši.

       Med vožnjo me je poklicala Erika in mi sporočila, da bo njen bratranec in njegov sin z dekletom pojutrišnjem prispel v kraj Airlie Beach. Zatrdila mi je, da je to krasen kraj in se ga splača obiskati. Ker do tam nisem imel zelo daleč, sem se za ta dan odločil ostati v kampu Funny Dunny Park, ki je ob plaži Wunjunga Beach. Prišel sem precej zgodaj in seveda spet razočarano ugotovil, da kopanje v morju ne bo možno. Dodatna težava pa je bila opozorilo, da so tukaj krokodili. In res je okolica taka, kjer se krokodili dobro počutijo. Nekakšno močvirje z rečnimi rokavi. Precej dobro skrivališče za zobate pošasti. Postavil sem šotor, ker sem predvideval nočni napad komarjev, nato pa čas porabil za sprehod ob obali. Ker je bila oseka, se je voda odmaknila od zelenja za več kot sto metrov. Sama obala pa je bila jasno ogabna in neprimerna za kopanje. Tudi zjutraj ob plimi ni bilo nič bolje.

       Do Airlie Beach sem imel manj kot 200 km, zato se mi zjutraj ni mudilo na pot. Šel sem še enkrat do morja, vendar sedaj ni bilo možno sprehajanje ob vodi, kajti voda je segala čisto do grmovja. Srečal sem se z Lovrom in njegovima sopotnikoma. Ker je bilo še zgodaj, smo se odpravili na mestni bazen. Kaj kmalu pa je začelo deževati, vendar to njegovih sopotnikov ni pognalo iz bazena. V bazenu je bilo celo prijetneje kot zunaj, ker je začel pihati veter. Njihov namen je bil naslednji dan izlet na Veliki koralni greben. Zvečer smo še malo poslušali živo glasbo, ki pa je bila bolj razgrajanje enega kitarista kot glasba, in se zgodaj odpravili spat. Poiskal sem si primerno mesto za prenočevanje, kajti spet je bilo na vseh parkiriščih prepovedano kampiranje.

       Zjutraj sem šel do pristanišča, vendar jih nisem več srečal. Pred menoj je bil 1350 km dolg odsek, ki sem ga moral prevoziti do naslednjega večera ali pa vsaj do pojutrišnjem dopoldan. Cilj je bil Lightning Ridge in obisk kakšnega rudarja ter nakup opalov. Vreme se je popravilo in napoved je znižanje temperatur. To bi mi zelo odgovarjalo. Morda bo temperatura v Lightning Ridge nižja od 40,0°C. Zvečer sem našel odlično počivališče s pokrito mizo in sanitarijami v bližini. Pohvaliti moram lokalne oblasti, kajti sanitarije so pogoste v naseljih in na večini počivališč. Kar pa je še bolje, zelo dobro so vzdrževane. Prevozil sem blizu 600 km in bil sem precej utrujen. Na parkirišču sta bila še mož in žena z ogromnim avtodomom. To ni bil navaden avtodom, ampak tovornjak z dolgo prikolico v kateri sta imela celo osebni avto in seveda vse ostalo za bivanje. Povedala sta, da potujeta po Avstraliji in kar ne gre v tovornjak, tega ne potrebujeta. S tem sta mi dala vedeti, da je to njuno edino prebivališče.

       Namen sem imel vstati zgodaj, vendar se mi ni dalo in v miru sem si pripravil zajtrk ter okoli devete ure nadaljeval pot. Pokrajina se je izmenjevala. Malo skozi gozdove, malo skozi savano. Peljal sem se tudi mimo rudnikov premoga v bližini mesta Surat. V smeri moje vožnje sem v oddaljenosti videl temne oblake in kazalo je, da se bo vreme poslabšalo. Pred mestom St. George sem našel prostor za kampiranje in si pripravil obrok hrane ter že gledal, kako bom postavil šotor za prenočevanje. Vendar mi vseeno ni dalo miru in odločil sem se nadaljevati pot proti Lightnig Ridge v upanju, da bo Jesi uredil kako prenočišče tudi za mene, posebej če bo slabo vreme. Vedel sem, da bom moral nekaj časa voziti po temi, in skrbelo me je zaradi kengurujev, ki navadno ob mraku skačejo čez cesto. Skrb je bila upravičena, kajti zgodilo se je neizogibno. Pripeljal sem iz rahlega ovinka in v soju luči zagledal velikega kenguruja, ki je, ne da bi pogledal levo in desno, stekel preko ceste in naravnost pred mene. Kljub zaviranju sem ga zadel, da ga je odbilo nekam v obcestni jarek. Vedel sem, da imam zelo močan prednji odbijač, narejen za taka srečanja, zato nisem niti ustavil. V Lightning Ridge sem prispel okoli devete zvečer in poklical Jesija, vendar se ni oglasil. Poiskal sem primeren prostor za parkiranje in prenočil. Vso noč je deževalo, kar je redek in zelo zaželen pojav za ta kraj. Tudi temperatura se je spustila daleč pod normalno za ta letni čas.

