Deževalo je celo noč in nič ne kaže na skorajšnje poboljšanje vremena. Ker kolesarjenje v dežju ni ravno prijetno početje, Igor in Špela sta nameravala odkolesariti proti jugu, se odločimo za dodatni dan počitka. Izkoristimo ga za pisanje kartic in pohajkovanje po Mt. Cooku, ki pa se kaj hitro konča v hotelu ob pijači. Igor mora poslati faks na radio ali časopis, zato iščeva od kod ga bova lahko poslala najceneje. Odobrijo nama v trgovini, kjer smo si sposodili opremo. Povprašava tudi ali obstaja možnost pošiljanja elektronske pošte in obljubijo nama, da bo računalnik na voljo zvečer.

         Čez dan izberem opremo, ki je na nadaljnjem potovanje ne bom več potreboval in jo stlačim v potovalno vrečo. Oddam jo na pošti in jo pošljem direktno na letališče v Auckland. S tem mi je odpadla ena velika skrb, kajti vlačiti s seboj toliko opreme na takem potovanju ni ravno enostavno. Pustil sem si samo mali nahrbtnik in najnujnejšo obleko ter fotografski pribor.

         Ker s poznim kosilom prejšnji dan nismo bili preveč zadovoljni se odločimo izkoristiti opremljenost sobe in si ga pripravimo sami. Zvečer se z Igorjem ponovno oglasiva v trgovini v upanju, da bova lahko po elektronski pošti domov sporočila da smo uspešno končali vzpon na Mt. Cook, vendar naju spet naročijo za naslednji dan zjutraj. Zvečer pa zopet na pivo in poslušanje glasbe v taverno, ker kaj druga v Mt. Cooku itak ni.

Mt.cook - Quenstown

         Zbudi nas hrup helikopterskega motorja. Helikopter pristane sredi vasi nedaleč od našega bivališča. To je zelo nenavadno saj je letališče precej oddaljeno. V trgovini kamor greva zopet poskušat srečo s pošiljanjem elektronske pošte nama razložijo, da gre za vajo, vendar niso preveč prepričljivi. Preveč resno in zaskrbljeno se držijo. Kmalu vidimo vzleteti helikopter s pripetim reševalcem na vrvi, kar daje slutiti na resno akcijo. V pol ure se helikopter vrne in na vrvi poleg reševalca opazimo tudi poškodovanca, ki nemočno visi in ne kaže najbolje. Pozneje izvemo, da so ga poskušali rešiti že prejšnji dan, vendar jim je to preprečila gosta megla in veter. Izvemo tudi, da jo je poškodovanec mnogo bolje odnesel kot je kazalo sprva.

         Špela in Igor se s kolesi odpeljeta proti Quenstownu kot sta nameravala že dan poprej, midva z Mirkom pa se odpraviva na postajo čakat avtobus, kjer ju po slabih dvajsetih minutah ponovno zagledava. Povesta, da ju je dobil dež in da dalje proti jugu kaže še slabše, zato sta se odločila za avtobus.

         Ob nakupu vozovnic pokažem službeno izkaznico in prodajalka nam da precejšen popust misleč, da sem član VIP kluba. Vsak od nas prihrani za eno spanje v hostlu ali za zelo dobro kosilo.

         Po nekaj urah vožnje prispemo v Quenstown in se namestimo v hostlu sredi mesta. Na sprehodu po mestu ugotovimo, da je mesto Quenstown en sam skupek hotelov, motelov in hostlov. Ogledamo si tudi 'bottle house', hišo zgrajeno iz samih steklenic, ki jih je izpraznil lastnik v svoji dolgi dobi pijančevanja. Po prenehanju pitja pa je prišel na idejo o izgradnji hiše iz steklenic, ki jo je pozneje spremenil v hostl. Videti je kot da Quenstown center turizma na južnem otoku. Za to mesto je pred izumom bungy jumpinga vedel le malo kdo, sedaj pa se turistov kar tare. Zvečer si ogledamo predstavo na ulici potem pa gremo poslušat živo glasbo v irski pub.

