|
|
Denali 2004 |
|
Spet sem na poti na Aljasko. Tokrat letim z Brnika, od koder odhaja tudi odprava z Davom Karničarjem na čelu. Polet na relaciji Brnik–Frankfurt je kratek, po dveh urah čakanja pa se presedemo v Boeing 767 za Anchorage.
Upal sem, da bo kaj udobnejši od Boeinga 747, vendar je bilo samo še slabše. A najhuje je šele prišlo.
Televizijski zasloni so skupni, za vse, kar naročiš, pa je treba plačati. Prvič letim čez ocean in za vsako stvar moram plačati posebej. Slušalke 3 €, majhno pivo 2 €, vino 3 € in tako naprej.
Nad prevoznikom sem izredno razočaran. Za dvanajsturni polet je bilo udobja zelo malo. Edina svetla točka je bila, da se je sosed preselil na drug sedež, saj letalo ni bilo polno. Poskušam zaspati, vendar je tudi na dveh sedežih to precej težko.
Kljub vsemu nekako prestanemo polet. V Anchorageu celotno ekipo iz Slovenije odpeljejo v poseben prostor na pregled potnih listin. Po pregledu nas brez posebnih pojasnil tudi izpustijo.
Na carini ima Davorin nekaj težav, vendar nam kljub temu uspe srečno spraviti skozi vso hrano. Poiščemo taksi, ki nas odpelje v hostel v centru mesta.
Odložimo prtljago in se odpravimo nakupovat hrano, ki jo bomo potrebovali na hribu. Po nakupih pa se takoj spravimo spat.
Poslušali so moj nasvet in zjutraj se bomo z vlakom odpravili v Talkeetno.
Zjutraj se zbudim in presenečen ugotovim, da je hostel zaprt do 8. ure. Naš vlak pa odpelje že ob 8.15. Vso svojo opremo sem pustil v shrambi, tam pa so tudi njihove smuči.
Z dvema taksijema in vso opremo se odpeljemo na železniško postajo ter kupimo vozovnice.
Nato se z Davom peš vrneva do hostla in nestrpno čakava, da bo kdo odprl. Ker tudi taksija ni od nikoder, grem v hotel in prosim, da ga pokličejo.
Na srečo ravno takrat, ko pride taksi, Davo na cesto prinese še preostalo opremo. Pravočasno prispemo na postajo, oddava opremo v tovorni vagon in se pridruživa ostalim na vlaku.
Ker je v kompoziciji tudi restavracija, se udobno namestimo in si privoščimo obilen zajtrk, za katerega v hostlu nismo imeli časa.
V Talkeetni pridejo po nas iz K2. Odpeljejo nas v hostel, kjer pustimo opremo, nato pa se takoj odpravimo na postajo rangerjev. Tam moramo prijaviti naš prihod in odhod na goro.
Po opravljenih formalnostih gremo še na pivo in sendvič v West Rib. V hostlu uspem poslati še e-sporočilo, nato pa se odpravim spat.
Zjutraj si privoščimo obilen zajtrk. Nato gremo k rangerjem, kjer izpolnimo še vse formalnosti. Ker vreme lepo kaže, se z vso opremo odpravimo na letališče.
Na naše veselje izvemo, da bomo poleteli okoli 10.30, kar se tudi zgodi. Moj namen je bil prenočiti v bazi in nato napredovati kot običajno.
Davo pa meni, da bi bilo škoda tako lepega dneva. Odločijo se, da bodo takoj nadaljevali pot z vso opremo in prišli, kolikor daleč pač bodo lahko še tisti dan.
Nerad, vendar se jim pridružim. Kmalu se pokaže, da so precej močnejši od mene, saj me kljub težjim sanem puščajo daleč zadaj.
Na Ski Hillu so počivali, vendar me niso počakali. Ko sem bil od njih oddaljen še kakih 150 metrov, so že nadaljevali pot. Očitno je bilo, da sem jim jaz deveta briga.
