Od Passau-a do Črnega morja

Ker sem s čolnom preplul že ves Jadran, sem v zadnjem času vse pogosteje razmišljal o tem, kam bi me lahko odnesla naslednja voda. Po vsakem potovanju ostane tisti občutek, da nekje obstaja še ena zgodba, še ena reka, ki čaka, da jo odkriješ. Med brskanjem po spletu sem naletel na zanimivo novico o skupini Prekmurcev, ki so z dvema čolnoma prepluli pot od Prekmurja do Beograda, po reki, ki povezuje kraje in ljudi bolj, kot si sprva predstavljaš. Ideja me je takoj pritegnila – ne le zaradi razdalje, temveč zaradi drznosti in preprostosti takšne rečne odprave.

Dogodivščina se mi je zdela dovolj zanimiva, da sem jo omenil tudi prijateljem. Pogovor je hitro stekel v smer, da bi bila plovba po Donavi lahko prav takšna izkušnja, kot jo iščemo. Misel je nekaj časa zorela, dokler ni dozorela v odločitev – to moram poskusiti tudi sam. Ker imam čoln že pripravljen za precej špartansko bivanje, mi ni preostalo drugega, kot da uredim še logistiko poti. Dolgo sem iskal ustrezno navigacijo za reko in jo na koncu tudi našel, kar me je precej pomirilo – vsaj ne bom taval po neznanih kanalih in rokavih.

Odločiti sem se moral še, kje sploh začeti. S pomočjo satelitskih posnetkov sem izbral primeren kraj v mestu Passau.

Proti koncu septembra sem se s prijateljema odpravil na pot. Našli smo mesto za spust čolna in ga brez večjih zapletov hitro spravili v vodo. Prijatelja sta se nato vrnila domov s prikolico, jaz pa sem ostal sam – s čolnom in občutkom, da se nekaj zares začenja. Zvečer sem se sprehajal ob reki in se ustavil pri kapetanu potniške ladje. Zanimalo me je predvsem, kako je urejeno plovbo mimo elektrarn. Pojasnil mi je postopek in me s tem kar precej pomiril.

Zjutraj sem se z rahlim cmokom v želodcu odpravil na pot v neznano. Nisem namreč vedel, kje bom našel prenočišče, kje bom lahko dobil gorivo ali hrano. A hkrati sem se tolažil, da se bom že sproti znašel.

Kmalu sem priplul do prve elektrarne, kjer sem se po navodilu kapitana preko interfona javil dežurnemu. Naročil mi je, naj počakam na prihajajočo ladjo in nato za njo zaplujem v kanal. Skupaj smo zapluli v zapornico, vrata so se zaprla, voda se je spustila za približno deset metrov, nato pa so se odprla spodnja vrata in pot se je lahko nadaljevala.

Prva ovira je bila za mano in z bistveno več zaupanja sem nadaljeval plovbo. Tudi pri naslednjih elektrarnah je vse skupaj že postalo rutina – skoraj presenetljivo umirjena.

V upanju, da bom ta dan dosegel mesto Linz, sem vozil po deloma hitro tekoči reki. Malo pred Linzem mi je na moje presenečenje v precej neprijetnem trenutku zmanjkalo goriva. Bil sem na delu reke, ki je zelo hitro tekla, kar mi je onemogočalo varno dolivanje goriva iz rezervne posode.

Čez čas sem se približal rečnemu rokavu in zaveslal v mirno vodo. Dotočil sem gorivo in se odločil, da bom tu tudi prenočil. Sprva sem predvideval, da bo voda v rokavu mirna in da ne bom imel težav, vendar sem se kruto zmotil.

Bil sem v plitvini, kjer je voda pod čolnom nenadoma izginjala. Čudil sem se pojavu in se spraševal, kaj se dogaja. Kmalu je mimo priplula ladja in voda se je ponovno dvignila. Ta pojav se je ponovil še nekajkrat, zato sem se odločil, da se premaknem na drugi konec rokava.

Tudi tam ni bilo veliko bolje, kar sem na trdo spoznal nekje po polnoči. Ob umiku vode je čoln močno udaril ob kamen in imel sem občutek, da je počilo dno. Dolgo sem čakal, ali bo v čoln začela vdirati voda. Na srečo je bila poškodba manjša, kot sem se bal.

Čoln sem nekoliko prestavil, da se težava ne bi ponovila. Od skrbi nisem mogel več zaspati in sem komaj čakal jutra, da nadaljujem pot. Zjutraj sem dokaj hitro prispel do Linza, kjer sem se oskrbel z gorivom in dodatnimi informacijami.