Quenstown in okolica

         Špela in Igor se definitivno odločita za kolesarjenje od Quenstowna do Te Anu-ja po opuščeni cesti čez gorski prelaz. Skupaj se odpravimo na vožnjo s parnikom, ki ju odloži na drugi strani jezera. Med vožnjo z Igorjem v strojnici občudujeva parni stroj. To je verjetno eden zadnjih delujočih parnikov na svetu. Parnik je bil pred kratkim obnovljen in potrudili so se obnoviti ga kar se da avtentično. Že sama vožnja privabi množico turistov. Večina od njih pa si še ogleda striženje ovac na farmi na drugi strani jezera. Z Mirkom se posloviva od Špele in Igorja in se vrneva v Quenstown.

         Po krajšem posvetu se odločiva za vožnjo z motornim čolnom po brzicah v kanjonu pritoka jezera. Do izhodiščne točke naju prepeljejo z avtobusom, kar je všteto v ceno 62NZ$. Vožnja z jet gliserjem je res nora. Voznik vozi s polno hitrostjo, okoli 60 Km/h, tik ob skalah, tako da imam večkrat občutek, da se bomo zaleteli. Glavna atrakcija vožnje pa je zasuk gliserja za 360° pri polni hitrosti. Po končani vožnji še malo ostaneva pri reki in si ogledujeva vožnje in seveda slikava. Po povratku v mesto se jaz odločim, a bom malo počival. Medtem se Mirko z gondolo odpravi na hrib nad mestom slikat okolico in sončni zahod. V hostlu si še rezervirava veslanje z morskim kajakom po Milford Soundu za Ponedeljek. Ko se Mirko vrne se odpraviva po lokalih poslušat glasbo, kar pa se zavleče krepko čez polnoč.

Quenstown - Te Anu

         Ker ima avtobus odhod šele pozno popoldan, čez dan lenariva okoli jezera in se malo sončiva. Kljub poletnemu času in sončnemu vremenu pa ni pretirano toplo.

         V Te Anu prispeva proti večeru in se nastaniva v hostlu, kjer naju namestijo v razpadajočo prikolico, ker je vse ostalo polno. Mirko se s kolesom odpelje po mestecu in kmalu najde Špelo in Igorja, ki sta se namestila v kampu. Izveva, da nista uspela dobiti prostora na kanuju za veslanje po Milford Soundu. Zato sta se odločila za ogled fjorda z ladjo. Ker morava biti na zbirnem mestu že ob pol sedmih se odpraviva zgodaj spat.

Veslanje v Milford Soundu

         Zjutraj naju zbudi budilka sostanovalca, ura pa kaže 20 minut do sedmih. Torej sva že zamudila na zbirno mesto. Ker pa imajo v N. Zelandiji lepo navado, da imajo potnike popisane in načeloma ne odidejo brez njih, naročim Mirku naj skoči na kolo in se odpelje pogledat ali naju še čakajo. Kmalu se vrne z novico, da naju seveda čakajo zato krepko pohitiva, kar ima za posledico prazen želodec. Ker sem se tako na hitro zbudil in vstal poleg tega pa ostal še brez zajtrka se zelo slabo počutim in sem čisto brez volje. Več kot 100Km dolga vožnja je prava muka, čeprav se proti koncu peljemo po čudoviti dolini. Okoli nas nešteto slapov pada preko sten. Na nadmorski višini 1000m se dolina zaključi v amfiteatru in pot nadaljujemo skozi tunel. Na drugi strani tunela se cesta strmo spušča in kmalu smo na obali morja. Moje počutje še poslabša megla, ki nam prepreči razgled.

