 |
 |
 |
 |
Potovanje z avtodomom po Španiji in Portugalski |  |
Prevoz iz Tanger Med do Algeciras se je zavlekel dlje, kot sem pričakoval. Pristali smo malo pred mrakom, a sem vseeno uspel najti parkirišče še v dnevni svetlobi. Na parkirišču je bilo več avtodomov, težav ni bilo. Noč je minila mirno.
V Maroku si nisem nabavil sveže hrane, ker sem se bal morebitnih težav na carini. Zjutraj sem se najprej odpravil v trgovino, saj je bil moj hladilnik popolnoma prazen.
Po opravljenem nakupu sem se odpravil proti kraju Tarifa, kjer sem obiskal najjužnejši del Evrope. Otok Tarifa, danes že polotok, je zelo zanimiv: vzhodno se razteza Sredozemsko morje, zahodno pa Atlantski ocean. Obala od Tarife do Bahie in proti severu je pravi raj za kajtarje in surfarje.
Nadaljeval sem pot do vasi Bahia, kjer sem si ogledal ruševine rimskega mesta Baelo Claudia. Pri iskanju parkirišča sem naletel na nekaj težav zaradi višinske omejitve avtodoma 2,20 m. Parkirišče sem našel na skrajnem južnem delu, že izven vasi.
Ponoči ni bilo nikogar na obisk, zato je noč minila mirno. Zjutraj se je veter umiril, sonce pa je kmalu ogrelo ozračje. Po zajtrku sem se odpravil proti rimskemu mestu. Ko sem prispel na parkirišče, sem opazil, da so ruševine obdali z ograjo, zato sem izgubil zanimanje za obisk in nadaljeval pot proti Cadizu.
Parkiral sem nekoliko pred mestom in se s kolesom odpravil proti centru. Ob obali stoji impozantna katedrala v Cadizu, a vstopnina 12 € se mi je zdela previsoka, zato nisem vstopil. Našel sem še muzej Teatro Romano de Cadiz, ki je prvi kamniti teater na Iberskem polotoku. Ostal mi je še obisk mestnega obzidja. Čisto na koncu mesta, na majhnem otoku, stoji utrdba Castillo de San Sebastián. Včasih je služila kot prva obrambna črta pred napadi z morja, danes pa razen visokega svetilnika ni kaj posebnega za videti.
V Cadizu sem se zadržal dlje, kot sem predvideval, zato nisem uspel priti blizu Sevilje, ki je bil moj naslednji cilj. Parkirišče sem našel v majhni vasi Guadalcacin, v bližini mesta Jerez de la Frontera.
Iz Guadalcacin do Seville je bila vožnja dobra ura. Pred mestom sem našel odlično parkirišče, ki je služilo kot izhodišče za obisk mesta. Dopoldne sem sedel na kolo in se odpravil proti središču. Do centra ni bilo več kot deset kilometrov, zato sem prispel hitro.
Najprej sem se ustavil na trgu Plaza de España. Impozantna polkrožna zgradba z bogato okrašeno fasado in kanalom pred njo res naredi vtis. Kolo sem priklenil na ograjo in se peš sprehodil okoli ter si ogledal detajle. Stavba je bila zgrajena za Iberoameriško razstavo leta 1929 in danes večinoma služi upravnim ustanovam. Na prvi pogled deluje bolj kot razkošna uradna palača kot kot klasična graščina.
Tik ob trgu se razprostira park María Luisa, velik in urejen mestni park z drevoredi, fontanami in senčnimi potmi. Prijeten prostor za sprehod in oddih pred mestnim vrvežem. Kolo sem pustil na trgu in se sprehodil po parku.
Nato sem si ogledal katedralo v Sevilli s stolpom Giralda. Njena velikost in mogočnost sta dih jemajoči – gre za eno največjih gotskih katedral na svetu. Prvotno je na tem mestu stala mošeja, po rekonkvisti pa so jo preuredili v katoliško katedralo. Stolp Giralda je nekdanji minaret, ki danes služi kot zvonik. Vrsta obiskovalcev me je odvrnila od takojšnjega ogleda notranjosti.
Odločil sem se, da bom naslednji dan prišel bolj zgodaj, da si katedralo ogledam tudi od znotraj. Želel sem obiskati še kraljevo palačo Real Alcázar, vendar so bile vstopnice že razprodane.
Med kolesarjenjem po mestnem središču sem naletel še na Muzej ljudske umetnosti in običajev (Museum of Popular Arts and Customs of Seville). V muzeju sem se zadržal dlje časa, saj je bilo na ogled veliko zanimivih predmetov iz andaluzijske kulturne dediščine. Sevilla je znana po izdelavi keramičnih ploščic, kar je bilo v muzeju še posebej lepo predstavljeno. Ročno poslikane ploščice so prave male umetnine.
Dan se je prevesil v pozno popoldne in napočil je čas za vrnitev do avtomobila. Na srečo sem si pot v mesto snemal, saj sicer ne bi vedel, kako se vrniti. Proti koncu poti me je začelo skrbeti, ker je bila baterija telefona skoraj prazna. Na srečo sem prispel pravočasno – baterija je kazala še 3%.
Po poznem zajtrku sem ponovno sedel na kolo in se odpravil proti središču mesta. Tokrat sem izbral bolj neposredno pot do Catedral de Sevilla. Pred vhodom se je že vila dolga vrsta obiskovalcev. Povprašal sem, kje je mogoče kupiti vstopnico, in izvedel, da vsi čakajo prav na začetek prodaje. Trenutno je potekala maša, zato bo nakup mogoč šele ob 12.30. Ni bilo druge, kot da potrpežljivo počakam v vrsti.
Ura je bila že skoraj ena, ko sem končno stopil v notranjost. Seviljska katedrala velja za eno največjih gotskih cerkva na svetu in že ob prvem pogledu pusti močan vtis. Zgrajena je bila na mestu nekdanje mošeje po rekonkvisti v 15. stoletju. Katedrala je sestavljena iz številnih kapel – menda jih je petnajst – vsaka posvečena svojemu svetniku ali dogodku. Ena je bolj razkošno okrašena kot druga. Obiskovalec se ne more načuditi bogatim ornamentom, ki krasijo stene, stebre in oboke.
V notranjosti je tudi več grobnic; med drugim naj bi tu počival Krištof Kolumb, katerega sarkofag nosijo štiri simbolične figure španskih kraljestev. Posebnost katedrale so tudi dvojne orgle, nameščene nasproti druga drugi, ter še ene orgle v stranski ladji.
Glavni oltar je skoraj nemogoče opisati z besedami. Gre za enega največjih in najbogatejših lesenih oltarjev na svetu. Sestavljen je iz več deset prizorov iz Kristusovega življenja, vsi bogato pozlačeni. Občutek imaš, kot da stojiš pred zlato steno, polno kipov in reliefov.
Na koncu sem se povzpel še na stolp Giralda, nekdanji minaret iz časa mavrske vladavine, ki danes služi kot zvonik. Do vrha ne vodijo stopnice, temveč dolga poševna klančina – nekoč so se po njej na vrh vzpenjali celo s konji.
Razgled z vrha pa me, iskreno rečeno, ni posebej navdušil. Okna so zaščitena z gosto mrežo, zato je pogled na mesto precej omejen. Kljub temu je zanimivo stati na mestu, kjer se prepletata islamska in krščanska zgodovina mesta.
Ob obisku sem se spomnil tudi na katedralo v Milanu, ki sem jo obiskal že davno tega, a je od takrat minilo toliko časa, da ju težko neposredno primerjam. Vsekakor pa ima sevilska katedrala nekoliko drugačen občutek prostora. Nima ene izrazito poudarjene glavne ladje, ki bi vodila pogled naravnost proti oltarju, temveč deluje bolj razčlenjeno, skoraj kot skupek bogato okrašenih kapel pod skupno streho. Morda je prav v tem njena posebnost.
Po ogledu katedrale sem si želel obiskati še kraljevo palačo Real Alcázar, eno najlepših primerov mudéjarske arhitekture v Španiji. Na žalost so bile tudi tokrat vstopnice za ta dan razprodane. Varnostnik mi je svetoval, naj pridem naslednje jutro že okoli 7.30, če želim imeti kaj možnosti. To mi ni ustrezalo, zato sem se moral odpovedati ogledu.
Sprehodil sem se še po okoliških ulicah. V eni izmed njih je bilo precej pivnic, zato sem se odločil za kratek postanek. Naročil sem »tapo« in veliko pivo. Hm … »veliko« po španskih merilih ni ravno veliko po naših, zato sem moral naročiti še eno. Dan se je počasi prevesil v večer in čas je bil za vrnitev do avtodoma.
Zjutraj sem iz zamrzovalnika vzel tažin, tako da mi zvečer ni bilo treba kuhati. Po dolgem in bogatem dnevu je bila to prav prijetna rešitev.
Ko sem se včeraj zvečer vračal, mi je nekaj sto metrov pred avtom spustila prednja zračnica na kolesu. Povozil sem nekakšen risalni žebljiček. Ker je bilo že prepozno, da bi se lotil popravila, sem to pustil za danes dopoldan.
Najprej sem demontiral kolo, izvlekel zračnico, jo zakrpal in vse sestavil nazaj. A glej čudo — gume nisem mogel napumpati. Po ponovni demontaži sem odkril še drugo luknjo na nasprotni strani. Očitno je žebljiček prebodel tudi drugi del zračnice. Ko sem luknjo zakrpal in vse skupaj preveril v vodi, ni več puščalo. Končno sem sestavil kolo in se odpravil na pot proti zahodu.
Navigacija me je sprva vodila na avtocesto, kjer je bil obupen promet. Ta neprijetna ura vožnje mi je dala misliti, da se bom v prihodnje verjetno izogibal avtocestam. Ko sem zavijal iz glavne ceste proti El Rocío, je promet popolnoma ponehal, cesta pa postala mirna in prijetna za vožnjo.