Res pa je, da nismo imeli nobenega dogovora. Ski Hill je bil precejšen zalogaj. Tokrat sem prvič vlekel vso opremo v enem zamahu.
Na višini 2850 m sem našel krasen prostor za šotor in se odločil, da ostanem tam. Postavil sem šotor in si pripravil juho.
Nato sem brez opreme nadaljeval pot, saj sem predvideval, da niso šli mnogo dlje od mene. Ko jih tudi po eni uri nisem ugledal, sem se vrnil v šotor in si pripravil večerjo.
Zaspal sem okoli devetih in še kar dobro spal do treh zjutraj. Nato sem se bolj obračal po spalni vreči in le še malo dremal.
Vstanem kar zgodaj in si pripravim zajtrk. Nato se odločim, da ne bom vlekel vse opreme naenkrat do naslednjega tabora.
Spakiral sem hrano in odvečno opremo ter se s tem namenil v tabor na 4300 m. Precejšen zalogaj za en dan. V taboru sem si pustil hrane za en dan.
Po dobrih dveh urah pridem do fantov, ki so postavili šotore kakih 300 metrov višje od mene. Malo poklepetamo, nato pa se jaz odpravim naprej, saj bodo oni potrebovali še vsaj uro, da se uredijo.
V taboru na 3300 m si malo odpočijem in se nato pogumno zagrizem v hrib. Nahrbtnik imam obupno težak.
Za prvo strmino nad taborom porabim več kot uro, kar kaže, da mi ne gre najbolje. Da sem prispel do položnejšega terena, sem potreboval skoraj tri ure.
Naslednji dve uri mi vzame pot do Windy Cornerja. Davo in Marko sta me že prehitela. Nato me prehiti še Janez, malo pred taborom pa še Franci.
V tabor se privlečem na smrt utrujen. V takem stanju si ne upam niti pomisliti na povratek k šotoru. Poleg tega se je vreme začelo kvariti in snežiti.
Malo pojamram Davotu, ker vidim, da ima dovolj velik šotor in bi lahko prespal pri njih. Davo me gladko odpravi z besedami: »Saj bo šlo, samo od količka do količka smučaj.«
Ne preostane mi nič drugega, kot da se odpravim do rangerjev. Ko iščem Mika Wooda, mi povedo, da je v zgornjem taboru, in mi ponudijo njegov šotor ter spalko.
Ponudili so mi tudi večerjo, ki sem jo na žalost zavrnil, ker sem mislil, da bodo Davo in fantje kaj pripravili in me povabili.
Ponudili pa so mi pol litra čaja in to je bilo vse. Spravil sem se v šotor v upanju, da bom zaspal. Pa ni šlo.
Ob polnoči sem pojedel nekaj keksov, da sem potešil največjo lakoto. Spanca pa še vedno ni bilo od nikoder. K sreči je bila spalna vreča zelo debela in me vsaj zeblo ni.
Sonce nikakor ni moglo prebiti oblakov, ki so viseli nad Denalijem. Kljub temu sem vstal in šel do fantov v upanju, da dobim vroč čaj.
Čakanje na čaj se je zavleklo in pričelo me je pošteno zebsti v noge. Bilo je zelo mrzlo, po malem pa je naletaval tudi sneg. Ponoči ga je zapadlo kakih 15 cm.
Končno sem le dobil pol litra mlačne vode in žlico čaja. Napravil sem si sendvič, vendar ga nisem mogel pojesti. Preveč me je zeblo in bilo mi je slabo.
Ponovno sem se zavlekel v šotor in toplo spalno vrečo. To je bila modra odločitev, saj sem se počutil izredno slabo.
Kmalu je sonce prebilo oblake in v šotoru je postalo vroče. Gledal sem na uro in si rekel, da bom opoldne poskusil sestopiti do svojega šotora.
Predvideval sem, da so fantje že odšli v nižji tabor po opremo, ki so jo tam pustili. Ob pol dvanajstih pa zaslišim Davota, kako me kliče.
Odločil sem se, da grem z njimi, saj bo to bolj varno, kot če grem sam. Čim prej sem moral nižje. Že pri Windy Cornerju mi je bilo bolje.