         Nič me ne vleče v kajak, vendar če sem že tu se pač napravim za veslanje. Od organizatorja dobimo neoprenska oblačila, rešilne jopiče in navodila kako se naj obnašamo na vodi. Sestavi še skupine in že smo nared za pustolovščino. Nekako nisem pri volji, da bi se skopal v mrzli vodi v primeru, da se z Mirkom prevrneva. Spomnim se kolikokrat sem si ogledoval dno Savinje, Save in Soče in nič me ne mika ogled dna fjorda. Vendar po nekaj deset metrih veslanja ugotovim, da sva se z Mirkom dobro ujela in da je ta kajak bistveno bolj stabilen od rečnega.

         Na začetku veslamo v zavetju in mirnem morju. Kmalu pa pridemo v območje močnega vetra in morje se pošteno razburka. Zaradi močnega vetra se tudi zjasni in fjord se nam pokaže v vsej svoji lepoti. Preko sten padajo številni slapovi. Pravijo, da je fjord najlepši v močnem dežju ko se vse stene spremenijo v en sam mogočen slap. Presenečeno gledam ledenike, ki se končujejo nekaj sto metrov nad morsko gladino in to sredi poletja.

         Kljub valovom zelo samozavestno veslava in videti je, da absolutno dominirava med veslaškimi pari. Vozimo se čisto ob obali in dvakrat srečamo tjulne, ki mirno lenarijo na skalah. Kmalu nas tudi prehiti ladja in na krovu ugledava Špelo in Igorja, ki nama pomahata v pozdrav.

         Po treh urah veslanja nas vodnik zbere. Da nam navodila kako naj veslamo preko zaliva. Midva z Mirkom lepo zastaviva in kmalu sva daleč pred ostalimi, kar pa seveda ni bilo prav, ker sva tako razbila skupino. Dva kajaka nama bolj ali manj uspešno sledita, četrti kajak pa ima velike težave in veter ga močno odnaša k sreči proti obali v zalivu. Vodnik se zapodi za njima, da bi jima bil v oporo po potrebi. Mi smo kmalu preko zaliva in čakamo vodnika, da pripelje nesrečni veslaški par. Ker vidimo, da se nam približuje sam, mu odveslamo naproti. Odpelje nas v miren zaliv, kjer si pripravimo skromno kosilo. Po kosilu in počitku nas vodnik napoti zopet preko zaliva. Vendar naju z Mirkom premami mogočen slap, ki pada preko sten na tej strani zaliva, zato odločno zaveslava proti njemu. Ostali nama seveda sledijo. Na povratku v zaliv veslamo z valovi, kar je bistveno lažje in zabavneje. Kanu po valu navzdol kar poleti. Pričnemo celo tekmovati, vendar ostali kmalu odnehajo, ker so odločno preslabi za naju.

         Moje počutje se je po uspešnem veslanju močno popravilo, zato je povratek v Te Anu mnogo prijetnejši. Na poti se večkrat ustavimo, da lahko občudujemo in slikamo naravo, kjer prevladuje množico slapov. Ustavimo se tudi ob jezercu na čigar gladini občudujemo odsev okoliških vrhov. Na enem od postankov se nam pridruži tudi papiga, ki se kar nekako ne pusti odgnati. Vodnik pove, da so te ptice zelo nadležne in pridejo tudi v šotor stikat za hrano pri čemer lahko s svojim močnim kljunom naredijo precej škode.

         Zvečer se z Igorjem in Špelo dobimo v pubu na pijači. Pridruži se nam tudi ena veslaška ekipa. Večer mine v prijetnem klepetu in občudovanju ko povemo, da smo splezali na Mt.Cook.

Te Anu - Dunedin

         Zjutraj se Mirko odloči za kolesarjenje nazaj v Quenstown po poti, ki sta jo opravila Špela in Igor. Ker imata Špela in Igor kolesarjenja za nekaj časa dovolj se skupaj odpravimo z avtobusom v Dunedin. Na žalost ne dobim prostega sedeža na istem avtobusu, zato se dogovorimo za kraj sestanka v Dunedinu. Vožnja je mnogo bolj prijetna od dosedanjih saj je cesta ravna in voznik ves čas skrbi za dobro rock glasbo. Tudi pokrajina se precej razlikuje od dosedanje. Pašniki so bolj položni in zeleni in tudi nekaj gozda je opaziti.