V mestu Almonte sem dokupil nekaj hrane, predvsem slanino za današnje kosilo. V bližini El Rocío je prenočevanje na parkiriščih prepovedano, zato sem nekaj kilometrov pred mestom zavil na stransko cesto in našel miren kotiček v borovem gozdu. Tam sem lahko brez motenj uredil tudi kolo, saj se je predhodno izkazalo, da zračnica spet ni držala zraka.
Po kosilu sem si privoščil kratek počitek in ker okoli ni bilo nikogar, sem se lahko tudi stuširal. Upal sem, da bom jutri lahko obiskal jezero Charco de la Boca, ki je prav ob vasi in kjer naj bi bilo mogoče videti ptice selivke. To bo jutrišnji izziv in razlog za jutranji ogled.
V El Rocío sem se najprej ustavil ob jezeru Charco de la Boca, kjer naj bi bilo mogoče videti ptice selivke, še posebej zgodaj zjutraj in v popoldanskih urah. Žal sem prišel malo pozneje, a pogled na jezero je vseeno navdušil.
Ko sem se pripeljal do vasi, mi je že na privozu pritegnila pogled množica konjenikov in vprežnih vozov. Hitro sem našel parkirno mesto ob jezeru in se odpravil raziskovati. Hitro sem ugotovil, da bom za boljši ogled potreboval kolo, kar sem tudi storil. V El Rocío ceste niso asfaltirane, temveč prekrite z mivko – idealno za konje, a prava preizkušnja za gorsko kolo. Posebno pozornost mi je pritegnila množica pred cerkvijo.
Tam so se pripravljali na tradicionalno romería – versko romarsko pot, ki privabi romarje iz vse Španije. Romarji pripeljejo svoje konje in vprežna vozila, da se udeležijo procesije do cerkve Ermita de El Rocío, posvečene Devici iz El Rocía. Ta romerija ima več kot 500-letno tradicijo in velja za eno največjih verskih prireditev v Andaluziji.
Pokrajina je idealna za konjerejo, saj je del naravnega rezervata Doñana, kjer je mogoče videti divje konje in bogat ptičji svet. V mestu sem videl več kot 1000 konj in veliko vozov, ki so jih vlekli konji različnih pasem. Posebno pozornost so mi pritegnile jahalke, oblečene v tradicionalna španska krila, ki so jahale na ženki način – zelo elegantno in dostojanstveno.
Pred hišami so bile postavljene ograde za privez konj, skoraj kot na divjem zahodu. Na vozovih je bila vesela druščina, ki je ob spremljavi instrumenta prepevala, in seveda ni manjkalo pijače. Očitno sem mesto zapustil prezgodaj, saj se je na poti vila neprekinjena kolona vozil, namenjenih v El Rocío. Če bi vedel, kaj bo sledilo, bi ostal še nekaj časa.
Tokrat sem se izognil avtocesti. Cesta je bila sicer slabša, a promet je bil zelo redek. To je bila zadnja postojanka pred Portugalsko. Našel sem miren kotiček za prenočevanje in se pripravil na naslednji dan v Ayamonte.
Kraj Ayamonte me zjutraj ni posebej zanimal, zato sem se odpravil naravnost proti Portugalski. Mejo sem prečkal brez posebnosti in skozi Vila Real de Santo António nadaljeval pot proti zahodu. Prometa je bilo opazno manj kot v Španiji, ceste pa so se mi zdele nekoliko boljše.
Cesta poteka razmeroma blizu oceana, a se ga skoraj nikoli zares ne dotakne. Upal sem, da bo pokrajina bolj samotna in redkeje poseljena, vendar sem se uštel. Od meje pa vse do kraja Sagres, skrajne jugozahodne točke Portugalske, je območje skoraj nepretrgoma poseljeno. Celoten jugozahodni del Algarva spada v naravni park Parque Natural do Sudoeste Alentejano e Costa Vicentina, kar pomeni stroga pravila glede kampiranja in prenočevanja.
V Sagresu sem se ustavil in se sprehodil do Atlantskega oceana. Kraj je znan po dramatičnih klifih in razgledih na odprto morje. V enem izmed zalivov sem opazoval deskarje, saj je območje zelo priljubljeno med surferji – vetrov in valov tu nikoli ne primanjkuje. Sagres ima tudi zgodovinski pomen, saj je bil v času Henrika Pomorščaka pomembno središče portugalskih pomorskih odprav.
Kljub temu da je bil šele začetek leta, je bilo v kraju precej turistov. Tudi cene v lokalih so temu primerne – za običajno pivo sem moral odšteti 6 €. To je bil kar hladen tuš.
Na aplikaciji Park4Night sem preveril več možnih parkirišč, a skoraj povsod je bilo jasno zapisano, da je prenočevanje prepovedano in da so predvidene kazni do 600 €. Ker mi ni bilo do srečanja s policijo ali plačevanja globe, sem se raje vrnil nekoliko proti severu. V bližini kraja Budens sem našel skrit in miren kotiček za prenočevanje.
Po zajtrku sem se vrnil v Budens, kjer sem natočil gorivo. V trgovini Marché sem na hitro preveril cene in ugotovil, da so občutno višje kot v Lidlu. Zato sem se v kraju Vila do Bispo ustavil še v Lidlu in dokupil potrebno zelenjavo.
Nadaljeval sem pot proti kraju Ajezur in znova izbral manj prometno cesto. Tokrat je bila vožnja bistveno prijetnejša kot po obalni magistrali. Cesta se vije skozi doline in griče notranjosti, asfalt je sicer nekoliko slabši, a prometa skoraj ni. Vožnja je postala pravi užitek, pokrajina pa povsem drugačna – bolj divja, manj turistična.
Iz Ajezurja sem se odpravil proti obmorski vasici Vila Nova de Milfontes, ki leži ob ustju reke Mira.
Z mostu nad reko je lep razgled proti ustju, kjer je bilo zasidranih več manjših plovil. Če že ni prave marine, je tudi mirno rečno ustje dobra rešitev za ribiče in lastnike čolnov. Celotno območje spada v zaščiteni del obale Costa Vicentina, ki slovi po neokrnjenih plažah in dramatičnih klifih.
Pot sem nadaljeval do ribiške vasice Porto Covo. Med vožnjo pa mi je začelo najedati opozorilo, da je nekaj narobe s polnjenjem akumulatorja. Lučka se je prižgala, čez nekaj trenutkov ugasnila, nato pa se je vse skupaj ponavljalo vsakih nekaj minut. Postajal sem že precej živčen. Alternator sem zamenjal pred tremi meseci zaradi enake napake in misel, da bi se težava ponovila, mi ni bila prav nič všeč. Upam, da bo zdržal do konca potovanja.
Vasica je delovala skoraj zapuščeno. Ulice so bile prazne, ljudi skoraj ni bilo videti. V glavni ulici je bilo sicer nekaj lokalov, a v vsakem komaj kakšen gost. Pravo mrtvilo.
Nadaljeval sem pot proti Lizboni. Ob izlivu reke Estuário do Sado sem naletel na zapuščena poslopja – prav primeren kraj za mirno noč. Ravno ko sem začel pripravljati večerjo, se je vreme popolnoma pokvarilo.
Ponoči je občasno deževalo, vendar mojega spanca to ni motilo. Do mesta Almada, kamor sem bil namenjen, je dobrih sto kilometrov. Na navigaciji sem pozabil vključiti avtoceste, zato me je vodila skozi vse vasi ob poti. Pravzaprav mi je takšna vožnja ustrezala, zato nastavitev nisem spreminjal. Ob cesti sem opazoval številna gnezda na električnih drogovih. Včasih je bilo tudi šest zaporednih drogov zasedenih. Štorklje so gnezdile celo na jamborih visokonapetostnih daljnovodov. Portugalska, predvsem območje ob reki Tejo, je znano po velikem številu belih štorkelj, ki tukaj ostajajo vse leto.
V kraju Moita sem se ustavil, ker sem opazil plovila na suhem. Sprva nisem vedel, ali gre za veliko razliko med plimo in oseko ali za kaj drugega, vendar je območje ob estuariju reke Tejo znano po izrazitem plimovanju, zato so prizori ladij na razkritem rečnem dnu povsem običajni. Moita je bila nekoč pomembno pristaniško mesto, predvsem za oskrbovanje Lizbone in prevoz prebivalcev po reki.
V nadaljevanju sem se peljal skozi nasade plutovca. Drevesa so bila do prvih vej povsem brez lubja. Plutovec olupijo približno vsakih devet let, pri tem pa drevo ostane živo in nadaljuje rast. Portugalska je največja proizvajalka plute na svetu, zato so ti nasadi značilen del pokrajine.
Kmalu sem prispel v bližino Almade in izkazalo se je, da je mesto precej večje, kot sem pričakoval. Po ozkih ulicah sem se prebijal s težavo in z večjim avtodomom tukaj gotovo ne bi šlo. Parkirno mesto sem našel šele po daljšem iskanju. Za ogled Lizbone je bilo že prepozno.
S kolesom sem se odpravil proti trajektni luki, nato pa nadaljeval vožnjo brez posebnega cilja. Na koncu sem se znašel pri kipu Santuario de Cristo Rei. Monumentalni kip Kristusa, visok več kot 100 metrov skupaj s podstavkom, stoji na pečini nad reko Tejo. Postavljen je bil leta 1959 kot zahvala, da je Portugalska ostala zunaj druge svetovne vojne. Pogled od tam sega čez reko vse do Lizbone.
V neposredni bližini stoji tudi most Ponte 25 de Abril, ki s svojo rdečo konstrukcijo močno spominja na znameniti most Golden Gate v San Franciscu. Most povezuje Lizbono z Almado in je ena najbolj prepoznavnih podob portugalske prestolnice.
