Maribor – Tkon

Pred nekaj dnevi sem z avtom v Tkon pripeljal vso potrebno opremo in zaloge za potovanje. Obenem sem pripravil tudi barko na dolgo plovbo, ki je bila pred menoj. Moja želja je odpluti vsaj do otoka Krfa v Grčiji, če bodo razmere ugodne, pa nadaljevati vse do Korinta.

Ko so bila vsa pripravljalna dela opravljena, sem se z avtom vrnil domov, saj ga nisem želel pustiti na parkirišču dva ali tri mesece, kolikor predvidevam, da bo trajalo jadranje. Naslednji dan sem se z avtobusom ponovno odpravil v Tkon, kjer se bo moja letošnja morska dogodivščina zares začela.

Tkon – Betina

Ponoči se je vreme krepko poslabšalo. Zvrstilo se je nekaj močnih nalivov, manjkalo pa ni niti bliskanja in grmenja. Tudi dopoldne so se plohe nadaljevale, zato začetek plovbe ni bil prav nič obetaven.

Kljub temu sem predvideval, da se bo vreme proti popoldnevu umirilo in bom še isti dan priplul do Murterja. Ko je bilo poldne že davno mimo, so se oblaki vendarle začeli trgati. Nekaj časa sem še okleval, nato pa se odločil, da odplujem.

Veter je medtem skoraj povsem ponehal, zato sem moral večino poti opraviti na motor. V Murterju sem se oskrbel z gorivom, nato pa plovbo nadaljeval proti Betini.

V Murterskem zalivu so postavili boje, zato sidranje tam ni več dovoljeno. Ker je vremenska napoved za ponoči napovedovala burjo s sunki do 50 vozlov, sem se v Betini privezal na prosto bojo in upal, da me zaradi tega ne bo nihče preganjal.

Betina – Rogoznica

Ponoči je res pihalo, vendar veter še zdaleč ni bil tako silovit, kot je napovedovala vremenska napoved. Noč je zato minila precej mirneje, kot sem pričakoval.

Malo po sedmi uri sem se odpravil v mesto in začudeno obstal pred zaprto trgovino. Preveril sem še drugo, vendar je bila tudi ta zaprta. Seveda ni bila odprta niti kapitanija, kjer bi moral poravnati letno pristojbino za plovbo v hrvaških vodah.

Na srečo je bila odprta vsaj pekarna, kjer sem kupil kruh, ki mi ga je že zmanjkalo. Medtem se je vreme lepo umirilo, napoved za ta dan pa je bila zelo ugodna.

Izplul sem iz Betine in se napotil proti Rogoznici. Po prijetnem jadranju sem tja prispel pozno popoldne. Le zadnjo uro plovbe je bilo morje precej nemirno. Maestral je napihal valove, ki so občasno dosegali tudi meter višine. Na srečo so prihajali v krmo in me niso preveč ovirali.

Zasidral sem se v preizkušenem zalivu ob hotelu Hotel Perla, kjer je noč minila mirno.

Rogoznica – Maslinica

Zjutraj sem se odpravil v trgovino Tommy, da bi dokupil nekaj zelenjave. Na žalost je bila izbira precej skromna. Po vrnitvi na barko sem pojedel zajtrk in odplul.

Današnji cilj so bili Pakleni otoki pri Hvaru. Ko sem zapustil zaliv, sem kmalu ugotovil, da danes tja ne bom prispel. Pihal je precej močan jugo, in to naravnost v premec.

Nekaj časa sem se trudil jadrati proti Hvaru, vendar sem napredoval prepočasi. Zato sem spremenil načrt in v ugodnem vetru jadral mimo Drvenikov proti otoku Šolti.

V zalivu blizu Maslinice sem našel primerno mesto za sidranje. Veter se je proti večeru povsem umiril, zato pričakujem mirno noč.