         Po štirih urah vožnje me voznik odloži blizu hostla. Opraviči se, ker me ni pripeljal do vrat, vendar pove, da je ulica prestrma za njegov minibus. Pozneje izvem, da bi to naj bila druga najbolj strma ulica na svetu. Najbolj strma pa je v istem mestu kak kilometer proč.

         Rezerviram sobo zase in za prijatelja, ki prispeta kako uro pozneje. Odidem na železniško postajo, da bi si uredil prevoz za naslednji dan, vendar je že vse zaprto.

         Dunedin je nekakšna kopija mesta Edinburg na Škotskem. Mesto odseva duh prejšnjega stoletja. Arhitekti ga niso pokvarili z visokimi betonskimi zgradbami, tako, da lahko obiskovalec občuduje arhitekturo prejšnjega stoletja. Med temi zgradbami je ravno železniška postaja prava lepotica, ki je vredna posebnega ogleda.

         V mestu živi cca 110.000 prebivalcev od katerih je cca 35.000 študentov. To je vzrok, da je to mesto mesto glasbe in zabave. Zatorej se zvečer odpravimo v mesto in poiščemo lokal z živo glasbo.

Dunedin - Chischurch

         Zjutraj odidem na železniško postajo in v dobri uri si uredim vse prevoze in prenočišča do konca potovanja po Novi Zelandiji. S tem sem se rešil vsakodnevne skrbi za iskanje prenočišča in prevoza. Vrnem se v hostl po opremo in se poslovim od Špele in Igorja, kajti to je naš zadnji dan skupaj v Novi Zelandiji. Mene vodi pot v Auckland oni pa se vračajo domov iz Crischurcha.

         Malo pred poldnevom se odpeljem z vlakom Trans Scienic proti Crischurchu, ki je moj današnji cilj. Po petih urah prijetne vožnje sem na cilju. Mini avtobus (imenovan SHOOTLE) me odloži pred hostlom in z voznikom se dogovorim, da me zjutraj pride iskat in odpelje na železniško postajo.

         Nekako nisem zainteresiran za ogled mesta in brezciljno tavam po njem. Na povratku v hostl opazim zbrano množico pred nekim lokalom. Odvija se gledališče na cesti imenovano 'Basket Theathre'. Ime je dobilo verjetno po tem, da po koncu predstave igralci zakrožijo med množico s košaro v roki in pobirajo prostovoljne prispevke. Glavna atrakcija predstav je vožnja holandcev na monociklu visokem 3.5m.

         Na večernem sprehodu presenečeno opazim, da so stavbe v bližini hostla izredno lepe in odpravim se na večerno slikanje.

Crischurch - Kaikura in opazovanje kitov

         Ob sedmih zjutraj me že išče šofer minibusa in odpeljeva se na železniško postajo. Ta dan imam samo tri ure vožnje z vlakom. Moj cilj je vas Kaikura znamenita po ogledih kitov. Takoj po prihodu se postavim v vrsto in si rezerviram vožnjo s čolnom, ki me bo popeljala na ogled teh največjih sesalcev.

         Z avtobusom se odpeljemo v južni zaliv. Nemalo začuden opazujem čolne na kopnem. Na moje še večje začudenje pa potnike vkrcajo v čolne (katamarane) kar na kopnem in jih skupaj z ljudmi spustijo v vodo. Predvideval sem, da bo to dolgotrajna procedura, ki pa je trajala samo kakih 30 (trideset) sekund. Po obveznih varnostnih navodilih se odpravimo iskat prvega kita. Med vožnjo nam razlagajo podrobnosti o plovilu. Izvemo, da ta katamaran lahko doseže hitrost 28 Knots, kar je precej pomemben podatek.

