Ker sem s čolnom preplul že ves Jadran sem začel razmišljati kašno dogodivščino bi še lahko privoščil. Med brskanjem po svetovnem spletu sem zasledil novico o skupini prekmurcev, ki so s dvema čolnoma prepluli pot od Prekmurja do Beograda.

       Dogodivščina se mi je zdela zanimiva in med pogovorom s prijatelji sem omenil zadevo. Ni trajalo dolgo, ko smo ugotovili, da bi plutje po Donavi bila prava dogodivščina. Misel je nekaj časa zorela in dozorela v odločitev, da to tudi storim. Ker imam čoln pripravljen za špartansko bivanje na njem, mi ni bilo treba drugo kot določiti logistiko potovanja. Dolgo sem iskal navigacijo za reko in jo tudi našel, kar me je malo pomirilo. Se vsaj ne bom izgubljal na reki v kanalih. Bilo se je potrebno odločiti kje naj začnem potovanje. S pomočjo satelitskih posnetkov sem našel primeren kraj v mestu Passau.

       Tako sem proti koncu septembra s prijateljema šel na pot. Brez težave smo našli mesto spusta čolna in to tudi hitro opravili. Vrnila sta se domov in odpeljala prikolico, jaz pa sem se pripravljal za pot. Zvečer sem se sprehajal po obali in nagovoril kapetana potniške ladje. Zanimalo me je predvsem kako je urejeno plutje mimo elektrarn. Pojasnil mi je postopek in me precej pomiril. Zjutraj sem se z velikim cmokom v želodcu odpravil na pot v neznano. Namreč nisem vedel, kje bom našel prostor za prenočevanje, kje bom našel gorivo in hrano. Vendar sem se tolažil, da se bom že znašel.

       Kaj kmalu sem priplul do prve elektrarne, kjer sem se po navodilu kapetana javil dežurnemu preko interfona. Naročil mi je naj počakam na prihajajočo ladjo in potem za njo vplujem v kanal. Vpluli smo, zapornico so zaprli, vodo iz kanala spustili in nas s tem spustili za okoli 10m nižje. Odprli drugo zapornico in že sem veselo nadaljeval pot. Torej prva ovira je bila za mano in pomirjen z dejstvom, da je zadeva čisto enostavna sem nadaljeval pot. Pri drugi in tretji elektrarni je zadeva postala že rutina.

       V upanju, da bom ta dan dosegel mesto Linz sem vozil po deloma hitro tekoči reki. Malo pred Linzem mi je na mojo presenečenje zmanjkalo goriva v precej neprijetnem trenutku. Bil sem na delu reke, ki je zelo hitro tekla in mi s tem onemogočala dolivanje goriva iz rezervne posode. Čez čas sem se približal rečnemu rokavu in zaveslal v mirno vodo. Dotočil sem gorivo in se odločil, da bom tu tudi prenočil. Predvideval sem, da bo voda v rokavu mirna in ne bom imel težav. Seveda sem se kruto zmotil, kar sem kmalu spoznal. Bil sem v plitvini in naenkrat je zmanjkalo vode pod čolnom. Čudil sem se pojavu in se spraševal kaj se dogaja. Kmalu je mimo priplula ladja in voda se je ponovno dvignila. To se je ponovilo še nekajkrat in odločil sem se, da grem na drugi konec rokava. Vendar tudi tu ni bilo mnogo bolje, kar sem na trdo spoznal nekje po polnoči. Po umiku vode je čoln močno udaril ob kamen in imel sem občutek, da je počilo dno. Precej časa sem čakal ali bo v čoln pritekla voda. Na srečo je bila poškodba manjša kot sem se bal. Malo sem prestavil čoln, da se težava ne bi ponovila. Seveda od skrbi nisem več mogel zaspati in sem komaj čakal, da se zdani in nadaljujem pot. Zjutraj sem dokaj hitro prispel do Linza, kje sem se oskrbel z gorivom in dodatnimi informacijami. V Yaht klubu so mi razložili kako naj najdem klube, ki jih ob reki ni malo. Od tega dne naprej sem si vedno poiskal varen zaliv za prenočevanje.