Maslinica – Sv. Nedjelja

Današnji cilj je bil zaliv na otoku Ščedro. Zjutraj sem najprej odnesel smeti. Na poti nazaj na barko pa sem pozabil privezati dingi. Čez nekaj časa sem pogledal proti obali in se začudeno spraševal, kaj neki počne pomožni čoln ob skalah.

Naslednji trenutek me je prešinilo, da je to moj čoln. Dan se torej ni začel najbolje. Po zajtrku sem odvezal barko od obale in dvignil sidro. Ko sem želel odpluti, mi je ugasnil motor. Takoj sem ugotovil, da sem pozabil pospraviti vrv s katero sem bil privezan na obalo. Ta se je ovila okoli osi in elise. Moral sem v vodo in popraviti svojo površnost. Morje je bilo povsem mirno in kmalu sem lahkotno drsel proti Hvaru.

Do Ščedra me je ločila še približno ura plovbe, ko so se začele težave, ob katerih so mi šli lasje – tisti, ki jih nimam – pokonci. Motor je začel pokašljevati in kmalu zatem ugasnil. Po ponovnem zagonu je sicer spet stekel, vendar le za kratek čas. In to se je ponovilo večkrat.

Ker sem bil blizu vasice Sv. Nedjelja, sem se odločil, da se ustavim v tamkajšnjem pristanu. Poklical sem Vlada in se z njim posvetoval o možnih vzrokih težav. Ko se je motor nekoliko ohladil, sem se lotil iskanja napake.

Kmalu sem ugotovil, da je bil precej zamašen filter goriva, ki ločuje vodo od goriva. Demontiral sem ga, ga temeljito očistil in upal, da je bil to pravi vzrok težav. Ker je bilo že pozno, sem preizkus delovanja motorja prestavil na naslednje jutro.

Sv. Nedjelja – Zaliv Banja na Korčuli

Današnji cilj je bil kakšen lep zaliv blizu mesta Korčula. Zjutraj sem še očistil prostor pod motorjem, ki je bil precej masten. Odzračil sem še filter goriva pred motorjem in upal, da sem odpravil težave. Startal sem motor, ki pa je po nekaj sekundah ugasnil. Po ponovnem zagonu pa je začel lepo delovati in tako je bilo vse do končnega cilja.

Po zajtrku sem v mirnem morju krenil na pot. Morje je bilo popolno brezvetrje. Šele na rtu Pelješca se je pojavil veter in tako sem zadnjo uro jadral v lepem tempu.

Zaliv Banja je precej velik in našel sem dober prostor za sidranje.

Zaliv Banja – zaliv Okuklje

Ponoči me je nekajkrat prebudilo škripanje sidrne uzde. Veter se sicer ni umiril, vendar ni bil tako močan, da bi me resneje motil. Zbudil sem se precej zgodaj in se brez zajtrka odpravil proti Korčuli.

Moral sem poravnati pristojbino za plovbo v hrvaških vodah. Sprva sem se nameraval privezati pred kapitanijo, vendar je bil veter dovolj neprijeten, da bi imel pri pristajanju precej težav. Zato sem nadaljeval do pomola v bližini marine. Po opravljenih formalnostih sem se odpravil proti današnjemu cilju.

Današnji cilj je bil zaliv Okuklje na otoku Mljetu. Napoved ni obetala omembe vrednega vetra in tako je bilo večji del poti. Kljub temu sem razvil jadra in nekaj malega vetra je vseeno prispevalo k hitrosti plovbe. Okoli 16. ure sem zaplul v zaliv in se zasidral. Kasneje sem izvedel, da naj bi bilo Okuklje najstarejše stalno naselje na Mljetu. Danes je to predvsem prijeten in dobro zaščiten zaliv, ki jadralcem ponuja varno zavetje. To noč ne bo škripanja sidrne uzde, saj je tukaj skoraj popolno brezvetrje.

