Dolgo sem odlašal z odločitvijo ali se naj pridružim odpravi na Mt. Kun ali ne. Ko sem se dokončno odločil za potovanje se je pričelo iskanje letalskega prevoza. Posledica poznega iskanja je bila višja cena prevoza. Del poti sem celo moral kupiti karto za poslovni razred. Na isti dan sta z menoj letela še dva člana odprave, Jovo in Fredi. Tudi Fredi je moral kupiti dražjo karto.

Zamudniki odprave: Jovo Dušan Fredi

       Poleteli smo iz Dunaja in pristali v Moskvi, od koder smo nadaljevali pot z ruskim letalom. Ob vstopu v letalo smo opazili, da je precej bolj špartansko opremljeno od letal zahodnih družb.Temu primerna je bila tudi postrežba.
Vendar je polet do New Delhija minil brez težav, kamor smo prispeli nekaj po polnoči. Sedaj se je pokazala prednost karte za poslovni razred, kajti ta nam je omogočila obisk salona, kjer smo si postregli z obilnim zajtrkom pred nadaljnjim poletom v Leh.

Iz letališča v Lehu, ki je na višini 3.256m so nas odpeljali v rezerviran hotel, ki je bil pa še kakih 300m višje. Mesto Leh leži na višini 3.524m. Iz hotelske terase smo imeli lep pogled na mesto pod nami.

Že naslednji dan smo se odpravili na krajšo aklimatizacijsko turo. Obiskali smo Shanti stupa na višini 3.609m. Dan kasneje smo opravili še eno aklimatizacijsko turo na hrib nad hotelom visok približno 4.160m. Med tem je vodja odprave Tone Golnar uredil prevoz in nosače za prvi resni vzpon, ki bi naj pokazal našo pripravljenost. Cilj je bil 6.124m visok Stok Kangri.

Agencija nam je organizirala vse od prevoza, prehrane, šotorov in nošenje opreme do tabora II.

Iz Leha so nas odpeljali z džipom podobnimi avtomobili do izhodišča. Tam so že čakali konji, ki so prevzeli večino našega tovora. Pot nas je vodila skozi zanimivo vas, kjer so delale samo ženske. Ta dan smo se povzpeli na višino 4300m, kjer so nas že čakali postavljeni šotori. Po ne preveč naporni poti se je prilegla hrana, ki so nam jo pripravili nosači. Naslednji dan smo po zajtrku nadaljevali pot do tabora II na 4980m. Tu so se za nekatere že začele težave. Fredija je tako zdelala višina, da so ga naslednji dan posadili na konja in je odjahal v nižji tabor.

Po večerji smo imeli kratek sestanek in naredili plan vzpona. Vstajanje ob polnoči in odhod proti vrhu ob enih. Odločil sem se, da bom poskusil smučati z vrha, zato sem s seboj imel smuči. Smuči sem pripel na nahrbtnik, ker je bil prvi del poti kopen. Ko pa sem prispel do snega se nekako nisem mogel odločiti, da stopim na smuči. Sneg je bil precej moker in prvim se je kar ugrezalo. Ker sem pred seboj imel shojeno gaz sem kar nadaljeval s smučmi na ramenih do vrha. Bil sem zelo počasen in sem na vrh prispel med zadnjimi. Bilo je okoli poldneva. Spust po severni strani pobočja je sicer izgledal lepo, vendar je zaradi višine in slabo predelanega snega bil zelo naporen. Kljub temu se mi je smejalo zaradi doseženega. Smučal sem približno 900 višinskih metrov.
Naslednjega jutra smo se odpravili v dolino in sestopili do izhodišča, kjer nas je že čakal prevoz v Leh. Na povratku smo si še ogledali en samostan.

