Že nekaj časa sem razmišljal, kaj naj bo moja naslednja pot ali odprava. Po preigravanju raznih scenarijev je vedno bolj izstopala misel na potovanje po Avstraliji s terenskim vozilom. Po nekaj kolebanja sem se končno odločil za to pot. Ker imam v Sydneyju sorodnike, sem računal na malo pomoči in podpore v prvih dneh. V mojem načrtu je bil nakup terenskega vozila in prevoziti celo Avstralijo ob obali ter prečkati puščavo od Alice Springsa do Pertha.

Začelo se je brskanje po spletu in iskanje primernega vozila v bližini Sydneyja. Našel sem spletne strani s prodajo rabljenih vozil. Najprej so me presenetile cene; nisem pričakoval tako visokih cen za rabljena vozila. Med iskanjem sem si počasi izoblikoval mnenje, kaj sploh potrebujem. V prvi vrsti sem želel terensko vozilo s štirikolesnim pogonom, na drugem mestu pa je bilo udobje, ki bi ga lahko ponudil kakšen kombi. Med kombiji sta izstopala dva tipa – Mitsubishi Delica in Toyota Hiace. Na žalost takih vozil s 4WD ni bilo veliko na voljo, pa še ta niso bila v bližini Sydneyja. Tako je bila druga možnost navadno terensko vozilo, dovolj veliko, da bi v njem lahko uredil ležišče. Izbira je bila tukaj precej večja, a zato tudi težja. V tej kategoriji so bila vozila Toyota, Mitsubishi, Nissan, Holden in še nekaj drugih.

Našel sem nekaj dobrih kandidatov, vendar so bili ali predragi ali predaleč od Sydneyja. Ko sem že skoraj obupal in se je datum odhoda zelo približeval, sem našel Toyoto v okraju, kjer živi moja sestrična. Prosil sem jo, da ga gredo pogledat in preverijo, ali je avto v spodobnem stanju ter primeren za mojo načrtovano pot. Po ogledu so mi javili, da je avto na zunaj precej neugleden zaradi poškodovanega laka, sicer pa je mehansko v redu. Tudi mehanik je potrdil, da je vozilo v redu. V oglasu so trdili, da so v zadnjem času vložili precej sredstev v zamenjavo obrabljenih delov.

Po nekaj pomislekih sem se vseeno odločil, da naj ga vzamejo, vendar naj poskusijo doseči nižjo ceno, kar pa Dragu ni uspelo oziroma se morda sploh ni želel pogajati. Ko sem prispel v Sydney, me je avto že čakal na dovozu. Bil sem nemalo presenečen nad njim, saj je bil precej zanemarjen; prejšnji lastniki se niso potrudili niti, da bi ga oprali, kaj šele očistili notranjost. Vendar sem se moral sprijazniti z dejstvom, da ni bilo več kaj ukreniti, zato sem se lotil čiščenja in priprave avta na pot.

V Bunningsu (trgovina, podobna Bauhausu) sem kupil potreben material in sestavil posteljo v avtu. Kupil sem tudi hladilnik, kar se je izkazalo za eno najboljših investicij. Po nekaj dneh dela sem bil pripravljen na prvo pot.

Odločil sem se, da grem do Jesija, sestričinega sina, ki živi približno 600 km iz Sydneyja.

Pot me je vodila skozi Blue Mountains (Plave gore). Prvi dan sem naredil le malo kilometrov. Ustavil sem se v kampu in se pripravil na prvo kuhanje in spanje. Po kosilu sem se nameraval odpraviti na sprehod, vendar je kmalu začelo deževati, zato iz sprehoda ni bilo nič.

Prvo noč sem ugotovil, da bo v avtu zelo tesno in v slabem vremenu ne preveč prijetno. Ležišče, ki sem si ga pripravil, je bilo pretrdo za spanje. Moral bom kupiti kakšno samonapihljivo blazino.

Zjutraj sem si pred nadaljevanjem poti ogledal kraj Hartley, ki naj bi v preteklosti predstavljal pomembno mestece, saj je bil administrativno središče s sodiščem in zaporom. Od tega sta ostali le stavba sodišča in katoliška cerkev. Po krajšem ogledu, pri katerem sem naletel na prve kenguruje, sem nadaljeval pot.

Po nekaj urah vožnje sem se ustavil na počivališču v kraju Birriwa. Na počivališču sta bili miza in rezervoar z vodo. Pred spanjem sem malo preuredil opremo – ven sem postavil zaboj s posodo in s tem pridobil več prostora v notranjosti. Izkazalo se je, da bom moral za bolj udobno spanje to ponoviti vsak večer. Birriwa je vasica z nekaj hišami, nič posebnega.

Zjutraj sem nadaljeval pot proti Narrabri, kjer živi Jesi. Pot me je zanesla tudi skozi kraj Coonabarabran, kjer sem videl tablo, ki je vabila na obisk največjega observatorija v Avstraliji. Seveda sem se odločil za ogled te znamenitosti. Observatorij je od mesta oddaljen nekaj kilometrov in stoji na vrhu 1100 m visokega hriba. Tam je več teleskopov, največje ogledalo pa ima premer 3,9 m in je rezultat sodelovanja med Avstralijo in Veliko Britanijo.

Po ogledu observatorija sem si ogledal še samo mestece. Zanimiva je predvsem gradnja hiš v glavni ulici, saj imajo vsi pločniki nadstreške, ki ščitijo pešce pred soncem in poletno pripeko.

Nadaljeval sem pot in pozno popoldne prispel v Narrabri. Jesi je že prišel iz službe in zvečer sva šla skupaj na zabavo, ki so jo imeli njegovi sodelavci. Ker je moral naslednji dan Jesi v službo, sem se odpravil v bližnji narodni park Mount Kaputar, kjer so zanimive skale, imenovane Sawn Rocks. Ker mi sprehod po urejeni potki ni zadoščal, sem se povzpel še na vrh skal in nato še na drugo stran doline po brezpotju v gozdu.

Naslednji dan sva se z Jesijem odpravila v Lightning Ridge, kjer so rudniki črnih opalov, ki sodijo med najbolj cenjene opale. Ogledala sva si odprti kop opalov in se spustila v rudnik, ki je bil opuščen, vendar prirejen za ogled. Prenočila sva v mestu Walgett pri njegovi sodelavki.

Naslednji dan sva se vrnila v Narrabri in se odpravila še na krajši izlet na Mount Kaputar. Po povratku sem se odločil prespati še eno noč pri njem, saj je bilo že prepozno za nadaljevanje poti. Zjutraj sem se odpravil proti Sydneyju, kamor sem prispel pozno zvečer. Ker naročena blazina še ni bila dostavljena, sem prestavil nadaljevanje poti za en dan. V prostem dnevu sem nabavil potrebno hrano in uredil še zadnje podrobnosti.

Po zajtrku sem se poslovil od sestrične in moje pravo potovanje se je začelo. Pot me je najprej vodila v Wollongong, kjer sem dobil podloge za reševanje vozila iz peska ali blata. Od tu naprej sem se v glavnem vozil ob ali blizu obale.

To noč sem prespal v zalivu Batemans Bay v mirnem kampu čisto blizu reke, ki se izteka v Tasmansko morje. Spanje na blazini je bilo mnogo udobnejše kot na armafleksu.

Zjutraj sem nadaljeval pot proti jugu. Pokrajina se je vila med gozdovi in hribi ter je bila precej razgibana. Vožnjo sem zaključil v kampu ob Tasmanskem morju, ki je bil precej oddaljen od glavne ceste. Bil sem prepričan, da v kampu ne bo nikogar, vendar sem se uštel – tam je dopustoval še en možakar.

Morja iz kampa ni bilo videti, slišalo pa se ga je zelo dobro – kot nekakšno bobnenje. Prečkal sem greben, ki je ločil kamp od morja, in se znašel na peščeni plaži, kamor je segal pogled. Mikalo me je, da bi se skopal, vendar so bili valovi zelo visoki in tudi opozorilo o nevarnosti me je odvrnilo od tega. Po krajšem uživanju ob pogledu na valovanje sem se vrnil v kamp.

Med pogovorom z možakarjem sem izvedel, da si čas krajša z lovljenjem rib. Povedal mi je tudi, da je po rodu Švicar in se je v Avstralijo preselil pred mnogimi leti. Čas je hitro minil in ko se je stemnilo, sva se odpravila spat. To noč sem spal presenetljivo dobro.

