Vožnja z avtobusom ni preveč zanimiva. Pot nas vodi mimo jezer in osušenih travnikov polnih ovac. Malo sem razočaran nad lepotami Nove Zelandije. Pokrajina je enolično rumena od posušene trave. Gozdov je zelo malo in še ti so majhni. Pričakoval pa sem obilo zelenila kot so mi ga obljubljali sogovorniki v Avstraliji. Pozneje sem izvedel, da je ta del pokrajine prizadela izredna suša in so celo črede ovac bile ogrožene. Farmarji so dobivali pomoč v senu iz cele države.
Med potjo se šofer pokaže, da ni samo šofer ampak tudi turistični vodič, saj nam razlaga zanimivosti mimo katerih se peljemo. Pove nekaj besed o prvotnih naseljencih in njihovih tegobah. Na žalost pa vsega nisem razumel zaradi močnega dialekta. ki ga je uporabljal. Po petih urah neprijetne vožnjo po ovinkastih cestah končno prispemo v vasico Mt. Cook. Izstopim pri prvem hostlu (YHA). Medtem ko si ogledujem oglasno desko in iščem sporočilo zame se prikaže Igor. čakal me je na končni postaji in na srečo vprašal šoferja po meni. Ta mu je povedal kje sem izstopil in tako je prišel pome.
Igor, Špela in Mirko so prispeli prejšnji dan. V upanju, da pridem vsaj danes, kot smo se dogovorili, so že uredili vse za prevoz na hrib. Tako mi ostane zelo malo časa, da prepakiram stvari iz potovalne vreče. Kar pred hotelom zmečem vse na tla in izberem potrebno alpinistično opremo. Manjkajoči cepin sem si sposodil pri gorskih vodnikih. Na hitro kupim še nekaj hrane in že je tu kombi, ki nas odpelje na letališče. Za prevoz s helikopterjem plača vsak 150 NZ$, kar se mi je zdelo zelo dosti. Vendar nam helikopter prihrani 20 km pešačenja po dolini in nato še vzpon do platoja z zavetiščem, ki je na višini 2200m. Za vse je ta prevoz dokaj razburljiv, kajti vsi se prvič peljemo s helikopterjem. Polet je precej podoben guganju na gugalnici zaradi vetra, ki piha tako kot, da bi se hudič z vajeti strgal. Pilot nam pove, da bo na platoju še močneje pihalo in zaradi tega ne bo mogel pristati. Lebdel bo v zraku in mi moramo kar se da hitro sneti našo opremo iz posebne košare nameščene na podstavku helikopterja, da bo lahko čim hitreje odletel. Kljub vetru pilotu uspe pristati in mi hitro poberemo stvari iz košare. V trenutku ko mu damo znak, da smo pobrali vse, odleti v dolino.
Namestimo se v koči, ki je odlično opremljena s kuhalniki in posodo. Tudi vode je na pretek in ne bo nam treba taliti snega. Šele tu izvem, da se je Igor odločil za vzpon na Mt. Cook po smeri Zurbrigen. Vstop v smer, ki jo vidimo iz koče pa se meni zdi precej vprašljiv. Vodi med seraki in kaj lahko se zgodi, da je tam tudi kakšna ledeniška razpoka, ki nam bo precej otežala prehod. Špela pa ves čas navija za normalen pristop po smeri Linda.
Veter pa vedno močneje tuli okoli koče in jo od čas do časa pošteno strese. Ni čudno, da je pritrjena z jeklenicami. Tudi oblaki so vedno gostejši in naš odhod predviden za ob eni uri zjutraj je vedno bolj vprašljiv. Zgodaj se spravimo v spalke, da si vsaj malo odpočijemo pred napornim vzponom. Vendar zaradi vse močnejšega vetra, ki potresa kočo ne morem zaspati.
Vstanem ob pol eni uri in grem pogledat kakšne so razmere. Zunaj je obupno. Veter še vedno tuli z nezmanjšano močjo in tudi vrhovi so zabasani z oblaki. Kmalu se mi pridružita še Igor in Mirko. V daljši razpravi napravimo nov načrt katerega prvi del je odhod nazaj v spalke.
Zjutraj se zbudimo v prekrasen sončen dan skoraj brez vetra. Igor se malo jezi, ker nismo ponoči štartali, meni pa je kar prav. Po zajtrku najprej malo slikamo za sponzorje in malo kar tako. Nato pa pričnemo izvajanje drugega dela načrta. Odpravimo se pod smer, da si utremo vstopno pot v smer. To se je pokazalo kot zelo modra odločitev. Špelo in Mirkota sva pustila pod vstopom v smer in z Igorjem splezala dva raztežaja. Pokazalo se je, da je vstop še težji kot sem predvideval jaz. Skoraj zagotovo ga Špela ne bi zmogla in tudi Mirko še nima izkušenj v ledni plezariji.