       Obogaten z novim znanjem sem veselo nadaljeval pot. Močno se je poznalo, da je jesen pred vrati. Med vožnjo je bilo neprijetno hladno zaradi nasprotnega vetra. Poskusil sem pluti s spuščenimi stranicami, vendar to ni pomagalo. Tretji dan sem se ojunačil in pokril tudi prednji del čolna. Bilo je precej bolje, razen vidljivost skozi prednje okno je bila slaba. Vsaj veter me ni več tako bičal. Četrto ali peto jutro sem se zbudil v zelo hladno jutro. Temperatura je bila blizu ledišča. Počakal sem, da se je malo ogrelo preden sem nadaljeval pot in upal, da se bo ozračje ogrelo.

       Tako sem prispel do Dunaja, kjer sem ostal dva dni, da sem si malo ogledal mesto. Na zemljevidu sem videl, da je pred mano samo še ena elektrarna in potem prosta pot do Džerdapa. No malo sem se zmotil. Na Slovaškem je še ena elektrarna, kjer mi je operater prvič težil. Uslužbenec je nekaj razlagal, da s takim čolnom ne smem voziti po Donavi. Nato pa pripomnil naj mi bo in me spustil v kanal. Tudi blizu Bratislave sem ostal dva dni in si ogledal mesto. Za tem pa plul po precej mirni reki proti Budimpešti. Vreme se je popravilo in od Dunaja dalje je bilo mnogo topleje. Je pa na Slovaškem in Madžarskem bistveno slabše organizirano za športne čolne. Tako sem noč ali dve prebil kar v kakem zalivu. Malo sem se čudil, ker ni bilo nič ladijskega prometa. Tudi v Budimpešti sem ostal dva dni, kjer so mi v yaht klubu prijazno dali kodo od vrat, da sem lahko nemoteno prihajal in odhajal. Ko sem odhajal iz mesta me je ustavila rečna policija. Nekaj so mi razlagali, vendar zaradi slabega znanja angleškega jezika niso znali povedati kaj bi radi. Po mojem pa so me ustavili samo zato, ker so želeli videti kakšen šotor pluje po reki.

       Bližal sem se meji s Srbijo in Hrvaško. Gledal sem kje se naj javim obmejnim organom, vendar jih nisem našel. Torej sem se odločil, da kar nadaljujem pot. Prečkal sem mejo in videl policijski čoln ob obali na hrvaški strani. Pristal sem in policaju razložil, da bi rad prijavil prihod v državo. Vprašal me je ali sem se odjavil na madžarskem. Razložil mi je, da se brez odjave ne morem prijaviti. Napotil me je čez reko v Srbijo rekoč, da morda oni ne bodo komplicirali, ker niso v EU-ju. No iz te moke ni bilo kruha. Sicer sem naletel na kapetana na srbski strani, ki mi je rekel naj pridem v Apatin in rečem, da sem izgubil papirje. Po krajšem premisleku sem se odločil, da je bolje, če se vrnem na Madžarsko in se pravilno odjavim. Seveda pa ni šlo brez zapletov. Takoj ko sem prečkal mejo se je za menoj zapodil policijski čoln, ki me je verjetno videl pred kratkim zapustiti državo. Ker je spet njihova angleščina bila nezadostna in ob mojem ponavljanju, da grem na policijo so bili pomirjeni in me spustili. Prenočil sem privezan na ponton in zjutraj opravil obmejne dolžnosti. Po prečkanju meje sem se želel prijaviti na hrvaškem, vendar je bil policaj precej osoren, zato sem opustil misel na obisk mesta Vukovar. Držal sem se srbske strani. V Apatinu se je kapetan smejal in rekel, da me je imel za zmedenega, ko je videl, da se vračam proti madžarski. Pristal sem v apatinski marini in dežurno dekle se je prijazno ponudilo, da mi bo pomagalo opraviti mejne prijave. Tudi za prevoz goriva so poskrbeli. In zvečer mi je dežurni dal precej napotkov okoli plutja pred izlivom Donave v Črno morje. Seveda sem obiskal mestece in se čudil koliko so zaostali za nami v tem času. Jasno da sem si privoščil večerjo v lokalni gostilni.