Nadaljnja pot me je vodila proti Melbournu, kamor sem prispel zgodaj popoldne in že naletel na gnečo ter zastoje na cesti. Imel sem namen ostati in si ogledati mesto, vendar sem si ob pogledu na stolpnice premislil in nadaljeval pot do počivališča blizu mesta Geelong, kjer sem prenočil.

Nadaljevanje poti me je vodilo skozi Great Otway National Park. Večino poti sem vozil ob ali blizu obale in po znameniti Great Ocean Road. Kljub imenu se pot nemalokrat vije precej daleč od oceana. Za to pot sem se odločil zaradi ogleda narodnega parka 12 Apostles Marine.

Po skoraj celem dnevu vožnje sem bil že skoraj prepričan, da sem nekje naredil napako in zavil na napačno cesto, saj teh apostolov nikakor ni bilo na spregled. Končno sem pozno popoldne zagledal reklamno tablo in si oddahnil. Ustavil sem se na prvi razgledni ploščadi in se spustil do morja na Gibson Beach. Sprehod po plaži mi je ponudil pogled na prve apostole – osamljene skale, ki jih je oblikovalo butanje valov in so precej blizu obale.

Ustavil sem se še na drugih razglediščih in užival v opazovanju valov. Ta dan sem pot zaključil v kraju Port Campbell. Zvečer se je temperatura precej znižala, zato sem moral obleči termoflis. Če do tega dne nisem srečal veliko turistov, jih je bilo tokrat za moj okus preveč. Parkiral sem in prespal v eni stranski ulici.

Naslednjega dne me je pot vodila skozi mesteca Warrnambool, Port Fairy, Portland, Mount Gambier in Millicent do jezera Eliza. Prenočil sem na neuglednem počivališču ob cesti.

Naslednji dan je bil moj cilj mesto Adelaide. Spet sem se peljal skozi nekaj parkov, ki jih ima Avstralija ogromno. Pri vožnji sem seveda uporabljal navigacijo. Ko sem prispel pred vas Wellington, je nenadoma zmanjkalo ceste. Ustavil sem se pred reko, kjer ni bilo mostu, in bil prepričan, da sem se nekje zmotil. Ko sem še enkrat preveril navigacijo, sem ugotovil, da sem na pravi poti. Čez reko je vozil brezplačen brod – zanimiva popestritev dneva.

V predmestju Adelaide sem šel na obisk k hčerkini prijateljici. Slišala sva se po telefonu in mi je rekla, naj grem k njenim staršem, kjer se bova srečala. Brez navigacije skoraj zagotovo ne bi našel naslova. Naslednji dan so me gostitelji peljali na ogled okoliških zanimivosti. V tem predelu je precej vinogradov, ki pa so precej drugačni kot pri nas. Ogledali smo si tudi jez, ki je namenjen zadrževanju vode in služi kot rezervoar pitne vode za mesto Adelaide in okolico. Popoldne sem ob pomoči gostitelja Dušana še popravil pritrditev reflektorjev na avtu.

Po dveh nočeh v postelji je napočil čas za nadaljevanje poti. Mimogrede sem se še ustavil pri hčerkini prijateljici Petri na kavi. Po krajšem klepetu sem nadaljeval pot. Menil sem, da bom peljal skozi center mesta Adelaide in si tako mimogrede kaj ogledal, vendar me je navigacija peljala mimo mesta. Nisem bil preveč razočaran, ker me mesta ne zanimajo preveč.

V kraju Port Pirie sem se ustavil za nabavo hrane in ogled. V kraju je nekaj starih zanimivih stavb. Kljub poletju je bila temperatura zraka prijetnih 23 °C.

Na tablici sem našel kamp, ki je bil nekaj kilometrov oddaljen od glavne ceste v parku Winninowie Conservation. Ob kampu je bil inštitut za preučevanje divjih živali. Stavba in okolica sta bili v zelo zanemarjenem stanju. Kljub oddaljenosti od glavne ceste je bilo v kampu kar nekaj vozil.

Zjutraj je raziskovalec, ki je delal v inštitutu, povabil vse na ogled hranjenja kengurujev. Pri tem nam je povedal kar nekaj zanimivosti o živalih. Najbolj sem si zapomnil razlago o kačah: povedal je, da se kače skrijejo v zemljo takoj, ko temperatura preseže 28 °C. Torej je podnevi bojazen pred kačami odveč. Po tem zanimivem predavanju je bil čas za nadaljevanje poti.

Pot me je vodila skozi mesto Port Augusta, kjer sem se ustavil za kratek ogled. Nato sem zapustil območje ob morju in začela se je puščava. Na cesti so se pojavili tudi cestni vlaki, ki jih do sedaj nisem srečeval. Pokrajina je postajala vedno bolj pusta, temperatura pa se je znatno dvignila. Vozil sem se mimo pokrajin, ki so videti kot jezera, vendar je na njih namesto vode plast soli.

Prenočil sem v kampu nedaleč od glavne ceste. Bil sem sam, sredi ničesar. Našel sem lep prostor, kjer sem si začel pripravljati hrano, a ni trajalo dolgo, ko so me napadle mravlje in se jih nikakor nisem mogel ubraniti. Oblekel sem dolge hlače in obul superge, kljub veliki vročini.

Po večerji sem se malo sprehodil po okolici in pazil, da ne bi stopil na kakšno kačo.

Zjutraj sem nadaljeval pot in za ta dan je bil cilj Coober Pedy, znamenit kraj, kjer kopljejo opale. Že precej pred njim so vidni kupi izkopane zemljine, ki spominjajo na velike krtine. Bilo je še zgodaj in odločil sem se, da se odpeljem do bližnjega Kanku-Breakaways Conservation Parka.

To so zanimive vzpetine sredi ravne puščave. Od tam sem se odpeljal še do znamenite ograje, ki deli Avstralijo. Ograja poteka od zahoda do vzhoda približno na sredini kontinenta in je dolga preko 5000 km. Postavili so jo, da preprečijo divjim psom dingom prosto migracijo, saj so na južnem delu velike farme za ovčjerejo in so dingi povzročali veliko škode med drobnico.

Po povratku v Coober Pedy sem obiskal muzej opalov, ki je v podzemnem, opuščenem rudniku. Ker so temperature res izjemno visoke, prebivalci izkopani material uporabljajo tudi za gradnjo bivališč. V bistvu živijo pod zemljo in tako dosežejo skoraj idealno temperaturo v notranjosti. Pozno zvečer je moj termometer pokazal 40,7 °C. V okolici je videti ogromno opuščenih strojev, ki so nekoč pomagali rudarjem pri kopanju in čiščenju rude.

Ker je bilo prevroče, sem se odločil, da ne bom kuhal, in sem šel na najslabšo pico, kar sem jih kdaj jedel. Tudi ponoči temperatura ni dosti popustila.

Nadaljevanje poti me je vodilo proti severu in po dolgem, vročem dnevu sem se ustavil točno na meji med Južno Avstralijo in Severnim teritorijem. Prenočil sem na lepo urejenem in velikem počivališču.

Naslednji dan je bil moj cilj Alice Springs. Na poti sem se še ustavil v kraju Erldunda, za katerega trdijo, da je center Avstralije. V bistvu je tu le road house s črpalko in parkom nojev. Cene goriva so že krepko poskočile. V obljudenih krajih je bila cena nafte okoli 1,40 $, tukaj pa se je že povzpela na 1,89 $. Bilo je sredi dneva in temperatura je presegala 40 °C. Kmalu za Erldundo sem prečkal prvo večjo reko, Finke River. Vprašanje pa je, kdaj je tu nazadnje tekla voda – rečno korito je en sam suh pesek. Poleg reke je počivališče, ki pa ni bil moj današnji cilj.

V Alice Springs sem prispel pozno popoldne. Našel sem parkirišče in šel na sprehod po mestu. Malo pred 19. uro sem se vrnil do avta, v katerem je bila temperatura 44,7 °C, čeprav je bil ves čas v senci.

Tukaj sem že bil pred 20 leti, vendar nisem prepoznal nič znanega – mesto se je v tem času precej spremenilo. Najprej so mi v oči padli aborigini, ki so se potikali po mestu. Bili so precej neurejeni in zanemarjeni. Živijo od socialne pomoči in večinoma ne delajo, zato se je težko izogniti vtisu socialne razslojenosti. V glavnem sem se jim izogibal.

Zvečer sem šel na pijačo v lokal, kjer so praznovali božični večer. V Alice Springs sem prišel tudi zato, ker sem želel prisostvovati koncertu na didžiridu, ki sem ga ob prvem obisku zamudil. Tokrat pa nisem našel nobenega obvestila o takšnem dogodku, verjetno tudi zato, ker so bile zaradi praznika informacijske pisarne zaprte. Pozno ponoči sem se odpravil spat. Parkiral sem malo izven centra, spanje pa je bilo zaradi vročine precej slabo.

