Po dolgem času sem spet začel razmišljati o vzponu na Denali, o mojem nedoseženem cilju, kljub temu, da sem si na zadnji odpravi na Denali rekel 'Tokrat pa je zadnjič'. Vendar neosvojen vrh mi ni dal miru. Misel na ponoven poskus se je vedno bolj zajedala v moje možgane. Po dolgem omahovanje sem se vendarle odločil za ponoven poskus. Vendar za tokratni poskus nisem bil pripravljen ponovno solirati. Ker pa na tako pot ne vzameš s seboj kogarkoli, sem začel malo opazovati kdo bi bil primeren kandidat za to pot. Po mnogih obotavljanjih sem se odločil vprašati Miha Šosteriča ali bi si želel iti na najhladnejšo goro na svetu. Miha je mlad in perspektiven kandidat za dobrega alpinista. Preplezala sva že nekaj smeri in bila teden dni na turni smuki v Črni Gori. Njegov odgovor je bil pritrdilen in to v trenutku. Malo ga je sicer skrbela finančna plat, vendar je menil, da mu bo uspelo zbrati potrebna finančna sredstva. Čez nekaj dni me je vprašal ali bi imel kaj proti, če se nama pridruži še en kandidat. Ob tem sem imel pomisleke, ker nisem imel šotora za tri ljudi. Kljub temu sem se čez čas odločil, da se nama Bojan Avguštin lahko pridruži. Še posebej zato, ker sem bil v kontaktu s Stevom Housom, ki mi je javil, da ima kar nekaj opreme shranjene v Talkeetni. Med ostalim nov šotor, vrvi in predvsem posodo in gorilnike. S tem smo prihranili nekaj dragocenih kilogramov teže v naših prevelikih potovalnih vrečah. Začele so se intenzivne priprave. Iskanje najcenejšega prevoza na Aljasko, prevoza iz Anchorage v Talkeetno in potem na ledenik. Za povrh vsega pa sem sprejel povabilo Štefa, da ga obiščem ko bom v Ameriki. Torej smo potrebovali karte iz Anchorage v Denver v Koloradu in od tam spet domov. Dan odhoda se je nezadržno in hitro približeval.

Ekipa odprave: Bojan Miha Dušan

Nedelja 03. Junij 2012
      Bojana smo ob 3h zjutraj pobrali na bratovi poroki. Zaradi te poroke smo prestavili odhod za dva tedna. Zgodaj zjutraj smo prispeli na prazno zagrebško letališče Pleso. Z nekaj nervoze smo oddali naše pretežke potovalne vreče. Vendar so bili uslužbenci prizanesljivi. Še slikanje za spomin in že smo odhiteli dogodivščinam naproti. Po slabih dveh urah smo pristali v Parizu in kmalu nadaljevali pot v Seattle od tam pa po nekajurnem postanku v Anchorage, kamor smo prispeli pozno popoldan po lokalnem času. Namestili smo se v hostlu in odšli na večerjo, potem pa na počitek.

Ponedeljek 04. Junij 2012
      Po jutranji kavi smo se odpravili v trgovine, oddaljene približno 4 km. Pot smo opravili peš, ker smo imeli dovolj časa. Kljub počasni hoji smo prišli do trgovine REI prezgodaj, zato smo si privoščili zajtrk v bližnjem lokalu. Najprej smo morali po opremo, ki jo je Bojan kupil preko interneta in si jo dal poslati v trgovino v Anchorage. Kupil si je snežno desko prirejeno za turno smuko in pripadajočo opremo. Za tem smo se odpravili v veliko trgovino po nakupih prepotrebnih živil za bivanje na ledeniku. Po nekaj urnih nakupih smo se težko obloženi odpravili nazaj v hostel. Ker je bilo še zgodaj popoldan smo pričeli razmišljati o odhodu proti Talkeetni kamor smo nameravali šele naslednji dan. Vendar v Anchorage nismo imeli več kaj početi. S pomočjo receptorke nam je uspelo dobiti taksi po ugodni ceni. In kdo je prišel po nas? Dva šiptarja iz Makedonije. Naložili smo avto in se odpeljali. V Takleetno smo prispeli okoli 8 ure zvečer. S tem smo prihranili en dan.