Pod Windyjem sem imel občutek, da je teren raven, zato sem smučal naravnost. To se mi je hitro maščevalo z grdim padcem. Na srečo sem bil samo potolčen.
Malo za tem je sledil še en grd padec, pri katerem se mi je odpela vez. Ostali so me počakali na začetku strmine, ki je bila zelo ledena.
Davo je okregal Janeza, ker je pokazal precej nepremišljenosti, ki bi se lahko nesrečno končala. Kljub vsemu smo srečno prispeli v tabor na 3300 m.
Sam sem se občutno bolje počutil, kar je opazil tudi Davo. Fantje so pričeli pripravljati preostalo opremo za prenos v višji tabor.
Tu sem srečal tudi rangerja Joeja, ki se me je spomnil od lani. Poslovil sem se od fantov in odsmučal do šotora.
Bil sem lačen kot volk. Na hitro sem si pripravil liter juhe. Nato sem šel še malo navzgor zaradi aklimatizacije.
Nameraval sem do tabora na 3300 m, da bi si vzel nekaj hrane, ki so jo fantje pustili zakopano v snegu. V šotoru sem imel hrane samo še za ta in naslednji dan.
Med pogovorom mi je Joe povedal, da bo najverjetneje naslednja dva dni snežilo. Vendar sem bil preutrujen in sem po uri lagodnega vzpona odsmučal nazaj k šotoru.
Spal sem bolj slabo. Ob šestih sem moral na stranišče in videl, da se vreme zelo kvari. V upanju na izboljšanje sem se vrnil v spalno vrečo.
Ni minila niti ura, ko sem zaslišal škrebljanje po šotorskem platnu.
Padal je dež, pomešan s snegom. Ker mi je Joe prejšnji dan povedal, da padavin ne bo dosti, se sprva nisem preveč sekiral.
Vendar so padavine vztrajale ves dan. Niso bile obilne, vendar so bile vseeno neprijetne za nadaljevanje poti. Poleg tega je bila vidljivost zelo slaba.
Ko sem prejšnji dan zapuščal tabor na 4300 m, mi je šesti čut narekoval, naj vzamem nekaj hrane s seboj. V nahrbtnik sem dal juho in pašto.
To me je sedaj rešilo pred lakoto, saj sem zaradi slabega vremena moral na tem mestu ostati še en dan. Tako sem bil prisiljen počivati v upanju, da mi bo to vendarle koristilo.
Kljub slabemu vremenu so mimo hodile naveze, ki so nosile odvečno opremo višje in s tem vzdrževale pot.
Ponoči sem vzel tableto in vsaj nekaj časa spal. Ko sem se zbudil, je sonce že rahlo prebijalo oblake.
Za zajtrk sem pojedel sendvič, ki sem ga pripravil pred tremi dnevi, in si skuhal čaj brez sladkorja.
Po deseti uri so se oblaki malo razpodili in šotor se je kaj hitro posušil. Najprej sem mislil na sani naložiti samo šotor, nato pa sem vse skupaj zložil nanje.
Ker vzpon ni bil prehud in sani niso bile tako težke kot v petek, sem lepo napredoval. Po dveh urah in pol sem že bil v taboru na 3300 m.
Tam sem našel krasen prostor za postavitev šotora. Ker je bilo že prepozno za nadaljevanje poti do naslednjega tabora na 4300 m, sem se odločil ostati.
Ker sem bil brez hrane, sem odkopal shrambo prijateljev. Našel sem napolitanke, ki sem se jih že dva dni veselil.
Vzel sem še juho, paket pripravljene hrane z rižem in žgance za zajtrk naslednjega dne. Sosede sem naprosil za malo bencina, ki so mi ga z veseljem odstopili.
Za ta dan sem bil dobro preskrbljen, posebej ker sem našel še odličen napitek, tako da mi ni bilo treba piti samo vode.
Po večerji sem še nekaj časa pohajal po taboru in opazoval ostale, saj je sonce še vedno prijetno grelo skozi oblake.