Zjutraj sem se odločil, da ta dan obiščem okoliške znamenitosti. Alice Springs in okolica ne ležita v ravnini, temveč je teren rahlo hribovit. Odpeljal sem se proti zahodu. Najprej sem obiskal Simpson Gap, kjer je bila zanimiva tabla, ki je prepovedovala plavanje, o vodi pa ni bilo ne duha ne sluha. V aplikaciji WikiCamps sem našel kamp, za katerega je potreben terenski avto za dostop. Ker sem imel tak avto in sem si takšne vožnje želel, sem se odločil, da se odpeljem tja, kljub temu da sem bil sam in bi v primeru težav z avtom moral pešačiti mnogo kilometrov po hudi vročini do glavne ceste, kjer bi lahko iskal pomoč.

Nekje na pol poti do kampa Birthday Waterhole sem prispel do rečnega korita. Pot se je strmo spustila vanj. Ustavil sem avto in si zadevo ogledal. Nekaj časa sem se obotavljal, potem pa sem se vseeno odločil, da tvegam in prevozim oviro. Vedel sem, da bom dol prišel, ne pa tudi, kako bo na povratku, ko se bo treba povzpeti. Nadaljevanje poti je bilo sicer grobo, vendar sem brez težav prispel do kampa, kjer je res bilo korito z vodo. Obrnil sem se in se vračal proti glavni cesti, ko mi je nasproti pripeljal avto. Bil sem nemalo presenečen, da še nekdo rine v to divjino. V avtu so bili trije mladeniči in mladenka, ki so prav tako imeli namen obiskati ta kamp.

Ko sem prispel do delikatnega mesta za vzpon, sem najprej ustavil, nastavil kamero za snemanje in si ogledal linijo za vzpon. Pogumno sem zapeljal v strmino in jo brez večjih težav prevozil.

Ker me je zanimalo, kako bodo to prevozili mladinci, ki niso imeli tako dobrega avta, sem se odločil, da jih počakam. Kmalu so se pojavili in poskusili prevoziti strmino po lažji liniji, vendar je avto obtičal sredi vzpona. Že je kazalo, da jih bom moral potegniti do vrha, vendar je za volan sedel drug mladenič in po nekaj truda jim je vseeno uspelo priti na vrh. Skupaj smo se nato odpeljali do glavne ceste.

Nato smo šli še do Ellery Creeka, kjer sem doživel pravo presenečenje.

Za parkiriščem se je odprl pogled na čisto pravo jezerce, v katerem so se ljudje kopali. Tudi sam sem se odločil, da izkoristim to krasno priložnost za ohladitev v tej vročini. Jezero je bilo v soteski, dolgo približno 200 m in široko okoli 80 m. Po enournem osvežujočem plavanju sem se odpravil nazaj proti mestu, vendar sem se odločil, da bom prespal na nekem razgledišču. Na parkirišču je že bil možak s psom. Ponoči je za čuda padlo celo nekaj kapljic dežja, vendar nič resnega.

Zjutraj sem se vrnil v Alice Springs in se odpeljal še na vzhodno stran, kjer so bile nekakšne soteske. Ker mi ni bilo všeč, sem se vrnil v mesto. Pozanimal sem se o koncertu, vendar brez uspeha.

Po še eni noči v mestu sem se odpravil na pot proti znamenitemu Ayers Rocku oziroma Uluruju, kot je njegovo pravo ime.

V vas Yulara sem prispel pozno popoldne in bilo je prepozno za obisk Uluruja. Na poti proti vasi se je vreme poslabšalo in zdelo se je, da bo deževalo, kar je v teh krajih precej redek pojav. V vasi sem v kampu vprašal, koliko stane kampiranje. Ob ceni 39 $ za parkiranje v kampu sem si premislil in poiskal odmaknjen del vasice ter tam prenočil.

Zjutraj se je naredil lep dan in bil je čas za obisk Uluruja. Našel sem ponudbo za ogled na hrbtu kamele, vendar sem odhod zamudil. Zato sem se odpeljal tja z avtom in nato peš obhodil celotno skalo, za kar so potrebne približno tri ure. Nato sem se odpravil še do The Olgas oziroma Kata Tjuta, kot je originalno ime. Tudi tam sem se sprehodil v sotesko, vendar je bila daljša pot zaradi vročine zaprta.

Na parkirišču sem počakal še na sončni zahod, vendar ga je pokvarilo vreme, saj se je malo pred tem pooblačilo. Ker nisem smel prenočiti na tem parkirišču, sem nadaljeval pot.

Po nekaj kilometrih se je končal asfalt in zapeljal sem na Great Central Road, kar je bil tudi eden mojih ciljev. To je cesta, dolga okoli 1000 km, ki vodi skozi osrčje Avstralije in je še vedno makadamska. Do prvega kampa sem imel okoli 35 km in tja sem prispel v trdi temi. V teh prvih kilometrih sem imel občutek, da bo avto razpadel – cesta je bila močno razrita. Bilo je treba ujeti pravo hitrost (okoli 80 km/h), da je bila vožnja vsaj malo znosnejša.

Zjutraj sem znižal tlak v pnevmatikah na manj kot polovico. Vožnja je bila nato nekoliko bolj udobna. Ko sem doma gledal satelitske posnetke te ceste, sem videl, da poteka skozi puščavo, zato sem pričakoval predvsem pesek in kamenje, vendar ni bilo čisto tako – tu in tam so se pojavljala tudi manjša drevesa, grmi in šopi trave.

Po nekaj urah vožnje sem ob cesti presenečen zagledal kontejnerje. Ker me je zanimalo, kaj je to, sem se ustavil. Šlo je za bivališče cestnih delavcev, ki so popravljali cesto. Ko sem hotel nadaljevati pot, sem slišal sumljivo cviljenje v levem prednjem kolesu. Iz kontejnerja je prišla gospa, ki jo je zanimalo, kaj se dogaja. Prosil sem jo, naj prisluhne zvoku, in tudi sama je ocenila, da nekaj ni v redu. Poklicala je mehanika, ki je povedal, da je na poti v kamp in bo kmalu prišel. Povabila me je na kavo v ohlajen kontejner.

Nisem imel miru in sem dvignil avto ter demontiral kolo. Ugotovil sem, da bom moral odstraniti še disk. Kljub pomanjkljivemu orodju mi je uspelo. Ob pogledu na poškodbo me je stisnilo pri srcu – trije od šestih vijakov so bili pretrgani, ostali trije pa slabo zategnjeni. Upal sem, da bo mehanik imel ustrezne vijake, da bi lahko poškodbo sanirali, vendar jih ni imel. Zato smo dobre vijake premestili na bolj ustrezna mesta v upanju, da bodo zdržali preostanek poti – pred mano pa je bilo še več kot 10.000 km.

Po približno eni uri vožnje sem v daljavi opazil močno oblačnost in kmalu sem zapeljal v nevihto sredi puščave. Bojazen se je hitro uresničila – dež je cesto v trenutku zmehčal in naredil težko prevozno. Če ne bi imel terenskega vozila, bi moral ustaviti in počakati, da se teren osuši. Na srečo sem kmalu prispel v Roadhouse Warakurna, kjer sem prenočil.

Zjutraj sem natočil pregrešno drago gorivo (2,40 $ za liter) in nadaljeval pot. Ker je bil 30. december in sem želel prečkati puščavo pred silvestrovim, sem ta dan stisnil zobe in kljub slabi cesti prevozil več kot 700 km. Ustavil sem se le v enem roadhousu za gorivo. Na poti sem imel srečo videti poleg kengurujev tudi divje kamele, divje konje in emuje.

Pod večer sem prispel v kamp, okoli katerega je bila zanimiva pokrajina – spet nekakšni Breakaways, imenovani Giles. Kmalu po večerji sem šel spat, saj sem bil zelo utrujen od celodnevne vožnje. Zaradi prejšnje nevihte se je ozračje precej ohladilo, zato sem brez težav zaspal.

Po zajtrku sem malo poslikal zanimivo okolico in se odpravil na zadnji del makadamske ceste. Ni minilo veliko časa in pokazal se je asfalt ter s tem zaključek poti skozi center Avstralije. Kmalu sem prispel v mestece Laverton in ugotovil, da tukaj zagotovo ne bom preživel silvestrske noči.