Zjutraj sonce nikakor ni moglo prebiti megle. Kazalo je, da bo veter očistil ozračje, vendar se to ni zgodilo. Čez reko Tejo sem se odpravil s trajektom iz Almade. Trajekti vozijo približno vsakih petnajst minut in so presenetljivo polni – deloma turisti, deloma domačini, ki se vsakodnevno vozijo na delo. Že sama plovba ponuja lep pogled na mestno silhueto.
Najprej sem obiskal trg Praça do Comércio, enega največjih in najpomembnejših trgov v mestu. Ogromen odprt prostor ob reki deluje skoraj monumentalno. Na sredini stoji konjeniški kip kralja Joãa I., v ozadju pa se dviga znameniti slavolok Arco da Rua Augusta, skozi katerega vstopiš v staro mestno jedro.
Od tam sem se podal v ozke, strme ulice stare četrti Alfama. Kolesarjenje tukaj ni ravno preprosto – tlakovana podlaga in klanci hitro vzamejo sapo. Pripeljal sem se do obzidja gradu Castelo de São Jorge. V opisih je pisalo, da je glavna zanimivost razgled, zato sem obisk izpustil in si razgled prihranil za drugo priložnost.
Nadaljeval sem ob reki proti zahodu. Prispel sem do spomenika pomorščakom Padrão dos Descobrimentos, ki je bil postavljen v čast portugalskim raziskovalcem iz časa velikih geografskih odkritij. Ogromna kamnita ladijska premnica, na kateri stojijo Henrik Pomorščak, Vasco da Gama in drugi, spominja na obdobje, ko je bila Portugalska ena največjih pomorskih sil.
Pot sem nadaljeval do stolpa Torre de Belém, nekdanje obrambne utrdbe na reki Tejo. Stolp iz začetka 16. stoletja je danes ena najbolj prepoznavnih znamenitosti Lizbone. Od tam sem se vrnil do samostana Mosteiro dos Jerónimos, ki me je s svojo zunanjostjo takoj prepričal v obisk.
Notranjost samostana je res osupljiva. Fino izklesani stebri v manuelinskem slogu se raztezajo v elegantne oboke, ki delujejo skoraj čipkasto. V eni izmed dvoran so stene obložene z modro-belimi ploščicami azulejos z neverjetno natančnimi motivi. V sosednji cerkvi so tudi sarkofagi pomembnih portugalskih osebnosti, med njimi Vasco da Gama.
Presenetilo me je, koliko je po mestu tako imenovanih »tuk-tukov« in kopij starodobnih vozil za ogled mesta. Sprva sem mislil, da gre za prave klasike, a jih je bilo enostavno preveč. Kasneje sem opazil, da so električni. V ozkih in strmih ulicah so pravzaprav precej praktični.
Pozno popoldne sem postal žejen in lačen. Našel sem restavracijo v bolj stranski ulici, kjer ni bilo gneče. Hrana ni bila nič posebnega, pivo pa je prijetno odžejalo po dolgem dnevu. Še nekaj časa sem kolesaril ob reki, nato pa se zvečer s trajektom vrnil v Almado.
Jutri nadaljujem potovanje naprej proti severu. Lizbona pa mi bo ostala v spominu kot izjemno živahno in energično mesto. Ves čas se nekaj dogaja – na trgih, ob reki, po ozkih ulicah starega jedra.
Zanimivo je, da se promet še vedno odvija tudi v najstarejšem delu mesta, kjer so ulice zelo ozke in precej strme. Še bolj me je presenetilo, da po teh ulicah vozijo celo avtobusi. Ko ga srečaš na klancu med hišami, ki so komaj širše od vozila, se res vprašaš, kako jim uspe manevrirati brez praske.
Zjutraj sem se odpravil na pot in že po kakšnih tristo metrih naletel na prvo težavo. Ulica, po kateri bi moral peljati, je bila prekopana. Policist mi je pokazal, naj obrnem in zavijem v stransko ulico. Obrnil sem in zapeljal v nakazano smer, vendar sem skoraj takoj ustavil. Ulica se mi je zdela sumljivo ozka za moj avtodom.
Peš sem se odpravil naprej, da preverim, ali bom sploh lahko peljal skozi. Po ogledu sem ocenil, da bo šlo, zato sem previdno zapeljal vanjo. Na koncu se je izkazalo, da sem imel prav – šlo je, vendar zelo na tesno. Ulica je bila tako ozka, da sem moral zapreti stranska ogledala, da sem sploh lahko peljal mimo hiš. Na srečo sem brez težav prišel na konec ulice in nadaljeval pot iz mesta.
Nekaj časa me je navigacija vodila po avtocesti, vendar sem jo kmalu zapustil in nadaljeval po manjših podeželskih cestah. Te so mi vedno bolj pri srcu, saj na njih vidiš precej več vsakdanjega življenja kot na hitrih cestah. Vasice, polja in majhne delavnice ob cesti povedo veliko več o pokrajini kot avtocestni počivališči.
Približno na treh četrtinah poti sem naletel na tablo »zaprta cesta«. Kljub opozorilu sem peljal še naprej, saj sem želel preveriti, ali je morda prevoz vseeno mogoč. Kmalu sem ugotovil, da tokrat opozorilo ni bilo postavljeno brez razloga. Del ceste je spodjedla voda in asfalt se je pogreznil za več kot meter. Ni mi preostalo drugega, kot da obrnem in poiščem drugo pot. Malo me je presenetilo, da niso postavili nobene table za obvoz.
Na srečo sem kmalu našel drugo cesto in nisem naredil veliko dodatnih kilometrov. Med vožnjo sem že opazoval okolico in iskal primeren prostor za prenočevanje, vendar dolgo nisem našel ničesar primernega. Šele malo pred mestom Nazaré, ki je bil današnji cilj, sem ob robu gozda našel miren prostor za postanek.
Vreme je bilo že od jutra oblačno, popoldne pa je začelo še deževati. Na parkirišču je pihal tudi močan veter. Ker sem opazil precej polomljenih dreves v bližnjem gozdu, sem za vsak slučaj prestavil avtodom na nekoliko bolj odprt prostor. Glede na napovedi se bo veter ponoči še okrepil, zato je bilo bolje igrati na varno.
Kraj Nazaré je sicer znan po nečem prav posebnem. Ob obali se nahaja podmorski kanjon Nazaré, ki usmerja energijo oceana proti obali. Zaradi tega tukaj nastajajo eni največjih valov na svetu. Prav tu so v zadnjih letih postavili več svetovnih rekordov v deskanju na velikih valovih, ki lahko dosežejo tudi več kot 20 metrov višine. Prav zaradi teh znamenitih valov sem se odločil, da se ustavim v Nazaré in si kraj naslednji dan podrobneje ogledam.
Veter je pihal vso noč z nezmanjšano močjo. K sreči to noč ni polomil nobenega drevja. Odpravil sem se do Forte de São Miguel Arcanjo. Od tu se najlepše vidijo veliki valovi. Ob trdnjavi je pihal veter z izredno močjo. Med hojo me je kar prestavljalo. Menim, da so bili sunki vetra hitrejši kot 80 km/h. Težko je bilo narediti posnetek, še težje pa kaj posneti. Enostavno ti je treslo roke s telefonom. Sprehodil sem se še do morja, vendar nas je varnostnik poslal s peščene plaže nazaj na višji del obale. Pozneje sem videl, da se je začela plima in del obale, kjer smo se hoteli sprehoditi, so že zalivali valovi.
Valovi sicer niso bili izjemno visoki, predvidevam, da okoli 5–6 metrov, vendar si ne morem predstavljati, da bi v takih valovih šel v vodo. Ko se val prelomi, bi nate zgrmela ogromna teža vode. Morda niso bili tako visoki, ker je pihal severni veter. Velike valove pa verjetno ustvari močan zahodnik. Nazaré pa je sicer znan po največjih valovih na svetu, ki lahko ob pravih razmerah presežejo tudi 20 metrov. Velikost valov na tem delu obale je povezana tudi z globokim podmorskim kanjonom Nazaré, ki sega skoraj do obale in lahko ob primernih vremenskih razmerah močno poveča višino atlantskih valov.
Nadaljeval sem pot po obalni cesti skozi Pinhal de Leiria, star kraljevi borov gozd, od katerega pa ni ostalo skoraj nič, kajti več kot 80 % dreves je polomljenih ali izruvanih. Tu je moral pred kratkim divjati orkan. Kmalu sem prispel v Figueira da Foz in se namestil na velikem parkirišču ob obali, kjer bom prenočil.
Nadaljeval sem potovanje proti severu. Današnji cilj je mesto Gaia, ki leži na levem bregu reke Duero. Na drugi strani reke pa je mesto Porto, ki ga nameravam obiskati jutri.
Pot me je vodil po obalni cesti skozi vasi. Prva je bila Praia de Mira. Nisem se ustavil, ker razen plaže in borovih gozdov ni bilo nič zanimivega. Naslednje je bilo mesto Costa Nova. V mestu so znamenite črtaste hiše. Fasade imajo navpične črte in vsaka hiša ima drugo barvo.
Mesto Aveiro je malo podobno Benetkam, zaradi kanalov po katerih vozijo čolni in gondole. Po kanalih plujejo tudi značilni barviti čolni moliceiros, s katerimi so nekoč nabirali morske alge, danes pa z njimi vozijo turiste po mestu.
Nisem našel primernega parkirišča, zato sem nadaljeval pot in kmalu prispel v Vila Nova de Gaia. Vila Nova de Gaia je znana predvsem po velikih vinskih kleteh, kjer že stoletja zorijo znamenita portovska vina, ki jih pridelujejo v dolini reke Douro.
Današnji dan je sicer po nekaj dnevih slabega vremena lep in sončen, vendar me vožnja ni veselila, kajti neprestano se mi je javljal alarm in opozarjal na nedelovanje alternatorja. Vsakih nekaj minut se je oglasil alarm in po nekaj sekundah ugasnil. Zelo naporno za živce.