         Vodniki ustvarijo nekako napetost med potniki ko nam naročijo naj dobro opazujemo, če bomo kje videli brizg vode, ki je posledica kitovega izdiha. Seveda je skoraj utopija, da bi mi to opazili prej kot oni, ki so iskanja vajeni. Povedo nam še nekaj podatkov o kitih in kmalu motorji zahrumijo s polno močjo ko hitimo prvemu kitu naproti, ki je prišel na površje po zrak. Nismo ga opazili mi, ampak konkurenčni čoln, vendar vodnik upa, da bomo prej tam kot oni, ker imamo pač močnejše motorje. S tem bi si priborili boljši položaj za opazovanje. Do kita čolna prispeta skoraj hkrati. Približamo mu se na petdeset metrov in sedaj lahko gremo na palubo, da si ga ogledamo in poslikamo. Ker sem bil pripravljen sem si uspel izboriti odlično mesto na premcu. Vesel sem, da imam s seboj močan zoom, sicer bi bili posnetki bolj revni. Ne morem razumeti japoncev, ki uporabljajo instant fotoaparate za enkratno uporabo. Ti aparati so za slikanje iz neposredne bližine. Torej od kita na sliki ne bo niti 'k'. Kit je na površini šest do štirinajst minut in v tem času zamenja ves kisik v krvi in si naredi zalogo za naslednji dve uri pod vodo. Kit medtem ko diha ni posebno zanimiv za pogled, saj se vidi samo cca štiri metre dolga glava, ki gleda kakih deset centimetrov iz vode.

         Najveličastnejši je trenutek ko se odloči za potop. Potopi se navpično in pri tem je zelo lepo vidna ogromna repna plavut. Pri drugem kitu smo bili v posebno ugodnem položaju in ko se kit začne potapljati kar držim sprožilec fotoaparata. Canon EOS opravi svoje. Našli smo še tretjega kita, četrtega pa kljub močnim motorjem zamudili za slabe pol minute.

         Ekskurzija je trajala dobre dve uri in pohvaliti moram organizatorje, ki nas niso po prvem kitu enostavno odpeljali na kopno. Pristanek je bil zopet svojevrstna atrakcija. Katamaran je enostavno zapeljal na prikolico, ki je že čakala v vodi. Voznik je še dodal malo plina in s tem pomagal traktorju, da nas je izvlekel na kopno. Cel postopek je zopet trajal manj kot 30 sekund.

         Zvečer se še odpravim na sprehod do rta, kjer živi kolonija tjulnov. Po obisku tjulnov si privoščim dobro večerjo in ker v Kaikuri ni kaj druga videti ali početi se odpravim spat.

Kaikura - Wellington

         Zjutraj ponovno hitim na rt v kolonijo tjulnev, da jih poslikam v jutranji svetlobi. Imam srečo in najdem starega samca, ki se ne zmeni zame, zato se mu lahko približam na slabe tri metre. Ko ga hočem posneti iz še manjše razdalje jezno pihne proti meni in jaz ne vztrajam več. Po uspešno opravljenih posnetkih hitim nazaj v vas, ki je tričetrt ure oddaljena od rta. Ne smem zamuditi vlaka. Na pot od hostla do železniške postaje štopam in pobere me domačin. Ob obveznem pogovoru od kod sem najprej zamenja Slovenijo za Slovaško, vendar po moji razlagi se le spomni na razpad Jugoslavije. Prihrani mi dvajset minut ostrega pešačenja in bojazni da bi zamudil na vlak.

         Vožnja do mesta Picton je kmalu mimo in takoj ob prihodu se vkrcam na veliko potniško ladjo imenovano 'ARAHURA', ki me po treh urah mirne vožnje odloži v Wellingtonu. Zanimiv del vožnje je iz Pictona do odprtega morja kar traja dobro uro. Ves čas se vozimo po zalivu in izstop na odprto morje je presenetljivo ozek.