Nadaljeval sem pot do mesteca Leonora in tam razočarano ugotovil, da je razen črpalke vse zaprto. V bližini sem si še ogledal staro rudarsko naselje. Ni mi preostalo drugega, kot da se odpeljem še približno 240 km do Kalgoorlieja, večjega mesta z največjim rudnikom zlata – odprtim kopom. Mesto ima lep park za popotnike, kjer sem si našel primeren parkirni prostor.

Ker je bil silvestrski večer, sem se odpravil na sprehod po mestu. Kmalu sem našel Wild West Saloon, kjer je bila živa glasba, in tam preživel zadnje ure tega leta. Ko sem zapuščal lokal precej po polnoči, me je presenetilo število policajev v polni opremi. Vendar se ni dogajalo nič posebnega. Verjetno so bili na obhodu zaradi aborigincev, ki jih je bilo tudi tu precej kljub pozni uri. V lokale pa očitno nimajo vstopa, saj jih v nobenem nisem videl.

Na novo leto sem se odločil, da si ogledam odprti kop rudnika, imenovan Super Pit. Razgledna ploščad je urejena na robu jame, ki je dolga 3,5 km, široka 1,5 km in globoka skoraj 500 m. Razstavljena sta tudi žlica bagra, ki naklada rudo na tovornjake, in keson tovornjaka. Z eno žlico lahko zajame 33 m³ rude, kar tehta okoli 70 ton. Da napolnijo keson, so potrebne štiri takšne polne žlice.

Vreme se je zjasnilo in temu primerna je bila temperatura 40,0 °C. Dan sem preživel v ogledu mesta in iskanju sence.

Drugi dan v letu sem si ogledal muzej, posvečen zlatu in rudniku. Nato sem odrinil na pot proti Perthu. Ob cesti je potekal cevovod, ki napaja Kalgoorlie in njegove rudnike. V samem kraju ni nujno potrebne vode za pridobivanje zlata, zato so vodo pripeljali iz 500 km oddaljenega mesta in pri tem premagali 400 m višinske razlike. Za to skrbi osem črpališč.

Ta dan je bil moj namen nakup hrane v Northamu in nato priti še malo dlje do kakšnega počivališča. Pokrajina je bila drugačna od puščave – več dreves in rastja. Temperatura pa ni popuščala; dlje kot sem bil na zahodu, bolj vroče je bilo. Na to so me opozorili že v Sydneyju.

Vstal sem bolj zgodaj kot ponavadi, da sem lahko naredil kar nekaj kilometrov, preden se temperatura povzpne nad 40,0 °C, saj mi je takrat pogosto odpovedala klima v avtu. Cilj za ta dan je bil Geraldton, mesto ob obali, kjer sem se nameraval skopati v morju. Tudi prenočil naj bi v mestnem karavan parku.

Izkazalo se je, da je parkirni prostor sicer blizu obale, vendar mi ni bil všeč in tudi plaža ni bila posebej privlačna. Zato sem se odpeljal dalje proti severu in nedaleč od mesta zagledal še eno plažo. Bila je bistveno lepša, z manj ljudmi, in našel sem tudi tuš, ki sem ga že nujno potreboval. Kaj hitro sem že plaval v prijetno toplem morju, nato pa sem po tuširanju opral še nekaj perila.

Po večerji sem ostal na plaži do sončnega zahoda. Na žalost so tudi tu table prepovedovale kampiranje. Odpeljal sem se približno 40 km daleč do igrišča za golf v kraju Northampton, ki je imelo tudi kamp. Tja sem prispel v trdi temi in imel kar nekaj težav, da sem ga našel. Za čuda je temperatura krepko padla in spanje je bilo zelo prijetno.

Pot sem zopet nadaljeval zgodaj zjutraj brez zajtrka, ki sem si ga pripravil kakšni dve uri kasneje. Pokrajina je postala precej bolj pusta kot v osrčju Avstralije – prava puščava s peskom in redkimi šopi trave. Temu primerna je bila tudi vročina, ki se je povzpela preko 42,0 °C. Nekje ob poti sem zagledal vzpetino sredi ravnice in tabla je opozarjala, da je tam razgledna točka. Seveda sem se odpeljal nanjo in odprl se je krasen razgled po puščavi daleč naokoli.

Na vrhu vzpetine pa sem naletel na nekakšno “grobišče”. Obiskovalci so na kup polagali različne predmete in listke z željami umrlim.

V nadaljevanju poti sem prečkal reko Woramel River. V koritu so bile vidne zbledele kosti kenguruja, kar je kazalo, da tu voda ni tekla že zelo dolgo časa. Prispel sem v mesto Carnarvon, kjer sem nameraval prenočiti, vendar nisem našel primernega prostora. Ogledal sem si pristanišče in nadaljeval pot. Zanimivo je, da so temperature ob morju bistveno nižje kot nekaj kilometrov v notranjosti.

Dan sem zaključil na počivališču ob reki Minilya – velikem, lepo urejenem in praznem prostoru z dvema pomanjkljivostma: huda vročina in ogromno nadležnih muh. Muhe so me spremljale že od Port Augusta naprej, vendar je bilo tu nevzdržno. Ko sem stopil iz avta, jih je bilo v nekaj sekundah na obrazu že deset, lezle so mi v ušesa, nos in oči.

Na drugi strani reke je bil roadhouse, zato sem šel preverit, ali imajo mrežo proti muham. Na srečo so jo imeli in takoj, ko sem jo poveznil čez glavo, je bilo precej lažje. Ob 19. uri sem nameril 42,2 °C, vročina pa ni popustila do polnoči. Zaradi nje je tudi cesta narejena iz drobnega lomljenca, saj bi se čisti asfalt v teh razmerah stopil.

Ob dveh zjutraj nisem več zdržal v avtu in sem šel spat ven, na mizo. Šele proti jutru je bilo nekoliko hladneje. Pojavila pa se je nova težava – vžig motorja. Zaganjač je vedno redkeje zagnal motor; ko sem obrnil ključ, se je slišal le “klik” in nič drugega. Upal sem, da ne bo popolnoma odpovedal in da bom zjutraj še lahko nadaljeval pot.

Po nekaj poskusih sem uspel zagnati motor in se odpravil na pot. Ta dan sem želel priti nekam do Indijskega oceana, torej do morja, kjer so temperature bolj znosne. Na poti proti mestu Karratha sem se peljal mimo nekaj rudnikov.

Na enem od nadvozov sem se ustavil, da bi fotografiral mimo vozeči rudniški tovornjak, in s tem skoraj povzročil prometno nesrečo.

Na celi poti je bilo treba zelo paziti, da ne bi ostal brez goriva, saj so ponekod razdalje med črpalkami zelo velike. Videl sem celo tablo z napisom “No Fuel Next 500 km”, ki pa je žal nisem uspel fotografirati. V Karrathi nisem našel primerne obale, zato sem se odločil za kamp Cleaver Camp Site ob morju, približno 30 km stran.

Razočaranje nad obalo je bilo veliko, saj ni bila primerna za kopanje – neprijetne skale in močni valovi. V pogovoru z drugim obiskovalcem kampa sem omenil težavo z avtom. Na moje presenečenje je bil takoj pripravljen pomagati in odpraviti napako. Ko sem omenil, da nimam primernega orodja, se je nasmehnil in dejal, da ima on vse, kar potrebujeva.

Ni minilo dolgo, ko sva imela demontiran zaganjač in ugotovila napako. Na žalost je bilo treba zamenjati del v zaganjaču. Poklicala sva vlečno službo in zjutraj so me odpeljali nazaj v Karratho v delavnico.

Napaka je bila odpravljena v dobri pol ure in po plačilu 180 $ sem nadaljeval pot proti Port Hedlandu. Ustavil sem se na plaži East Pretty Pool – v bistvu ustju kratke reke. Presenetil me je močan tok proti morju. Po krajšem kopanju sem nadaljeval pot po Great Northern Hwy in zaključil dan v Sandfire Caravan Parku.

Prebudilo me je kričanje pavov, ki so se sprehajali po parkirišču. Že sem bil v tropskem podnebju, kjer je v tem monsunske času možnost ciklona zelo velika. Vožnja proti Broomu me je najprej vodila skozi pusto pokrajino, pred mestom pa mimo prostranih pašnikov.

V Broomu sem poiskal znamenito plažo Cable Beach – lepo urejeno peščeno plažo, vendar me je motilo opozorilo pred meduzami. Odločil sem se, da se odpeljem do približno 30 km oddaljenega kampa tik ob obali, dostopnega samo s terenskim vozilom. Po nekaj zapletih sem kamp vendarle našel.