Torek 05. Junij 2012
      Prespali smo v mongolskem šotoru podjetja Talkeetna Air Taxi na letališču. Takoj po zajtrku smo se odpravili na postajo rangerjev, kjer smo imeli prijavljen sestanek pozno popoldan. Uspelo nam je prestaviti obvezen sestanek na zgodnejši čas. S tem so se naši zgledi za polet na ledenik še istega dne bistveno izboljšali, kajti vreme je bilo precej ugodno. Pred sestankom smo še nakupili nekaj malenkosti. Po sestanku pa smo pričeli pripravljati opremo, ki jo bomo vzeli s seboj. Našli smo šotor in ostalo opremo, ki nam jo je ponudil Štef. Kmalu smo bili pripravljeni in začelo se je mučno čakanje na polet. V Talkeetni je izgledalo lepo, vendar na ledeniku je bila megla in zato je bil pristanek nemogoč. Po nekajkratni odpovedi poleta se je vreme končno izboljšalo in poleteli smo proti ledeniku. Čez dobre pol ure smo varno pristali na meni tako znanem mestu. Opravili smo formalnosti ob pristanku in si postavili šotor, ter pripravili hrano. Ob tem sem zgrožen ugotovil, da je en gorilnik neuporaben. Vendar tu se ni dalo storiti nič več. Na srečo smo imeli s seboj še en plinski gorilnik, ki je bil namenjen za uporabo v smeri Cassin, ki sta jo nameravala preplezati Miha in Bojan po opravljenem vzponu na Denali. Kmalu smo se odpravili na prepotreben počitek.

Sreda 06. Junij 2012
      Spali smo vsi trije v enem šotoru, kar se je zame izkazalo za nevzdržno. Celo noč nisem spal niti minuto. Po zajtrku smo začeli pripravljati opremo, ki jo bomo odnesli v naslednji tabor na 3400m. Pred nami je bil lep dan idealen za prenos opreme v višji tabor. Na našo srečo je bilo oblačno in brez vetra. Natovorili smo opremo na sanke in se počasi odpravili na pot. Ker se nam ni mudilo smo napredovali zelo počasi. Večkrat smo se ustavili in malo poklepetali. Po osmih urah lagodne vleke sani smo prispeli v tabor in takoj skopali luknjo v katero smo zakopali hrano in opremo. Po krajšem počitku smo se odpravili nazaj v bazni tabor. Ker je imel Miha nemalo težav s sanmi smo jih navezali na vrh mojih in veselo odsmučali v bazo. Zaradi neprespane noči sem že tekom dneva rekel, da bosta postavila šotor, ki nam ga je posodil Štef. Medtem ko sem pripravljal večerjo sta postavila šotor v katerem sta nato bivala preostale dneve na gori.

Četrtek 07. Junij 2012
      To noč sem bil sam v šotoru in sem del noči prespal. Tudi sicer imam kar nekaj težav s spanjem. Vreme je še kar držalo in hitro smo pospravili vso opremo in se odpravili v višji tabor. Vreme nam je bil še kar naklonjeno in lepo smo napredovali v oblačnem vremenu. Malo pred taborom so bile moje želodčne težave prevelike, da bi potrpel do postavitve prenosnega WC-ja. Zadnje dni sem čutil, da mi v želodcu ne štima vse tako kot bi moralo, vendar sem upal, da bo minilo in nisem vzel zdravil. Postavili smo tabor in po večerji malo poklepetali in odšli spat.

Petek 08 Junij 2012
      Plan za ta dan je bil, da v tabor na 4300m odnesemo odvečno hrano. Ker je strmina za tem taborom velika, smo opremo naložili na nahrbtnike. Takoj za taborom se pot postavi pokonci in začne se naporen vzpon, ki ga dodatno otežuje višina. Malo za taborom smo srečali žensko, ki se je trudila s preveč naloženimi sanmi. Omenil sem ji, da ji ne bo uspelo, vendar je odvrnila, da je zelo odporna. Kljub vsemu je po kakih dveh urah na prvi strmini obupala in se vrnila v tabor. Nato je izbrala isti način kot ostali. Dva odhoda v višji tabor in s tem manj opreme vsakokrat. Vreme se je pokvarilo in napredovali smo v rahlem sneženju. Upal sem samo, da se veter ne bo okrepil, ker potem bi tudi mraz pošteno pritisnil. Že tako ni bilo prijetno. Pod Windi Corner-jem smo počivali. Nad nami so se podile meglice in vidljivost je bila slaba. Na srečo so bile sledi globoke in sneženje rahlo. Po šestih urah smo končno prispeli v tabor na 4300m in hitro zakopali opremo, ter se vrnili v tabor na 3400m. Meni so se prebavne motnje zelo poznale in počutil sem se kot prazna vreča. Ko smo se vrnili v tabor na 3400m sem se odločil, da naslednji dan ne gremo v višji tabor.