Jutri je nedelja in delavnice so zaprte. Bom pa moral v ponedeljek poiskati strokovno pomoč. Tako ne morem voziti dalje. Sploh pa ne vem kako dolgo bi še lahko vozil preden bi se avto dokončno ustavil.
Ni mi dalo miru in dopoldan sem naprej poskusil odpraviti napako. Opravil sem meritve in očistil kontakte senzorje pri alternatorju in bateriji. Startal sem motor in alternator je deloval normalno. Pustil sem motor teči dobrih deset minut in ves čas spremljal napetost. Niti enkrat ni zanihala. S tem upam, da sem popravil napako in lahko nadaljujem pot.
Precej boljše volje sem se odpravil s kolesom na ogled mesta Porto. Prvi je bil znameniti železni most Ponte Luis I, ki ga je projektiral francoski inženir Théophile Seyrig, nekdanji sodelavec Gustava Eiffla. Zato je konstrukcija precej podobna Eifflovemu stolpu. Most je bil zgrajen leta 1886 in ima dve etaži. Zgornja je danes namenjena predvsem lahki mestni železnici in pešcem, spodnja pa cestnemu prometu. Na desni breg reke sem šel po spodnji etaži, ki je namenjena za ves promet.
Sončna nedelja je in na obeh bregovih reke je množica ljudi. Prečkal sem most in se pomešal v množico ob obali. Ogromno turistov in temu primerna je tudi ponudba restavracij ob vodi.
Nadaljeval sem do razgledne točke Miradouro da Vitoria od koder je lep pogled na most in mesto Gaia. Nadaljeval sem do stolpa Torre dos Clerigos ob parku Praca de Lisboa. Pot me je vodila po ozkih ulicah in prispel sem v ulico Rua das Flores, verjetno eno najbolj obiskanih ulic v Portu. Sami lokali in nekaj uličnih glasbenikov je popestrilo vzdušje.
Čisto blizu je tudi železniška postaja Porto Sao Bento. Posebna je po tem, da ima stene obložene s poslikanimi keramičnimi ploščicami azulejos. Na stenah jih je več kot dvajset tisoč in prikazujejo prizore iz portugalske zgodovine.
Po brezciljnem tavanju sem še naletel na katedralo Porto Cathedral in si ogledal notranjost ter se povzpel tudi na enega od stolpov od koder je lep razgled na vse strani. Ponovno sem se vrnil do obrežja. Bil je že čas, da nekaj pojem in popijem. Našel sem lokal kjer sem na soncu užival ob hrani in pijači.
Čas je hitro minil in moral sem še prečkati most po gornji etaži. Na gornji etaži je bilo toliko ljudi kot, da je namenjena pešcem in ne vlakom. Medtem ko sem bil na mostu so ga prečkali štirje vlaki. Vlakovodje so zelo uvidevni in prilagodijo hitrost.
Na levem bregu sem se spustil do obale reke, kjer je prav tako obilo lokalov. V enem sem se odločil za pokušnjo vin. Dobil sem pet kozarcev za pokušnjo. Vina so bila od belega suhega do temno rdečega. Suho vino mi ni bilo preveč všeč, belo in rdeča pa so imela precej sličen sladkast okus.Portovec sicer pridelujejo v dolini reke Douro, več deset kilometrov vzhodno od Porta, v Vila Nova de Gaia pa vino že stoletja starajo v velikih kleteh ob reki. Zanimivo je, da so največji ljubitelji portovca prav Angleži, saj so ga začeli množično uvažati že v 17. stoletju, ko so zaradi sporov s Francijo iskali nadomestilo za francoska vina.
Kljub lepemu vremenu je bilo precej hladno. Odpeljal sem se do avta po vetrovko in se vrnil na park Jardim do Morro za nočni pogled na Porto. Na trgu se je zbrala množica mladine, ki so ob glasni glasbi plesali in prepevali. Zelo dobra energija. Napočil je čas za počitek in vrnil sem se do avta.
Zanimivo je tudi, da ime Portugalske izhaja prav iz tega območja. V rimskem času je na tem mestu stalo naselje Portus Cale, iz katerega se je kasneje razvilo ime Portugal.
Za danes je bil moj namen priti do mesta Tui v Španiji. Odpravil sem se na pot v upanju, da mi več ne bo nagajal sistem polnjenja baterij. Počasi sem se pomiril, kajti ni bilo več opozoril. Torej mi je uspelo odpraviti napako. So pa me neprijetno presenetile cene goriva. Dizel se je čez noč podražil za 25 centov. Upam, da bo v Španiji malo ceneje.
Na poti sem se ustavil v eni vasi ob fontani in dopolnil zalogo vode. Nadaljeval sem pot do Viana do Castelo, kjer sem si ogledal baziliko Basilica Santa Luzia. Bazilika stoji na hribu nad mestom in je bila zgrajena na začetku 20. stoletja. Njena arhitektura je precej podobna znameniti baziliki Sacré-Cœur v Parizu, z razgledne ploščadi pred cerkvijo pa je lep pogled na mesto, reko Lima in atlantsko obalo.
V nadaljevanju vožnje sem se ustavil še v kraju Valenca in si ogledal trdnjavo Fortaleza de Valença. Trdnjava ima zanimivo zvezdasto obliko, značilno za obrambne sisteme iz 17. stoletja, ki so bili zgrajeni za obrambo pred topništvom. Obzidje ima več bastijonov in je dolgo več kilometrov. Znotraj obzidja pa je staro mesto.
Še ena zanimivost mi je padla v oči. Obrambni zid je v dveh etažah. Sicer sem se sprehodil po ulicah, vendar je bilo polno trgovin s konfekcijo, ki pa me ne zanimajo. Sprehodil sem se še do cerkve in se vrnil k avtu.
Do mesta Tui je bil nato samo še kratek skok. Mesto leži že na španski strani reke Minho, ki tukaj tvori naravno mejo med Portugalsko in Španijo. Kmalu sem parkiral ob reki in zaključil današnjo pot.
Dan sem začel v mestu Tui ob romarski poti Camino. Moj namen je bil nadaljevati pot proti mestu Pontevedra, naslednji dan pa proti končnemu cilju romarske poti – Santiago de Compostela.
Prenočeval sem ob romarski poti Camino, zato sem se dopoldan tudi sam malo »podal na romanje«. Sprehodil sem se do katedrale Catedral de Santa María de Tui. Mesto Tui je ena glavnih vstopnih točk romarjev na portugalski poti Camino Portugués, saj od tukaj do cilja v Santiago de Compostela ostane približno še 115 kilometrov poti.
Romarska pot je zelo dobro označena, saj so oznake pogoste, predvsem pa na križiščih ali ob zavojih. Tako romarji skoraj nimajo možnosti, da bi zašli. Kljub zgodnjemu času sem že srečal nekaj romarjev na poti proti katedrali.
Katedrala se žal ni pokazala v najlepši luči. Morda zato, ker so bile stene mokre in zaradi tega precej temne. Tudi oblačno vreme je dodalo nekoliko žalosten občutek.
Zaradi zelo povišanih cen goriva sem malo preveril podatke in našel črpalko približno 40 kilometrov stran, kjer je bil dizel za kar 35 centov cenejši kot na črpalkah BP. Dotočil sem tudi AdBlue, saj nisem vedel, koliko ga je še ostalo v rezervoarju. Presenetila me je cena – v Maroku sem za liter plačal 2,70 €, tukaj pa samo 0,62 €.
Kasneje sem se ustavil še v mestu Pontevedra. Tudi tukaj sem obiskal cerkev Santuario da Peregrina. Na žalost je bila zunanjost skoraj v celoti pokrita z gradbenimi odri, zato nisem mogel narediti lepe fotografije. Notranjost sama po sebi ni nič posebej izstopajočega.
Tudi tukaj sem srečal nekaj romarjev, vendar ne veliko. Glede na to, da je mesto na romarski poti, sem jih pričakoval precej več.
Za nadaljevanje poti proti Santiago de Compostela je bilo že nekoliko pozno, zato sem se odločil ostati v tem mestu. Poleg tega sem ob reki našel res lepo parkirišče, kjer sem lahko mirno prenočil.
Celo noč je rahlo deževalo ali pršilo. Dopoldan sem se nekako brez volje odpravil na pot do današnjega cilja. To je Santiago de Compostela. Vreme ni kazalo na izboljšanje in je bilo prav depresivno. Ta del poti dejansko poteka po ali v bližini romarske poti Camino de Santiago, po kateri vsako leto hodi več sto tisoč romarjev z vsega sveta. Ustavil sem se v mestu Padron. Ko sem se vozil proti parkirišču sem moral zgrešiti pravo pot in sem dober kilometer vozil po romarski poti. Kljub slabemu vremenu sem srečal precej romarjev.
Sprehodil sem se do katedrale Iglesi de Santiago Apostol de Padron, ki je kontrolna točka za romarje. Tukaj dobijo eno izmed potrdil v knjižico, ki jih potrebujejo, da na koncu dobijo priznanje o opravljeni poti. Mesto Padron ima za romarje poseben pomen, saj naj bi prav sem po legendi priplula ladja, ki je iz Jeruzalema pripeljala posmrtne ostanke apostola Jakoba. Ime mesta naj bi izviralo iz kamnitega stebra pedrón, na katerega naj bi privezali ladjo in ki je še danes shranjen v tamkajšnji cerkvi. Nadaljeval sem pot mimo samostana Convento do Carmen in se povzpel na hrib nad mestom, kjer je kapela Ermita de Santiaguiño do Monte. Tukaj je menda St. James imel pridigo daljnega leta 44.