Zaliv Okuklje - zaliv Smokovijenac

Noč je bila izjemno mirna. Zbudil sem se zelo zgodaj, zato sem še nekaj časa poležaval. Današnja etapa ni bila posebej dolga in nikamor se mi ni mudilo. Kljub temu sem odplul malo pred deveto uro, saj ni imelo smisla čakati. Vremenska napoved je obetala brezvetrje in res je bilo morje povsem gladko tudi po izplutju iz zaliva.

Okoli poldneva je začelo rahlo pihljati, vendar žal naravnost v premec. Tako sem po dobrih petih urah motoriranja priplul v Cavtatski zaliv. Zasidral sem se globoko v zalivu, saj sem moral dopolniti zalogo vode.

To je bilo hitro opravljeno, nato pa sem se odpravil v mesto poiskat policijsko postajo in kapitanijo, kjer sem nameraval naslednje jutro opraviti odjavo iz države. Dobro, da sem to uredil že danes, saj predvsem policijske postaje brez pomoči domačina verjetno ne bi našel. Med pohajkovanjem po mestu sem izvedel še zanimivost, da je bil današnji Cavtat v rimskih časih znan kot Epidaurum in je bil pomembno naselje že dolgo pred nastankom Dubrovnika.

Ko sem se vrnil na Ambro, sem si začel pripravljati kosilo. Takrat pa se je pripeljal uslužbenec in mi razložil, da je sidranje v zalivu plačljivo. V miru sem pojedel kosilo, nato dvignil sidro in se privezal na prosto zasebno bojo v upanju, da me njen lastnik ne bo pregnal.

Predvideval sem, da se uslužbenec luške kapitanije ne bo več vrnil, vendar je bil to račun brez krčmarja. Kmalu se je znova pojavil in mi precej osorno razložil, naj se ne delam norca iz njega, ko sem omenil, da ne sidram več. Ni povsem jasno, na kakšni osnovi mi je prepovedal privez na zasebno bojo. Vztrajal je, da se odstranim ali pa plačam pristojbino za sidranje, ki se mi je zdela absurdno visoka – štiri evre za vsak dolžinski meter barke.

Ni mi preostalo drugega, kot da se odpravim skoraj dve milji stran, kjer me ne bo nihče več preganjal. Na srečo je vremenska napoved za noč obetala popolno brezvetrje. Kljub temu sidrišče ni posebno prijetno, saj se Ambra neprestano ziblje. Upam, da se bo morje vsaj ponoči nekoliko umirilo.

Zaliv Smokovijenac - Herceg Novi

Zbudil sem se še pred sončnim vzhodom. Nisem se dolgo obotavljal in odplul proti zalivu Cavtatska luka. Na pomolu je bilo še dovolj prostora, zato sem Ambro bočno privezal ob obalo. Pogled mi je takoj pritegnila tabla s cenami uporabe pomola. Enotna cena za plovila do 25 metrov dolžine je znašala kar 100 € na dan.

Nekaj časa sem premleval, ali naj barko pustim privezano med obiskom kapitanije ali jo raje prestavim na carinski pomol. Na koncu sem se odločil za drugo možnost. Luški kapetan seveda ob predvideni uri ni bil na svojem delovnem mestu. Ko sem opravil vse formalnosti, sem se vrnil na barko in se, kljub temu da bi moral že izpluti, še enkrat zasidral ter si pripravil zajtrk. Pred menoj je bilo več kot pet ur plovbe.

Morje je bilo ponovno skoraj povsem mirno, le rahel veter je pihal naravnost v premec. Tako sem večino poti prejadral oziroma premotoriral po gladki morski površini.

Pristajanje na policijskem pomolu v Zeleniki pa se je izkazalo za precej zahtevnejše, kot sem pričakoval. V zaliv je pihal neprijeten veter, sam pomol pa je za manjša plovila precej neugoden. Seveda tudi policista ni bilo nikjer na spregled, da bi mi pomagal pri privezu.