Sobota 09. Junij 2012
      Zjutraj moje počutje ni bilo boljše. Da pa ne bi zapravili dne sta se Miha in Bojan odločila, da odneseta plezalno opremo v višji tabor, jaz pa ostanem in si naberem moči. Po zajtrku sta se odpravila na pot. Računal sem, da se vrneta čez kakih 6-7 ur. Dan je bil še kar lep z malo sonca in vetra. Po kampu sem pospravljal in sortiral opremo in čakal, da s vrneta. Nameraval sem pričeti kuhati kakih pet ur po njunem odhodu. Tako bi bila hrana pripravljena ob njunem povratku. Na moje ne malo presenečenja sta se vrnila v tabor v pičlih petih urah. Res, da nista bila težko naložena, pa vendar. Ostalo nam je še dosti časa do večera in spanja. Malo smo se potikali po kampu in spoznavali ostale alpiniste. Meni je počitek zelo koristil, čeprav se dirke po črevesju niso povsem ustavile.

Nedelja 10. Junij 2012
      Ta dan smo malo dalje spali. Po zajtrku smo počasi pospravili opremo in se odpravili na pot šele popoldan. V tabor na 4300m smo prišli pozno. Na srečo se je Miha na polovici poti odločil pohiteti in prispel je v tabor precej pred mano in Bojanom. V tem času ko naju je čakal je uspel najti primeren prostor za naše šotore. Potrebovali smo kako uro, da smo pripravili prostor in nato postavili šotore, ki bodo naš dom naslednje dni. Tabor je bil v rahlem sneženju urejen nekje okoli pol desete ure zvečer. Sledilo je spet kuhanje v precejšnjem mrazu. Poznalo se je, da smo 2000m višje kot v bazi.

Ponedeljek 11. Junij 2012
      Prebudili smo se v sončnem in hladnem jutru. Šotore smo zapustili šele ko je sonce posijalo v kamp. Ta dan je bil namenjen počitku. Da pa ne bi brezdelno postavali okoli smo se odločili, da si utrdimo naš prostor. Šotora sta bila postavljena v izkopano luknjo globoko približno en meter. Ker pa vem, da zna tukaj pošteno zapihati, smo pričeli dvigovati zid okoli šotorov. Pri sosedih smo si sposodili žago za sneg. Z njo smo rezali velike snežne kvadre, ter jih polagali na obstoječi zid. Zid smo dvignili skoraj za en meter. Ponoči je ta sneg zmrznil in dobili smo dobro ledno ogrado, ki je lepo kljubovala vetru. Ograda je bila vsaj pol metra višja kot vrh šotorov. Zatem je bilo na vrsti sortiranje hrane. Izkopali smo tudi luknjo v katero smo pospravili hrano kot v kakšen hladilnik. Tako nam ni bilo potrebno imeti stvari v šotorih. Uredili smo tudi primeren prostor za kuhinjo, ki nam je lepo služil naslednje dni. Poleg nas so imeli šotore fantje iz Taiwana. Ker so nam posodili žago za sneg smo se jim zahvalili tako, da smo jim ponudili požirek medenega žganja. Eden je mislil, da mu ponujamo sok in je naredil velik požirek. Doživeli smo sceno kot v kakšni filmski komediji. Fanta je skoraj vrglo na rit. Čez nekaj trenutkov je bruhal in potem padel v šotor kot klada. Fantje so imeli namen odnesti opremo v tabor na 5400m. Ker je enega popolnoma spodneslo so morali počakati kar precej časa, da je prišel k sebi. Na ta račun smo se pozneje večkrat pošteno nasmejali. Spoznali smo tudi vodnika iz Ukrajine po imenu Igor. Njemu pa je bilo treba stekleničko takoj po požirku odvzeti, drugače bi ostali brez pijače. Proti večeru smo spoznali še par iz Makedonije. Imeni sem na žalost pozabil. Ko sem omenil, da imam nekaj težav s prebavo, mi je dekle ponudilo tablete, ki so mi pomagale. Za nami je bil dolg dan, vendar nismo bili zaspani. Spat smo spravili šele pozno ponoči.

Torek 12. Junij 2012
      Kljub temu, da sem bil sam v šotoru sem še vedno imel težave s spanjem. Zato sem vsako noč po kakih dveh urah premetavanja v spalki vzel tableto za spanje. Ko sem se to jutro zbudil je bilo čudno temno v šotoru. To je lahko pomenilo samo, da je zunaj izredno slabo vreme ali da nas je ponoči zasul sneg. In res je ponoči padlo okoli pol metra svežega snega. Vstal sem in kljub temu, da je še snežilo sem pričel čistiti okoli šotorov. Mladca sta še veselo spala, vendar ju nisem budil. Zbudila sta se šele okoli poldneva. Iz šotora ju je verjetno pognala lakota. Po pripravi hrane smo se malo sprehodili po kampu in nato pobegnili v moj šotor, ki je malo večji. Zunaj je bilo pošteno mrzlo in vetrovno. Celo obrok hrane smo skuhali v predprostoru šotora. Po obveznem čaju smo si krajšali čas z igranjem taroka. Okoli polnoči smo se spravili spat v upanju, da se bo vreme do jutra izboljšalo.