Nadaljeval sem pot v slabem vremenu proti Santiagu. Kot sem slutil je Santiago veliko mesto in temu primerno težko je bilo najti parkirni prostor. Našel sem ga dober kilometer od katedrale. Na žalost je vreme še vedno bilo slabo in nisem mogel na pot s kolesom. Kljub temu sem kmalu bil ob katedrali Catedral de Santiago de Compostela in si jo tudi ogledal. Katedrala stoji na mestu, kjer naj bi v 9. stoletju odkrili grob apostola Jakoba, kar je Santiago sčasoma spremenilo v eno najpomembnejših romarskih središč v krščanskem svetu.
V katedrali imajo tudi ogromno kadilnico Botafumeiro, eno največjih na svetu. Med posebnimi mašami jo z vrvmi zanihajo visoko pod oboke cerkve, kjer se z neverjetno hitrostjo ziblje nad glavami obiskovalcev.
Še najbolj pa me je impresioniral glavni oltar. Težko si je zamisliti, da ima nekdo tako bujno domišljijo in projektira takšen oltar. Sprehodil sem se še po okoliških ulicah, ki so vse ostale v srednjeveškem slogu. Če bi bil s kolesom bi se še malo popeljal na ogled po ostalih trgih. Vrnil sem se k avtu in poiskal parkirišče za prenočevanje v bližini univerze.
Zjutraj se je parkirišče začelo hitro polniti in bil je čas, da ga zapustim. Bilo je kar nekaj težav, kajti vozna pot je bila zasedena s vozili, ki so iskala parkirni prostor. Vseeno sem brez praske zapustil parkirišče in se odpravil na pot proti kraju Fisterra. Kazalo je, da bo dan veliko lepši kot včerajšnji. Vožnja proti zahodu je danes bila zelo prijetna. Malo zaradi izboljšanja vremena in na poti je bilo mnogo manj krožišč in ležečih policajev kot navadno. Pa še prometa skoraj ni bilo. Pot me je vodila skozi zeleno pokrajino Galicije proti Atlantskemu oceanu.
Med potjo sem spremenil prvotni načrt. Odločil sem se še obiskati kraj Muxia, ki je tudi nekako konec romarske poti. Ali pa je predzadnja postaja pred Fisterra, kamor sem namenjen. V Muxia sem se ustavil ob cerkvici Santuario da Barca in razočarano ugotovil, da ni nobenega romarja. Po legendi naj bi se na tem kraju apostolu Jakobu prikazala Devica Marija, ki ga je prišla bodrit pri njegovem misijonarskem delu. Poleg cerkvice je še zanimiv svetilnik in obala je zelo divja. Vetra skoraj ni bilo, valovi, ki so butali v obalo, pa so bili vseeno visoki tri do štiri metre.
Do Fisterre nisem imel daleč in v slabi uri sem bil na koncu rta, kjer se konča romarska pot Camino. Ime Fisterra izhaja iz latinskega izraza Finis Terrae, kar pomeni »konec zemlje«. Rimljani so namreč verjeli, da se tukaj konča znani svet in da se sonce ob večerih potopi v ocean. Zanimivo pa je, da rt Fisterra sploh ni najbolj zahodna točka Španije. Ta pripada bližnjemu rtu Cape Touriñán, ki leži nekaj kilometrov severneje. Čeprav se romarska pot uradno konča v Santiagu de Compostela, mnogi romarji nadaljujejo še približno 90 kilometrov do tega rta, kjer simbolično zaključijo svoje romanje ob Atlantskem oceanu. Nekdaj so romarji tukaj celo zažgali oblačila ali čevlje, ki so jih nosili na poti, kar je pomenilo simboličen začetek novega življenjskega poglavja, danes pa je to zaradi nevarnosti požarov prepovedano. Na moje še večje razočaranje tudi tu ni bilo niti enega romarja.
To je skrajna točka do katere sem prispel. Jutri se obrnem in začnem potovati proti domu. Na poti proti domu bom še obiskal nekaj zanimivih krajev v Španiji. Ne bom pa delal več tako kratkih poti kot zadnje tri tedne.
Jutro je bilo megleno, tako da se je videlo komaj kakih petdeset metrov daleč. Danes je dan za premik in na pot sem se odpravil bolj zgodaj kot običajno. Namenil sem se do kraja Ponferrada, oddaljenega blizu 300 kilometrov. Tokrat se nisem izognil avtocestam. Vreme je bilo preveč slabo, da bi vozil po lokalnih cestah.
V bližini Santiaga me je navigacija vodila na izvoz. Zapeljal sem z avtoceste in po dobrih sto metrih ugotovil, da me je vodila napačno. Upal sem, da bo kmalu kakšen izvoz, kjer se bom lahko vrnil. Ni bilo tako in napravil sem nepotrebnih petdeset kilometrov, pa še cestnino sem moral plačati.
Kljub temu sem videl, da bi v Ponferrado prispel prezgodaj za parkiranje. Zato sem nadaljeval pot do mesta Leon. Kakih šestdeset kilometrov pred mestom sem zapustil avtocesto in vozil po ozki lokalni cesti. Na srečo na tej cesti ni bilo prometa in kmalu sem parkiral na ogromnem parkirišču poleg konferenčnega centra v mestu Leon.
Jutri bom pogledal, ali je kaj zanimivega za ogled, nato pa nadaljeval pot proti Salamanci.
Mesto Leon je sicer eno izmed pomembnejših zgodovinskih mest v severni Španiji. Najbolj znano je po svoji gotski katedrali Catedral de León, ki ima ene najlepših vitražev v Evropi. Prav tako skozi mesto poteka znamenita romarska pot Camino de Santiago.
Za danes je moj cilj Salamanca, vendar sem si moral najprej ogledati pomembnejše stvari v mestu Leon. Proti jutru se je vreme izboljšalo zato sem uporabil kolo za obisk mesta. Hitro sem prispel do katedrale Catedral de Santa María de Regla de León, torej bi lahko šel tudi peš. Sem pa prihranil na času.
Ko vstopiš v katedralo ti zastane dih ob pogledu na vitražna okna. V oknih je na tisoče koščkov stekla, ki v vseh mogočih barvah prikazujejo verske podobe. Za vsako okno obstaja razlaga kaj predstavlja. Vgrajenih je preko 1700 m² steklenih površin in večina od njih so še originali iz 13. do 15. stoletja. Katedrala velja za eno najlepših gotskih katedral v Španiji, predvsem zaradi izjemno velikih oken. Zidovi so v primerjavi z drugimi srednjeveškimi cerkvami zelo tanki, zato je notranjost presenetljivo svetla in barvita. Prav zaradi tega ji nekateri pravijo kar »katedrala svetlobe«.
Zatem sem še skočil do bazilike Basilica de San Isidoro. Notranjost bazilike je prava revščina v primerjavi s katedralo. Cerkev je precej starejša in zgrajena v romanskem slogu, zato deluje precej bolj preprosto in masivno. Kljub temu velja za enega najpomembnejših zgodovinskih spomenikov v mestu. V njenem kraljevem panteonu so pokopani številni srednjeveški kralji nekdanje kraljevine León, zato jo nekateri imenujejo kar »španski kraljevski panteon«.
Mesto León ima tudi poseben pomen za romarje, saj leži na znameniti romarski poti Camino de Santiago. Že v srednjem veku je bilo to eno najpomembnejših postajališč za romarje na poti proti Santiagu de Composteli.
Pred nadaljevanjem poti sem se še ustavil v trgovini in dopolnil zaloge, ki so mi že pošle. Pot me je najprej vodila po avtocesti, ki pa sem jo kmalu zapustil. In začela se je krasna vožnja po deželi. Najprej je bila pokrajina ravna in tudi cesta je bila v nedogled brez ovinka. Najlepše pa je bilo, ker na tej regionalni cesti skoraj ni bilo prometa. Zelo redko sem srečal kakšno vozilo. Približno 70 km pred Salamanco pa se je pokrajina spremenila v rahlo valovito in tudi nekaj ovinkov je bilo na cesti. Torej še boljša vožnja.
V Salamanco sem prišel prepozno, da bi si še kaj ogledal. To ostane za jutri dopoldan.
Včeraj zvečer sem se odločil za sprehod do rimskega mostu, od koder je lep pogled na katedralo ponoči. Katedrala je zelo lepo osvetljena in morda izgleda celo lepše kot podnevi. Parkiral sem pod mostom ob reki Tormes in noč je minila mirno. Po ogledih je moj načrt priti do mesta Toledo.
Dopoldan sem se odpravil na oglede. Najprej sem ponovno šel na Roma Bridge in preko njega na drugo stran reke. Most je res zanimiv in ima zelo dolgo zgodovino. Prvotni most naj bi bil zgrajen že v času Rimljanov, pozneje pa je bil večkrat obnovljen. Kmalu sem prišel do katedrale in si jo najprej ogledal od zunaj. Nato sem se sprehodil do Plaza Mayor, glavnega trga v Salamanci. Trg velja za enega najlepših baročnih trgov v Španiji in je vedno poln ljudi, saj so v pritličju arkad številni lokali.
Nadaljeval sem do Casa de las Conchas, ki ima na fasadi več kot 300 kamnitih školjk. Stavba je bila zgrajena v 15. stoletju, danes pa je v njej javna knjižnica. Sprehod sem nadaljeval do Convento de San Esteban, ki ima eno najlepših plateresknih fasad v Španiji. Ta slog je značilen za špansko renesanso in je poln drobno izklesanih okraskov.
Vrnil sem se do katedrale in si jo želel ogledati tudi od znotraj. Pri nakupu karte se je zalomilo. Prodajalka mi je nekaj razlagala, kar pa nisem razumel, razen tega, da ogled trenutno ni možen. Stopil sem še v Palacio Episcopal in tam mi je uslužbenka razložila, da bo kmalu bogoslužje in zato ogled ni mogoč. Odločil sem se, da grem kar k maši in si na ta način ogledam notranjost. Zanimivost te katedrale je, da sta pravzaprav dve – stara in nova – ki sta med seboj povezani. Nova katedrala je bila zgrajena ob stari, ker je mesto sčasoma potrebovalo večjo cerkev.