Pred tem sem skoraj obtičal v pesku – ni dosti manjkalo, da bi si moral pomagati s podlogami, da bi se izvlekel iz zelo sipke mivke.

Našel sem primeren prostor, parkiral in se šel skopat. Nato sem si pripravil večerjo. V tem času je nekaj vozil precej hitro peljalo proč od obale, verjetno nazaj v Broome, vendar se nisem preveč obremenjeval. Pred odhodom sem preveril vremensko napoved, ki ni napovedovala padavin.

Ko se je stemnilo, sem občudoval ples strel, ki so švigale precej daleč stran. Okoli polnoči me je zbudil sunek vetra, ki je zazibal avto. Pogledal sem ven in z grozo ugotovil, da se pripravlja huda nevihta, zato sem se odločil, da se vrnem v mesto. Nisem utegnil vsega pospraviti, ko se je ulil dež – tako močan, da nisem videl 50 metrov daleč.

V skrbi, da bom obtičal v vodi, sem po približno 20 minutah v nalivu iskal, kam naj prestavim avto. Na koncu sem ugotovil, da je najbolje ostati, kjer sem. Na srečo je hud naliv po eni uri ponehal, vendar je bila okolica avta poplavljena skupaj s cesto. Rahlo je deževalo do jutra, jaz pa sem komaj čakal, da se zdani in preverim stanje ceste.

Seveda s spanjem zaradi skrbi ni bilo nič. Ob prvem svitu sem že hodil po cesti in ugotovil, da bom moral še malo počakati, saj je bila cesta prepojena z vodo in zelo mehka – na tako zahtevnem terenu komaj prevozna.

Po uri nestrpnega čakanja in preverjanja trdote sem se odločil in odrinil proti civilizaciji. Kaj hitro mi je pot prekrižal jarek, poln vode. Ustavil sem, nato pa vseeno pogumno pognal vozilo in se uspešno prebil čez. To se je še nekajkrat ponovilo, dokler me ni ustavilo podrto drevo.

Ni mi preostalo drugega, kot da polomim manjše veje in potegnem deblo na stran. Na srečo je bil teren raven, brez vzpetin, vendar je bila cesta tako mehka, da so se gume pogrezale v podlago. Skrbel me je še del, kjer je cesta v obliki korita – tam je zagotovo stala voda.

Uspešno sem prišel do tega odseka in res je bila v sredini cestišča še voda, zato sem moral voziti po robu. Vse je dobro, kar se dobro konča – tudi jaz sem se uspešno rešil iz nezavidljivega položaja. Vrnil sem se na plažo Cable Beach in tam ostal ves dan.

Zvečer sem si privoščil pregrešno drago večerjo in odšel iz lokala lačen. Kljub prepovedi sem prenočil na parkirišču, vendar nihče ni prišel težit.

Iz Brooma me je pot vodila proti vzhodu. Nekaj časa je bila pokrajina še puščavska, z mnogimi termitnjaki. Kmalu pa so se pokazale spremembe v pokrajini – postajala je bolj poraščena in zelena.

Do počivališča sem se peljal skozi štiri nevihte. Prenočil sem na počivališču, ki je bilo na vzpetini, od koder je bil lep razgled po okolici.

Nadaljevanje poti me je vodilo skozi naselji Halls Creek in Warmun do križišča z Victoria Highway. Ob križišču je bilo počivališče, ki sem si ga izbral za to noč.

Na žalost je bilo zraven tudi parkirišče za tovornjake in en tovornjak je imel vso noč vključen agregat, s katerim je napajal klimatsko napravo v kabini. On je mirno spal, jaz pa zaradi hrupa nisem mogel.

Zjutraj sem nadaljeval pot nenaspan. Malo pred krajem Kununurra sem si ogledal veliko drevo baobab. Ustavil sem se še v mestu. Pred časom je bila ta pokrajina odvisna od padavin, vendar so z izgradnjo jezu na reki Ord zagotovili stalno preskrbo z vodo skozi vse leto.

Sredi dneva sem zavil z glavne ceste in si šel ogledat sveto mesto aboridžinov.

Kraj je bil ob reki, opozorilo na tabli, da so v reki krokodili, pa me je hitro napotilo nazaj do avtomobila. Nadaljeval sem pot in jo za ta dan zaključil v Gregory National Parku. Ponoči je spet deževalo in zdelo se je, da bo tako skoraj vsak dan. Dobra plat dežja je bila, da je vsaj nekoliko ohladil ozračje, vendar je bila vlaga zelo visoka, zato je bilo znojenje spet stalni spremljevalec – česar v Zahodni Avstraliji skoraj ni bilo.

Zjutraj se je čez nebo razpela prekrasna mavrica, ki pa je napovedovala deževen dan. In res sem do kraja Katherine večkrat vozil skozi nevihte, čeprav so bile te krajše.

V Katherine sem se moral odločiti, kam naprej – ali na sever v Darwin in nato na povratku v park Kakadu, ali pa naprej na jug proti vzhodni obali. Ker vremenska napoved ni kazala na večji ciklon, sem se odločil za pot proti Darwinu.

Seveda me je tudi na tej poti nekajkrat zajel dež. V Darwin sem prispel pozno popoldan in iskal kamp, kjer bi prenočil. Našel sem Hidden Valley Tourist Park in se tam namestil.

Med kuhanjem večerje se je razvila huda nevihta, zato sem bil prav vesel, da sem izbral ta kamp. Imel sem na voljo kuhinjo pod streho – prvo tako razkošje na poti.

Sinočnje nevihte so očistile ozračje in jutro je kazalo na lep sončen dan. Urejal sem stvari okoli avta in se mi nikamor ni mudilo. Po deseti uri me je uslužbenec vprašal, ali bom ostal še en dan. Ker sem odgovoril, da ne bom, mi je rekel, da bi moral kamp zapustiti do desete ure. Opravičil sem se in povedal, da odidem v najkrajšem možnem času.

Odpeljal sem se v center Darwina in ob obali našel krasen parkirni prostor v senci. Pohajkoval sem po mestu in si ogledoval zanimivosti.

Popoldan sem se odpravil v Crocosaurus Cove in se udeležil hranjenja krokodilov. Ogledal sem si tudi plazilce, ki jih imajo v terariju.

Med njimi tudi najbolj strupeno kačo na svetu.

Zvečer sem se sprehajal po mestu in obiskal nekaj lokalov z živo glasbo. Spet sem opazil, da domorodci nimajo vstopa v lokale. Pozno ponoči sem prestavil avto na parkirišče pred sodiščem in v miru prespal noč.

Po zajtrku sem si šel ogledat pristanišče za potniški promet. Nato pa se mi ni več ljubilo hoditi, zato sem se odpravil na plažo. Voda je bila spet zelo motna in topla – ne preveč vabljiva, precej boljše je bilo v bazenu.

Dan je hitro minil in zvečer sem se prestavil na obrobje mesta, kjer sem našel nadstrešnico in postavil avto, saj je kazalo na močno nevihto. Nevihte ni bilo, bilo pa je soparno in nisem mogel spati.

Želel sem izpolniti še enega od zadanih ciljev – obisk parka Kakadu ter vožnjo do Jim Jim Fall in Twin Falls. Za to pot je spet potreben terenski avto. Kmalu po odcepu za Kakadu National Park me je presenetila tabla, na kateri je bilo navedeno, katere ceste so zaprte.

Žalostno sem ugotovil, da je med njimi tudi cesta za Jim Jim. Vseeno sem se odločil, da se vsaj zapeljem skozi park. Po nekaj kilometrih mi je pozornost pritegnila tabla, ki je vabila na ogled skakajočih krokodilov. Če že ne morem do slapu Jim Jim, si bom vsaj ogledal krokodile v naravnem okolju.

S čolnom so nas popeljali po reki Adelaide. Ni minilo dolgo, ko je do čolna priplaval približno pet metrov velik krokodil. Za nagrado je dobil kos mesnate kosti, vendar se je moral za to potruditi in skočiti iz vode, da je dosegel zalogaj. V dobri uri smo tako obiskali kar nekaj krokodilov in se zabavali ob njihovih skokih.

Na povratku sem vprašal uslužbenko, ali lahko preveri, ali bo morda ta dan cesta za Jim Jim odprta. Začudeno me je pogledala in mi razložila, da v mokri sezoni to cesto zaprejo za obdobje monsuna. Zato sem opustil idejo o vožnji skozi park.