V Yacht klubu so mi razložili, kako naj najdem klube ob reki, ki jih ni malo. Od tega dne naprej sem si vedno poiskal varen zaliv za prenočevanje.

Obogaten z novim znanjem sem veselo nadaljeval pot. Močno se je poznalo, da je jesen pred vrati. Med vožnjo je bilo zaradi nasprotnega vetra neprijetno hladno. Poskusil sem pluti s spuščenimi stranicami, vendar to ni pomagalo.

Tretji dan sem se ojunačil in pokril tudi prednji del čolna. Bilo je precej bolje, razen slabše vidljivosti skozi prednje okno. Vsaj veter me ni več tako bičal. Četrto ali peto jutro sem se zbudil v zelo hladno jutro, skoraj blizu ledišča. Počakal sem, da se nekoliko ogreje, preden sem nadaljeval pot, v upanju, da se bo ozračje izboljšalo.

Tako sem prispel do Dunaja, kjer sem ostal dva dni in si ogledal mesto. Na zemljevidu se mi je zdelo, da me loči od cilja le še ena elektrarna in nato prosta pot do Džerdapa. A sem se nekoliko zmotil – na Slovaškem me je čakala še ena elektrarna, kjer mi je operater prvič resneje oporekal.

Uslužbenec je razlagal, da s takšnim čolnom ne bi smel pluti po Donavi, nato pa dodal, naj mi bo tokrat in me spustil v kanal. Tudi v bližini Bratislave sem ostal dva dni in si ogledal mesto.

Nato sem plul po precej mirni reki proti Budimpešti. Vreme se je izboljšalo in od Dunaja naprej je bilo občutno topleje. Na Slovaškem in Madžarskem je bila organizacija za športne čolne precej slabša, zato sem kakšno noč ali dve preživel v zalivih.

Malo sem se čudil, ker ni bilo veliko ladijskega prometa. Tudi v Budimpešti sem ostal dva dni, kjer so mi v yacht klubu prijazno dali kodo za vrata, da sem lahko nemoteno prihajal in odhajal.

Ob odhodu iz mesta me je ustavila rečna policija. Nekaj so mi razlagali, vendar zaradi slabšega znanja angleščine nismo našli pravega razumevanja. Po mojem so me ustavili predvsem zato, da si pobliže ogledajo “šotor”, ki pluje po reki.

Bližal sem se meji med Srbijo in Hrvaško. Opazoval sem, kje bi se lahko prijavil pri obmejnih organih, vendar jih nisem našel, zato sem se odločil, da pot nadaljujem.

Prečkal sem mejo in na hrvaški strani opazil policijski čoln ob obali. Pristal sem in policistu razložil, da bi rad prijavil prihod v državo. Vprašal me je, ali sem se odjavil na Madžarskem. Ko sem mu pojasnil, da se brez odjave ne morem prijaviti drugje, mi je razložil, da je postopek takšen in me napotil nazaj čez reko v Srbijo, češ da morda tam ne bodo komplicirali, ker niso v EU.

A iz te moke ni bilo kruha. Na srbski strani sem sicer srečal kapitana, ki mi je svetoval, naj se v Apatinu zglasim in rečem, da sem izgubil papirje. Po krajšem premisleku sem se odločil, da je bolje, da se vrnem na Madžarsko in uredim odjavo po pravilih.

Seveda pa ni šlo brez zapletov. Takoj po prečkanju meje me je začel zasledovati policijski čoln, verjetno zato, ker so me pred kratkim videli zapustiti državo. Ker angleščina ni bila najboljša na nobeni strani in sem ponavljal, da se vračam na policijo, so se sčasoma pomirili in me pustili naprej.

Prenočil sem privezan na pontonu in zjutraj uredil obmejne formalnosti. Po ponovnem prehodu meje sem se želel prijaviti še na hrvaški strani, vendar je bil policist precej osoren, zato sem opustil misel na obisk Vukovarja in se držal srbske strani.

V Apatinu se je kapetan smejal, ko me je spet videl prihajati z madžarske smeri, saj me je imel že za precej zmedenega. Pristal sem v apatinski marini, kjer mi je dežurno dekle prijazno pomagalo urediti mejne prijave, poskrbeli pa so tudi za prevoz goriva.

Zvečer sem dobil še nekaj koristnih napotkov glede plovbe proti izlivu Donave v Črno morje. Obiskal sem tudi mesto, ki me je presenetilo z občutkom drugačnosti in počasnejšega ritma. Večer sem zaključil v lokalni gostilni ob reki.