Spat sem šel precej pozno in kmalu zaspal, kljub temu da nisem vzel nobene tablete.
Kljub višini dobrih 3300 m in izredno nizkemu zračnemu pritisku (višinomer je kazal 3700 m) sem celo noč dobro spal.
Ko sem se zjutraj zbudil, se je ponovila slika izpred dveh dni. Vse naokoli je bilo megleno in naletaval je sneg.
Snežilo je celo tako, da si nisem mogel pripraviti zajtrka zunaj. Ni kazalo, da bi bilo tisti dan mogoče nadaljevati pot.
Malo sem se tolažil, da bom še našel hrano v kateri od preostalih vreč. Zajtrk sem si pripravil v šotoru, kar je navadno zelo nevarno.
Bencinski kuhalnik sem do normalnega delovanja pripravil zunaj, nato pa ga prenesel v predprostor šotora. Na začetku sem imel zaradi pomanjkanja kisika nekaj težav, vendar sem jih hitro odpravil.
Pripravil sem si čaj in nato še polento. Suha polenta mi nekako ni teknila. Spomnil sem se, da sem v Janezovi torbi videl tubo marmelade.
No, potem je bilo vse skupaj že precej lažje jesti. Po zajtrku sem nenehno pogledoval v nebo in prosil, naj vendar že neha snežiti.
Nikakor nisem želel izgubiti še enega dne. Kolegi so bili že tri dni v taboru na 4300 m in verjetno že opravili aklimatizacijsko turo.
Ko je minilo poldne in še vedno ni kazalo na izboljšanje, sem se odločil. Vse stvari sem zložil v nahrbtnik.
Na vrh sem privezal ležalko, nazadnje pa še vrečo s šotorom. Kljub temu je bil nahrbtnik kar nekaj lažji kot v petek.
V upanju, da bo šlo vse v redu, sem pogumno krenil na pot. Pred menoj je na pot odšlo že precej navez in zdaj sem se jezil, da sem tako dolgo čakal.
Vendar mi je že na prvem sedlu pogled na uro priklical nasmešek na obraz. Prvo strmino sem zmogel v polovičnem času. Očitno mi je počitek koristil.
Tudi z drugo strmino sem opravil v krajšem času. Nato je sledil dolg, vendar ne preveč strm vzpon. Tu sem že prehitel dve navezi.
Glavnino sem ujel v strmini pred Windy Cornerjem. Na vrhu strmine sem malo počival in nato nadaljeval pot.
Začela me je dajati višina. Kljub temu sem po slabih petih urah prisopihal v tabor na 4300 m, občutno manj utrujen kot zadnjič.
Upal sem, da mi bodo kolegi pomagali postaviti šotor, vendar je bil to račun brez krčmarja. Dobil sem skodelico čaja, nato pa sem se vrgel na delo.
Našel sem primeren prostor, si ga uredil in postavil svoj dom za naslednje dni.
Fantje so se ta dan vrnili iz tabora na 5200 m, kjer so pustili Janeza. Za naslednji dan so načrtovali naskok na vrh, saj je bila vremenska napoved ugodna.
Za večerjo sem si pripravil juho, v katero sem zakuhal nekaj testenin. Nato sem nalil čaj v termovko in vročo vodo v termofor.
Hitro sem smuknil v spalno vrečo, saj je mraz že pošteno pritiskal. Ura pa je bila že deset zvečer.
Kljub temu da sem vzel aspirin in Diamox, celo noč nisem spal. Šele proti jutru sem dvakrat ali trikrat za kratek čas zadremal.
Res se je naredil lep dan in iz spalne vreče sem se spravil šele, ko je sonce ogrelo šotor. Fantov seveda ni bilo več v taboru. Šli so zmagi naproti.
Ves dan sem urejal notranjost in okolico šotora. Pozno popoldan sem pripravil čaj in nestrpno čakal ekipo.
Prvi je prišel Davo, za njim Marko, nato izredno utrujeni Janez, na koncu pa si je, zelo dobre volje, prižvižgal še Franci.