Vrnil sem se na glavno cesto in nadaljeval pot proti Katherine, kjer sem se oskrbel z gorivom in hrano. Nato sem nadaljeval še približno 50 km in našel krasno počivališče King River Rest Area, kjer sem ostal.

Bilo je že občutno bolj vroče kot v Darwinu, vendar precej manj vlažno. Pod streho sem si postavil šotor in tako pobegnil komarjem. To noč sem zaradi utrujenosti trdno spal.

Od Darwina sem se vozil po Stuart Highway. Pred Tennant Creekom pa sem zavil proti vzhodu na Barkly Highway. Kmalu sem našel primerno počivališče.

Da bi mi čas hitreje minil, sem si zvečer kljub vročini zakuril taborni ogenj. Poskusil sem spati v avtu, vendar je bilo prevroče, zato sem se preselil ven na mizo. Ker je bilo počivališče zelo nasmeteno, smo ga gostje tistega večera očistili.

Nadaljevanje poti me je vodilo do mesta Mount Isa. Cesta je že od Katherine naprej spet bila nezanimiva – sama ravnina. Ko sem se približeval mestu, se je pokrajina spremenila v valoviti teren s hribčki in dolinicami, kar je bila precej prijetnejša vožnja.

Pred mestom sem se vozil mimo rudnikov, kjer kopljejo svinec, srebro, cink in baker. Moj namen, da ostanem v mestu, je hitro skopnel – čeprav gre za rudarsko mesto z dolgo zgodovino, mi ni bilo všeč, zato sem se le oskrbel z gorivom in hrano ter nadaljeval pot.

Tokrat sem si na počivališču postavil šotor in po večerji lepo prespal noč.

Zjutraj sem na reklamni tabli videl, da so v bližini opuščena rudarska mesteca. Odločil sem se za ogled in se odpeljal po makadamski cesti, da jih poiščem. Prispel sem na mesto, kjer naj bi bilo prvo mestece, vendar je bila tam le tabla s podatki o nekdanjem naselju.

V upanju, da bo pri naslednjem naselju kaj videti, sem nadaljeval pot. Tudi na mestu drugega naselja je bila le tabla, ostankov pa ni bilo. Razočaran sem se vrnil na glavno cesto.

Pred mestom Cloncurry sem si ogledal Chinaman Creek Dam. Samo mesto Cloncurry pa spet ni ponudilo nič posebej zanimivega.

Nadaljevanje poti proti severu pa je bilo bolj zanimivo zaradi ceste proti Normantonu. Na začetku je bila še dvopasovnica, ki je kmalu prešla v enopasovnico, tako da so se odseki menjavali približno 400 km.

Pod večer sem se ustavil na počivališču, kamor je kmalu prispel mlad par. Med pogovorom sta mi dala kar nekaj napotkov, kaj naj še obiščem na svoji poti. Potovala sta namreč od vzhoda proti zahodu.

V mestu Normanton sem spet zavil proti vzhodu. Pred mestom Croydon sem se ustavil ob opuščeni železniški postaji. Posebnost te proge so bili kovinski pragovi, ki so jih uporabili, ker so lesene v kratkem pojedle bele mravlje.

Progo so zgradili zaradi zlata, ki so ga odkrili v okolici Croydona. Počivališče, kjer sem prenočil, je bilo ob umetnem jezeru, ki je služilo kot rezervoar vode za parni stroj, ki je poganjal vozičke z rudo, dvigalo za dvig rude iz 300 m globokega rudnika in mlin za drobljenje zlatonosne rude.

V jezeru je bilo veliko ptic, ki jih do sedaj nisem videl.

Za krajem Mount Surprise sem zavil v Undara Volcanic National Park, da bi si ogledal krater. Našel sem izhodišče, se povzpel na vrh in razočarano ugotovil, da se pravzaprav nič ne vidi. Pred menoj je bila kotanja, poraščena z drevjem in grmovjem, tako da ni bila preveč podobna vulkanu.

Table ob poti so me opominjale na druge bližnje vzpetine, za katere menijo, da so ostanki vulkanskih izbruhov – spet vabilo na ogled “ničesar”.

V bližini naj bi bile tudi »lava tube« (cevi lave), zato sem se odpeljal še na njihov ogled. Ko bi moral zaviti proti glavnemu delu, me je ustavila tabla, ki je dovoljevala dostop le vozilom bližnjega kampa. Očitno je šlo za del njihove komercialne ponudbe.

Malo sem se sprehodil po kampu in nisem našel nič posebej zanimivega, zato sem razočaran zapustil park. Kasneje sem se ustavil v kraju Mount Garnet, kjer sem v mestnem stranišču našel tuš in ga seveda izkoristil.

Po krajšem počitku sem nadaljeval pot in jo zaključil na počivališču ob reki The Millstream. Ker je kazalo na dež, sem šotor postavil tik ob avto in preko njega razpel cerado.

Ponoči je rahlo deževalo, kar ni bilo nič nenavadnega, saj sem bil spet v tropskem pasu.

Po mirni noči me je pot vodila skozi Millstream Falls Park. Tabla ob cesti je vabila na ogled bližnjih slapov, zato sem si jih seveda šel ogledat.

V nadaljevanju poti sem obiskal še pravi deževni gozd do Mount Hypipamee Crater in Dinner Falls. Nisem si predstavljal, da je v Avstraliji res takšen pragozd – sprehod skozi njega je bil pravi užitek.

Seveda je tudi rahlo deževalo, kot se spodobi za deževni gozd. Ob postanku sem užival ob poslušanju zvokov, ki jim nisem mogel povsem določiti izvora – verjetno je bilo največ čričkov in veliko ptic.

V mestu Atherton sem se ustavil in si ga ogledal. Pozanimal sem se, kaj je še zanimivega v bližnji okolici, in dobil priporočilo, naj se odpeljem do mesteca Kuranda in si ogledam tamkajšnji sejem.

V mesto sem prišel pravočasno, vendar me sejem ni posebej pritegnil. Pač pa so v bližini slapovi Barron Falls, ki sem si jih ogledal in ni mi bilo žal.

Pot iz Kurande se je precej strmo spuščala, tako da sem se hitro spustil v dolino blizu morja. Odločil sem se, da ta dan še ne grem v Cairns.

Prenočil sem v kampu ob morju in zaradi obilice napadalnih komarjev slabo spal.

Seveda s kopanjem zjutraj ni bilo nič, saj je bila na obali opozorilna tabla, da so v vodi meduze.

Ob tem je bila nastavljena tudi steklenica s kisom, ki nekoliko ublaži bolečine, vendar je vseeno treba poklicati pomoč, saj lahko v nasprotnem primeru sledi smrt.

Po prihodu v Cairns sem obiskal informacijski center. Ker je bila za naslednji dan slaba vremenska napoved, mi je uslužbenec svetoval, naj si še kaj ogledam. Primerna dneva za obisk Great Barrier Reef-a sta bila sreda in četrtek.

Hitro sem se odločil, da se vrnem v hribe v deževni gozd, saj so tam temperature mnogo bolj prijetne. Po nabavi hrane sem se odpeljal nazaj v hribe do Crater Lakes National Park.

Ob prvem jezeru sem se malo sprehodil in nato nadaljeval pot do drugega jezera. Jezero Lake Eacham me je navdušilo – zelo lepo urejeno počivališče z roštilji, pokritimi mizami in sanitarijami.

Predvsem pa sem bil vesel, ko sem videl, da se ljudje kopajo v jezeru kljub opozorilu, da so lahko v njem sladkovodni krokodili. Nisem dolgo razmišljal in sem se tudi sam okopal v prijetno hladni vodi.

Po kopanju sem izkoristil ponujene roštilje in si na enem od njih spekel zrezke. Ker je bilo prenočevanje spet prepovedano, sem se odpeljal nekaj kilometrov proč in prenočil na stranski cesti.

Nadaljeval sem pot po zanimivi pokrajini. Po ogledu ogromnega drevesa 'Curtain Fig' sem se odpravil še na dolg sprehod skozi deževni gozd, kjer sem si ogledal nekaj slapov.

Bil je čas, da se vrnem v mesto Cairns. Bolj kot sem se približeval mestu, slabše je bilo vreme, v mestu pa je pošteno deževalo.

Odločil sem se, da prenočim v hostlu. Ker nisem bil prepričan glede vremena za naslednji dan, sem se odločil, da bom raje samo pohajkoval po mestu.

Zjutraj sem presenečen ugotovil, da se je vreme spremenilo in da je bil lep sončen dan. Tako sem očitno zamudil lepo priložnost za odhod na ogled Great Barrier Reef-a.