Naslednji dan smo imeli malo časa za pohajkovanje po Lehu, kajti že naslednji dan smo se odpravili glavnemu cilju odprave na proti. To je 7.086m visok Mt. Kun. Po zajtrku smo natovorili opremo v avtobus in se odpravili proti mestu Kargil. Pot nas je vodila skozi za nas zanimive kraje in prelaze. Cesta se je vila po dolini na dnu katere je tekla reka. Kljub reki je bila okolica sama puščava. Nekaj redkega zelenja ob sami vodi. V mesto Kargil smo prispeli pozno popoldan. Med krajšim sprehodom po mestu smo ugotovili, da nismo preveč dobrodošli. Domačini so nas precej postrani gledali. Samo mesto pa je tudi tako grdo, da je zaradi tega zanimivo. Zato smio se malo sprehodili po mestu in se vrnili v hotel. Naslednje jutro smo nadaljevali pot in po dobrih 8 urah prispeli na izhodišče. Tukaj so nas že čakali postavljeni šotori. Zjutraj so nosači naložili opremo na konje in pričel se je pohod proti baznemu taboru kamor smo prispeli popoldan. Po večerji smo se zbrali v šotoru , ki je služil kot jedilnica in naredili plan navez.
Po zajtrku sta ekipi 3 in 4 odnesli opremo in postavili tabor I na višini 5.400m. Pozneje sta tudi prva in druga ekipa odšli v tabor I. Po slabo prespani noči sem se precej slabo počutil in sem se odločil, da se vrnem v bazni tabor.

Naslednji dan je minil v čakanju na javljanje ekip iz hriba. Pozno popoldan so javili, da so dosegli mesto za drugi tabor na višini 6.080m. V baznem taboru pa smo uredili zajetje za vodo in poskrbeli, da nam bo čim bolj udobno.
Naslednji dan sta zgodaj startala Damjan in _Matjaž. Kmalu za njima sta se podala na pot tudi Stanka in Vlado. Mi pa smo nestrpno čakali na novice iz hriba. Damjan in Matjaž sta se pozno popoldan javila iz vrha 7.086m visokega Mt. Kuna. Novica nas je zelo razveselila. Malo manj pa, da so ostali odstopili za ta dan. Vremensko poročilo, ki smo ga dobili je napovedovalo daljše poslabšanje vremena, zato je padla odločitev, da se vsi vrnejo iz hriba in zaključimo ta del odprave. Bilo je kar nekaj negodovanje, vendar proti vremenu in času se ne da boriti.

Iz baze smo se odpravili v enko, da pomagamo pospraviti opremo. Počakali smo tudi ekipe, ki so se vrnile iz vrha. Jaz sem z nekaj opreme odsmučal do baznega tabora. Lep turni spust iz višine 5.400m. Naslednji dan smo počivali in počasi pospravljali opremo. Naslednji dan sem opravil še en turni smuk iz gore Z 1. Smuka med ledeniškimi razupokami je bila smuka precej adrenalinska. Ostali so nam še trije dnevi preden so prišli nosači. Porabili smo jih za pohajkovanje in druženje.
Sestop nam je spet vzel cel dan. Prespali smo ob jezeru kamor nam je prišel avtobus, ki nas je odpeljal v Kargil. Še en dan v hotelu in potem povratek v Leh. Ker smo imeli še dan ali dva čas smo se odločili, da gremo na rafting na reko Ind. Rafting je minil z nekaj adrenalinskimi trenutki, kjer je skoraj prišlo do nesreče. Potem pa je bilo plutje dokaj umirjeno. Naslednji dan sem najel motor in s Stanko sva se odpeljala na najvišji cestni prelaz za motorna vozila na svetu. Zvečer smo razpravljali kako naj še porabimo preostale tri ali štiri dni. Z avionom v New Delhi in občutiti utrip tega velemesta podobnega mravljišču. Najeli smo avtobus in se odpeljali do Džaipur-ja in seveda ogled znamenite grobnice Tadž Mahal.