Obrnila sva in vrnili smo se v kočo kamor sem prišel jaz v popolnoma premočenih čevljih in že je kazalo, da je z mojo plezarijo konec. Vendar se tako zlahka vseeno ne predam. Spravil sem se sušit čevlje kar nad kuhalnikom in jih v dobri uri skoraj čisto posušil.
Tako se je izkazalo, da nam je slabo vreme naredilo uslugo, kajti v nasprotnem primeru bi se sredi noči zapodili v smer Zurbrigen in ni nujno, da bi jo tudi zmogli. Zmanjkalo pa bi tudi časa za naskok po smeri Linda.
Ponovno smo se spravili v spalke zelo zgodaj v upanju, da bo naslednji dan vsaj takšen kot je bil današnji. Na žalost nam tudi ta večer ni bil namenjen zgodnji spanec in to zaradi skupine zelo neobzirnih planincev, ki se jim ni mudilo spat.
Vstanemo malo polnoči in noč je da si lepše želeti ne bi mogli. Nebo je polno zvezd in luna osvetljuje ledenik, da je skoraj tako svetlo kot podnevi. Hitro se napravimo in ob 15 minut čez eno uro odrinemo. Sneg je dodobra pomrznil tako da drži človeško težo. Prvi del poti po ledeniku teče brez težav in hitro napredujemo. Ko pridemo do prvih ledeniških razpok se navežemo in s tem razbremenimo Mirka, ki je nosil vrv. Odločim se da bom zadnji v navezi tako da jih bom lahko imel na očeh. Ne skrbi me za Igorja in tudi za Mirka ne preveč, nekaj skrbi mi vzbuja Špela za katero nisem prepričan, da je dorasla nalogi, ki je pred nami. Na srečo vodi skozi labirint ledeniških razpok drobna sled od prejšnjih navez. Nekatere razpoke so zelo široke, nekatere pa komaj opazimo in te se mi zdijo nevarnejše. Vsem razpokam se ni moč ogniti in kmalu se začnejo prečenja mostov. Nekaj malih zapletov s Špelo, vendar kljub vsemu lepo napredujemo. Po treh urah lagodnega plezanja med in preko razpok postane plezarija resna. Igor se odloči za strmo grapo, čeprav jaz menim, da bi morali še malo nadaljevati do grebena po katerem vodi normalna smer. Vendar mu ne oporekam. Sedaj nima preveč smisla debatirati o tem kje bomo šli.
Okoli nas nenehno grmi in poka. Kljub izrednemu mrazu se lomijo seraki in leti kamenje, da je slišati prav grozljivo. Vendar pogled na našo pot mi nekako kaže, da nas ne bo zadelo. Bati se je samo, da ne bi kaj priletelo po grapi v katero smo namenjeni, vendar sprijetost snega me malo pomiri.
Naklonina kmalu preseže 45° in niti za trenutek ne popusti. Ker so moji čevlji bolj podobni copatom kot zimskim plezalnim čevljem si nekajkrat skopljem stojišče za kratek počitek. Da bi stal na konicah derez ni niti za pomisliti. Ko se prične svitati nas vse enako očara pogled na jutranjo zarjo v hribih. Na žalost samega sončnega vzhoda ne vidimo, ker smo v grapi.
Ob svitu se pojavi dodatna težava, ki me pričenja močno skrbeti. Temperatura se še bolj zniža in mene pričenja pošteno zebsti v prste na nogah. Prejšnji večer nisem popolnoma posušil čevljev in sedaj se mi to maščuje. Upanje, da bom si kmalu ogrel prste se pokaže kot jalovo. Vendar se nič ne da storiti in samo upam lahko da ne bom trpel posledic.
Po moji oceni napredujemo prepočasi, vendar Špela ne more hitreje. Pričenja me skrbeti ali nam bo s tem tempom uspelo, kajti zavedam se da bo višje šlo še počasneje. Strmina v grapi pa se nenehno giblje med 45 in 65 stopinjami in višje ko smo bolj je sneg trd, ki počasi prehaja v trd led. Ob vsem tem pa ni nikjer niti enega mesta za počitek.
Po štirih urah plezanja v strmi grapi, ko je že zdavnaj jasno, da nismo v pravi smeri, začnejo Špeli popuščati moči. Opazujem Špelo kako pleza in vidim, da enostavno nima več moči zapičiti orodja v led. Zdrs ene njene dereza nas lahko vse ogrozi. Ob primernem trenutku, ko jo spet slišim stokati od utrujenosti jo pošteni naderem, kar začuda pomaga. Upam samo, da mi ne bo zamerila tega mojega grobega posega. V slabi uri malo bolj tekočega plezanja pridemo do rame, kjer si lahko odpočijemo. Približno sto višinskih metrov nad nami pobočje seka velika ledeniška razpoka. Plezalca, ki se pravkar vračata nam svetujeta naj gremo tja počivat, ker tam nič ne piha in je dovolj prostora za vse.