       Operater mi je uredil prevoz do črpalke v Bački Palanki. Vremenska napoved je bila slaba. Po vplutju v nekakšen zaliv sem se v rahlem dežju privezal na razmajan pomol. Ker se mi ni dalo kuhati sem se odločil, da bom jedel v restavraciji na obali. V Apatinu so mi povedali, da je trenutno rekordno nizek vodostaj reke. To je torej vzrok, da na reki ne srečam nobene ladje. Bližnja plavajoča restavracija je žalostno ležala v blatu. Pozno popoldan je res prišel možak, ki me je odpeljal do črpalke po gorivo. Ne vem kaj bi naredil brez te usluge, kajti črpalka je bila okoli 10km daleč.

       Zjutraj sem nadaljeval pot proti Beogradu. V Zemunu sem videl lep zaliv in se ustavil. Možak, ki je upravljal z pomolom mi je dovolil, da se privežem. Posodil mi je tudi samokolnico, da se odšel po gorivo. Večerjal sem v eni plavajoči restavraciji. Klub dovoljenju, da ostanem na pomolu sem se odločil, da se grem privezat na bližnji otok in tam v miru prenočim. Vremenska napoved je bila zelo slaba z obilo dežja, zato sem se odločil, da bom dva dni prevedril v Zemunu. Posebej pa še zato, ker je v Zemun prispela hčera Jasna. Prišla je sodit na tekmovanje taekwondo-ja.

       Po treh nočeh je kazalo, da bo vreme boljše, zato sem se kljub megli na reki odpravil na pot. Spet je bilo precej hladneje kot zadnje dni. Ker na reki bilo prometa sem se odločil, da zaprem vse cerade in poskusim tako potovati. Presenečen sem ugotovil, da bi to moral storiti že drugi ali tretji dan potovanja, kajti naenkrat mi ni več pihalo in v čolnu je postalo prijetno toplo. V Zemunu so me opozorili na možnost močnega vetra na delu kjer se Donava zelo razširi. Svetovali so mi, da v tem primeru raje počakam v varnem zavetju. Na srečo je vreme kazalo, da bo brez vetra. Tako sem po relativno mirni vodi plul skozi Smederevo, kjer sem občudoval most čez reko, ki smo ga člani našega društva APD Kozjak sanirali daljnega leta 1987 ali 1988. Ker je še vedno kazalo na mirno vreme sem se odločil nadaljevati pot in prepluti nevaren del še ta dan, kar mi je tudi uspelo. Po večer sem priplul v vas Golubovac, kjer bi se naj odjavil pri kapetanu. Zvečer sem opazoval reševanje potopljenega čolna. Po velikih težavah so izčrpali vodo in ga privezali na pomol. Na njihovo žalost je bil čoln zjutraj spet poln vode.

       Ko sem se želel odjaviti mi je kapetan povedal, da če se sedaj odjavim ne smem več pristati v Srbiji. Vendar na to nisem mogel pristati. Razložil mi je, da je zadnji kraj za odjavo Prahovo. Torej se bom tam odjavil. Zaradi opravkov na kapetaniji sem bil precej pozen. Na reki sem videl, da je začel pihati veter. Upal sem, da bom hitro prispel v kanjon Džerdapa, kjer bo vetra manj. To je bil seveda račun brez krčmarja. V ožini se je veter še okrepil in povzročal visoke valove. Na mojo žalost je veter pihal proti meni. Vendar ni bilo izhoda. Kanjon je ozek in nikjer se nisem mogel skriti in počakati, da bi se veter umiril. Daleč pred seboj sem ugledal ladjo, ki je pred seboj rinila šlep. Odločil sem se jo dohiteti in se skriti v zavetje šlepa, kjer je voda mirna. To je bilo lažje reči kot storiti. Vendar sem ladjo ujel po slabi uri boja z valovi. Poskusil sem se privezati za šlep vendar me je začelo vrteti in skoraj bi si poškodoval streho čolna. Na palubo je prišel mornar in mi kazal naj se privežem ob bok ladje, kar sem z njegovo pomočjo tudi storil. Ko sem lepo uravnal čoln, da ni butal v ladjo je postala plovba prijetna. V miru sem si pripravil malico, popil pivo in razmišljal kako bom ostal v zavetju dokler se veter ne pomiri ali pa me naženejo. Čez čas se je veter sicer umiril, jaz pa sem kar ostajal privezan. Nihče z ladje se ni več zmenil zame. Po preučitvi poti in hitrosti vožnje sem ugotovil, da bom privezan na ladjo udobno prečil obe elektrarni na Džerdapu in zjutraj prispel v Prahovo.