       Dopoldan sva z Jesijem poiskala rudarja in po dolgem izbiranju sem kupil, po kar sem prišel. Moral sem se odločiti, ali grem od tu naravnost v Sydney ali pa proti obali. Po pregledu vremenske napovedi sem se vseeno odločil, da se odpeljem do obale v Gold Coast. Na poti se je vreme izboljšalo, prenehalo je deževati, temperatura pa je ostala prijetno nizka. Dobil sem priporočilo, da naj grem kampirat k nekemu jezeru, vendar sem, ko sem prispel do kraja Inverell, ugotovil, da bi se moral peljati še kakih 30 km po makadamu do tja. Ker je bilo že pozno popoldan, sem opustil to namero in našel lep prostor na razgledišču nad mestom. Kljub prepovedi kampiranja sem se odločil ostati. Zvečer je pripeljalo kar nekaj avtomobilov na razgledišče, vendar niso dolgo ostali. Po polnoči je bil mir.

       Zjutraj je bila temperatura presenetljivo nizka. Padla je pod 20,0°C. Odpravil sem se na pot proti Glen Innes, kjer sem zopet zavil proti severu. Kmalu sem ugotovil, da se vozim na precejšnji nadmorski višini in zato so temperature tako nizke. Dobrih 300 km sem vozil po višavju in užival v vožnji, kajti imel sem občutek, kot da se vozim po Sloveniji. Tukaj zagotovo ne trpijo suše, kajti drevesa so zelo visoka in vozil sem po zeleni pokrajini, posejani z obdelanimi polji, po vijugasti cesti, ki je sledila hribom in dolinam. To je bil najlepši odsek vožnje na celi poti po Avstraliji. In to na moj rojstni dan. Kar primerno darilo. Bolj ko sem se bližal mestu Brisbane, bolj me je mikalo, da ga obiščem. Že sem vozil proti centru, ko se je vreme poslabšalo in pričelo je deževati. Poleg tega je bila na cesti obupna gneča. Opustil sem misel na vožnjo skozi Brisbane in zavil proti Gold Coastu. Dan sem zaključil v kraju Beenleigh v parku Hugh Muntz. Zvečer sem se še sprehodil po kraju in končal v lokalu na pijači. Tokrat je bilo parkirišče polno popotnikov, takih kot jaz, z različnimi vozili.

       Zjutraj je spet rahlo deževalo, predvsem pa me je motila gneča. Zato sem se odpeljal na drugo počivališče in si tam v miru pripravil zajtrk. Nadaljeval sem pot proti Gold Coastu. Vreme se je izboljšalo. Prispel sem v Gold Coast in našel primerno plažo. Nekaj časa sem še premišljeval, ali bi se šel kopat ali ne. Seveda ne smem spustili priložnosti, da se okopam v Pacifiku. Zanimivost obale je, da reševalci določijo en del plaže, kjer je dovoljeno/priporočljivo kopanje. Ker je plaža dolga, je takih točk z reševalci bilo več. Približno na vsakih 300 m. Užival sem v kopanju v visokih valovih, ki te premetavajo kot orehovo lupinico. Nadaljeval sem pot po možnosti blizu obale. Nekajkrat sem se še ustavil na razglednih točkah. Pozno popoldan sem prispel v kraj MacLean. Našel sem krasen prostor ob rečni obali in tam prenočil. Spet je pričelo deževati, vendar sem vseeno odšel na sprehod po kraju. Bilo pa je zaprto vse razen hotela. Ko sem zapuščal Cairns, sem predvideval, da bom južneje našel lepo vreme, vendar so me obdobja dežja spremljala vso to pot.

       Dopoldan me je nadaljevanje poti vodilo po Pacific Highway, ki sem se mu poskušal izogniti, kjer se je le dalo. Tako sem določene odseke poti prevozil ob morju ali nedaleč proč od morja. Malo pred tretjo ure sem prispel v mesto Port Macquarie. Namen sem se imel samo peljati skozi mesto. V parku sem ustavil in si šel pogledat plažo, ki mi je bila všeč, in seveda sem zopet izkoristil priložnost za kopanje. V vodi je bilo dosti surfarjev, ki so izkoriščali do dva metra visoke valove. Po dveh urah sem nadaljeval pot. Zopet sem si izbral cesto blizu morja in v enem delu me je presenetila, ker sem kakih 30 km prevozil po makadamu, ki ga nisem pričakoval. Ta dan sem imel namen prispeti v Sydney, vendar bi to bilo zelo pozno zvečer. Tako sem se v kraju Taree odločil ostati v mestnem parku ob športnih igriščih.

       Za nadaljevanje poti sem si zopet izbiral pot ob morju. Kmalu sem naletel na krasno plažo, imenovano Bumerang Beach. Na plaži je bilo samo nekaj surfarjev in dva kopalca. Valovi sicer niso bili tako visoki kot v Port Macquarie, vendar dovolj za surfanje. Kaj hitro sem opazil enega, ki je izstopal. Izkoristil je vsak val in zelo dobro odpeljal. Ker nisem imel daleč do Sydneya, sem si privoščil nekajurno kopanje, kajti tudi vreme se je močno popravilo. V nadaljevanju poti se nikakor nisem več mogel izogniti avtocesti. Imel sem še namen ogledati si mesto Newcastle, vendar sem med vožnjo skozi center to misel opustil. Mesto je bilo precej večje, kot sem pričakoval. Pozno popoldan sem končno prispel v Castle Hill do doma.

       S tem se je končala moja pot po Avstraliji. V glavnem sem izpolnil vse, kar sem si zadal doma. Prevozil sem celo Avstralijo, večinoma ob morju, in prevozil sem Great Central Road, ki poteka po sredini kontinenta skozi puščavo. Na poti sem bil 63 dni in od tega samo sedem dni nisem vozil. Prevozil sem okoli 20.500 km. Pot sem skoraj brez težav prevozil z avtom znamke Toyota Hilux Surf.

---