         Iz pristanišča počasi pešačim do YHA hostla za kar porabim petinštirideset minut. Po namestitvi se odpravim na kosilo in krajši sprehod. Vrnem se v sobo z namenom, da malo ležem in si mesto gledam pozneje. Vendar sem zaspal in ko sem zbudil se mi ni dalo vstati in spal sem dalje.

Wellington - Hamilton - Rotorua

         Vožnja z vlakom od Welingtona do Hamiltona traja dolgih osem ur. Pozna se, da smo na severnem otoku in mnogo bližje ekvatorju, kajti v vagonu postane kar neprijetno toplo. Ugotovim, da v vagonu z restavracijo klima lepo deluje in mirno se preselim tja, čeprav mi tega moja vozovnica ne dopušča. V Hamiltonu se kljub razdalji od železniške do avtobusne postaje sprehodim. Ker imam še precej časa se lepo namestim v indijski restavraciji in uživam v specialiteti hiše. Piščanec začinjen po indijsko. Na večernem avtobusu za Rotoruo smo samo štirje in ta šofer je prvi na Novi Zelandiji, ki celo pot ni spregovoril.

         V mesto prispemo ob pol desetih in hitim najti YHA hostl, kajti po deseti uri naj več ne bi bilo receptorja. Na srečo kmalu najdem hostl in receptorka je še na delovnem mestu. Da mi ključ za motel preko ceste in znajdem se v sobi za štiri osebe. Zato je nekaj godrnjala, da sem premalo plačal prenočišče. Vendar, ker je bilo plačano v drugi agenciji se je sprijaznila in ni mi bilo treba doplačati. Odpravim se še na večerni potep in ne razumem zakaj me ne spustijo v lokal z glasbo, češ da sem neprimerno oblečen. Motijo jih predvsem moje treking hlače. V enem lokalu vratar le ugotovi, da so zaplate na kolenih in riti namerno narejene in hlače čiste, zato mi blagovoli vstopiti.

Rotorua

         Dopoldan se odpravim v park in tam ugotovim zakaj tako smrdi v Rotorui. V parku je nekaj gejzirov vse naokoli pa se kadi in puha iz razpok v skalah in tla so ponekod prav vroča. Najbolj zanimivi pa so blatni bazeni, kjer kar naprej dela plok, plok in pljuva blato v zrak. Vse to lepo kaže na vulkansko aktivnost na otoku.

         V parku so razstavljene tudi tipične hiše maorov in v eni izmed njih si ogledam koncert pesmi in plesov teh domačinov. Ker me predstava navduši se odločim za ponoven ogled zvečer v hotelu Sheraton, ki je združen z večerjo, kar je seveda začinjeno s primerno ceno. Kljub temu si naročim še buteljko novozelandskega vina in neznansko uživam ob hrani, predvsem pa ob predstavi, ki je bila še boljša kot opoldan. Malo moteče je bilo preizkušanje opernih sposobnosti vodje ansambla na koncu predstave. Zapela nam je pesem 'FareWell', ki pa nekako ni sodila v ambient.

         Med predstavo nesrečen ugotovim, da je moja bliskavica odpovedala poslušnost. Verjetno prazne baterije. Na srečo mi eden izmed gostov radodarno posodi svojo in poslikam več kot pol filma.

         Po koncu predstave vsi takoj poberejo šila in kopita, strežno osebje pa začne takoj pospravljati restavracijo. Jaz nesrečnež pa še nisem uspel popiti vina. Povabim američana, s katerim sem spregovoril nekaj besed, na kozarec vina. Na hitro popije in me zapusti. Torej tudi jaz na silo popijem preostanek vina in rahlo začuden zapustim restavracijo. Se vidi, da niso štajerci. Pri nas bi se veselica šele prav začela. Kljub temu se izredno dobre volje (pa ne zavoljo vina) odpravim v motel.