Sreda 13. Junij 2012
      Ponoči je padlo še nekaj snega, tako, da je bilo potrebno še eno kidanje okoli šotorov. Ta dan smo izvedeli, da se ekipa japoncev, ki se je prejšnji dan odpravila v nižji tabor tam ni pojavila. Čez dva ali tri dni so jih našli v ledeniški razpoki, kamor jih je verjetno odnesel plaz. V takem vremenu je bilo zelo nerazumno, da so se odpravili na pot. Ker sta bila za nami dva dneva počitka, smo se odločili, da se odpravimo na aklimatizacijsko turo. Kar nekaj smučarjev iz tabora je izkoristilo svež sneg za prijetno smuko. Tudi mi smo se povzpeli za kakih petsto metrov nad kamp. Jaz s smučmi in Bojan s snežno desko, Miha pa peš. Smuka ni bila preveč prijetna, ker je sneg bil težak. Vreme se je popravilo, vendar obeti niso bili najboljši. Denali in Foraker sta imela na vrhu megleno kapo, kar je pomenilo, da na vrhu izredno močno piha veter.

Četrtek 14. Junij 2012
      Zbudili smo se v krasno, vendar zelo mrzlo jutro. Ponoči se je temperatura spustila na približno 30 stopinj pod ničlo. Ko se je malo ogrelo smo se odločili, da si zgazimo pot do grebena po katerem teče smer West Ribb. Jaz sem šel s smučmi, Bojan in Miha pa peš. Meni je šlo odlično, njima pa se je močno ugrezalo. Kljub slabi volji Mihe in Bojana, ker jima nisem pomagal gaziti poti, smo se povzpeli malo nad 5000m visoko, kar je bil Bojanov višinski rekord. Po postanku in obveznem slikanju smo se odpravili proti taboru. Ker sem bil na smučeh bi lahko odsmučal v tabor zelo hitro, vendar sem ju vsakih nekaj sto metrov počakal. V ravnini proti taboru sem se trudil, da bi jima steptal gaz, vendar sta dejala, da ni pomagalo. Vseeno se jima je še vgrezalo. Ko smo prispeli v kamp so bili blizu našega šotora novi ljudje. Po kratkem pomenku smo izvedeli, da so iz Ecuadorja in nameravajo naslednji dan na vrh po West Ribb-u. Bili so nam izredno hvaležni za gaz, ki smo jo pravkar naredili.

Petek 15. Junij 2012
      Zbudili smo se v lep sončen dan. Vremenska napoved je bila dobra in predvidevali smo, da bo veliko navez ta dan doseglo vrh. Čez dan so se po nebu podili oblaki, tako, da je bilo delno oblačno. Veter cel dan ni prenehal pihati. Kljub vsemu ni bil slab dan za vrh. To je bil za nas dan počitka pred zadnjim naskokom na vrh. Že doma smo gledali dolgoročno vremensko napoved in upali, da bi lahko bilo 16. Junija lepo vreme za vrh. In vse je kazalo na to, da se bodo naše tihe želje uresničile. Po obveznem ogledu vremenske napovedi pri rangerjih smo se odpravili v šotor. Oprema je bila pripravljena. Ker je bil naš namen pričeti okoli 4 ure zjutraj, se nismo predolgo zadrževali pokonci. Zgodaj smo se odpravili spat vsak s svojim upanjem na dober razplet naslednjega dne.

