Treking Nepal

Treking
ANAPURNA ROUND

Na kratko bom opisal Anapurna round treking v Nepal-u.
Ostali člani iz našega odseka, ki so šli na Anapurno III so odrinili cca 14 prej.

Za uvod naj povem, da so splezali novo smer cca 1500m višine v južni steni Anapurne III. Smer je ocenjena s težavnostno stopnjo VI+ A1. Za smer so potrebovali cca 14 dni.

Konec Septembra 1994 smo se odpravili na en lep treking v Nepal. Pot je potekala takole:

Maribor -> Zagreb -> Amsterdam. V Amsterdamu prenočitev in obvezen ogled rdečih izložb :))

Naslednji dan:
Amsterdam -> New Delhi, kamor smo prispeli okoli polnoči po lokalnem času. Na transfer smo morali čakati dobrih 10 ur. Letališče v New Delhiju je zelo neprijetno in niti najmanj udobno. Restavracija je sicer delala, vendar se nismo mogli odločiti za ponujene 'dobrote'.

New Delhi -> Kathmandu (vstopna viza 20$) kamor smo prispeli okoli 12 ure po lokalnem času. Samo letališče je lepo urejeno, vendar po nekaj sto metrih od letališča smo se srečali s pravo sliko Nepala. Kathmandu je mesto s cca 300.000 prebivalci (uradno). Zraven sta mesti Patan in Bakhtapur, ki je med drugim najlepše urejeno in počiščeno. Za popotnike, ki še niso potovali po kakih eksotičnih deželah (jaz nisem ta) je prvi šok umazanija vsepovsod okoli. Takoj nato se srečamo z revščino, ki je pri nas ni moč videti.
Nastanitev v hotelu in takoj poiskat agencijo, ki nam bo uredila dokumente. Treking permit za Anapurna round stane 10$ na teden. Vstop v Anapurna park region pa nadaljnih 15$. Vzeli smo si tudi dva nosača, ki smo ju plačali 5$ na dan. V tej ceni je bila zajeta hrana in prenočišče. Ker nas je pot vodila preko visokega gorskega prevala smo bili dolžni poskrbeti tudi za njuno obleko in obutev. Ker sta primerno opremo že imela, sta želela dobiti denar zanjo. Na koncu smo jima dali obleke in obutev, ki jih sami nismo več potrebovali in bi jih tako ali tako vrgli proč. Zadovoljila sta se tudi s tem. V Nepalu je grozljivo pomanjkanje obutve in obleke. Ljudje nosijo stare cape dokler ne razpadejo na njih. Večina je obuta v japonke ali pa so celo bosi. Govorim za prebivalstvo v vaseh in ne v mestu, čeprav tudi v mestih ni rožnato. Za prevoz med Kathmandujem in vasjo Besi Sahar smo si najeli svoj avtobus, ker smo najprej mislili, da nas bo šlo 14, vendar nas je potem šlo le pet. Avtobus 150$. Ufff kakšni butli smo bili.

Prvi dan: Katmandu - Besi Sahar

Odhod iz Kathamanduja 1.10. ob 6.30. Do vasi Dumre je bilo cca 130 km in nato še cca 20 km. V Besi Sahar smo prispeli po skoraj 12 urah precej razburljive vožnje. Zaradi trapastega šoferja, ki je mislil, da je velik frajer, če hitro vozi, smo morali zadnji del poti opraviti z lokalnim avtobusom in ker ni bilo prostora v njem, smo se peljali na strehi. Na našem avtobusu je počila zadnja listnata vzmet.

Drugi dan: Besi Sahar 823m -> Bahundanda 1311m n.m. višine

Pot nas vodi ob reki Marsyangdi skozi riževa polja in se ves čas počasi vzpenja. Vreme krasno, temperatura > 25°C. Za vasjo Bhulbhule najdemo lep pritok Marsyangdija v katerem se okopamo in osvežimo, česar smo bili zelo potrebni.

Tretji dan: Bahundanda 1311m -> Tal 1707m

Pot nas vodi malo gor in malo dol, vendar v glavnem pridobivamo višino. Dolina se pričenja ožiti in postaja divje lepa.

četrti dan: Tal 1311 -> Chame 2713m

Jutro dokaj hladno, tako, da je treba obleči dolge hlače in tenis copate. Vendar kmalu sonce ogreje zrak in spet smo v kratkih hlačah in opankah. Riževa polja so vse redkejša in pričenjajo polja koruze in krompirja. Tudi ljudje so tukaj občutno debelejši, kar je verjetno posledica drugačne prehrane. Ko zapustimo vas Dharapani, pridemo v gozd podoben našim iglavcem in listavcev. Hoja je izredno prijetna. Ni več tako vroče in krasno diši po drevesni smoli. Prva vas, ki ima elektriko, pošto in celo banko. Tudi oddelek policije ali vojske je tu. V vasi je dosti 'hotelov'.

