Turni smuk v Švici

Pomlad je gotovo čas turnega smučanja, še posebej v visokogorju. Ko sem poleti plezal v Matterhornu, mi je glavo prešinila ideja, kako lepo mora biti spomladi sprehajati se s turnimi smučmi po ledenikih med Matterhornom in Monte Roso. Zato sem začel zbirati podatke o teh krajih in turnosmučarskih turah. Pri prijatelju sem res naletel na stare turnosmučarske vodnike s teh krajev in karto švicarskega dela pogorja. Po pregledu te literature sem se odločil za krožno turo Cervinio, Plateau Rosa, Breithorn, Polux, Castor, Liskamm, Monte Rosa, Gornergletscher, Zermatt, Plato Rosa, Cervinio. Večino ture moraš opraviti z lastnimi močmi, delno pa si lahko pomagaš tudi z žičnicami.

V drugi polovici maja predlanskega leta sta se z menoj na pot odpravila še Dušan in Branko. V od turistov zapuščeno Cervinio smo prišli v nedeljo zvečer in noč prespali v šotoru. Naslednji dan pa nas je čakalo negativno presenečenje. Žičnice namreč po prvem maju delajo samo ob vikendih, zato smo morali iz Cervinie na 2000m n. m. proti Plateu Rosa na 3500m n. m. peš. Vendar ima vsaka negativna stran tudi svojo dobro stran in kmalu so za nami pripeljali ratraki, ki oskrbujejo vmesne gondolske postaje in po dveh "prestopanjih" so nas pripeljali na Plateau Rosa, kjer sta koča Rifugio Guide del Cervinio in kombinirana italijansko - švicarska meteorološka postaja. Ker naša izguba časa ni bila tako velika kot je najprej kazalo, smo se takoj odpravili naprej, z željo, da prespimo v bivaku Rossi e Vulante pod Rocco Nero na sedlu Schwarzthor. Da bi izgubili čim maj dragocenega časa smo se na Gobbo di Rollin zapeljali z vlečnico, ki pa nam je denarnice olajšala kar za 9 švicarskih frankov po osebi. Na Breithorn smo se povzpeli brez nahrbtnikov, v katerih je bilo vse potrebno za trodnevno smučanje in bivakiranje ter na vrh prišli v tako gosti megli, da smo le s pomočjo višinomerov ugotovili kje smo. Spust je bil eno samo tipanje snega, preskoki ledeniških razpok pa skoki v neznano. Zaradi goste megle, ki se je med tem vztrajno spuščala, bi skoraj ostali brez nahrbtnikov in samo naključje nas je pripeljalo do naših starih smučin, le te pa do nahrbtnikov. Nadaljevati v tako gosti megli in sneženju ni bilo modro, zato smo se odločili, da počakamo nekaj časa in nadaljujemo, ko se megla razkadi. Po dveh urah, se megla še vedno ni razkadila in pričelo se je mračiti, zato smo se odločili, da se vrnemo na Plato Rosa. Kmalu pa se je pokazalo, da tudi to ne bo tako enostavno kot smo sprva mislili. Naše smučine je zametel sneg, zato smo se orientirali po karti, kompasu in višinomeru. Kljub temu bi verjetno zašli in ker ima vsaka slaba stran tudi svojo dobro stran je veter razkril nekaj starih smučin, ki so nas pripeljale do vlečnice, ki pelje iz Gobbe de Rolin na končno postajo gondolske vlečnice na Klein Matterhorn. Od tam smo se spustili po smučišču tako, da smo se z rokami držali varnostnih vrvic ob smučišču do Rifugio Guide del Cervino. Da ima vsaka slaba stran tudi svojo dobro stran, se je izkazalo tudi tokrat, saj smo na koči spoznali upravnika koče, ki je bil naše gore Jugoslavije list. Izlam je albanski Makedonec, ki ima v najemu kočo in je bil za časa rajnke Jugoslavije pri vojakih v Sloveniji. Izkazal se je za pravega jugo - gostitelja, mi pa za prave goste iz Slovenije in na njegov račun smo skupaj spili preneki glaž (beri buteljko). Prespali smo pri našem gostitelju v upanju, da se bo vreme naslednji dan izboljšalo. Drugi dan so vremenarji napovedali daljše poslabšanje, zato smo se popoldne spustili v dolino in Islamu obljubili, da se naslednjo leto zopet vidimo, še prej pa se čujemo po telefonu, da nam pove kakšno vreme bodo napovedali vremenarji.