Sobota 16. Junij 2012
      Vstali smo okoli tretje ure in si v mrzlem jutru pripravili zajtrk. Okoli 4 ure smo kljub mojemu nasprotovanje v prejšnjih dneh krenili proti vrhu. Ponoči je veter zapihal našo gaz, tako, da smo ponovno ponekod gazili do kolen. V položnem delu nam je šlo kar počasi. Ko je strmina postala malo večja je bilo bolje, vendar ne dosti. Kmalu po odhodu iz tabora sem fanta vprašal ali ju kaj zebe v noge, kajti jaz si nikakor nisem mogel ogreti nog, ne glede nato, da sem imel termo gamaše. Tudi onadva sta mi potrdila, da jima v noge ni najtopleje. Bili smo oblečeni v puhovke, vendar nobenemu ni bilo vroče. Tolažila sta me, da bo kmalu bolje in da si bomo ogreli noge. Vendar sem jaz to že doživel in spomin na pomrznjen palec na nogi me je prepričeval, da je treba obrniti. Ker po dveh urah moje noge niso bile čisto nič toplejše sem se odločil za vrnitev v tabor. Nikakor nista mogla razumeti mojega ravnanja. Rekel sem jima, da lahko sama nadaljujeta pot, če želita in da se jaz vračam v tabor. Nekaj časa sta sedela in nejeverno gledala za menoj, vendar je kmalu prevladal zdrav razum in sta mi sledila. Sestop je bil hiter. Takoj smo se zavlekli v spalke in vstali šele okoli poldneva. Ta dan se je slaba volja kar vlekla okoli njiju. Ni pomagalo, da sem jima zatrjeval, da imamo čas in da bo naš trenutek prišel. Pozno popoldan, ko je slaba volja popustila smo se dogovorili, da gremo na pot naslednje jutro, vendar šele okoli osme ure. Vremenska napoved je bila še vedno ugodna. Zvečer sta se oglasila pri nas Igor in njegov klient. V Petek sta uspela osvojiti vrh v hudem vetru in mrazu. Igorju so pomrznili prsti na rokah, kljub odlični opremi. Po čisti ruski navadi je bilo treba proslaviti uspeh s kakšnim požirkom ali dvema. Ker smo mi bili brez žlahtne kapljice (malo medice sem hranil za naš povratek iz vrha), sta prinesla špirit in iz njega z nekakimi dodatki naredila nekaj sličnega žganju. Igorjev klient kar ni mogel nehati z zdravicami in govori so se kar vrstili. Tako bi šlo verjetno še dolgo v noč, če jih ne bi odpodili z izgovorom, da jutri mi krenemo in se zato moramo naspati.

Nedelja 17. Junij 2012
      Ob pol dveh zjutraj sem se zbudil zaradi čudnega občutka v spalni vreči. Na svojo grozo sem ugotovil, da se mi je odprla vreča z vodo in mi zmočila notranje čevlje, nogavice, hlače in spalko. Notranji čevlji so bili tako mokri, da ni bilo govora, da bi z njimi ta dan šel na vrh. Ker sem tako hudo preklinjal se je zbudil Bojan in vprašal kaj se je zgodilo. Ko sem mu razložil situacijo je rekel naj dam čevlje k njima, da se bodo do jutra posušili. Za nogavice in hlače smo imeli rezervo. Bil sem zelo skeptičen glede sušenja. Le s težavo sem zaspal. Ko sem se zjutraj zbudil, sem na svoje veselje ugotovil, da je zunaj zelo slabo vreme, ki ne dovoljuje naskoka na vrh. Pustil sem ju spati. Vstali smo šele pozno proti poldnevu. Morala se je dvignila pozno popoldan, ko seje vreme občutno izboljšalo in napoved za naslednji dan je bila odlična. Lepo vreme in skoraj brezvetrje. Proti večeru smo pomagali Igorju in njegovemu prijatelju pospraviti opremo, ker sta se odpravljala v bazo. Pustila sta nam kar nekaj dobre hrane, ki nam je že primanjkovala. Tudi od drugih odprav, ki so se vračale v dolino smo pobrali priboljške, ki jih sami nismo imeli. Naše zaloge hrane so se povečale, tako, da lahko še ostanemo dober teden dni na hribu in ne bomo lačni. Za naslednji dan sem vztrajal, da zapustimo tabor šele ko bo sonce posijalo vanj. Po večerji smo še igrali karte in premlevali načrt vzpona.