Zapustil sem katedralo in poskusil najti vesoljčka v fasadi, kar je mala posebnost. Fasada ima ogromno klesanih okraskov in ni mi uspelo najti iskanega, pa tudi trudil se nisem preveč. Vesoljček je bil sicer dodan šele med obnovo katedrale leta 1992 in je danes ena izmed zabavnih znamenitosti mesta.
Napotil sem se še do ene najstarejših univerz v Evropi. Univerza v Salamanci je bila ustanovljena že leta 1218 in je skozi stoletja veljala za eno najpomembnejših univerz v Španiji.
Tudi tu je ena posebnost na fasadi. Na eni lobanji je majhna žaba, ki jo morajo študentje najti brez tuje pomoči, če želijo biti uspešni pri študiju. Žabe nisem našel, dokler ni nekdo s prstom pokazal na en steber. Ko sem imel približno orientacijo, pa sem žabo takoj zagledal.
Kar nekaj časa sem se sprehajal po ozkih in zanimivih ulicah in minilo je več časa, kot sem ga nameraval porabiti. Vrnil sem se k avtu in se odpravil na pot. Lepa vožnja najprej po ravnini, ki se je nato spremenila v hribovito pokrajino in pozneje spet v ravnino. Seveda sem ponovno pozno prispel v Toledo in parkiral ob reki Tajo.
Za današnji dan je predvidena kar dolga pot. Poskusil bom priti do Villanueva de Cordoba, skoraj 300 kilometrov daleč. Zbudil sem se v zelo hladno jutro. Termometer je kazal samo 3° C. Vendar je sonce kmalu popravilo stanje. Zajahal sem kolo in se odpravil do Mirador del Valle. Od tu je izjemen pogled na Toledo.
S tega razgledišča je zelo dobro vidno, zakaj je bil Toledo v zgodovini skoraj neosvojljiv. Mesto stoji na visokem hribu, ki ga na treh straneh obdaja globok ovinek reke Tajo. Ta naravna zaščita je že v rimskih časih omogočala zelo dobro obrambo. Zaradi takšne lege je Toledo stoletja veljal za eno najpomembnejših utrjenih mest na Iberskem polotoku.
Reko sem prečkal po mostu Alcantara. Za danes sem se odločil, da si bom znamenitosti ogledal samo od zunaj. Dovolj je bilo katedral in samostanov. Od mostu sem se povzpel do stolnice Santa María de Toledo. Impozantna zgradba. Nadaljeval sem do cerkve Santo Tomé, nato še do samostana San Juan de los Reyes. Ostal mi je še most San Martín. Most iz 14. stoletja ima na vsaki strani mogočen obrambni stolp. Tega sem si prihranil za konec.
Toledo ima zelo zanimivo zasnovo. Zgrajen je na hribu in skoraj vse ulice so zelo ozke in strme. Pravokotnih križišč skoraj ni, saj se ulice križajo pod različnimi koti in pogosto potekajo po nekakšnih diagonalah. Prav to brezciljno sprehajanje po ulicah je bilo bolj zanimivo kot ogled pomembnih stavb. Mesto ima tudi zelo zanimivo zgodovino, saj so tukaj dolga stoletja skupaj živeli kristjani, muslimani in judje. Zaradi tega Toledo pogosto imenujejo kar mesto treh kultur.
V mestu sem opazil mnogo trgovin, kjer prodajajo srednjeveško orožje oziroma njegove replike. Toledo je bil namreč skozi stoletja znan po odličnih kovačih in izdelavi mečev. Tako imenovano toledsko jeklo je bilo v srednjem veku zelo cenjeno po vsej Evropi. Danes se v trgovinah večinoma prodajajo replike zgodovinskih mečev, oklepov in nožev, ki spominjajo na to staro obrt.
Dovolj mi je bilo ogledovanja in spustil sem se še do mostu San Martín. Preko njega sem zapeljal na drugo stran reke in se vrnil do parkirišča. Nato sem se odpravil na pot.
Ni mi uspelo priti do namembnega kraja. Ustavil sem se v El Viso na parkirišču za avtodome.
V mesto Villanueva de Córdoba sem se odpravil predvsem zaradi dejstva, da je to območje znano kot eno izmed središč iberskega pršuta. Od El Visa do Villanueve sem se vozil skozi pokrajino dehesa, ki je značilna za rejo iberskih prašičev. Prašiči se tu pasejo v naravi na prostranih planotah, posejanih s hrasti. Hrastov želod je njihova glavna prehrana in prav zaradi tega ima pršut poseben, rahlo oreškast okus. Na žalost na celi poti nisem opazil niti ene svinje, samo govedo in ovce.
Po prihodu v mesto Villanueva de Córdoba sem skočil na kolo in se odpravil iskati trgovino s pršutom. Prihod v Villanuevo je bil strel v koleno. Prevozil sem precej ulic in nikjer ni bilo niti najmanjšega znaka o pršutu. Iz obupa sem na Google Zemljevidih našel nekaj primernega. Poslovalnica na zunaj ni kazala nobene posebnosti. Šele ko sem vstopil, sem zagledal viseče krače. Prodajalec mi je nato pokazal še sušilnico. Ko sem se že znašel v tej avtentični sušilnici, sem se odločil kupiti 100 g ibérico bellota pršuta. Cena me je presenetila, saj kilogram tega pršuta stane okoli 140 €.
Nadaljeval sem potovanje, ki je še nekaj časa potekalo skozi pokrajino dehesa. Nato pa se je pokrajina nenadoma spremenila v nepregledne nasade oljk. Ta del Andaluzije velja za eno največjih območij pridelave oljčnega olja na svetu.
Popoldan sem prispel v Granado, ki je bila današnji cilj. Parkiral sem nekje na obrobju mesta s lepim pogledom na zasnežene vrhove pogorja Sierra Nevada. Zanimivo je, da se tukaj na razmeroma majhnem območju srečata dva svetova – zasnežene gore in toplo sredozemsko podnebje.
Jutri imam v planu ogled kompleksa Alhambra, nato pa še raziskovanje Granade. Morda si ogledam kakšno flamenco predstavo in privoščim kakšen tapas.
Dopoldan sem pohitel na ogled znamenite Alhambre. Prispel sem do blagajn in se čudil, kako da ni vrste pred njimi. Poskusil sem kupiti vstopnico na terminalu, pa nisem uspel. Stopil sem do varnostnika in ga vprašal glede vstopnic. Nasmehnil se je in mi razložil, da so vstopnice razprodane za vsaj naslednjih 14 dni. Ni mi preostalo drugega, kot da si ogledam, kar je na voljo brezplačno.
Alhambra velja za enega najlepših primerov mavrske arhitekture v Evropi. Kompleks so v 13. in 14. stoletju zgradili Nasridski vladarji in je služil kot kraljeva palača ter utrdba. Znana je po izjemno bogatih okrasjih, arabeskah, vodnih motivih in notranjih dvoriščih, kot je znamenito Levje dvorišče. Prav ta del, ki je najbolj znan, pa je dostopen le z vnaprej kupljeno vstopnico.
Napotil sem se do Puerta de Justicia. Skozi vhod sem prišel na trg, kjer je na voljo ogled muzeja Museo de Bellas Artes in palače Palacio de Carlos V. Del, ki je na ogled brezplačno, me ni posebej navdušil. Tudi v cerkvi je bil oltar relativno skromen v primerjavi z oltarji v drugih katedralah. Še najbolj zanimiv se mi je zdel hamam.
Sedel sem na kolo in se odpravil na potep po ulicah Granade. Najprej po zanimivi ulici Paseo de los Tristes in nato na razgledno točko Mirador de San Nicolás. Od tu je res lep razgled na Alhambro. Na ploščadi je bilo precej ljudi, nekaj glasbenikov pa je igralo na kitaro, kar je ustvarilo prijetno vzdušje.
Čeprav mi ni uspelo vstopiti v notranjost Alhambre, me je že pogled od zunaj kar navdušil. Celoten kompleks deluje kot mesto zase, umeščeno na hrib nad Granado. Glede na vse opise in videno od daleč si lahko samo predstavljam, kako razkošna je šele notranjost. Morda pa je to dober razlog, da se še kdaj vrnem.
Nadaljeval sem pot po ozkih ulicah in iskal lokal, kjer bi si zvečer ogledal predstavo flamenka. Navigacija mi je pošteno nagajala. Nekajkrat sem se vrnil na isto mesto in ničkolikokrat sem se izgubil. Po dolgem iskanju sem našel tri majhne lokale, kjer imajo predstave. Ker je bilo še prezgodaj, sem se spustil v center mesta in se brez cilja vozil po ulicah. Popoldan sem utrujen sedel v lokal in naročil pijačo. Dobil sem tudi tapas, kar me je malo presenetilo – v Granadi je namreč običajno, da ob pijači postrežejo še majhen prigrizek.
V bližini je bil še en lokal s predstavo flamenka. Do Sacromonteja, kjer so najbolj znani lokali s flamenkom v jamskih hišah, je bilo predaleč in prenaporno, zato sem si predstavo ogledal v lokalu Tablao Flamenco La Alborea v centru mesta. Predstava me ni posebej navdušila. Morda zato, ker nisem dobil občutka prave avtentičnosti.
Po predstavi je bil že čas, da se vrnem do avta. Malo me je skrbelo, ali bom imel težave z navigacijo, vendar tokrat ni bilo zapletov. Moram priznati, da je bil to kar naporen dan. Marsikje sem moral nositi kolo, saj je bilo treba premagovati stopnice, predvsem v okrožjih Albaicín in Sacromonte.