Po čaju sem jim ponudil še višnjevec, česar so bili zelo veseli. Marku in Janezu sem pomagal pri večerji, ker jima gorilnik ni delal najbolje.
Razen Janeza so vsi osvojili vrh, kjer je bil peklenski mraz. Okoli –35 °C, veter pa je občutek mraza še dodatno poslabšal.
Tudi v taboru je temperatura padla na –25 °C, termometer v šotoru pa je kazal –12 °C.
Zavrel sem vodo za termofor in smuknil v toplo spalno vrečo. Ker spet nisem mogel zaspati, sem ponoči vzel še eno tableto.
Ponoči je bil peklenski mraz, ki je proti jutru nekoliko popustil. Po deseti uri so fantje začeli pospravljati opremo in se okoli druge ure odpravili proti dolini.
Vreme se je ponovno poslabšalo in začelo je snežiti. Kljub temu sem se popoldne povzpel za 360 višinskih metrov, za kar sem potreboval 50 minut. Za spust sem potreboval le deset minut.
Nato sem si pripravil glavnino vode in skuhal juho. Napoved za petek je bila slaba, za soboto in nedeljo pa so napovedovali izboljšanje. Držal sem pesti, da bi mi v nedeljo uspelo osvojiti vrh.
Spal sem slabo in v presledkih. Mraz je nekoliko popustil, oblaki pa so se začeli trgati.
Rikardo iz sosednjega šotora se je odpravljal v tabor na 5200 m. Ker sem potreboval aklimatizacijsko turo, sem se ponudil, da mu pomagam nesti nekaj opreme.
Pred tem sem mu predlagal, da bi v višji tabor odnesla šotor, se v soboto povzpela tja, tam prespala in v nedeljo poskusila osvojiti vrh. Vendar se še ni počutil dovolj aklimatiziranega za tak podvig.
Proti višjemu taboru sva krenila opoldne. Kmalu sem prehitel vse naveze, ki so se vlekle po fiksnih vrveh.
V dveh urah sem dosegel sedlo nad taborom in tam počakal Rikarda. Prispel je pol ure za menoj. Vseeno je bil njegov čas dober, glede na to, da je imel težji nahrbtnik in ni prehiteval navez tako kot jaz.
V naslednjih slabih dveh urah sva dosegla tabor na višini 5200 m. Na hitro sva zakopala prinesene stvari in se odpravila nazaj.
Pri sestopu ga nisem več čakal in sem se v tabor vrnil v rekordno kratkem času. Za soboto in nedeljo je bila napoved dobra. V soboto bom počival, v nedeljo pa mi mora uspeti.
Hitro sem se spravil v spalko, vendar spanca ni bilo od nikoder. Malo me je bolela glava, zato sem vzel dva aspirina. Ob dveh zjutraj sem vzel še Sanval in končno zaspal.
Zbudil sem se ob osmih, ker sem moral na stranišče. Nato sem se vrnil v spalko. Zunaj je bilo še vedno mrzlo, za vreme pa nisem mogel reči, kakšno bo.
Ponovno sem zaspal in ko sem pogledal na uro, sem presenečen ugotovil, da je skoraj poldne. Ker je bil to dan za počitek, mi je zelo odgovarjalo, da sem spal tako dolgo.
Nato sem sebi, Rikardu in Nemcem pripravil dober, pozen zajtrk. Opekel sem kruhke s sirom in slanino, ki so jo prispevali Nemci.
Vreme je bilo vse prej kot sončno. Temperatura se je sicer dvignila, vendar je iz tanke plasti oblakov nad nami skoraj neprestano rahlo snežilo.
Popoldne sem si celo privoščil še en počitek, nato pa pripravil zalogo vode. Sklenil sem, da bom ta večer spekel palačinke. Makaroni mi namreč niso več šli.
Zvečer sem si pripravil zalogo pijače za naslednji dan, Rikardo pa je prispeval energetske ploščice. Ob devetih sem bil že v spalni vreči. Vzel sem tableto Sanvala, saj sem si res želel dobro spati.
