Popoldne sem pristal na letališču v Vancuvru in si poiskal avtobusni prevoz za Whistler. Po dobrih dveh urah vožnje sem pod večer prispel in ga poklical. Povedal mi je, da ga trenutno ni doma, ker je v Tyax Lodgu, kjer dela. Mike je gorski vodnik in vodnik za helikoptersko smučanje. Tyax Lodge se nahaja v hribih 100 km severno od Pembertona. Lokacija Tyax Lodga

Naročil mi je naj grem k njemu domov in naslednji dan se slišiva. Našel sem prevoz v 30km oddaljeni Pemberton, kjer je imel hišo. Naslednji dan me je Mike poklical in mi povedal, da bo poskusil urediti prevoz v Tyax Lodge. Od vodje službe je dobil privolitev za mojo namestitev v depandansi, kjer so imeli sobe vodniki. In res me je dopoldan poklical in mi povedal, da gre na pot v lodge uradni fotograf, ki me bo vzel s seboj.

V zameno za polno oskrbo bom moral malo pomagati vodnikom. To je pomenilo, da bo moje delo pomoč v delavnici s smučmi in vožnja štirikolesnega motorja s katerim bomo pripeljali malico in pijačo do helikopterjev. Seveda sem z veseljem pristal na take pogoje dela.  V zameno sem dobil brezplačno bivanje in hrano. V delavnici sem pomagal, ko je bilo zunaj slabo vreme in nisem mogel na turo.
    Ob prihodu je bilo strupeno mrzlo in zato sem s turo počakal na malo ugodnejše vreme. Kmalu po prihodu sem se zagledal v bližnjo grapo, ki se je dvigala nedaleč proč od našega bivališča.

Vprašal sem vodnike ali vedo kako se grapa imenuje in ali je že preplezana. Vsi so me čudno gledali, češ 'Zakaj pa bi lezli po grapi, saj imamo helikopterje'. Torej nihče ne ve imena in ali je bil opravljen vzpon po njej. Odločitev ni bila težka. En dan po opravljenih dopoldanskih dolžnostih sem vrgel nahrbtnik z vso potrebno opremo in se podal proti grapi. Pred odhodom me je Mike opozoril naj bom previden, ker se je temperatura dvignila in teren v grapi je bil kot nalašč za krasen plaz! Nekaj časa sem se prebijal skozi gosto podrastje in po kakšni uri končno vstopil v grapo.  Na začetku je bila grapa dokaj položna. Kmalu pa se je naklon povečal in se približal 45°. V najbolj strmem delu se je grapa sumljivo zožala in imel sem neprijeten občutek nevarnosti. In ni me varal. Ko sem želel prečiti grapo je pod menoj sumljivo počilo in sneg se je sesedel za nekaj centimetrov. Obstal sem kot kip in samo čakal, da začnem drseti v dolino s plazom vred.
Na srečo se to ni zgodilo. Previdno sem se ritensko umaknil in izbral pot skozi gosto nizko gorsko drevje, kjer sem se počutil bolj varnega. Napredovanje po in med borovci je bilo zelo naporno, zato sem po kakih 50 višinskih metrih spet poskusil srečo v grapi. Sneg je bil malo bolj stabilen vendar sem imel slab občutek in sem grapo karseda hitro prečil in nadaljeval na drugi strani. Po nekaj urah utrudljivega plezanja sem končno stopil na vrh, ki se imenuje 'Cinnamon peak'. Višina na gps-ju mi je kazala cca 2100m. Torej sem opravil 900 višinskih metrov. Grapo sem poimenoval 'Cimetova grapa'. Sledil je še spust na smučeh v dolino. Zgledalo je, da ne bo večjih težav, razen v predelu, kjer je bila velika nevarnost, da sprožim plaz. Kritično mesto sem presmučal čisto ob robu grape in na srečo se plaz ni sprožil.

V lodgu so me že nestrpno pričakovali, ker so že zdavnaj zaključili smuko s helikopterji in se je že zmračilo. Mike in ostali so si oddahnili, ko sem se pojavil v glavni jedilnici. Čestitali so mi za opravljen vzpon s pripombo, da sem pač norec, kajti noben pameten človek naj ne bi rinil tja gor peš in potem dol smučal, ko pa je naokoli toliko krasnih terenov za smuko. Res je okoli mnogo krasnih terenov, vendar je večina predaleč za peš dostop.

Po dnevu ali dveh počitka sem si izbral še en cilj, ki pa je bil bolj oddaljen. Kar dolgo sem sledil cesti in potem zavil na slepo v hrib. Prebijal sem se skozi gozd in po nekaj urah dosegel vrh, ki mu ne vem imena. Spet sem presegel višino 2000m in potem iskal lepe prehode za smuko v dolino. Ko sem spet prišel na cesto, sem srečal dva možaka, ki sta se odpravljala v dolino z avtom. Po hribih sta se podila s snežnimi sanmi! Prijazno sta me vzela s seboj in mi prihranila okoli dve in pol uri pešačenja. V naselje sem prišel še ob dnevno svetlobi. Ker vodnikov še ni bilo iz smuke sem si privoščil steklenico vina v toplem bazenu na balkonu depandanse, kjer smo imeli sobe.

Naslednji dnevi so minevali v jutranjih sestankih in potem nekaj malega dela v delavnici. Nato pa uživanje v sprehodih okoli jezera ob hotelu in seveda v dobri hrani in pijači.

Čas je še prehitro tekel in prišel je dan ko sva se z Mikom odpravila na pot v njegov domači Pemberton. Doma sva našla njegovega brata, ki je prišel na obisk iz Kalifornije. Naslednji dan smo se odpravili na turno smuko v okolico Whistlerja. Po lepem turnem smuku smo zvečer zavili v restavracijo na fino večerjo in pozno ponoči nazaj v Pemberton.
In že je prišel dan mojega odhoda. Mike je delal, zato me je Dave odpeljal v Whistler, kjer sem ujel avtobus za letališče v Vancuvru, od koder sem poletel domačim krajem naproti.