Zanimivo je tudi, da se nedaleč od Granade nahaja mesto Guadix, ki je znano po svojih jamskih hišah. Veliko prebivalcev še danes živi v bivališčih, vklesanih v mehko kamnino, kjer je temperatura skozi vse leto prijetna – poleti hladno in pozimi toplo. Ta posebna oblika bivanja daje pokrajini skorajda nenavaden, puščavski videz.
Zjutraj sem se s kolesom odpravil do trgovine, saj mi je zmanjkalo kruha. Ugotovil sem, da trgovine odprejo šele ob 9. uri, zato sem moral malo počakati. Današnji dan je bil namenjen premiku proti severovzhodu.
Ustavil sem se v mestu Guadix in si ogledal zanimive stavbe, vkopane v zemljo, v okrožju Barrio de las Cuevas. Na površju je videti samo dimnike, medtem ko so bivalni prostori skriti pod zemljo. Takšne hiše imajo zanimivo lastnost, da ohranjajo stalno temperaturo skozi vse leto – poleti prijetno hladno in pozimi toplo.
Nato sem se odpravil še do razgledne točke Mirador del Cerro de la Bala. Od tam je lep pogled na mesto in pravo »morje dimnikov«, ki štrlijo iz zemlje. Ustavil sem se še ob katedrali, vendar sem si jo ogledal samo od zunaj. Na informativni tabli sem prebral, da so arheologi na tem območju našli ostanke rimskega teatra, mesto pa naj bi bilo ustanovljeno že leta 46 pr. n. št.
Rezervoar za gorivo je bil skoraj prazen in na moje veselje sem našel črpalko, kjer je bil dizel »samo« 1,749 €. Na vseh ostalih črpalkah je bila cena preko 1,9 €. Nadaljeval sem potovanje, tokrat po avtocesti, da ne bi izgubljal časa na poti, ki ni ponujala nič posebnega.
Pozno popoldan sem prispel v mesto Lorca, kjer bom prenočil. Za jutri je načrt pot proti območju Valencije.
Zvečer je sicer nekdo v bližini vrgel petardo, na srečo samo eno. Malo pozneje je bil nedaleč še krajši ognjemet. Preostali del noči pa je bil miren. Za danes je bil ponovno v načrtu predvsem premik.
Odpravil sem se proti mestu Caravaca de la Cruz. Tokrat sem se odločil izogniti avtocesti in gneči na njej. To je bila dobra odločitev. Vožnja je potekala skozi zanimivo pokrajino, predvsem pa po praznih cestah. Vozil sem skozi neskončne nasade sadnega drevja, ki je že začelo cveteti.
V mestu Caravaca de la Cruz se je pri iskanju parkirnega prostora skoraj zalomilo. Navigacija me je vodila v center starega mesta, kjer so ulice obupno ozke. Ena je bila tako ozka, da sem komaj prišel skozi. Na koncu sem se po občutku umaknil stran od centra in našel primerno mesto za parkiranje.
Na grad Castillo de Caravaca de la Cruz in do Real Basílica Santuario de la Vera Cruz sem se povzpel peš. S hriba je lep pogled na mesto, vendar me razen razgleda ni nič posebej navdušilo. Edina zanimivost so bile strehe – strešniki so rjave barve in ne rdeče, kot bi pričakoval. V trdnjavo nisem vstopil, bazilika pa me prav tako ni posebej pritegnila.
Caravaca de la Cruz sicer velja za eno izmed petih svetih romarskih mest v katoliškem svetu, poleg Rima, Santiaga de Compostele, Jeruzalema in Santo Toribia de Liébana. Največji pomen ima zaradi relikvije križa Vera Cruz, zaradi katere sem zahajajo romarji z vsega sveta.
Sestopil sem s hriba in se ustavil še v cerkvi Iglesia de San José, ki danes služi kot muzej. V njej je bilo razstavljenih več procesijskih nosil, na katerih so figure Marije ali Jezusa. Takšna nosila uporabljajo ob verskih slovesnostih, ko jih nosijo skozi mesto. So precej velika in za nošnjo je potrebnih več ljudi.
Nadaljeval sem vožnjo skozi nepregledne nasade sadnih dreves. Na žalost se je vreme poslabšalo in začelo je deževati. Dan sem zaključil na parkirnem prostoru v bližini kraja Valdeganga. Za danes je bila Valencija predaleč.
Kljub slabemu vremenu je dopoldan nekaj ribičev prišlo lovit ribe v rečico pod parkiriščem. Še vedno je rahlo rosilo. Tudi za danes sem izbral regionalne ceste do Valencije.
Prvih 60 kilometrov je potekalo po ravnini in po lepi, široki cesti. Nato pa se je teren spremenil v hribovitega. Cesta je postala ožja in na nekaterih odsekih komaj dovolj široka za en avto. Prednost tega pa je bila, da sem imel cesto praktično samo zase.
V bližini Valencije je hitro postalo jasno, da bo iskanje parkirišča nekoliko zahtevnejše. Promet se je zgostil, navigacija pa me je vodila po vedno bolj zapletenih ulicah. Na koncu sem parkiral v bližini policijske postaje, kar se mi je zdelo še kar varna izbira.
Že med vožnjo po mestu me je presenetilo veliko število mostov, pod katerimi pa ni tekla voda, ampak se je razprostiral park. Kasneje sem izvedel, da je tu nekoč tekla reka Turia, ki pa so jo po katastrofalnih poplavah leta 1957 preusmerili izven mesta. Njeno strugo so ohranili in jo spremenili v dolg zelen park, ki danes poteka skozi skoraj celo Valencijo. Tako mostovi še vedno stojijo, le da danes povezujejo bregove nad drevoredi, potmi in športnimi površinami namesto nad reko.
Sedel sem na kolo in se odpravil proti enemu najbolj znanih delov mesta – Mestu umetnosti in znanosti. Gre za sodoben kompleks futurističnih stavb, ki jih je zasnoval arhitekt Santiago Calatrava. Bele konstrukcije, voda in nenavadne oblike dajejo občutek, kot da si se znašel v prihodnosti.
V kompleksu je več različnih objektov, od akvarija do operne hiše in muzejev. Odločil sem se za ogled Muzeja znanosti (Museo de les Ciències). Velik del razstav je posvečen znanosti, tehniki, vesoljskemu programu in tudi Leonardu da Vinciju. Muzej je zelo interaktiven, vendar si v omejenem času nisem uspel ogledati vsega.
Valencijo obdaja območje, imenovano »huerta«, ki je eno najstarejših namakalnih območij v Evropi. Sistem namakanja izvira še iz časov Mavrov, ki so razvili zapleteno mrežo kanalov za dovajanje vode na polja. Zaradi tega je pokrajina okoli mesta izredno rodovitna in polna sadovnjakov ter zelenjavnih nasadov, kar sem opazoval že na poti proti mestu.
Želel sem se vrniti do avta še pred mrakom, vendar mi to ni povsem uspelo. Vožnja nazaj skozi mesto je bila že v večernem vzdušju, ko se promet umiri, mesto pa dobi čisto drugačen ritem.
Jutro je postreglo s prelepim vremenom. Ponoči se je zjasnilo in napoved je bila sončna. To je pomenilo, da bo vožnja do Peniscole pravi užitek.
Prvi postanek sem naredil v mestu Sagunto. Sprva se nisem nameraval ustaviti, vendar me je ob pogledu na trdnjavo na vrhu hriba zamikalo, da si jo ogledam. Pod hribom sem našel veliko parkirišče in tam pustil avtodom. Do trdnjave ni bilo zelo daleč, zato sem se odpravil peš.
Do vrha hriba sem potreboval manj kot pol ure. Trdnjava stoji na vzpetini, ki predstavlja skrajni iztek pogorja Sierra Calderona, kar ji daje odličen strateški položaj z razgledom na širšo pokrajino in obalo. Sama notranjost trdnjave ni najbolje ohranjena, je pa jasno vidno, da je šlo za zelo obsežen kompleks.
Trdnjava izvira že iz 5. stoletja pr. n. št., skozi čas pa so jo različne civilizacije večkrat dograjevale in prilagajale svojim potrebam. Služila je predvsem za obrambo in nadzor nad pomembnimi potmi v okolici.
Pod trdnjavo so še ostanki rimskega gledališča iz 1. stoletja. Večji del gledališča je danes rekonstruiran. Ohranjen je le del originalne tribune, manjkajoči deli pa so bili dopolnjeni z novimi materiali, kar daje nekoliko nenavaden, a zanimiv videz.
V nadaljevanju poti ni bilo nič posebnega, razen vožnje mimo obsežnih nasadov pomaranč in mandarin, ki so značilni za to območje. V kraj Peníscola sem prispel pozno popoldan in hitro našel parkirišče za avtodome. Trenutno je na parkirišču več kot 20 avtodomov. V kraju je staro mesto na skali, ki si ga bom ogledal jutri.
Vreme je precej spremenljivo, ponoči se je pooblačilo in pričelo deževati. Tudi jutro je postreglo z rahlim pršenjem. Nekaj časa sem še odlašal, nato pa se vseeno odpravil na ogled mesta na skali. Glede na napoved naj bi kmalu prenehalo pršiti.
Do polotoka sem šel peš, ker ni daleč od parkirišča. Moj prvi namen je bil samo malo pogledati okoli in nato nadaljevati pot proti Barceloni. Pri vzponu na grad pa sem se odločil, da si ga bom vseeno dobro ogledal tudi v notranjosti. To ni bila slaba odločitev.
Grad so v 13. stoletju zgradili templarji na ostankih stare mavrske utrdbe. Njegova lega na skali, ki sega v morje, je omogočala odličen nadzor nad obalo in je bila strateško izjemno pomembna. Danes je kompleks precej dobro ohranjen in obiskovalcu ponuja dober vpogled v srednjeveško utrdbo.