Po opravljenih mejnih formalnostih sem začel iskati primerno mesto za prenočevanje. Na koncu sem našel prosto bojo pred marino v Herceg Novem. Rt Prevlaka, mimo katerega sem priplul v Boko Kotorsko, že stoletja označuje vhod v enega najlepših in najbolje zaščitenih zalivov na vzhodni obali Jadrana.

Bilo je že pozno popoldne in ni mi bilo do kuhanja, zato sem se odpravil v mesto in si v eni izmed restavracij naročil kosilo. Cene so tukaj precej bolj prijazne kot na Hrvaškem. Po nekaj dneh sidranja v odmaknjenih zalivih je bilo prijetno spet sedeti v restavraciji in opazovati vrvež na obalni promenadi. Po poznem obroku sem se še sprehodil ob morju, nato pa se vrnil na Ambro.

Herceg Novi – Zelenika – Herceg Novi

Načrt za ta dan je bil pripluti do pristanišča Bar. Glede na precej močan jugo pa je bilo vprašanje, ali mi bo to sploh uspelo. Na mojo grozo je motor po dobrih petnajstih minutah začel izgubljati obrate. Spet se je pojavila težava z dovodom goriva. Očitno pred dnevi nisem povsem odpravil napake.

Bil sem še sredi zaliva in sprva sem se odločil, da se zasidram v kakšnem mirnem kotičku ter poskusim odpraviti težavo. Do tja pa je bilo še več kot uro in pol plovbe, motor pa je vse pogosteje trokiral. Ker sem bil nedaleč od marine v Zeleniki, sem se odpravil tja. Ambro sem privezal na pomol in šel vprašat, ali lahko ostanem privezan za čas popravila. Na srečo sem dobil dovoljenje.

Ko sem se nekoliko umiril, sem se lotil dela. Ponovno sem razstavil filter goriva in že na prvi pogled se mi ni zdel v najboljšem stanju. Z njim sem stopil do mehanika in ga vprašal, kako ga naj očistim. Pogledal ga je in dejal, da pride v poštev samo menjava. Bil je zelo prijazen in je poklical trgovino z rezervnimi deli, kjer so potrdili, da imajo ustrezen filter na zalogi.

Pošteno sem si oddahnil. V mislih sem namreč že načrtoval, kako bom filter naročil od doma in nato več dni čakal na dostavo. Ko sem prišel v trgovino, me je novi filter že čakal na pultu. Na poti nazaj sem opazil še trgovino z navtično opremo in iz radovednosti preveril, ali imajo enak filter tudi tam. Imeli so nekaj podobnega, vendar je bila cena skoraj trikrat višja kot v trgovini z avtomobilskimi deli.

Ta dan je bil za nadaljevanje plovbe izgubljen. Po opravljenem popravilu sem se vrnil v Herceg Novi in se ponovno privezal na bojo. Morda pa je bilo vse skupaj celo sreča v nesreči. Če bi se odpravil proti Baru, bi bila plovba ob močnem jugu zelo naporna, težave z motorjem pa bi bile tam precej bolj neprijetne. Včasih se šele zvečer izkaže, da prisilna sprememba načrtov sploh ni bila najslabša stvar, ki se ti lahko zgodi.

Pozno zvečer se je razvila močna nevihta in prav vesel sem bil, da sem privezan na boji in ne zasidran. Noč je bila nemirna. Morje se nikakor ni hotelo umiriti, boja pa je večkrat butnila ob Ambro, tako da sem spal bolj malo.

Zjutraj sem imel občutek, da sem izgubil cel dan. Ko pa sem zvečer poslušal veter in opazoval razburkano morje, sem si moral priznati, da mi je motor s svojo muhavostjo morda naredil večjo uslugo, kot sem sprva mislil.

Herceg Novi – Bar

Za ta dan je bila vremenska napoved precej ugodna. Predvideval sem, da bom imel od deset do petnajst vozlov vetra z leve strani. Napovedana je bila burja, ki pa pogosto piha v nepredvidljivih sunkih. Motor sem ugasnil že v zalivu. Ni minilo veliko časa, ko me je presenetil sunek z 28 vozli. Že nekaj minut pozneje pa je vetra ostalo manj kot deset vozlov. Takšne hitre spremembe so se vrstile skoraj dve uri.