Do razpoke priplezamo dokaj hitro in res je v njej precej udobno
in mnogo topleje. Tudi moje noge so se ogrele in me ne bolijo več. V
kratkem počitku se malo okrepčamo s čokolado in pijačo. Napravimo nekaj
lepih posnetkov in že se brez Špele odpravimo dalje. Priplezamo do skal,
ki so vrh Mt. Cooka. Sam vrh je pokrit s snegom in ledom. Igor si
ogleduje možnost splezati na vrh ledene kopice, vendar je vstop izredno
zahteven. Ocenimo, da bi za vzpon porabili najmanj dve uri in za spust
še dodatno uro. Ker vrh te ledene kopice ni pomemben in tudi pozni smo
že, se odločimo za čim hitrejši sestop v dolino.
Sestop do mesta kjer se pričnejo spusti ob vrvi ni nič lažji od samega vzpona. Ker imamo samo eno vrv delamo kratke spuste in traja zelo dolgo, da se spustimo do vstopa v greben. Po opravljenih spustih mi je jasno, da bi plezarija tukaj v temi bila kar neprijetna. čaka nas še nekaj plezanja po strmini in kmalu smo na ledeniku, kjer se pričenja lagoden sestop. Na enem od stojišč je bil Mirko malo nepreviden in njegova čelada je poletela v dolino. Dolgo gledamo za njo v upanju, da se bo ustavila, vendar zaman.
Ker je do mraka daleč, sestopamo preko ledenika počasi in mnogo slikamo. Šele sedaj prav vidimo kakšne so tukaj ledeniške razpoke, ki smo jih v noči samo slutili. Upamo, da se niso podrli drobni mostovi, ki smo jih prečili zjutraj. Med prehodom se Mirkotu podre most in že je do pasu v razpoki. če bi bila razpoka večja bi imeli kar nekaj dela, da bi ga zadržali in izvlekli. Kmalu smo srečno preko področja z razpokami in se razvežemo. Ker Špela ne more več držati mojega tempa, se z Mirkom odpraviva sama proti koči. Moji čevlji so spet popolnoma premočeni vendar mi je sedaj že vseeno. Žal mi je, da si nisem prinesel zraven tenis copat. V koči bi mi prišli prav.
V koči izvemo, da se sestop dveh alpinistov, ki smo ju srečali na rami ni končal tako srečno. Eden izmed njih je padel v razpoko in si poškodoval nogo tako, da sta se komaj privlekla do koče.
Po večerji, ko se spravimo v spalke, zopet poslušamo butanje vetra, ki se je okrepil. če veter zjutraj ne bo popustil bomo morali peš v dolino, kar pa nam niti malo ne diši, saj smo pošteno utrujeni.
Na srečo se je veter ponoči umiril in poškodovani plezalec iz Avstralije pokliče helikopter, ker sestop ne pride v poštev. To nam zelo odgovarja saj se bodo stroški poleta sedaj razdelili na šest delov in ne na štiri.
Kmalu po zajtrku pripravljeni čakamo na jeklenega ptiča, ki prileti okoli desete ure. Malo nas je že skrbelo, ker se veter hitro krepi in zagotovo bodo danes spet ustavili polete. Med vožnjo v dolino nas kar lepo premetava, čeprav pilot izbira najmirnejšo pot. Oblaki se nevarno kopičijo okoli vrhov, kar kaže da se bo vreme kmalu zelo poslabšalo. Kljub nemirnemu poletu varno pristanemo po slabih petnajstih minutah leta. Po opravljenih formalnostih v letališkem poslopju nas še odpeljejo v vas, kar sodi v ceno poleta.
Ta dan smo določili za počitek in urejanje opreme. V hostlu dobimo sobo s šestimi ležišči in se udobno namestimo. Kmalu dobimo še dve obiskovalki in moramo malo bolj pospraviti našo opremo. Za večer se dogovorimo, da bomo šli na večerjo malo proslavit naš uspešen vzpon. Odpravimo se v taverno kjer si naročimo večerjo in presenečeno ugotovimo, da si jo moramo sami speči na žaru. Kar zanimiva pogruntavščina. Pripravljena je samo solata in to si postreže vsak sam. Pri šanku si izbereš kaj bi jedel in dobiš paket kupljen v trgovini. Na terasi so postavljeni plinski roštilji in hrano si pripraviš po svojem okusu in kuharskih sposobnostih. Zraven seveda pridno lokamo domače pivo z izjemo Mirka, ki je abstinent.
Po večerji mečemo pikado in poslušamo glasbo iz avtomata, ki ga gostje pridno polnijo s dvodolarskimi kovanci. čas ob pitju piva in poslušanju glasbe kar hitro mine in odpravimo se spat. Naše predvidevanje o poslabšanju vremena se je uresničilo. Ko se zmrači prične tudi deževati in s plezarijo je konec vsaj za nekaj dni. Ugotovimo, da smo imeli prav neverjetno srečo z vremenom, kljub močnemu vetru, ki nas je zadržal za en dan v koči.
Zaradi slabega vremena se je naš počitek podaljšal za dan.
Po počitku pa na veselo potovanje po Novi Zelandiji
|
|