       Po brezskrbni noči sem se zjutraj malo pred Prahovom odvezal in se odpravil na mejno postajo policije, da odjavim. Našel sem policijski kontejner, vendar ni bilo v njem nikogar. Na gradbišču sem našel delavca, ki mi ni znal pomagati niti glede policije niti glede nabave goriva. Izkazalo se je, da sem imel izredno srečo, ker sem pot prevozil ne da bi trošil gorivo. Imel se ga ravno dovolj, da pridem v prvo mestu v Romuniji. Ko sem se vrnil do čolna je ob kontejnerju stal policijski avto. Potrkal sem in policaju razložil kaj želim. Vzel mi je papirje in rekel, da lahko grem. Očitno mu ni bilo jasno kaj mora storiti. Kako naj grem brez papirjev dalje? Razložil sem mu kaj mu je storiti. Nekako nejevoljen je pritisnil pečat na in mi vrnil papirje.

       Pot za nadaljevanje je bila odprta. Kmalu sem dohitel ladjo "Kapitan Shirkov", ki me je prijazno vozila zadnjih 20 ur. Pomahal sem jim in odhitel dalje. Prvi kraj v Romuniji je bilo mesto Calafat, kjer sem se moral prijaviti obmejnim organom. Po opravljeni mejni kontroli sem začel iskati možnost nabave goriva. Ker je slabo kazalo sem se obrnil kar na policaja in ga prosil, če me lahko odpelje na črpalko. Malo me je čudno gledal in po kratkem premisleku rekel, da me bo odpeljal ko opravi službo. Na moje začudenje sva se odpravila po gorivo v sosednjo Bolgarijo. Popoldan sem se malo sprehodil po mestu in si ga ogledal. Noč sem preživel privezan na policijski pomol, kjer sem se počutil najbolj varno.

       Zjutraj sem kljub megli odrinil na pot in nekaj časa vozil s pomočjo navigacije. Pozno popoldan sem se ustavil ob mestu Corabia, kjer naj bi bila marina. Vendar je bila te šele v izgradnji. Delavci so mi dovolili, da se privežem na njihovo barko. Ponovno nabava goriva, hrane in ogled ne preveč zanimivega mesta. Zjutraj sem bil povabljen na zajtrk, ki ga je kuhar pripravil za delavce marine. Seveda sem povabilo z veseljem sprejel. Po zajtrku sem nadaljeval pot, ki pa je iz minute v minuto postajala bolj neprijetna zaradi nasprotnega vetra. Po 30km sem obupal in se skril za velik šlep, ki je bil privezan na obalo. Poskusil sem se privezati za šlep, vendar, ker je bil prazen je bil tako visoko iz vode, da nisem dosegel ograje. Ni mi preostalo druga kot privezati se na obalo, ki pa je bila zelo nestabilna zaradi razmočenega terena. Ob obali sta dva možaka lovila ribe in zapletli smo se v pogovor. Pozneje sta me celo odpeljala v mestece Turnu Magurele po gorivo in na večerjo. Medtem ko sem večerjal sta onadva opravila obisk pri znancih in me nato vrnila do čolna, ki sem ga privezal v nekakšni marini čolnarskega kluba. Veter še vedno ni pojenjal zato sem čuvaja vprašal ali lahko prespim v katerem od njihovih prostorov. Dovolil mi je prespati v njihovi kuhinji. Odlično sem spal celo noč. Zjutraj je bil veter še vedno premočan, da bi nadaljeval pot. Izkoristil sem del dneva in opral nekaj perila, ki se je na vetru kmalu posušilo. Popoldan sem vseeno nadaljeval pot in uspel priti do mesta Giurgiu. Potreboval sem gorivo in zaradi oddaljenosti črpalke sem za prevoz uporabil taksi. Zvečer sem se malo sprehodil ob obali in si privoščil pijačo v prazni plavajoči restavraciji.