Nato se je veter nekoliko ustalil in uspelo mi je nastaviti jadra tako, da je Ambra lepo drsela s hitrostjo med pet in šest vozli. Po dobrih treh urah se je veter ponovno začel spreminjati. Nekaj časa sem celo motoriral, nato pa je potegnil zmeren severozahodnik. Zadnji dve uri sem tako lagodno jadral z vetrom v krmo.

Bolj ko sem se približeval Baru, višji so postajali valovi. Zaplul sem do policijskega pomola, vendar nisem dobil dovoljenja za prenočevanje. Moral sem zapustiti varen zaliv. Na črpalki sem dopolnil zalogo goriva, nato pa se odpravil sidrat pred plažo.

Sidro je dobro prijelo, Ambro pa je neusmiljeno valjalo. Valovi severozahodnika so prihajali naravnost v zaliv. Da bi se za nekaj časa odpočil od zibanja, sem se odločil oditi z dingijem na obalo. Počasi sem veslal in opazoval, kje bi lahko pristal. Ker ni bilo primernega pomola, sem se namenil proti plaži.

Pri tem nisem bil dovolj pozoren na valove, ki so prihajali za menoj. Kakšnih pet metrov pred obalo me je dohitel večji val in me skupaj z dingijem prevrnil. Zvlekel sem čoln na plažo, ožel obleko in se, nekoliko bolj moker in nekoliko manj dostojanstven, odpravil nazaj na Ambro.

Medtem se je veter obrnil na severnik in Ambro je valjalo še močneje. Nisem bil pripravljen pretrpeti še ene takšne noči, zato sem dvignil sidro in se odpravil v marino. Imel sem srečo, da so mornarji našli še eno prosto mesto, saj je bila marina skoraj povsem zasedena.

Kmalu se je izkazalo, da je bila to zelo modra odločitev. Severni veter se je še naprej krepil. Varno privezan v marini sem poslušal žvižganje vetra skozi jeklenice in si tiho čestital za pravočasno sprejeto odločitev.

Tistega večera sem se znova spomnil, da je pri jadranju včasih največja modrost pravočasno priznati, da udobje marine ni znak šibkosti, ampak preudarnosti.

Bar – Shengjin

Kljub temu da sem bil varno privezan v marini, nisem skoraj zatisnil očesa. Veter je tako neusmiljeno tulil med jambori, da mi ni dal zaspati. Zjutraj naj bi marino zapustil pred sedmo uro, kot smo se dogovorili z mornarjema, ki sta plačilo očitno raje pospravila v svoj žep. Nisem se preveč oziral na to. V miru sem pozajtrkoval in se nato odpeljal do pomola za odjavo. Obmejne formalnosti so bile hitro opravljene. Mimogrede sem v bližnji navtični trgovini kupil še albansko zastavo.

Veter je skoraj popolnoma upadel, tako da je spet veselo zabrnel motor. Kmalu se je pojavil rahel krmni veter, ki mi je ob dvignjenem prednjem jadru dodal nekaj malega hitrosti. Po kakšnih treh urah pa se je začel krepiti severozahodnik in kmalu je Ambra ob samem prednjem jadru drvela z več kot petimi vozli.

V Shengjin sem priplul po šestih urah solidnega jadranja. Bilo je že popoldne in severozahodnik je v zaliv pošiljal precej visoke valove, zato me je nekoliko skrbelo, ali bom našel primerno zavetje. Izkazalo se je, da je valobran dovolj velik, zato sem se za njim zasidral v plitvejši vodi.