Odpravil sem se v mesto, si ogledal pristanišče in del mesta. V parku blizu pristanišča je bil bazen, ki me je vabil na kopanje, zato sem dan izkoristil za počitek in plavanje.

Moj namen je bil obiskati Veliki koralni greben naslednji dan.

Avto sem za to noč postavil na bližnje parkirišče. Popoldan sem začel s kuhanjem, ko je začelo deževati. Zadnji del avta sem pokril s cerado in kuhanje mirno zaključil.

Zvečer sem se odpravil v hostel in prosil, naj pokličejo agencijo ter mi rezervirajo mesto na katamaranu. Presenečeno smo ugotovili, da so vsa mesta zasedena.

Bil sem nemalo razočaran in jezen nase, ker nisem pravočasno rezerviral izleta. V upanju, da bo prenehalo deževati in se zjutraj zjasnilo, sem se odpravil spat.

Sreča je bila na moji strani, saj sem se prebudil v pretežno jasno jutro. Na hitro sem nekaj pojedel in pohitel v pristanišče, da bi ujel kakšen izlet na greben.

Po nekaj zapletih sem dobil mesto na precej stari ladji, ki pa je imela odlično mlado posadko. Ker je bil to tudi najcenejši izlet, so bili na ladji pretežno mladi.

Po izplutju so nam postregli z zajtrkom in po slabih treh urah smo pripluli do prvega grebena.

Dobili smo posebne obleke, ki naj bi nas ščitile pred meduzami. Prav zabavno nas je bilo gledati v teh “pajacih”.

Poskakali smo v vodo in vsak zase raziskovali koralni greben ter uživali v obilju rib in koral. Malo sem bil razočaran, ker voda ni bila kristalno čista, kot sem pričakoval.

Po uri čofotanja smo se odpravili na naslednjo lokacijo. Ponovno sem skočil v vodo, vendar sem se kmalu vrnil na ladjo, saj je bil greben preveč pust, da bi se potapljanje splačalo.

Čas je hitro minil in posadka je poklicala plavalce nazaj na ladjo. Na povratku so nam postregli še s kosilom in za konec še s kozarcem vina.

Sledilo je še skupinsko slikanje na palubi, po pristanku pa je ekipa gostom segla v roke na obali. Na koncu se je izkazalo, da sem izbral idealen dan za izlet.

Napoved za naslednji dan je bila sončna, zato sem imel namen ostati v Cairnsu še en dan in ga preživeti ob bazenu. Vendar se je zvečer vreme spet poslabšalo in je močno deževalo vso noč.

Tudi zjutraj ni bilo bistveno bolje. V upanju, da se bo vreme kmalu izboljšalo, sem šel v bližnji lokal na kavo. Še vedno je deževalo v intervalih – nekaj minut dežuje, nato je nekaj minut suho, in to se je ponavljalo.

Ker ni kazalo, da bi se vreme tisti dan izboljšalo, sem se odločil nadaljevati pot proti jugu. Morda se bom tako oddaljil od slabega vremena in dežja.

Med vožnjo proti jugu sem se odločil, da si grem ogledat najvišji slap v Avstraliji. Seveda je to pomenilo povratek v hribe in deževni gozd, kar pa me ni motilo, saj se vreme tudi sicer ni izboljševalo.

Do razgledišča sem prispel pozno popoldan, zato mi je zmanjkalo časa za spust do vznožja slapu.

Odpeljal sem se v bližnji kamp, si skuhal večerjo in pripravil avto za prenočevanje. Ker je kazalo, da dež ne bo ponehal, sem čez zadnji del avta napel cerado, tako da sem lahko imel odprta zadnja vrata.

S tem sem dosegel, da je bilo v avtu bistveno hladneje, kot če bi imel vse zaprto. Odločitev je bila pravilna, saj je deževalo celo noč.

Proti jutru je dež ponehal in po zajtrku sem se odpravil do razgledne ploščadi. Po lepo uhojeni potki sem sestopil kakih 250 m nižje do vznožja slapa.

Nočni dež je podvojil pretok vode preko stene, zato je slap Wallaman deloval še bolj impozantno. Voda je grmela v globino in ob vznožju ustvarjala meglen oblak, ki je občasno postregel z mavrico.

Vrnil sem se do avta in nadaljeval pot proti Townsvillu, kamor sicer nisem imel namena iti, vendar me je vseeno potegnilo tja. Hotel sem si ogledati mesto in preveriti, kako je s prevozom na Magnetic Island.

Malo pred samim centrom mesta sem našel veliko prazno parkirišče in se takoj odločil, da bom tam prenočil. Sprehodil sem se do pristanišča, kjer sem ugotovil, da otok ni tako malo obljuden, kot mi je bilo predstavljeno, zato je odpadla misel, da bi ga obiskal.

Na povratku do avta sem se čudil, kako prazno je mesto. Res pa je bilo precej vroče in soparno. Zvečer sem se še enkrat sprehodil po mestu, ki pa je bilo v tem času precej bolj živahno.

Nekako mi ni bilo do nadaljevanja poti, zato sem se spomnil, da bi morda tudi tukaj lahko našel kakšen bazen, kjer bi prebil dan. Seveda sem našel slabih 15 km stran krasno kopališče ob reki.

Dan sem preživel ob kopanju in lenarjenju. Popoldne je bil v avli celo nekakšen koncert, kjer so glasbeniki skušali obuditi staro avstralsko glasbo, ki pa me je bolj spominjala na irsko. Poslušal sem jih kakšno četrt ure, nato pa sem se, ker mi glasba ni bila posebej všeč, raje šel kopat.

Popoldne sem se vrnil v mesto, si pripravil večerjo in šel še enkrat na sprehod. Še vedno je bilo prezgodaj in prevroče za spanje.

Pozno zvečer so me nekaj nadlegovali aboridžini, ki so se prepirali med seboj. Sicer niso bili nesramni do mene, vendar so ves čas hodili k meni in prosili za cigarete. Včasih se tako kregajo, da mora posredovati policija.

Pred spanjem sem se dobro našprical s sprejem proti komarjem, saj so tukaj na vzhodni obali številčnejši in precej bolj nadležni.

Med vožnjo me je poklicala Erika in mi sporočila, da bo njen bratranec s sinom in njegovim dekletom pojutrišnjem prispel v kraj Airlie Beach. Zatrdila mi je, da je to krasen kraj in da se ga splača obiskati.

Ker do tja nisem imel zelo daleč, sem se za ta dan odločil ostati v kampu Funny Dunny Park, ki je ob plaži Wunjunga Beach. Prišel sem precej zgodaj in seveda spet razočarano ugotovil, da kopanje v morju ne bo možno.

Dodatna težava je bila opozorilo, da so v okolici krokodili. In res je bila okolica taka, kjer se krokodili dobro počutijo – nekakšno močvirje z rečnimi rokavi, kar je bilo precej dobro skrivališče za te zobate pošasti.

Postavil sem šotor, ker sem predvideval nočni napad komarjev, nato pa sem čas porabil za sprehod ob obali. Ker je bila oseka, se je voda odmaknila od zelenja za več kot sto metrov.

Sama obala je bila precej neprivlačna in neprimerna za kopanje. Tudi zjutraj ob plimi ni bilo nič bolje.

Do Airlie Beach sem imel manj kot 200 km, zato se mi zjutraj ni mudilo na pot. Šel sem še enkrat do morja, vendar sprehajanje ob vodi ni bilo možno, saj je voda segala čisto do grmovja.

Srečal sem se z Lovrom in njegovima sopotnikoma. Ker je bilo še zgodaj, smo se odpravili na mestni bazen. Kmalu je začelo deževati, vendar to njegovih sopotnikov ni pregnalo iz bazena.

V bazenu je bilo celo prijetneje kot zunaj, saj je začel pihati veter. Njihov načrt je bil, da se naslednji dan odpravijo na izlet na Veliki koralni greben.

Zvečer smo še malo poslušali živo glasbo, ki pa je bila bolj razgrajanje enega kitarista kot prava glasba, in se zgodaj odpravili spat.

Poiskal sem si primerno mesto za prenočevanje, saj je bilo spet na vseh parkiriščih prepovedano kampiranje.

Zjutraj sem šel do pristanišča, vendar jih nisem več srečal. Pred menoj je bil 1350 km dolg odsek, ki sem ga moral prevoziti do naslednjega večera ali vsaj do pojutrišnjem dopoldne. Cilj je bil Lightning Ridge in obisk kakšnega rudarja ter nakup opalov.