       Zjutraj sem šel na sprehod z namenom, da spijem kavo v restavraciji. Ko sem stal pred lokalom in gledal uslužbenca pri delu, se mi je za hrbet prikradel potepuški pes in me močno ugriznil v nogo. Uslužbenci so to videli in zagnali vik in krik nakar je iz lokala prišla starejša gospa (verjetno lastnica) in mi pokazala naj pridem v lokal, da mi bodo pregledali rano. Rano so mi razkužili in povili. Vztrajala je naj nekaj pojem in popijem. Popil sem kapučino, ki mi ga pa na niso pustili plačati. Vreme se je precej izboljšalo in nadaljeval sem potovanje po mirni vodi v prijetni temperaturi. Pozno popoldan sem spet srečal ladjo "Kapitan Shirkov" in kar med vožnjo sem jim dal steklenico žganja, ki sem ga dobil v čolnarskem klubu. Ta dan je bil moj cilj "Černavoda", ki sem ga dosegel pozno popoldan.

       Naslednji dan je bil najlepši dan potovanja. Plul sem v popolnem brezvetrju in sončnem vremenu. Brez težave sem dosegel mesto Galati, kjer sem se privezal na ponton mestnega yaht kluba. Pred menoj je bilo še samo kakih 140km do izliva Donave v Črno morje. Po zajtrku sem se nameraval odpraviti na pot, vendar vreme ni bilo preveč obetavno. Kljub temu sem se okoli poldneva odločil nadaljevati pot. Vendar ni trajalo dolgo ko je začelo deževati in pihati nasprotni veter. Potovanje je postalo prava nočna mora, ker nikjer nisem našel primernega mesta za pristanek. Ko sem končno ugledal varen zaliv sem brez pomisleka zavil vanj. Želel sem se privezati na ladjo, vendar me je možak naganjal in me na nekaj opozarjal. Ni mi bilo jasno kaj želi. Odmaknil sem se od ladje in se priveza na opuščen pomol. Ni minilo 10 minut, ko so se pojavili do zob oboroženi uniformirani možje. Jezikovna prepreka nam je onemogočila komunikacijo, vendar sem razumel, da moram takoj zapustiti zaliv. Najprej mi ni bilo jasno zakaj me naganjajo. Ko pa sem opazil napise na uniformah v cirilici se mi je posvetilo, da sem zašel v Ukrajino in to brez dovoljenja. Nič več se nisem obotavljal zapustiti zaliv dokler mi to še brez posledic omogočajo. Nadaljeval sem pot v dežju in ni minilo dolgo, ko me je ustavil še romunski policijski čoln. Želel je videti dokumente. Opravičil se mi je za neprijetnost, vendar je to njegova služba in mora opraviti kontrolo. Obupno sem iskal zavetje, da bi počakal na izboljšanje vremena. Zavil sem v rečni rokav, ki jih ima Donava veliko v spodnjem toku. Po dobri uri je prenehalo deževati in nadaljeval sem pot do mesta Tulcea. Ponovno sem uporabil taksi za oskrbo z gorivom. Privezal sem se na opuščeno ladjo. Ponoči me je presenetil izredno močan naliv in bal sem se, da mi bo streha začela puščati. Na srečo se to ni zgodilo.

       Zjutraj je bil pred mano še zadnji odsek kanal do kraja Sulina, kjer se ta krak Donave izliva v Črno morje. Po slabih treh urah sem bil na cilju. Izplul sem iz kanala v Črno morje, kjer sem želel odpreti šampanjec in proslaviti. Vendar sem naletel na tri metre visoke valove in se hitro vrnil v varno zavetje kanala. Po povratku v Sulino pa sem si seveda privoščil tako zasluženi šampanjec.

       Čakal me je še samo povratek v Galati. Plovba po kanalu do Tucea je bila prijetna in tudi po Donavi proti toku ni bilo težav. Do kakih 8km pred marino, ko mi je nenadoma ugasnil motor. Po nekaj obupnih poskusih sem uspel ponovno zagnati motor in na nizkih obratih vozil do marine. Ko sem se privezal sem si globoko odahnil. Ne vem kako bi se rešil, če ne bi uspel pognati motorja. Sedaj mi je preostalo samo da počakam prijatelja Miha, ki sem ga naprosil, da pride po mene. Dva dneva sta hitro minila v pohajkovanju ob obali v lepem vremenu. Povratek domov je minil brez težav, razen utrujenosti zaradi vožnje.

       Na poti sem bil 32 dni. S čolnom sem v 24 dneh prevozil 2528km in z avtom okoli 1700 km v treh dneh. Šele ko sem doma sestavljal film sem se počasi začel zavedati kakšno avanturo sem opravil. Kmalu sem se zavedal, da bo treba opraviti še severni del poti. Se pravi od Passau-a do Severnega morja.