V Albaniji imajo nekoliko nenavaden način prijave, saj moraš za vstop v državo obvezno najeti agencijo, ki uredi vse formalnosti. Agent me je že čakal in hitro sva opravila potrebno. Poskušal sem izvedeti, zakaj je za navaden prehod meje potrebna pomoč agencije, vendar z njegovimi odgovori nisva prišla prav daleč. Na koncu sem nad razlago preprosto obupal.

Po kosilu sem se kljub utrujenosti odločil, da se odpravim na sprehod po mestu. To se je izkazalo za dobro odločitev. Na promenadi je bilo ogromno sprehajalcev, česar doma nisem vajen. Zdelo se mi je, kot da je na večerni sprehod prišlo celo mesto, dekleta pa so seveda želela biti opažena.

Pozornost mi je pritegnilo še nekaj podrobnosti. Povsod je bilo veliko otrok in presenetljivo veliko nosečnic. Opazil sem tudi, da skoraj ni bilo ljudi, posutih s tetovažami, ki so pri nas postale že skoraj nekaj vsakdanjega. Čeprav je Albanija večinsko muslimanska država, tega v vsakdanjem življenju skoraj ni bilo opaziti. Mlada dekleta so bila oblečena povsem po zahodni modi. Veliko jih je nosilo dolga krila, h katerim so se presenetljivo pogosto podali goli hrbti. Tudi samo mesto je delovalo sodobno in urejeno ter ni dajalo občutka zaostalosti, kakršnega bi marsikdo morda pričakoval.

V Albanijo sem priplul z nekaj predsodki, odplul pa z občutkom, da je marsikatero državo bolje spoznati na lastne oči kot skozi pripovedi drugih.

Na sprehodu sem nameraval ostati kakšno uro, a se je ta raztegnil na skoraj tri. Še naprej bi z zanimanjem opazoval živahen utrip mesta, vendar me je utrujenost nazadnje le pregnala nazaj na Ambro.

Shengjin - Drač

Zjutraj sem odveslal do Yacht Cluba, kjer me je čakal dokument o opravljeni prijavi. Današnji cilj je bilo mesto Drač, oddaljeno 33 milj. Vremenska napoved je bila zelo ugodna in je obetala večinoma brezvetrje. Nekaj malega vetra je sicer bilo in mi je vsaj malo pomagalo pri hitrosti. Morje pa je bilo večji del poti mirno.

Med plovbo ob albanski obali me je ves čas spremljal neprijeten občutek zaradi plitvega morja. Kljub temu da sem bil več kot miljo oddaljen od obale, se je globina gibala okoli desetih metrov, voda pa je bila motna. Človek ima občutek, kot da pluje tik ob obali.

Med plovbo sem se zavedel, da mi je psihični pritisk začel popuščati. Spremljal me je vse od izplutja v Tkonu. Pot do Črne gore mi je bila sicer znana, pa sem imel kljub temu ves čas nekakšen tesnoben občutek. Šele ko sem zaplul v albanske vode, sem dobil občutek, da se bodo stvari dobro iztekle. K boljšemu razpoloženju je verjetno prispevalo tudi izboljšanje vremena.

Morda sem šele tistega dne dokončno dojel, da sem res na poti in da me čaka še veliko lepega.

V zaliv pred Dračem sem priplul nekoliko prej, kot mi je kazala navigacija. Zasidral sem se v bližini komercialne luke v plitvi vodi. Na žalost sidrišče ni zaščiteno pred južnimi vetrovi, ki so bili napovedani za naslednji dan.

Po kosilu sem se odpravil v mesto dopolnit zaloge hrane. To se je izkazalo za precej večjo težavo, kot sem pričakoval. Najprej sem moral skozi tovorno luko in mimo kamionskih terminalov. Ko sem končno prišel do ceste, sem ugotovil, da je ta ograjena z visoko ograjo. Skoraj dva kilometra sem hodil ob njej, na koncu pa me je pričakala še rampa, kjer je uslužbenec želel videti dokumente.