Še bolj pomembno pa je, da je v njem bival papež Benedikt XIII., znan kot Papa Luna. V času cerkvenega razkola je trdil, da je edini pravi papež, medtem ko sta imela Rim in Avignon vsak svojega. Ker se ni hotel odpovedati položaju, je Peníscola za nekaj časa postala nekakšen tretji papeški sedež, oziroma “alternativni Vatikan”.
Sprehod skozi prostore gradu je bil zanimiv, saj je v vsakem prostoru tabla z opisom, tako da si lahko obiskovalec predstavi, čemu je bil posamezen prostor namenjen. Ogled se je iz predvidene ene ure raztegnil na več ur.
Zaradi svoje slikovite lege in dobro ohranjenega starega mestnega jedra je Peníscola pogosto uporabljena tudi kot filmska kulisa. Tukaj so snemali prizore za različne filme in serije, med drugim tudi za serijo Game of Thrones.
Ko sem zapustil grad, me je že precej dajala utrujenost. Sedel sem v lokal in si naročil pijačo ter ugotovil, da sem preveč utrujen za nadaljevanje poti. Že več kot mesec dni potujem po Španiji in Portugalski in si še nisem vzel niti dneva za počitek. Sicer tudi današnji dan ni čisti počitek, vendar sem se odločil, da si pripravim malo boljše kosilo in ostanem tukaj še eno noč. Tudi zato, ker sem na dobrem in varnem parkirišču.
Zvečer sem se še enkrat odpravil v mesto, da vidim, kako je grad osvetljen. Pogled me ni preveč impresioniral. Malo sem se še sprehodil po ulicah, ki pa so bile skoraj prazne. Večina lokalov je bila zaprtih, odprti pa so bili skoraj brez gostov. Ob povratku k avtu sem se še sprehodil ob obali, kjer pa je lokal pri lokalu in tudi nekaj gostov. Poleti mora biti tukaj neznosna gneča.
Včerajšnja odločitev, da popoldan ne nadaljujem poti, se je pokazala za zelo pametno. Nočni počitek se je zelo prilegel. Jutro pa je postreglo z lepim vremenom in temu primerno je bilo tudi razpoloženje.
Do Barcelone, ki je današnji cilj, je okoli 220 kilometrov. Spet sem izbral regionalne ceste, ki so bile na začetku zelo solidne. Vozil sem blizu obale, ki je skoraj v celoti pozidana. Na srečo regionalna cesta večinoma poteka mimo krajev, kjer pa je bilo treba zapeljati skozi mesto, pa vožnja ni bila najbolj prijetna. Največja nadloga so bila številna krožišča in ležeči policaji – teh ovir je res ogromno.
Za parkiranje sem izbral parkirišče nad Barcelono. Na žalost pa so na parkirišču visela obvestila, da je območje kontaminirano z neko boleznijo, povezano z insekti. Natančno nisem razumel, za kaj gre, vendar sem raje sklenil, da tam ne bom prenočil.
Barcelona je veliko in zelo živahno mesto, kar se pozna že pri samem prihodu. Promet je gost, iskanje parkirišča pa precej zahtevno. Moj namen je precej preprost – ogled znamenite cerkve Sagrada Familia in nato čim hitrejši odhod iz mesta.
Da ne bi po nepotrebnem izgubljal časa, sem se dopoldan z avtom odpravil proti centru mesta v upanju, da bom našel parkirni prostor v bližini cerkve, si jo ogledal in nato čim prej zapustil mesto. Načrt je bil dober, izvedba pa precej slabša.
Skoraj sem že opustil misel na ogled cerkve, vendar je bil prav ta ogled glavni razlog za prihod v Barcelono. Po štirih urah kroženja po mestu in prevoženih skoraj 60 kilometrih nisem našel primernega parkirišča, zato sem se vrnil na isto parkirišče, kjer sem prenočil.
Hitro sem snel kolo in se odpravil v mesto. Predvideval sem, da bo vožnja naporna, predvsem na povratku, saj je parkirišče na precej visokem hribu nad mestom. Do cerkve sem prispel presenetljivo hitro, saj ima Barcelona zelo dobro urejene kolesarske steze.
Po pričakovanju je bila okoli cerkve velika gneča. Sagrada Familia, delo arhitekta Antonia Gaudíja, je ena najbolj prepoznavnih zgradb na svetu in jo gradijo že od leta 1882. Kljub temu, da se pogosto omenja njen skorajšnji zaključek, gradnja še vedno poteka. Okoli cerkve so še vedno postavljeni žerjavi, južna stran pa še ni dokončana.
Ne vem povsem, kaj naj si mislim o tej zgradbi. Meni ne deluje kot klasična cerkev. Bolj kot to deluje kot nek skupek visokih stolpov, ki spominjajo na pravljični grad. Vsekakor pa je nekaj posebnega in popolnoma drugačnega od vsega, kar sem videl do sedaj.
Bolj kot vožnja s kolesom me je utrudilo dopoldansko kroženje z avtom, zato je bil čas za počitek. V bližini cerkve sem si privoščil pijačo na vrtu lokala s pogledom na cerkev.
Čakal me je še povratek na hrib, vendar je bila vožnja navkreber precej manj naporna, kot sem pričakoval. Očitno bi bilo najbolje, da bi se že zjutraj odpravil v mesto kar s kolesom. Kljub vsemu sem na koncu zadovoljen z dnevom. Pa še parkirišča za prenočevanje mi ni bilo treba iskati.
Jutri pa imam načrt obiskati znance v kraju L'Escala, s katerimi sem prevozil del Sahare.
Za prvi del poti sem izbral avtocesto, da čim lažje zapustim Barcelono. Kljub trem pasovom v eno smer je bila cesta precej polna. Nato pa klasika – regionalne ceste. Manj prometa in bolj zanimiva vožnja.
Del poti sem vozil preko hribov, kjer so mi družbo delali skoraj izključno kolesarji. Bilo jih je res veliko, kar pomeni, da je cesta očitno zelo primerna za trening. Bila je zelo ovinkasta, tako da nisem mogel voziti hitreje kot 30 km/h.
Ko sem se spustil iz hribovja, pa se je vreme precej spremenilo. Začel je pihati močan severnik. V kraju L'Escala, ki leži ob morju, je veter dosegal hitrost okoli 60 km/h, sunki pa so bili še precej močnejši.
Poiskal sem lokal znancev, vendar je bil zaprt. Nato sem našel parkirišče in si v miru pripravil hrano. Ericu sem ponovno poslal sporočilo, da sem v L'Escali. Čez čas mi je odgovoril, da trenutno ni tukaj, bo pa jutri in me povabil na kosilo.
Sedaj pa sem v dilemi, kako nadaljevati pot. Lahko zavijem v Andoro ali pa grem direktno proti Franciji. V Andori naj ne bi bilo nič posebej zanimivega, obenem pa bi naredil še dodatnih 200 kilometrov in vozil po bolj zahtevnih gorskih cestah. Odločitev bom sprejel jutri po kosilu.
Celo noč veter ni popustil. Kljub temu, da sem bil delno v zavetju dreves, so občasni sunki vetra zazibali avto. Ob dogovorjeni uri sva se z Ericom srečala pri njegovem lokalu. Trenutno je zaprt, ker še ni sezona, mi je pa povedal, da ga odpre čez teden dni.
Najprej sva šla na kavo, nato pa k njemu domov. Predvideval sem, da bom ostal dobro uro, vendar se je prijeten pogovor in kosilo raztegnilo na dobre štiri.
Dopoldan sem še malo pregledoval zemljevid in se na koncu odločil, da izpustim Andoro. Nima smisla delati dodatnih kilometrov samo zato, da bi se peljal skozi. Čas me že nekoliko priganja in treba bo počasi proti domu.
Za zaključek lahko rečem, da je bilo potovanje zelo zanimivo, čeprav ne povsem takšno, kot sem si ga predstavljal. Portugalska mi nekako ni najbolj sedla. Morda sem pričakoval preveč, pa niti sam ne vem točno kaj. Veliko je k temu prispevalo tudi slabo vreme in težave z alternatorjem, ki so me kar nekaj časa držale v napetosti.
Ko sem napako odpravil, je minilo še nekaj dni, da sem se povsem umiril. Drugi del poti po Španiji je bil precej bolj sproščen. Ogledal sem si veliko zanimivih krajev in doživel kar nekaj lepih trenutkov.
Na koncu pa je ostal občutek, da je bilo vredno. Ne glede na manjše težave je to še ena izkušnja več in še ena pot, ki bo ostala v spominu.
Zdaj pa nazaj proti domu – z malo več izkušnjami in kar nekaj novimi zgodbami.
Španijo sem zapustil pozno popoldan, zato sem kmalu po prečkanju meje našel prostor za prenočevanje. Vožnja po Franciji je minila brez posebnosti. Vozil sem po lokalnih cestah mimo manjših mest in skozi vasi, vendar me nobena ni pritegnila, da bi se ustavil. Pokrajina se je počasi spreminjala – mimo nasadov sivke in vinogradov.
Nekje na sredini Francije sem še enkrat prenočil. Naslednji dan sem prečkal 1850 metrov visok prelaz in vstopil v Italijo. Kmalu po spustu sem našel parkirišče, kjer sem ostal čez noč. Tokrat je vreme pokazalo zobe. Veter je pihal v sunkih do 90 km/h.
Tu sem se odločil, da napravim še manjši ovinek in obiščem hčerko v Sankt Antonu. Kolebal sem, ali naj grem preko prelaza Stelvio ali skozi Švico. Stelvio je s svojimi 2800 metri precej visok, in ker je začelo snežiti, sem se odločil za pot skozi Švico. Izkazalo se je, da je bila to dobra odločitev. Kljub sneženju je bila vožnja čudovita – odlična cesta skozi zasneženo gorovje.
Naslednji dan v Sankt Antonu pa sem si za zaključek potovanja privoščil še turno smuko.
S tem se je potovanje zaključilo – od oceana do zasneženih Alp.
 |
 |