Zbudim se že ob treh zjutraj.Prekleta nespečnost.Skoraj štiri ure še poležavam v spalki. Za zajtrk si pripravim kruh s sirnim namazom in čaj. Ob pol osmih sem že na poti proti steni. V steni že vidim trojno navezo. Mraz je in na grebenu piha. Zelo doro napredujem. Po uri in štiridesetih minutah sem že na sedlu.
Začne me zebsti v roke in noge. Odločim se zamenjati rokavice in natakniti termo gamaše. To bi moral storiti že v taboru. Napaka, in to velika.
Ponovno dohitim navezo. Kar dobro napredujejo. Po dveh urah in petdesetih minutah sem že v taboru na 5200 metrih. V noge me obupno zebe. Prste na nogah še komaj čutim. Ne vem, kaj bi bilo, če ne bi nataknil termo gamaš.
Eden iz trojne naveze se odloči nadaljevati vzpon. To me zelo veseli, kajti ne bom sam. Pred nama gre naveza proti sedlu, vendar je zelo počasna.
Vreme je vedno slabše in vedno bolj piha. V dveh urah dohitiva navezo na Denali Passu. Ed gre pogledat čez sedlo, vendar je tam veter še bistveno močnejši.
V takih razmerah je popolnoma nespametno nadaljevati vzpon. Oba nohta na palcih imam že plava, prste na nogah pa komaj še čutim in premikam. Čas je za vrnitev.
Hitim navzdol. Občasno se obrnem in vidim Eda, kako mi sledi, za njim pa navezo, ki je bila pred nama. Strmina je precejšnja in na derezah se delajo cokle, zato sem zelo previden.
V eni uri sem v taboru na 5200 metrih in po malem že čutim prste na nogah. Kaže, da ne bo hudih posledic. Pojem čokoladico in od nekoga dobim skodelico mlačnega čaja. Ed pride tri četrt ure za menoj.
Kreneva proti taboru na 4200 metrih in ga doseževa po slabi uri in pol. Tukaj je v primerjavi s pogoji tam zgoraj toplo kot na Havajih.
Plezalcev v sosednjem šotoru ni, vendar se zvečer vrneta Peter in Toni. Toni je zelo slab. Skuham si juho, pripravim termofor in pobegnem v toplo spalno vrečo.
Kljub utrujenosti sem slabo spal. Precej sem razočaran, ker mi vzpon ni uspel. Odločim se ostati in počakati na naslednji lep dan.
Popoldne si pripravim pire krompir in tuno. Dobrodošla sprememba. Čez dan postopam po taboru in se pogovarjam. Vremenska napoved od srede do petka je malo obetavnejša.
Torej bom počival še v torek in v sredo poskusil znova. Opoldne začne zopet snežiti in sneži vse do večera. Čisti obup.
Ob pol treh zjutraj moram na stranišče. Zunaj je jasna noč. Vzamem tableto in nekako zaspim. Po deveti uri me zbudi sonce. Kaže, da je danes dan za vrh.
Vendar se že opoldne prikradejo meglice in začne snežiti. Še smučati ne morem, kot sem imel namen. Toni mi je posodil mini radio in popoldne uživam v poslušanju glasbe, medtem ko ležim v šotoru.
Upam, da bo jutri lep dan. Še enkrat bom poskusil vzpon na vrh in nato grem v dolino. Čas se počasi izteka in ne smem zamuditi letala domov.
Ko se zjutraj zbudim, vreme ni takšno, kot je bila napoved. Okoli Denalija se podijo oblaki in ne kaže na izboljšanje.
Včeraj ponoči so se v tabor vrnili Nemci pod vodstvom ameriškega vodnika. Poskušali so osvojiti vrh, vendar so obrnili, ker je eden izmed udeležencev utrpel hude omrzline na rokah. Po oskrbi pri zdravniku so dobili priporočilo, naj v najkrajšem času sestopijo do baznega tabora in nato čim hitreje z letalom v dolino.