Nakup v trgovini sem opravil na hitro in se odpravil nazaj proti barki. Tokrat mi je bila sreča naklonjena. Ustavil mi je že prvi avto, ko sem štopal, in mi prihranil skoraj pol ure pešačenja.

Na Ambri sem poklical Vlada in Matejo, ki sta srečno priplula do Krfa. Predvidevam, da me bosta počakala v kakšnem mirnem zalivu.

Ambra je tistega večera mirno počivala na sidru, meni pa se ni več nikamor mudilo. Po dolgem času sem imel občutek, da nisem več obremenjen z vprašanjem, ali bo vse potekalo po načrtih. Preprosto sem bil tam, kjer sem želel biti.

Drač

Ta noč je bila čisti obup. Predvideval sem, da se bo morje umirilo, vendar je celo noč valjalo, tako da nisem zatisnil očesa niti za minuto. Ob pol petih zjutraj sem obupal in se odpeljal v pristanišče ribiških ladij. Tam je bil božanski mir. Poskusil sem zaspati, a ni šlo.

Odločitev, da ta dan naredim vsaj deset milj in se skrijem pred jugom za polotok, je padla v vodo. Ostal sem v pristanišču in ga izkoristil za vzdrževanje. Motorju sem dolil olje, prav tako tudi menjalniku.

Včeraj sem se želel z dingijem odpeljati na obalo, pa Mercury ni sodeloval. Razstavil sem vplinjač in ga očistil ter ugotovil, da igla popolnoma ne zapira dovoda goriva. Verjetno bo treba ta del zamenjati. Med plovbo od Herceg Novega do Bara sem natrgal tudi glavno jadro. Takoj sem ga začasno popravil z lepilnim trakom, danes pa sem ga še zašil.

Popoldne je bil čas za pripravo kosila. Med kuhanjem so me poklicali iz sosednje barke in mi dali vedeti, da bodo izpluli. Seveda sem se takoj umaknil, ker sem jim bil v napoto. Ob tem pa sem pozabil ugasniti plin in mi je juha prekipela.

Šel sem še na obalo in po pomolih iskal vodovodno pipo, da bi dopolnil zalogo vode. Žal vode nikjer ni bilo na voljo.

Drač – zaliv Shën Janit

Vstal sem še pred sončnim vzhodom in izplul takoj, ko je sonce pokukalo izza obzorja. Morje se še vedno ni umirilo. Čakala me je dolga etapa. Namen je bil pripluti do mesta Vlora, saj do tja ni bilo primernega mesta za sidranje.

Dobrih sto kilometrov dolga plovba je bila precej monotonih. Obala je bila nezanimiva in neposeljena. S takšno obalo Albanci težko računajo na navtični turizem. Okoli desete ure se je dvignil ugoden veter in motorju vsaj nekoliko pomagal premagovati razdaljo.

Nekaj časa sem imel ponovno zelo neprijeten občutek zaradi plitve vode. Bil sem več kilometrov oddaljen od obale, globina pa je občasno padla pod šest metrov. Zaradi tega sem obrnil nekoliko bolj proti zahodu in se še dodatno oddaljil od obale.

Navigacija mi je že kazala, da naj zavijem levo proti jugovzhodu, vendar sem v daljavi opazil rt, za katerega sem bil prepričan, da ga moram najprej obpluti in šele nato nadaljevati proti Vlori. Na levi se je vlekla neprekinjena nizka obala, ki ni dajala pravega občutka položaja. Šele ko sem se približal rtu in otoku pred njim, sem ugotovil, kje pravzaprav sem.

Spremenil sem načrt in našel lep zaliv pred rtom, ki je nudil solidno zaščito pred južnimi vetrovi. V zalivu sta bili že zasidrani dve jadrnici, kar je pomenilo, da nocoj vendarle ne bom sam.

Po dolgem in precej enoličnem dnevu je bil pogled na miren zaliv pravo olajšanje. Včasih se najboljši cilji dneva rodijo prav takrat, ko opustiš prvotni načrt in se prepustiš trenutku.