Peti dan: Chame 2713 -> Hongde 3250m

Pot nas vodi skozi prelep gozd. Kot da bi hodil po Pohorju. Do vasi Bhratang se zlagoma dviga. Za vasjo se strmo vzpne. Počasi prihajamo v področje himalajskega dežnika ali deževne sence. Pokrajina je vedno bolj suha in potoki so že redkost. Voda v reki pa ni ravno primerna za pitje. Tudi vodo iz potokov smo razkuževali. Gremo skozi vas Pisang, ki je razpotegnjena na precejšnji površini in različni višini. Za vasjo se dvignemo na 3400m in nato spustimo na 3250m. Pridemo v dolino, ki je precej ravna, tako, da so tukaj tudi uredili letališče. Vas Hongde je tudi izhodišče za bazni tabor pod Anapurno IV. Ponoči je malo deževalo, kar je tu prava redkost. Okoliški hribi so posuti s tanko plastjo novega snega.

©esti dan: Hongde 3250m -> Yak-Khar 3800m

Gremo skozi vas Mungi in kmalu pridemo v Manang. V trgovini kupimo nekaj hrane in nadaljujemo pot, čeprav v vodniku piše, da je pametno tukaj ostati en dan zaradi aklimatizacije. Iščemo primerno restavracijo, da bi se najedli in tako tudi zapustimo Manang ne da bi jo našli. :(( Pot se nenehno dviga in pogled nazaj po dolini je čudovit. Nebo se je zjasnilo in ugledamo Anapurne II, IV in III, ter Gangapurno. Na pašnikih nad nami se pasejo jaki. (Yetija pa nisem srečal :))) ) Pokrajina je zelo suha in rastlinja je temu primerno malo.

Sedmi dan: Yak-Khar 3800m -> Thorung Phedi 4441m

Pot do tja ni dolga, vendar, ker je višina že kar spoštljiva hodimo počasi. Na več mestih moramo v strugo Jhargeng Khola, ki z reko Khangsar Khola tvori reko Marsyangdi, ker je pot odnesla voda v kakšnem prejšnjem neurju. Na Thorung Phediju se že kar čuti višina in pričnejo se prve težave. Kolegico napade takšen glavobol, da hitro sestopi 200m nižje kjer se malo bolje počuti. Mi trije pa se po kosilu odpravimo na aklimatizacijsko turo. V 80 minutah se povzpnemo za 500 višinskih metrov. Nabijanje v glavah je občutno. Na žalost se je precej pooblačilo, tako, da z razgledom ni nič.

Osmi dan: Thorun Phedi 4441m -> Thorung La 5416m

Zjutraj nam nosač pride povedat, da se Darja še vedno ne počuti dobro. K sreči najdemo zdravnika, ki se odpravi do nje. Obljubi nam, da bo naslednji dan lahko nadaljevala pot. Dal jo je v kisikov šotor in pod pritisk, kar ji je zelo pomagalo. Mi trije se pripravimo za vzpon na preval. Nosaču natvezimo, da gremo gor spat, da bomo slikali sončni zahod in vzhod. Pomaga nam nesti opremo. Naš resnični namen pa je vzpon na 6484m visok Kathung Kang. Vendar je za ta vzpon že potrebno dovoljenje, ki pa ga mi seveda nismo imeli. Vzpenjali smo se počasi, da ne bi imeli prevelikega glavobola. Na prevalu smo našli krasen prostor za šotor ob ledeniškem jezeru. Ko je zašlo sonce postane tako peklensko mrzlo, da smo takoj pobegnili v šotor. Ta pa je občutno premajhen za tri ljudi. Vzpon sva nameravala najprej opraviti samo dva, vendar se nama je pridružil še tretji. Ponoči se temperatura spusti na kakih -20°C. V šotoru nas sicer ne zebe, vendar je tako mrzlo, da nam je zmrznila vsa pijača. Največji problem pa je glavobol, ki nikakor noče ponehati in premalo prostora za obračanje. Prebedeli smo grozno noč.