Ponedeljek 18. Junij 2012
      Naš namen je bil odriniti iz tabora okoli 10 ure. Vendar se je zajtrk malo zavlekel in odrinili smo okoli 11 ure v lepem sončnem dnevu brez vetra. Napoved za ta dan je bila odlična. Spet smo morali gaziti, ker je veter zamedel gaz. Vendar je bilo vseeno lažje kot drugič. Kmalu smo se povzpeli nad mejo mehkega snega in napredovanje je bilo lažje. Po treh urah smo dosegli skalno stopnjo, kjer smo vstopili v najbolj strm del smeri. Sneg v grapi ni bil trd, vendar smo dobro napredovali. Kmalu smo zapustili grapo, kjer je bila naklonina okoli 60 stopinj. Po tej grapi smo se držali grebena, kjer je bilo plezanje mešano, malo sneg malo skale. Ker je bila naklonina zmernejša nismo bili več navezani. Teren je bil vseskozi enak. Malo skale, malo mehak sneg in malo trd sneg. Ker nismo imeli težav je bila tudi morala zelo na visokem nivoju. Izmenjevali smo se v vodstvu in gaženju, vendar je največ pregazil Miha, ki se je izkazal za zelo močnega in vzdržljivega alpinista. Po enajstih urah brez pravega počitka je Miha oznanil da je pred nami še samo tako imenovano nogometno igrišče od koder je še samo dve uri zložnega vzpona na vrh Denalija. Moje veselje je bilo izredno. Kajti to je bil moj četrti poskus na to goro. Za ti dve zadnji uri sem bil prepričan, da nam ne bosta povzročali težav, kljub utrujenosti. Nas platoju smo odložili opremo, ker je za nadaljni vzpon nismo potrebovali. Po krajšem počitku smo se napotili proti vrhu, ki smo ga dosegli pet minut pred polnočjo po eni uri in štiridesetih minutah vzpona. Kljub polnočni uri se je vrh kopal v soncu. Uživali smo v prekrasnem razgledu in vedenju, da se nam je trud izplačal. Temperatura je bila okoli 20 stopinj pod ničlo in samo predstavljal sem si lahko kako mora biti ob taki temperaturi in vetru, ki piha s hitrostjo 50 ali 60 km na uro. Sam sebi sem čestital, da sem vztrajal na poznem odhodu iz tabora. Na Aljaski ni težav s svetlobo, zato lahko opraviš vzpon kadarkoli. Važno je, da je vreme lepo z čim manj vetra.

Bojan na vrhu Denalija

Dušan na vrhu Denalija

Miha na vrhu Denalija

Na vrhu Denalija 18. Junija 2012 ob 24:00

Torek 19. Junij 2012
      Po kakih 20 minutah uživanja na vrhu je prišel čas, da se vrnemo v tabor. Za nami je bilo šele pol poti. Pri opremi smo bili v pičlih 40 minutah. Na sestopu nas je čakalo prečenje strmine, kjer se največ ljudi ponesreči. Ravno na tem mestu se je pred dvema tednoma smrtno ponesrečil nemški alpinist. Kmalu za to strmino, ko smo bili že na ravnem delu poti, se je Bojan spotaknil in prevrnil kot posekana smreka. Hvalil sem nebo in zemljo da se to ni zgodilo 500m prej. Na žalost je Mihi in Bojanu zmrznila voda v nahrbtniku. Bili smo že precej dehidrirani. Upal sem, da bo v taboru na 5400mm kdo pokonci in nam posodil kuhalnik, da si stalimo pijačo. Vendar ob treh zjutraj so vsi trdno spali. Malo pred tem taborom smo prehiteli skupino ljudi, ki so pričeli sestopati z vrha ko smo mi prispeli na nogometno igrišče. Torej smo bili zelo hitri, kajti imeli so vsaj tri ure prednosti. Ker s pijačo ni bilo nič, nam ni preostalo druga kot nadaljevati pot v nižji tabor. Kmalu smo premagali vse strmine in se znašli na sedlu nad taborom. Od tu smo že videli naše šotore. Pričeli smo se spuščati ob fiksnih vrveh. Menil sem, da bomo hitro opravili s tem delom. Vendar sem se uštel. Mene je začelo zbadati v kolku in nadaljeval sem vedno počasneje pa tudi utrujenost se je poznala. Bojan je hitel v tabor, Miha pa me je počakal in skupaj sva nadaljevala pot in prispela v tabor ob peti uri zjutraj. Med potjo sva kljub utrujenosti občudovala s soncem obsijan Foraker. Tako se je po osemnajstih urah vzpona in spusta končno uresničila moja želja. Zaključil sem s hribom, ki se mi je tako dolgo upiral. Hitro sem se spravil v spalko na zaslužen počitek. Po nekajurnem spanju smo vstali in začeli kuhati. Veliko breme je padlo iz naših ramen. Pritisk je popustil. Zdaj smo si samo želeli, da se do sitega najemo in si odpočijemo. Tako je preostanek dneva minil v kuhanju in pohajkovanju po kampu. Zvečer smo spet vrgli karte in uživali ob poslušanju glasbe.

Sreda 20. Junij 2012
      Tudi ta dan je bil namenjen počitku. Miha in Bojan sta nabirala informacije o možnosti vzpona po eni od bližnjih smeri. Smer Cassin je odpadla zaradi preveč novo zapadlega snega v zadnjih dneh. Poskusila sta vstopiti v smer West Buttres Direct, vendar je na vstopu bila gosta megla, ki jima je onemogočila vzpon. Vrnila sta se v tabor. Ker je bilo še zgodaj smo se odpravili do ledeniške razpoke, kjer sta malo trenirala plezanje v vertikalnem ledu in snegu, ter se zelo zabavala. Tudi za naslednji dan je bila vremenska napoved ugodna. Imeli smo še dovolj časa in hrane. Lahko bosta ponovno poskusila jutri.

