Severne Kaskade

Sreda, 6.3.2002

V sredo smo se Štef, Scot in jaz povzpeli na Silverstar Mountain, visok 2800 m, in smučali z njega po neverjetnem pršiču. Kaj takega sem doživel samo še v Švici. Presmučali smo 1700 višinskih metrov z naklonom do 45°.

Na poti domov smo se ustavili na heliodromu in se pozanimali o možnosti poleta z letečim klopotcem. Štef je predvideval, da bo klopotec naslednji dan letel po ljudi, ki so bili na turi daleč od Mazame. Na naše presenečenje in seveda srečo je bil klopotec ravno pripravljen na pot in nas je vzel s seboj.

Polet je trajal dobrih deset minut. Odložil nas je ob jurtu (mongolskem šotoru) in odpeljal preostalo posadko.

Četrtek, 7.3.2002

Prespali smo izredno mrzlo noč in dan začeli s turno smuko proti domu.

Med povratkom smo se med drugim povzpeli še na Slate Peak, visok nekaj več kot 2300 m. Od tu nas je čakalo dobrih 25 km spusta do Štefove hiše. Za pot smo potrebovali dobrih sedem ur.

Dolga in zelo utrudljiva tura, še posebej zato, ker smo tudi prejšnji dan opravili težko turo.

Zvečer se nam je pridružila Mateja Skarlovnik, ki je takrat delala v Seattlu.

Petek, 8.3.2002

S snežnimi sanmi sva se Mateja in jaz odpeljala do približno 20 km oddaljenega prelaza Washington. Tam sva nadaljevala pot, jaz s smučmi, Mateja pa s krpljami. Povzpela sva se pod sedlo Liberty Bowl na višino kakih 2100 m.

Smuka do parkiranih motornih sani je bila en sam užitek. Smučanje v celcu, kakršnega pri nas ne najdeš zlahka.

Sobota, 9.3.2002

Mateja, Štef in jaz smo se odpravili v pogorje Silverstar Mountain z namenom, da s Štefom preplezava ledeni slap, ki smo ga opazili pred tremi dnevi. Slap še ni bil preplezan, kar je pomenilo, da se mi ponuja odlična priložnost za prvenstveno smer v Ameriki.

Za dostop smo porabili dobro uro hoje – jaz na smučeh, onadva pa s krpljami. Na varnem mestu sva pustila odvečno opremo in presolirala prvi pol raztežaja. Drugi in tretji raztežaj pa sta imela naklon med 85° in 90°.

Plezanje je bilo dokaj težavno zaradi trdega in tankega ledu. Tu je Štef pokazal, da je mojster plezanja v takih razmerah. Slapu, ki sem ga poimenoval »ZLATOROG«, je Štef dal oceno V. Za sestop sva morala uporabiti spust po vrvi.

Nedelja, 10.3.2002

Mateja, Anne (Štefova žena) in jaz smo se z motornimi sanmi odpravili pod Goat Peak. Vožnja z motornimi sanmi je užitek, še posebno po novozapadlem snegu.

Vzpon je najprej potekal po gozdu, nato pa po odprtem grebenu. Ko smo bili na grebenu, je začelo snežiti in pošteno pihati. Mraz je postajal vedno hujši, vidljivost pa vedno slabša. Kljub temu smo našli vrh.

Ker je bilo veliko novozapadlega snega, sva z Anne iskala bolj strme dele pobočja, kjer je bila smuka lažja. Mateja se je s krpljami prebijala za nama, kot je vedela in znala.