Ker vreme ne kaže najbolje, se tudi jaz odločim pospraviti opremo in sestopiti do baznega tabora. Čas mojega odhoda domov se hitro bliža in ne smem si privoščiti, da bi zaradi slabega vremena ostal na hribu in zamudil letalo domov.
Nisem najboljše volje, ko pospravljam opremo, vendar se tolažim z mislijo, da imam vse prste na nogah in rokah nepoškodovane. Kmalu se vsi skupaj odpravimo proti dolini.
Ker ne potrebujejo moje pomoči, jih ne čakam in smučam proti taboru na 3200 metrih. Tam poberem opremo, ki sem jo shranil, in vse skupaj naložim na sani. Od tu dalje je sestop mnogo lažji. Mnogo lažje se diha in tudi naklon je manjši.
Na koncu me čaka še enourni vzpon pred baznim taborom. Tudi tega zmorem in si hitro poiščem prostor, kjer postavim šotor. Pogled na vrh Denalija kaže megleno kapo okoli vrha.
Pozno zvečer tudi ekipa s poškodovancem prispe v bazo.
Zjutraj v bazni tabor posije sonce in Lisa napove, da bo polet v dolino mogoč. Letala kmalu prispejo in poletimo v Talkeetno.
Pogled na Denali kaže oblačno kapo okoli vrha, pa je šele zgodaj dopoldne. Pogled proti dolini pa nam obljublja lepo vreme. Letala pristajajo in odletajo drugo za drugim in ob enajstih dopoldne sem že na letališču v Talkeetni.
Na hitro razgrnem opremo, da se suši. Medtem grem do rangerjev in svojo
odpravo odjavim kot neuspešno. PONOVNO!
Pozno zvečer se dobim z ostalo ekipo. Skupaj se odpravimo na večerjo in nato na obvezno pivo v West Ribb, kjer se seveda po nekaj popitih vrčkih moramo podpisati na strop.
Moje razpoloženje ni ravno vrhunsko, zato jih kmalu po polnoči zapustim in se odpravim spat.
Pozno dopoldne se dobimo na zajtrku. Nemo opazujem povite prste poškodovanca. Slaba volja zaradi nespečnosti me počasi zapušča. Vsekakor vrh ni vreden kakršne koli poškodbe.
Vreme v dolini je solidno in za popoldne se dogovorimo za vožnjo s čolnom po narasli reki. Pogled proti Denaliju kaže, da bi bil današnji dan res primeren za naskok na vrh. Torej je bila moja odločitev, da grem v dolino, preuranjena.
Ampak zdaj je, kar je. Ker je to moj tretji neuspešni poskus, si rečem, da mi pač ta hrib ni namenjen. Pri sebi sklenem, da je to moj zadnji obisk Aljaske. Ampak zarečenega kruha se največ poje.
Do odhoda letala so ostali še trije dnevi. Američan predlaga, da najamemo avto in naredimo vožnjo po Aljaski. Ideja nam je všeč in naslednji dan se z najetim avtom iz Anchoragea vrnemo na pot.
Prvi dan se pripeljemo do Fairbanksa, kjer prespimo. Naslednji dan nadaljujemo pot proti severu. Po nekaj urah vožnje se konča asfaltirana cesta. Že smo v polarnem krogu.
Upal sem, da bomo nadaljevali pot proti Severnemu morju, vendar se Američan odloči, da ne bo vozil po makadamski cesti. Na poti proti Talkeetni izberemo drugo cesto.
Enkrat še prespimo nekje v parku, v šotorih. Poškodovancu po treh dneh snamemo povoje in pogled na njegove prste ni nič kaj prijeten.
Zvečer prispemo v Talkeetno, kjer prespimo, nato pa naslednji dan odrinemo v Anchorage. Poslovim se od družbe in odidem v letališko poslopje.
Za mano je še ena neuspešna odprava na Denali.
Tolaži pa me dejstvo, da čil in zdrav zapuščam pogorje, na katerega se lahko kadar koli spet vrnem.
|
|