Operater mi je uredil prevoz do črpalke v Bački Palanki. Vremenska napoved je bila slaba. Po vplutju v nekakšen zaliv sem se v rahlem dežju privezal na razmajan pomol.

Ker se mi ni dalo kuhati, sem se odločil, da bom jedel v restavraciji na obali. V Apatinu so mi povedali, da je trenutno vodostaj reke rekordno nizek, kar je tudi pojasnilo, zakaj na reki skoraj ni bilo ladijskega prometa.

Bližnja plavajoča restavracija je žalostno ležala v blatu, ujeta v nizki vodi in času, ki se je zdel ustavljen.

Pozno popoldne je res prišel možak, ki me je odpeljal do črpalke po gorivo. Brez te usluge ne vem, kako bi to uredil, saj je bila črpalka oddaljena približno deset kilometrov.

Zjutraj sem nadaljeval pot proti Beogradu. V Zemunu sem opazil lep zaliv in se tam ustavil. Možak, ki je upravljal s pomolom, mi je dovolil privez. Posodil mi je tudi samokolnico, da sem lahko odšel po gorivo.

Večerjal sem v eni izmed plavajočih restavracij. Kljub dovoljenju, da ostanem na pomolu, sem se odločil, da se privežem na bližnji otok in tam v miru prenočim.

Vremenska napoved je bila zelo slaba, z obilico dežja, zato sem se odločil, da v Zemunu ostanem dva dni. Še posebej zato, ker je v Zemun prispela hčerka Jasna, ki je prišla sodit na tekmovanje v taekwondoju.

Po treh nočeh je kazalo, da bo vreme boljše, zato sem se kljub megli na reki odpravil na pot. Spet je bilo precej hladneje kot v preteklih dneh.

Ker na reki ni bilo prometa, sem se odločil, da zaprem vse cerade in poskusim tako potovati. Presenečen sem ugotovil, da bi to moral storiti že drugi ali tretji dan potovanja, saj mi naenkrat ni več pihalo in v čolnu je postalo prijetno toplo.

V Zemunu so me opozorili na možnost močnega vetra na delu, kjer se Donava močno razširi. Svetovali so mi, naj v takem primeru raje počakam v varnem zavetju. Na srečo je kazalo, da bo vreme brez vetra.

Tako sem po relativno mirni vodi plul skozi Smederevo, kjer sem občudoval most čez reko, ki smo ga člani našega društva APD Kozjak sanirali davnega leta 1987 ali 1988.

Ker je še vedno kazalo na stabilno vreme, sem se odločil nadaljevati pot in še isti dan prepluti nevarnejši del, kar mi je tudi uspelo.

Pozno zvečer sem priplul v vas Golubac, kjer naj bi se odjavil pri kapetanu. Zvečer sem opazoval reševanje potopljenega čolna. Po velikih težavah so izčrpali vodo in ga privezali na pomol. Na njihovo žalost je bil čoln zjutraj spet poln vode.

Ko sem se želel odjaviti, mi je kapetan povedal, da se v primeru odjave ne smem več vračati v Srbijo. S tem se nisem mogel strinjati. Razložil mi je, da je zadnje mesto za odjavo Prahovo, zato sem se odločil, da se bom odjavil tam.

Zaradi opravkov na kapitaniji sem bil precej pozen. Na reki sem opazil, da je začel pihati veter, zato sem upal, da bom hitro prispel v kanjon Đerdapa, kjer naj bi bilo vetra manj. To je bil seveda račun brez krčmarja.

V ožini se je veter še okrepil in povzročal visoke valove. Na mojo žalost je pihal neposredno proti meni. Izbire ni bilo – kanjon je ozek, zavetja ni, zato sem moral nadaljevati.

Daleč pred seboj sem zagledal ladjo, ki je pred seboj potiskala šlep. Odločil sem se, da jo poskusim dohiteti in se skriti v zavetje za njo, kjer je voda mirnejša. To je bilo lažje reči kot storiti, saj sem ladjo ujel šele po dobri uri boja z valovi.

Poskusil sem se privezati na šlep, vendar me je začelo vrteti in skoraj bi poškodoval streho čolna. Na palubo je prišel mornar in mi z znaki pokazal, naj se privežem ob bok ladje, kar sem s pomočjo posadke tudi storil.

Ko sem čoln dobro umiril, da ni več butal ob ladjo, je plovba postala precej prijetna. V miru sem si pripravil malico, popil pivo in razmišljal, kako dolgo bom lahko ostal v zavetju – dokler se veter ne umiri ali dokler me ne odvežejo.