Četrtek 21. Junij 2012
      Zjutraj se Bojan ni preveč dobro počutil in nista se mogla odločiti ali naj gresta plezat ali ne. Ker je bilo vreme zelo ugodno sem jaz navijal, da podremo tabor in odhitimo v bazo. Morda bi nam celo uspelo dobiti polet v dolino. Na koncu je Miha rekel, da nima smisla da rineta v smer, če se eden ne počuti dobro. Naš glavni cilj je dosežen. Pred nami pa je še plezanje v Koloradu pri Štefu, česar smo se vsi veselili. Pa tudi moja želja je bila, da čim prej pridemo v dolino in najamemo avto s katerim bi se odpeljali do severnega morja. Malo pred poldnevom smo pričeli pospravljati. Okoli druge ure smo se težko otovorjeni odpravili na pot proti baznemu taboru. Miha je spet prevzel levji delež tovora, ker je bil brez smuči. Pot ni bila preveč prijetna. Gaz je bila zelo uničena in tovor nam je kar naprej uhajal iz gazi. Z Bojanom sva ga vsakih nekaj sto metrov počakala. Nama je na smučeh šlo precej hitreje kot Mihi. Kljub nekaj težavam smo prispeli v tabor na 3400m in hitro odkopali opremo, ki smo jo pustili tukaj. Vse skupaj smo naložili na sani. Srečali smo tudi dva braziljanca, ki sta bila prav tako namenjena proti bazi. Povedal sta, da bosta verjetno prespala nekje na poti. Prepričeval sem jih, da pot v bazo ni težka in ne bo težko priti tja do večera. Od tega tabora dalje je bila pot bistveno lažja. Ko smo opremo naložili na sani smo pričeli s spustom. Miha se je odločil, da bo raje pešačil, ker mu smuka ne gre preveč dobro, pa še koleno si je poškodoval pred odhodom na odpravo. Jaz sem upal, da bomo od tukaj dosegli bazo v dveh urah. Vendar ni šlo po planu. Kmalu sem v ostrem zavoju izgubil vso opremo, ki sem jo imel na saneh. Samo nemočno sem lahko opazoval kako drsi v dolino. Na moje olajšanje se je oprema ustavila po kakih petsto metrih. Bolje sem pritrdil opremo in nadaljeval pot. Ker je Miha precej zaostajal sva ga z Bojanom vsake toliko počakala. Nato se je spomnil in enostavno sedel na sani in tako mnogo hitreje napredoval. Po radio zvezi sem poklical bazni tabor in prosil Lizo, ki organizira polete, naj nam priskrbi polet v dolino. Njen odgovor je bil naj pridemo v tabor in potem bomo videli kaj se da storiti. Ker še ni bilo pozno sem upal, da nam bo uspelo. Začel sem hiteti, da bi prispel pravi čas v bazo in vse organiziral za polet v dolino. Menil sem, da bosta Miha in Bojan prispela za mano kakih 20 minut pozneje. Kljub mojim naporom je bilo vse zaman, ker je v dolini divjala nevihta in vsi poleti so bili odpovedani. Miha in Bojan sta prispela za mano krepko uro pozneje in to zelo jezna. Posebej Miha se je jezil na mene, ker sem ju zapustil. Očitno se nismo dobro razumeli. Bojan je bil poleg mene ko sem govoril z Lizo in menil sem, da mu je jasno zakaj hitim. Na žalost je ta dogodek precej pokvaril razpoloženje. Miha celo ni želel nazdraviti z menoj na uspešen zaključek odprave. To me je zelo prizadelo. Na hitro smo nekaj pojedli in jaz sem se zavlekel v šotor. Onadva pa sta si privoščila še nekaj pijače, ki smo jo hranili v bazi. Tudi možaka iz Brazilije sta se dokopala do baze in skupaj so proslavljali.