Ker ima vsaka slaba stran tudi nekaj dobrega, smo se tudi iz te izkušnje nekaj naučili. Preden smo se lani zopet odpravili v te kraje sem poklical Izlama na Refugio Guide del Cervinio in ga povprašal za vremensko napoved. Za prva dva dni maja je bila napoved slaba, kasneje pa se je obetalo izboljšanje. Zato smo se (tokrat štirje) iz Maribora odpravili kar v slabem vremenu drugega maja in v sončno Cervino prišli popoldne istega dne. Ujeli smo še zadnjo gondolo za Plato Rosa (okoli 20000 lir po glavi) in zvečer zopet bili dobri gostje pravega gostitelja Izlama. Kljub nekoliko težjim glavam smo naslednji dan še pred zoro zapustili prijetno kočo, saj smo v istem dnevu nameravali priti do koče Margherita pod Monte Roso. Ko pa smo zapustili urejena smučišča pod Breithornom smo ugotovili, da to ne bo tako lahko, kot smo mislili. V preteklih dneh je na tem koncu zapadlo okoli 2m novega snega. Ko smo rezali nove, čez kolena globoke smučine proti dvojčkoma Polloxu in Castorju se je smučarska palica, če si izgubil ravnotežje, kar cela pogreznila v sneg. Pokrajina je bila sicer deviško lepa, ker pa je v vsaki lepi stvari tudi nekaj slabega, so se pod prelepim novim pršičem skrivale tudi vse večje in manjše snežne razpoke na ledenikih in strmina pod seraki Castorja je grozila s nežnim plazom.

Zaradi realne nevarnosti plazov, smo po nekaj časa trajajoči debati na sedlu Schwarztor, svoj prvotni namen opustili in se odločili za varnejšo pot na sever in preko Schwarzegletscer odsmučali na Gornergletscher in od tam do Monte Rosa Hutte. Zaradi varnosti smo v začetku smučali navezani in iskali prehode med ledeniškimi razpokami, ker pa nismo vajeni takšnega načina smučanja nam je šlo bolj počasi, pa tudi kaj dosti varneje ni bilo. Zato smo čez čas vrv pospravili v nahrbtnik in hitreje smučali po neznanem ledeniku. 1500 višinskih metrov smučanja po pršiču je bila prava smučarska nirvana, ki jo lahko doživiš samo na turnem smučanju. Mislim, da je bila odločitev, da nadaljujemo pot po tej poti pravilna, saj bi glede na snežne razmere težko dosegli za tisti dan predviden cilj (če bi ga sploh).
Zgodaj popoldne smo prišli na Monte Rosa Hutte, kjer je mrgolelo turnih smučarjev, ki so tisti dan že smučali z Monte Rose, ali pa so se tako kot mi pripravljali na vzpon za naslednji dan. Ob pol štirih te na tej koči vržejo iz postelje, pa če nameravaš kam ali ne. Seveda smo mi malo poležali, ker pa je v vsaki dobri stvari tudi nekaj slabega, so se v tem času moje palice odpeljale v dolino kar z novim lastnikom. Tudi v Švici kradejo mar ne in če si v to primoran tudi sam, potem to ni greh. Pri nas pravijo, da ni greha nad 1000m za Švico sicer ne vem, prav gotovo pa bi si mi brez palic slaba pisala na poti na Monte Roso in kasneje po ledeniku proti Zermattu. Smučino so pred nami že dobro uhodili, zato smo hitro napredovali in kmalu ujeli večjo skupino smučarjev pred nami. Vodnik Francoz nam je sicer hotel zaračunati njihovo gaz, pa smo se mi naredili francoze in ga nismo razumeli ter rinili naprej po svoje. Na vršnem ledeniku med Nordend in Dufor pa ni šlo več dalje. Ledeniška razpoka, ki se je vlekla čez celi ledenik nam je prekrižala pot. Kljub temu, da se je skupina z vodnikom že obrnila, smo trmasti Slovenci še hoteli nadaljevati, šele ko je Dušan obvisel z eno nogo v ledeniški razpoki brez dna, smo se tudi mi obrnili.

Smučanje po ledeniku Monte Rosa je bila zopet prava smučarska nirvana, ki je ne doživijo navadni smrtniki. Pelješ se s hitrostjo, kot ti jo dovoljuje globina pršiča, malo migaš z ritjo in snežni kristali pršijo preko tebe. Brez napora smo presmučali 2000 nadmorske višine do ledenika Gornergrad in naprej po njem proti Zermattu. Na koncu ledenika obstaja možnost se povzpeti po spodnjem ledeniku Teodul na zgornji Teodul, vendar sem bil jaz glede na nahrbtnike, v katerih smo imeli vso opremo za bivakiranje, proti. Odpeljali smo se naprej do konca ledenika, ki se na koncu zelo strmo konča v ozki dolini od koder smo potem morali smuči kakšne pol ure nesti do urejenega smučišča in po njem do prve medpostaje gondolske žičnice Furi na 1800m n.m.. Za 40 švicarskih frankov nas je gondola pripeljala na Klain Matterhorn in od tam smo se spustili k našemu dobremu gostitelju Izlamu in še isti dan naprej v dolino. Seveda smo naredili veliko napako, saj bi bilo bolje prespati na koči pri dobremu gostitelju in drugi dan nadaljevati pot proti domu, tako pa smo se potikali po dolini Cervino in iskali primeren prostor za “švarc” spanje v šotoru, kar nam seveda ni uspelo in na koncu le prespali v nekem kampu, kjer je bilo treba plačati. Tokrat pa se je izkazalo, da slaba stran nima vedno tudi dobre strani, saj smo želeli nekaj “prišparat” a nismo. Zato pa smo slabše spali, kot bi spali pri našem gostitelju Izlamu, da ne omenim kak fajn bi blo (tak ko vedno).