Vrhovi Atlasa v Maroku se dvigajo preko 4000m visoko in ponujajo kar nekaj možnosti za turno smuko.

       Že nekaj časa se mi je po glavi podila ideja, da bi šel smučat v Afriko. Če sem komurkoli omenil smučanje v Afriki me je samo čudno pogledal ali pa me vprašal ali mislim na smučanje po pesku. Na moj odgovor, da ne mislim na smučanje po pesku ampak na snegu je sledilo vprašanje 'kje boš pa našel sneg v Afriki'.

       Igorju Drstvenšku sem omenil smučanje v Maroku in takoj je zastrigel z ušesi in odgovoril, da ga zadeva zanima. Ni potreboval dosti časa za odločitev. Kar takoj so stekle priprave na odhod, kajti časa ni bilo na pretek. Uredila sva vozovnice in tako sva 28. marca 2008 bila na poti v Benetke na tamkajšnje letališče. Let je trajal kake 4 ure in pristali smo na letališču v Marakešu. Na parkirišču pred letališčem sva se s taksisti takoj začela pogajati za prevoz pod hrib. Po krajšem pogajanju in po mojem neuspešnem iskanju avtobusnega prevoza sva se stlačila v star mercedes in odhiteli smo na 120 km dolgo pot. Med potjo smo skoraj izgubili vreči z najino opremo, ki sta bili slabo privezani na strehi avtomobila.

       Po dobri uri vožnje smo prispeli v vas Imlil od koder je bilo treba nadaljevati peš. V vasi sva najela mulo za prenos najine opreme do gorske koče. Na najino razočaranje nama je mulovodec razložil, da bo mula nesla opremo samo do snežne meje. Pred odhodom sva se še malo okrepčala v lokalni 'restavraciji' in nakupila nekaj hrane za seboj. Odpravili smo se na pot in kmalu se je tudi mulovodec spravil na mulo in se pustil nesti. Po kakih treh urah zložne hoje smo prispeli do snežne meje in najina oprema se je preselila iz mulinega hrbta na najina! Bili smo že na višini okoli 3000 m in to se je že poznalo po najinem dihanju. Kmalu sva srečala dva nosača, ki sta bila namenjena v dolino. Ponudila sta se, da nama neseta opremo do koče. Po krajšem pogajanju sta le pristala na najino ceno in naju odrešila muk. V slabi uri smo prispeli do koče, ki je bila precej velika. Dobila sva ležišči v veliki sobi in se namestila.

JBEL TOUBKAL 4167m

29. marec 2008

      Vremenska napoved za naslednji dan je bila ugodna. Po zajtrku sva se takoj odpravil na najin prvi cilj, na najvišji vrh pogorja JBEL TOUBKAL. Kmalu sva dohitel dva avstralca, ki sta se na pot odpravila skrajno neprimerno opremljena in temu primerno tudi izkušena. Dereze, ki sta si jih sposodila v koči, sta neuspešno poskušala pritrditi na tenis copate. Namestila sva jima dereze in posodila svoje cepine in jima razložila kako jih uporabljati. Na srečo sta kljub temu varno prispela na vrh in nazaj do koče. Midva sva z vrha odsmučala po drugi poti, ki je bila bolj strma in za smuko bolj zanimiva. Proti koncu sva iskala snežne prehode, tako, da sva presmučala kar se da največ višinske razlike. Nabrala sva preko 1000 višinskih metrov. Po uspešni turi se je prilegel prigrizek, ki pa ni bil ravno razkošen. Po poznem kosilu pa seveda obvezen čaj in malo klepeta z ostalimi planinci.

TIMESGUIDA 4089m

30. marec 2008

       Po zajtrku sva se v prekrasnem vremenu odpravila proti najinemu drugemu vrhu Timesguida. Sledila sva skupini smučarjev po dolgi dolini. Ko smo prispeli do sedla se je druga skupina odločila za spust proti koči, midva pa sva nadaljevala pot do naslednjega sedla in nato po grebenu na vrh. Spust s smučmi je nato potekal po snežnem pobočju, ki ga je razbičal južni veter. Smuka je bila skoraj nemogoča, prav tako pa se ni dalo iti peš zaradi globokih brazd. Po dobri uri težavnega prebijanja preko snega sva prispela do strme grape, ki je obljubljala lepšo smuko. Naslednjih 150 višinskih metrov je bila smuka vrhunska in nato dolg spust po pobočju do koče.

AFELLA 4043m

31. marec 2008

       Zadnji dan najinega obiska Atlasa sva se namenila na 4043 m visok vrh AFELLA. Pot naju je vodil po strmi grapi nasproti koče. Ko sva prispela na sedlo sva se odločila, da tukaj pustiva smuči in nadaljujeva peš. Malo sva se spustila po eni grapi in kmalu našla strmo grapo, ki je vodila na vrh. Plezala sva po približno 45 stopinj strmi grapi. Razmere so bile odlične in zato tudi najino razpoloženje. Po kratkem počitku in sončenju na vrhu sva se vrnila do sedla, kjer sva pustila smuči in odsmučala do koče.

       Najin smučarski del potovanja se je tako končal in naslednji dan sva čakala na naročeno mulo, da nama nese opremo v dolino. Ker mule nisva dočakal sva se morala odločiti, da bova osla midva. Tako sva naložila vso najino opremo na hrbte in se odpravila na dolgo pot v dolino. Pot se je vlekla bolj kot sva pričakoval. Zato sva kar precej bentila nad nezanesljivostjo domačih gonjačev mul. Po dolgih štirih urah mukotrpnega sestopna sva končno prispela v vas Imlil. Tukaj sva srečala angleža s katerim sva se prejšnji večer pogovarjala in nama je obljubil prevoz do Marakeša. In res se je kmalu pripeljal šofer v terenskem vozilu. Na hitro smo naložili opremo in se odpravili. V Marakešu sva šla v hotel in pod zaslužen tuš.