Petek 22. Junij 2012
      Okoli osme ure zjutraj je Liza oznanila, da bomo poleteli v dolino. Obetal se nam je še panoramski polet, ki so si ga privoščili turisti. Njihov velik dosežek je bil, da so stopili na ledenik in videli alpiniste, ki so opravili vzpon. Čestitali so nam in se seveda slikali z nami. Naložili smo opremo in poleteli v toplo dolino. Dovolj nam je bilo mraza in premalo hrane. V preteklih dneh je bila hrana pomemben del našega pogovora. Zagotovo smo shujšali vsaj za pet kilogramov in to v tem kratkem času. Po pristanku smo takoj razložili opremo in jo pričeli sušiti. Ker nam je ostala še steklenica whiskija sta jo Miha in Bojan pridno nagibala, kar se je pozneje kruto maščevalo Bojanu. Pozno popoldan smo odšli na tako težko pričakovano in zasluženo večerjo. Po obilni večerji smo se pridružili fantom iz Brazilije in ostali družbi. Ob polnih vrčkih piva smo si pripovedovali dogodke zadnjih dni. Odpravili smo se proti reki na sprehod. Ura je bila pol dvanajstih zvečer ko je začelo zahajati sonce. Ob reki se je Anastacio slekel in stekel v ledeno mrzlo reko. Seveda sta mu takoj sledila tudi Miha in Bojan. Malo so si izbistrili glave in lahko smo nadaljevali veseljačenje v enem izmed lokalov z živo glasbo. Okoli treh zjutraj sem opomnil Bojana, da mora zjutraj v Anchorage po avto in naj neha piti, ter da gremo počivat. Vendar je to bilo gluhemu dobro jutro. Odpravil sem se spat v mongolski šotor. Ne vem kdaj sta prišla spat Miha in Bojan. Bojanu je zjutraj bilo slabo in odšel je ven. Ko je prišel čas za odhod po avto sem ga šel iskati in ga našel spati v travi. Niti pod razno ni bil v stanju iti na pot. Ni mi preostalo druga kot da sam odidem v Anchorage. Po opravljenih formalnostih sem hitel nazaj v Talkeetno, ker sem upal, da sta že pripravljena na pot proti severu. Na mojo žalost temu ni bilo tako. Bojan je bil še ves blentav in Miha je ponovno zajadral v lokal na novo porcijo pijače. Po kratkem prepričevanju sem ga vseeno spravil iz lokala. Pripravila sva opremo potrebno za pot. Bojan je počasi prihajal k sebi in pozno popoldan smo krenili. Pot nas je vodila skozi nacionalni park Denali. Ustavili smo se v parku, ki je bil prazen. Ker sta bila še oba tešče smo si tukaj pripravili večerjo. Nato smo nadaljevali pot v Fairbanks kamor smo prispeli po polnoči. Prespali smo na obali reke nekje blizu centra mesta.

Nedelja 24. Junij 2012
      Zjutraj nista kazale volje za nadaljevanje potovanja proti severu, zato smo se odpravili nazaj proti Talkeetni. Odločili smo se za pot skozi Denali National Park po cesti, kjer je zelo malo prometa v upanju, da bomo srečali kakšne divje živali. Lepo bi bilo videti medveda v njegovem naravnem okolju. Več verjetnosti je videti losa, ki se ne izogiba cest. Vendar nam ni bilo dano videti niti ene divje živali. Ker se je vreme skazilo se nismo odločili za obisk Denali parka, ampak smo se vrnili v Talkeetno. V rahlem dežju smo si privoščili nekaj pijač v centru in se nato odpravili spat.

Ponedeljek 25. Junij 2012
      Ker je vreme še naprej kisalo smo pobrali vso opremo in se odpravili proti Anchorage. Naš namen je bil ta dan obisk kakšnega parka in naslednji dan obisk Princ William Sound-a in vožnja z ladjo po njem. Vendar ko smo videli ceno te vožnje smo si seveda premislili. Tudi z obiskom parka ni bilo nič, ker je neprestano deževalo. Smo pa zato našli lokal o katerem so toliko govorili v Talkeetni. Lokal kjer poješ kolikor moreš za enotno ceno. Seveda nam je zelo prijalo uživanje v hrani, ki je nismo rabili sami pripraviti.

Torek 26. Junij 2012

Led v morju

Naš zadnji dan na Aljaski. Po zajtrku smo se kljub dežju odpeljali v Princ William Sound. To je zaliv v katerega se spušča 26 ledenikov in pogled na lomljenje serakov je veličasten. Vendar s tem ogledom ni bilo nič. Upal sem, da bomo morda tukaj našli kakšen cenovno ugodnejši prevoz, vendar zastonj. Po kratkem pohajkovanju smo si vsaj ogledali park, kjer držijo živali, ki jih pripravljajo na ponovno izpustitev v divjino. Park je res vreden ogleda in čas je hitro minil. Vrnili smo se v Anchorage in ponovno v lokal na neomejeno hranjenje. Prišel je večer in s tem čas našega odhoda iz Aljaske. Polet smo imeli malo pred polnočjo. Vrnili smo avto in se odpravili na letališče.

Tako se je končal naš prvi in glavni del odprave. Pred nami pa je še bil teden plezanja z mojim prijateljem Štefom v državi Kolorado.

Veseli in zadovoljni pred odhodom iz Aljaske

---