Vreme se je izboljšalo in napoved je kazala nižje temperature, kar bi mi zelo ustrezalo. Morda bo v Lightning Ridgeu temperatura celo pod 40,0 °C.

Zvečer sem našel odlično počivališče s pokrito mizo in sanitarijami v bližini. Pohvaliti moram lokalne oblasti, saj so sanitarije pogoste v naseljih in na večini počivališč ter zelo dobro vzdrževane.

Prevozil sem skoraj 600 km in bil precej utrujen. Na parkirišču sta bila mož in žena z ogromnim avtodomom. To ni bil navaden avtodom, temveč tovornjak z dolgo prikolico, v kateri sta imela celo osebni avto in vse potrebno za bivanje.

Povedala sta, da potujeta po Avstraliji in da vse, kar ne gre v tovornjak, tudi ne potrebujeta. S tem sta mi dala vedeti, da je to njuno edino prebivališče.

Namen sem imel vstati zgodaj, vendar se mi ni dalo, zato sem si v miru pripravil zajtrk in okoli devete ure nadaljeval pot. Pokrajina se je izmenjevala – malo skozi gozdove, malo skozi savano.

Peljal sem se tudi mimo rudnikov premoga v bližini mesta Surat. V smeri vožnje sem v oddaljenosti opazil temne oblake in kazalo je, da se bo vreme poslabšalo.

Pred mestom St. George sem našel prostor za kampiranje in si pripravil obrok, že skoraj odločen, da postavim šotor in tam prenočim. Vendar mi ni dalo miru in sem se vseeno odločil nadaljevati pot proti Lightning Ridgeu v upanju, da bo Jesi uredil kakšno prenočišče tudi zame, posebej če bo slabo vreme.

Vedel sem, da bom moral nekaj časa voziti po temi, zato me je skrbelo zaradi kengurujev, ki ob mraku pogosto skačejo čez cesto. Skrb je bila upravičena, saj se je zgodilo neizogibno.

Pripeljal sem iz rahlega ovinka in v soju luči zagledal velikega kenguruja, ki je brez obotavljanja stekel preko ceste naravnost pred mene. Kljub zaviranju sem ga zadel, da ga je odbilo v obcestni jarek.

Vedel sem, da imam močan prednji odbijač, namenjen prav takim srečanjem, zato nisem niti ustavil.

V Lightning Ridge sem prispel okoli devete zvečer in poklical Jesija, vendar se ni oglasil. Poiskal sem primeren prostor za parkiranje in prenočil.

Vso noč je deževalo, kar je redek, a zelo zaželen pojav za ta kraj. Tudi temperatura se je spustila daleč pod običajno za ta letni čas.

Dopoldan sva z Jesijem poiskala rudarja in po dolgem izbiranju sem kupil, po kar sem prišel. Moral sem se odločiti, ali grem od tu naravnost v Sydney ali pa proti obali. Po pregledu vremenske napovedi sem se vseeno odločil, da se odpeljem do obale v Gold Coast. Na poti se je vreme izboljšalo, prenehalo je deževati, temperatura pa je ostala prijetno nizka.

Dobil sem priporočilo, da naj grem kampirat k nekemu jezeru, vendar sem, ko sem prispel do kraja Inverell, ugotovil, da bi se moral peljati še kakih 30 km po makadamu do tja. Ker je bilo že pozno popoldan, sem opustil to namero in našel lep prostor na razgledišču nad mestom. Kljub prepovedi kampiranja sem se odločil ostati. Zvečer je pripeljalo kar nekaj avtomobilov na razgledišče, vendar niso dolgo ostali. Po polnoči je bil mir.

Zjutraj je bila temperatura presenetljivo nizka. Padla je pod 20,0°C.

Odpravil sem se na pot proti Glen Innes, kjer sem zopet zavil proti severu. Kmalu sem ugotovil, da se vozim na precejšnji nadmorski višini in zato so temperature tako nizke. Dobrih 300 km sem vozil po višavju in užival v vožnji, kajti imel sem občutek, kot da se vozim po Sloveniji. Tukaj zagotovo ne trpijo suše, kajti drevesa so zelo visoka in vozil sem po zeleni pokrajini, posejani z obdelanimi polji, po vijugasti cesti, ki je sledila hribom in dolinam. To je bil najlepši odsek vožnje na celi poti po Avstraliji. In to na moj rojstni dan. Kar primerno darilo.

Bolj ko sem se bližal mestu Brisbane, bolj me je mikalo, da ga obiščem. Že sem vozil proti centru, ko se je vreme poslabšalo in pričelo je deževati. Poleg tega je bila na cesti obupna gneča. Opustil sem misel na vožnjo skozi Brisbane in zavil proti Gold Coastu. Dan sem zaključil v kraju Beenleigh v parku Hugh Muntz. Zvečer sem se še sprehodil po kraju in končal v lokalu na pijači. Tokrat je bilo parkirišče polno popotnikov, takih kot jaz, z različnimi vozili.

Zjutraj je spet rahlo deževalo, predvsem pa me je motila gneča. Zato sem se odpeljal na drugo počivališče in si tam v miru pripravil zajtrk. Nadaljeval sem pot proti Gold Coastu. Vreme se je izboljšalo. Prispel sem v Gold Coast in našel primerno plažo.

Nekaj časa sem še premišljeval, ali bi se šel kopat ali ne. Seveda ne smem spustili priložnosti, da se okopam v Pacifiku. Zanimivost obale je, da reševalci določijo en del plaže, kjer je dovoljeno/priporočljivo kopanje. Ker je plaža dolga, je takih točk z reševalci bilo več. Približno na vsakih 300 m. Užival sem v kopanju v visokih valovih, ki te premetavajo kot orehovo lupinico. Nadaljeval sem pot po možnosti blizu obale. Nekajkrat sem se še ustavil na razglednih točkah. Pozno popoldan sem prispel v kraj MacLean. Našel sem krasen prostor ob rečni obali in tam prenočil. Spet je pričelo deževati, vendar sem vseeno odšel na sprehod po kraju. Bilo pa je zaprto vse razen hotela. Ko sem zapuščal Cairns, sem predvideval, da bom južneje našel lepo vreme, vendar so me obdobja dežja spremljala vso to pot.

Dopoldan me je nadaljevanje poti vodilo po Pacific Highway, ki sem se mu poskušal izogniti, kjer se je le dalo. Tako sem določene odseke poti prevozil ob morju ali nedaleč proč od morja. Malo pred tretjo ure sem prispel v mesto Port Macquarie. Namen sem se imel samo peljati skozi mesto. V parku sem ustavil in si šel pogledat plažo, ki mi je bila všeč, in seveda sem zopet izkoristil priložnost za kopanje. V vodi je bilo dosti surfarjev, ki so izkoriščali do dva metra visoke valove. Po dveh urah sem nadaljeval pot. Zopet sem si izbral cesto blizu morja in v enem delu me je presenetila, ker sem kakih 30 km prevozil po makadamu, ki ga nisem pričakoval.

Ta dan sem imel namen prispeti v Sydney, vendar bi to bilo zelo pozno zvečer. Tako sem se v kraju Taree odločil ostati v mestnem parku ob športnih igriščih.

Za nadaljevanje poti sem si zopet izbiral pot ob morju. Kmalu sem naletel na krasno plažo, imenovano Bumerang Beach. Na plaži je bilo samo nekaj surfarjev in dva kopalca. Valovi sicer niso bili tako visoki kot v Port Macquarie, vendar dovolj za surfanje. Kaj hitro sem opazil enega, ki je izstopal. Izkoristil je vsak val in zelo dobro odpeljal. Ker nisem imel daleč do Sydneya, sem si privoščil nekajurno kopanje, kajti tudi vreme se je močno popravilo.

V nadaljevanju poti se nikakor nisem več mogel izogniti avtocesti. Imel sem še namen ogledati si mesto Newcastle, vendar sem med vožnjo skozi center to misel opustil. Mesto je bilo precej večje, kot sem pričakoval. Pozno popoldan sem končno prispel v Castle Hill do doma.

S tem se je končala moja pot po Avstraliji. V glavnem sem izpolnil vse, kar sem si zadal doma. Prevozil sem celo Avstralijo, večinoma ob morju, in prevozil sem Great Central Road, ki poteka po sredini kontinenta skozi puščavo. Na poti sem bil 63 dni in od tega samo sedem dni nisem vozil. Prevozil sem okoli 20.500 km. Pot sem skoraj brez težav prevozil z avtom znamke Toyota Hilux Surf.