         Zdi se mi, da sem zelo lepo zaključil svoje 50 dnevno potovanje v najbolj oddaljene kraje sveta. Preostalo mi je še samo kratko potovanje do Aucklanda in nato domov.

Rotorua - Auckland

         Po štirih urah vožnje z avtobusom prispemo v Auckland. Auckland se razprostira na veliki površini tako, da vožnja iz predmestja v center traja dobre pol ure. Prevladujejo nizke enodružinske hiše, razen samega centra, kjer je slika podobna vsakemu evropskemu mestu.

         Najprej s pozanimam za pot do YHA, kjer imam rezervirano sobo in nato za pot do muzeja, kamor sem namenjen na ogled maorske predstave, ki so mi jo priporočali Igor, Špela in Mirko. Po dobljenih informacijah sem precej oddaljen od muzeja in zelo pohitim, da ne bi zamudil predstave. K sreči se predstave prične pol ure pozneje kot sem predvideval. Predstava te skupine se mi zdi mnogo bolj avtentična od predstave v Rotorui. V Rotorui je bila bolj komercialne narave. Ta pa želi predvsem predstaviti izvirne plese in pesmi in način sprejema prvih belcev, ki so pristali na Novi Zelandiji.

         Po predstavi si še ogledam muzej, ki je posvečen raznim vojnam. V njem je tudi razstavljen bojni kanu maorov, ki sprejme 80 do 100 bojevnikov. Dolg je 25m in širok 1.5m. Posebnost tega kanuja je rezljan premec in boki. Preberem si zgodovino kanuja in izvem, da je bil precej pomemben pri državnih poslih. Prehajal je iz rok v roke, odvisno od politične situacije. K sreči je na koncu pristal v muzeju in bil tako rešen propada.

         Muzej stoji na enem od hribčkov, ki jih v Aucklandu ne manjka. Okoli njega je urejen prekrasen park skozi katerega se počasi sprehajam na poti v YHA hostl. Po namestitvi v sobi v kateri sem za spremembo sam, se odpravim v mesto na ogled. Zavijem tudi v marino, kjer presenečen ugotovim, da so prispele jadrnice iz znamenite regate Whitbred. Seveda je to dogodek tedna za to mesto. Ob tej priložnosti je pokrovitelj Volvo pripravil razstavo svojih vozil v marini. Ker je to regato bilo možno prvič spremljati tudi na internetu, je na razstavišču precej računalnikov povezanih v splet. Na enem izmed njih poiščem stranice Zlate lisice in se čudim, da ni objavljenih rezultatov. Seveda nisem vedel, da je tekma zaradi pomanjkanja snega in mraza odpadla.

         Na poti proti YHA se še ustavim v lokalu z živo glasbo in si privoščim pivo. Lokal kmalu zapustim , kajti glasbenik je igral po načelu, če ni dobro naj bo vsaj glasno.

Zapleti pred odhodom

         Po prihodu na letališče začnem iskati svojo potovalno vrečo, kar pa se kmalu sprevrže v pravo moro. Na oddelku za prtljago je ni bilo in napotijo me na pošto, kar mi je dalo malo upanja. Vendar, stregla me je maorka, ki je od lenobe kar razpadala. Še ust se ji ni dalo pošteno odpreti, kaj šele, da bi se zasukala in kaj ukrenila. Ni čudno, da je bila debela kot sod špeha, kar pa je značilnost vseh ljudi v tej deželi. Na srečo je moje težave zaupala predstojniku, ki je je nastopil mnogo odločneje. Tu se je pokazala ležernost kivijev (novozelandci se tako imenujejo sami), kajti kljub temu, da je videl kako sem na trnih se je pogovarjal v nedogled za vsakim, ki ga je poklical. Tolažilo me je edino to, da je klical zaradi mene. Na srečo pa ni odnehal kot maorka, ki je začela poizvedovanje. Medtem sem jaz že angažiral letališko osebje za pomoč. Klicali so na vse možne kraje, vendar brez uspeha. čas odhoda pa se je hitro približeval. Že sem sem se sprijaznil, da odpotujem brez prtljage, ko zagledam poštarja kako mi hiti nasproti z veselim obrazom. Njegova vztrajnost je bila poplačana in našel je mojo potovalno vrečo v informacijskem centru, kamor je bila tudi poslana. Vendar ga jaz takoj ob prihodu na letališče nisem našel, ker ni bil v glavni dvorani. To me je zavedlo in iskanje sem pričel pač drugje. Na srečo se je zadeva razpletla v moje zadovoljstvo in na avion sem prišel v zadnji minuti pred vzletom. In tako se je pričela dolga pot proti domu.