Poročilo odprave:
Kun 2005, Indija, Azija
Trajanje odprave: 21.07.2005 do 22.08.2005

Člani odprave iz AO Kozjak:
Tone Golnar, Bogdan Rojs, Fredi Belavič, Stanka Skušek, Tatjana Gorjup,
Jure Gostenčnik, Damjan Karničnik, Iztok Horvat, Boris Kokol, Dušan Golubič

Poročilo z odprave na Mount Kun

Potovanje od Leha do Kargila je trajalo dolgih 11 ur z avtobusom. Naslednji dan smo se vozili še dodatnih 8 ur, prespali v šotorih in dan kasneje od pešačili v bazni tabor. Pot je trajala približno 8 ur. Postavili smo bazni tabor in določili ekipe za naskok na vrh.

1: Damjan, Matjaž, Aleš, Vlado
2: Boris, Stanka, Jure, Dušan
3: Karmen, Mateja, Tatjana, Iztok
4: Tone, Fredi, Bogdan, Rok

Naslednji dan so tretja in četrta ekipa odnesli potrebno opremo v tabor I in ga postavili na višini 5.400m. Po opravljenem delu so se vrnili v bazo. Nekaj pozneje sta v tabor I prišli tudi prvi dve ekipi, ki sta tam prespali. Zjutraj so se vsi razen Dušana (slabo počutje) odpravili proti taboru II. Tabor II smo postavili na višini 6.080 m po dobrih 9 urah garanja.

Naslednje jutro sta Damjan in Matjaž startala okoli 6 ure. Nekaj pozneje sta jima sledila še Stanka in Vlado. Po opazovanju težav prvih pri plezanju na greben, se je Stanka odločila za povratek v tabor I. Vlado jima je sledil in kmalu ga je dohitel tudi Boris. Tudi onadva sta kmalu opustila namero priti na vrh v tem poskusu.

Po 11 urah mukotrpnega plezanja in garanja med nevarnimi seraki in razpokami sta Damjan in Matjaž na veselje vseh nas končno dosegla vrh 7.086 m visokega Mount Kuna. Kljub veliki utrujenosti sta se vrnila v tabor II zelo hitro. Za sestop sta porabila samo 3 in pol ure.

Ker smo dobili vremensko napoved, ki je obetala znatno poslabšanje, smo se v bazi odločili, da ne bomo več poskusili vzponov na vrh. Zato se je tudi ekipa tri, ki je prespala v taboru I odločila, da sestopi. To jutro so tudi tabor II pospravili in opremo prinesli do enke. Isti dan smo iz baze krenili v tabor I tudi preostali člani odprave z namenom, da pomagamo odnesti z gore vso opremo. Kmalu se je odločitev pokazala za pravilno, kajti vreme je že začelo kazati zobe. Pri podiranju tabora I je že rahlo snežilo in preko sedla so se vlekle megle. Večina je zapustila tabor I, nekaj pa nas je počakalo Aleša in Matjaža. Aleš se je odločil pri povratku povzpeti še na približno 6.600 m visok White Niddle, kar mu je seveda uspelo. Matjaž ga je čakal na ledeniku, da skupaj sestopita preko nevarnih predelov.

Dušan je iz tabora ena smučal skoraj do baze. Smučal je približno 650 višinskih metrov.

Naslednji dan je bil dan za počitek in urejanje opreme.

Dan pozneje se je Dušan odpravil na ledenik pod goro Z 1 in opravil turni smuk. Največja naklonina je znašala okrog 45 stopinj. Presmučal je 450 višinskih metrov med ledeniškimi razpokami. Pri povratku v tabor je že lepo deževalo.

Naslednji osmi dan nas je dež namakal cel dan. Pošteno se je tudi ohladilo. Nato smo preostale dneve preživeli v glavnem v baznem taboru. Opravili smo nekaj vzponov na bližnje vrhove. Edino Aleš se je odločil za bolj konkreten vzpon na bližnjo 5.350 m visoko goro in jo poimenoval Peak Boza (bozha).

Končno je prišel tudi zadnji dan našega bivanja v pod goro in z veseljem smo se odpravili proti dolini drugačni hrani nasproti.

Odpravarski del smo končali vsi živi ter zdravi, pa tudi dobre volje nam ni zmanjkalo.

Vodja odprave : Tone Golnar