Čez čas se je veter sicer umiril, vendar sem ostal privezan. Nihče z ladje se več ni posebej ukvarjal z mano. Po preučitvi poti in hitrosti plovbe sem ugotovil, da bom privezan na ladjo udobno prečkal obe elektrarni na Đerdapu in zjutraj prispel v Prahovo.

Po brezskrbni noči sem se zjutraj malo pred Prahovom odvezal in se odpravil na mejno postajo policije, da opravim odjavo. Našel sem policijski kontejner, vendar v njem ni bilo nikogar.

Na gradbišču sem srečal delavca, ki mi ni znal pomagati niti glede policije niti glede nabave goriva. Izkazalo se je, da sem imel izjemno srečo, saj sem pot prevozil, ne da bi skoraj kaj porabil goriva. Imel sem ga ravno dovolj, da pridem do prvega mesta v Romuniji.

Ko sem se vrnil do čolna, je ob kontejnerju stal policijski avto. Potrkal sem in policistu razložil, kaj želim. Vzel mi je papirje in rekel, da lahko grem. Očitno mu ni bilo povsem jasno, kaj mora storiti. Kako naj grem naprej brez papirjev? Razložil sem mu postopek in ga usmeril.

Nekoliko nejevoljen je pritisnil žig na dokumente in mi jih vrnil.

Vlačilec, ki me je popeljal skozi Džerdap

Pot za nadaljevanje je bila odprta. Kmalu sem dohitel ladjo »Kapitan Shirkov«, ki me je prijazno spremljala zadnjih 20 ur. Pomahal sem jim in odplul naprej.

Prvi kraj v Romuniji je bilo mesto Calafat, kjer sem se moral prijaviti obmejnim organom. Po opravljeni mejni kontroli sem začel iskati možnost nabave goriva.

Ker ni kazalo dobro, sem se obrnil na policista in ga prosil, če me lahko odpelje do črpalke. Nekoliko me je začudeno pogledal, nato pa po kratkem premisleku rekel, da me bo odpeljal, ko zaključi službo.

Na moje presenečenje sva se nato odpravila po gorivo kar v sosednjo Bolgarijo. Popoldne sem se sprehodil po mestu in si ga ogledal. Noč sem preživel privezan na policijskem pomolu, kjer sem se počutil najbolj varno.

Zjutraj sem kljub megli odrinil na pot in nekaj časa plul s pomočjo navigacije. Pozno popoldne sem se ustavil pri mestu Corabia, kjer naj bi bila marina, vendar je bila ta še v izgradnji.

Delavci so mi dovolili, da se privežem na njihovo barko. Sledila je ponovno nabava goriva in hrane ter kratek ogled ne pretirano zanimivega mesta.

Zjutraj sem bil povabljen na zajtrk, ki ga je kuhar pripravil za delavce marine. Povabilo sem seveda z veseljem sprejel.

Po zajtrku sem nadaljeval pot, ki pa je iz minute v minuto postajala bolj neprijetna zaradi nasprotnega vetra. Po približno 30 km sem obupal in se skril za velik šlep, privezan ob obalo.

Poskusil sem se privezati nanj, vendar je bil prazen in zato previsoko nad vodo, da bi dosegel ograjo. Ni mi preostalo drugega, kot da se privežem na obalo, ki pa je bila zaradi razmočenega terena zelo nestabilna.

Ob obali sta dva možaka lovila ribe in zapletli smo se v pogovor. Kasneje sta me celo odpeljala v mestece Turnu Măgurele po gorivo in na večerjo.

Medtem ko sem večerjal, sta onadva obiskala znance in me nato odpeljala nazaj do čolna, ki sem ga privezal v nekakšni marini čolnarskega kluba.

Ker veter še vedno ni pojenjal, sem čuvaja vprašal, ali lahko prespim v njihovih prostorih. Dovolil mi je, da prespim v kuhinji, kjer sem odlično spal celo noč.

Zjutraj je bil veter še vedno premočan za nadaljevanje poti. Izkoristil sem dan in opral nekaj perila, ki se je na vetru hitro posušilo.

Popoldne sem vseeno nadaljeval pot in prispel do mesta Giurgiu. Potreboval sem gorivo, zato sem zaradi oddaljenosti črpalke za prevoz uporabil taksi.

Zvečer sem se sprehodil ob obali in si privoščil pijačo v prazni plavajoči restavraciji.