Deveti dan: Thorung pass 5416- Thorung Peak 6146m -> Muktinath 3802m

Ko je sonce vzšlo smo vstali, da smo si pretegnili premrle ude. Ker

je bilo zunaj še vedno zelo mrzlo smo se odpravili na sonce, da smo se ogreli. Vzeli smo tablete proti glavobolu. Na ledeniškem jezeru je bila 2.5 cm debela plast ledu o katerem prejšnji dan ni bilo ne duha ne sluha. Odločili smo se, da podremo šotor in se čimprej spustimo nižje,

da se znebimo glavobola. Po spravilu stvari sta se prijatelja odločila za takojšen sestop, meni pa nekako ni štimalo, da ne bi vsaj poskusil vzpona. Rekel sem si, če glavobol ne bo hujši kot je sedaj bom pač potrpel in opravil vzpon. Povedal sem jima svojo odločitev. Ob pol devetih sta se odpravila v Muktinath jaz pa proti vrhu. Prvih sto metrov sem imel skale in je bilo precej neprijetnih. Potem sem pričel plezarijo po snegu, ki je bil popolnoma pomrzel in mi je s tem dajal odlične pogoje za vzpon. Po dobrih treh in pol urah sem bil na vrhu Thorung Peaka. Tukaj sem videl, da bi za vzpon na Kathung Kang nujno ptreboval soplezalca in varovanje. Torej sem opustil namero vzpeti se nanj. Zadovoljen sem bil z opravljenim solo vzponom. Naredil sem nekaj panoramskih posnetkov in po pol ure pričel sestop, ki mi je vzel samo dobro uro. Pot v Muktinath se je precej vlekla in ima neprijeten strm spust. Spustil sem se za 2344m.

Deseti dan: Muktinath 3802m -> Marpha 2667m

Zbudil sem se po devetih urah nepretrganega spanca. Pot se je še vedno strmo spuščala. V vasi Kagbeni smo prišli v korito reke Kali Gandaki. Struga reke je zelo široka in v glavnem suha. Nasproti nam piha zelo močan veter, ki nosi oblake prahu po zraku. Napredovali smo zelo hitro, ker gre pot v glavnem po ravnem, vendar je prah zelo neprijeten. Ves čas nas ob levi strani spremlja pogled na Nilgiri z njegovo strmo Severno steno.

Enajsti dan: Marpha 2667m - Ghasa 2013m

Pot se vije večinoma ob reki in vodi malo gor in malo dol ob strugi. Zjutraj še ni vetra, tako, da je hoja kar prijetna. Na enem mestu moramo prečit pritok reke Gandaki, vendar ni mostu. Ni preostalo druga kot sezuti copate in peš prebresti reko. V vas Ghasa pridemo precej pozno. Za ta dan smo si zadali predolgo pot. Pozna se nam, da smo že dolgo na poti in vsi smo utrujeni. Nosača sta prišla dve uri za nami, kar je bilo zelo nenavadno. Tudi onadva sta videti utrujena.

Dvanajsti dan: Ghasa 2267m -> Tatopani 1189m

Dolina se zoža v kanjon in reka bučno teče preko velikih skal. Pot je v glavnem vrezana v skalo in je treba paziti kje hodiš. Več sem gledal pod noge kot po okolici, ki pa itak ni bila tako zanimiva kot prvi del trekinga. V Tatopani-ju je izvir vroče vode, katerega smo se že dva dni veselili. Pošteno smo se okopali v res vroči vodi. V bazenu je bilo kot v savni. Ko smo prišli v sobo smo morali malo leči, da smo si odpočili od lenarjenja v vroči vodi :)) V Tatopaniju je za razliko od drugih vasi ponudba hrane in pijače odlična. Po večerji se nam pridružita nosača, katerima je videti, da sta obrnila preveč kozarcev rakšija. Vidi se, da gre pot h kraju.

Trinajsti dan: Tatopani 1189 -> Gorephani 2833m

Pot nas še malo pelje ob reki Gandaki. Ko se pot loči od reke se prične 1700m vzpon. Menil sem, da bom imel precej težav s tem zadnjim vzponom. Od začetka je bila hoja precej utrudljiva zaradi velike vlage. Višje kot sem prihajal bolje sem se počutil. Temperatura je padla in ozračje je bilo mnogo prijetneje. Ta dan mi je ostal v zelo lepem spominu tudi zaradi hoje skozi rododendrov gozd, ki je bila pravi užitek. Od tod je veličasten pogled na Dhaulagiri in na južno Anapurno.

Štirinajsti dan: Gorephani 2833m -> Pokhara915m

Pot iz Ghorepanija v dolino se je vila preko nekakih stopnic, ki so nam uničevala kolena. V neki vasi smo bili tudi priča hindujskemu pogrebu. Zadeva se je predolgo vlekla, tako, da nismo počakali na trenutek ko prižgejo ogenj pod truplom. Okoli tretje ure smo prispeli do vasi Bhiratanti od koder smo se z avtobusom prepeljali v mesto Pokhara, ki leži ob umetnem jezeru. S tem se je naš treking zaključil.

Počivali smo tri dni in si nabirali novih moči za nadaljnje dogodivščine. Na poti iz Pokhare v Kathmandu sva z Matjažem šla še na rafting. Ostali niso bili preveč pri zdravju. :))) Malo nam je škodila obilna prehrana v mestu.