         Iz Aucklanda smo poleteli po voznem času in postrežba na Garuda Airlines je bila začuda še kar v redu, celo konjak sem dobil dvakrat, kar je bilo nemalo presenečenje zame glede na prejšnje izkušnje.

         Vendar že v Brisbane, kjer smo imeli tehnični postanek so se stvari zapletle. Nastopile so tehnične težave in proti Baliju smo poleteli z več kot eno urno zamudo. Zgodba se je ponovila v Denpasarju. Na poti od Denpasarja do Džakarte je bil avion skoraj prazen in dobil sem sedež v poslovnem razredu. Upal sem, da se bo isto ponovilo na zadnji etapi od Džakarte do Frankfurta. Seveda zaman.

Čakanje v Džakarti

         Po prihodu v Džakarto se trudim dobiti dovoljenje za izhod iz letališča. Uradnikom dopovedujem, da mi pripada hotel, ker je do naslednjega poleta še skoraj 24 ur. Kljub mojemu intenzivnemu prigovarjanju in privolitvi, da si hotel sam plačam, z izhodom ni bilo nič. Seveda nisem imel vize za Indonezijo.

         Ker nisem smel iz letališča sem zahteval vstop v čakalnico poslovnega razreda. Na mojo presenečenje mi razložijo, da Garuda na lastnem letališču nima take čakalnice. Zaradi finančnih težav so jo morali oddati. Po dolgem prerekanju z vodjo izmene, kjer se mi je pridružila tudi družina iz Nove Zelandije z malimi otroki, le uspemo dobiti vstop v omenjeno čakalnico. Vendar samo do šeste ure zjutraj. Družina je čakalnico ob uri zapustila, ker so nadaljevali polet ob sedmih, jaz pa sem še kar vztrajal. Po nekajkratni prošnji stevarda sem se ga le usmilil in zapustil čakalnico. Pričelo se je dolgo čakanje na polet proti domu, ki si ga krajšam z ogledovanjem trgovin in pisanjem dnevnika s katerim sem v precejšnjem zaostanku.

         Vendar čas nezadržno hiti in tudi dolgo pričakovani čas poleta domov je prišel. Na mojo žalost je avion poln in nič ne bo s poslovnim razredom.

In polet domov

         Zopet se pokažejo težave Garuda kompanije in poletimo z zamudo. To je imelo za posledico prepozen prilet na Frankfurtsko letališče, ki je zelo prometno. Na pristanek smo morali čakati skoraj pol ure. Po pristanku pa nas niso odvlekli do terminalov ampak so nas izkrcali nekje sredi parkirišč za letala. Po nas so prišli avtobusi in kar malo me je zeblo, ker sem bil še v kratkih hlačah in majici s kratkimi rokavi, zunaj pa je bila temperatura okoli nič stopinj. Tudi potniki v letališki zgradbi so me začudeno gledali dokler se nisem preoblekel. Na letalo Adrie ni bilo treba dolgo čakati in po zadnjem kratkem poletu sem ponovno stopil na slovensko zemljo po potovanju dolgem skoraj 50 dni.