Zjutraj sem šel na sprehod z namenom, da si v restavraciji privoščim kavo. Ko sem stal pred lokalom in opazoval osebje pri delu, se mi je za hrbtom približal potepuški pes in me močno ugriznil v nogo. Osebje je to opazilo in zagnalo vik in krik, nato pa je iz lokala prišla starejša gospa (verjetno lastnica) in mi pokazala, naj vstopim, da mi pregledajo rano.

Rano so mi razkužili in povili, gospa pa je vztrajala, da nekaj pojem in popijem. Popil sem kapučino, ki mi ga niso pustili plačati.

Vreme se je nato precej izboljšalo, zato sem nadaljeval plovbo po mirni vodi in v prijetnejšem vremenu.

Pozno popoldne sem ponovno srečal ladjo »Kapitan Shirkov« in jim med vožnjo podaril steklenico žganja, ki sem ga dobil v čolnarskem klubu.

Tistega dne je bil moj cilj Černavoda, ki sem ga dosegel pozno popoldne.

Naslednji dan je bil najlepši dan potovanja. Plul sem v popolnem brezvetrju in sončnem vremenu ter brez težav dosegel mesto Galați, kjer sem se privezal na ponton mestnega yacht kluba. Pred menoj je bilo še približno 140 km do izliva Donave v Črno morje.

Po zajtrku sem nameraval nadaljevati pot, vendar vreme ni bilo preveč obetavno. Kljub temu sem se okoli poldneva odločil odriniti, a kmalu je začelo deževati in pihati nasprotni veter. Plovba je postala zelo zahtevna, saj nikjer nisem našel primernega mesta za pristanek.

Ko sem končno zagledal varen zaliv, sem brez pomisleka zavil vanj. Želel sem se privezati na ladjo, vendar me je moški odganjal in mi nekaj vztrajno kazal. Ker mi ni bilo jasno, kaj želi, sem se odmaknil in se privezal na opuščen pomol.

Ni minilo deset minut, ko so se pojavili do zob oboroženi uniformirani možje. Zaradi jezikovne ovire nismo mogli komunicirati, a razumel sem, da moram takoj zapustiti zaliv. Sprva mi ni bilo jasno, zakaj me odganjajo, nato pa sem opazil napise na uniformah v cirilici in mi je postalo jasno, da sem zašel v Ukrajino – brez dovoljenja.

Brez obotavljanja sem zapustil zaliv, dokler mi je bilo to še brez posledic omogočeno. Nadaljeval sem pot v dežju, a kmalu me je ustavil še romunski policijski čoln, ki je želel preveriti dokumente. Policist se mi je opravičil za neprijetnost, a je poudaril, da mora opraviti kontrolo.

Obupano sem iskal zavetje, da bi počakal na izboljšanje vremena. Zavil sem v enega izmed številnih rokavov Donave, kjer sem po dobri uri le dočakal, da je dež ponehal. Nato sem nadaljeval pot proti mestu Tulcea.

Za oskrbo z gorivom sem ponovno uporabil taksi. Privezal sem se na opuščeno ladjo, kjer me je ponoči presenetil izredno močan naliv, zaradi katerega sem se bal, da bo streha začela puščati, vendar se je na srečo vse dobro izteklo.

Zjutraj je bil pred mano še zadnji odsek kanala do kraja Sulina, kjer se ta krak Donave izliva v Črno morje. Po slabih treh urah sem bil na cilju.

Izplul sem iz kanala v Črno morje, kjer sem želel odpreti šampanjec in proslaviti zaključek poti. Vendar sem naletel na približno tri metre visoke valove, zato sem se hitro vrnil nazaj v varno zavetje kanala.

Po povratku v Sulino sem si seveda privoščil zasluženi šampanjec.

Čakal me je še samo povratek v Galați. Plovba po kanalu do Tulcee je bila prijetna, tudi plovba po Donavi proti toku pa ni povzročala večjih težav.

Približno 8 km pred marino mi je nenadoma ugasnil motor. Po nekaj obupanih poskusih sem ga uspel ponovno zagnati in nato na nizkih obratih nadaljeval do pristanišča.

Ko sem se privezal, sem si globoko oddahnil. Ne vem, kako bi se rešil, če motorja ne bi uspel ponovno zagnati. Ostalo mi je le še čakanje na prijatelja Miha, ki sem ga prosil, da pride pome.

Dva dneva sta hitro minila v prijetnem pohajkovanju ob obali v lepem vremenu. Povratek domov je minil brez večjih težav, razen utrujenosti zaradi dolge vožnje.