Amerika me nikoli ni prepričala, da bi bilo vredno žrtvovati nekaj stotakov in si ogledati filmske posnetke velikih mest, lepotice na peščenih plažah in pestre pokrajine. Ampak nikoli ne reči nikoli.

Nisem veliko premišljevala, ko sem odkrila možnost odpotovati v ZDA, še sploh pa, kadar bi to lahko delila z nekom, ki ima podobne cilje kot jaz. V sklop potovanja sem želela vključiti predvsem nacionalne parke in malo rekreacije – plezanje.

Z Dušanom sva v istem alpinističnem odseku AO Kozjak. On se je odločil odleteti v pacifiški časovni pas šestnajst dni prej in opravil zimski del odprave na Aljaski. Nato sem 16. junija sedla na letalo še jaz in sva se v Seattlu dobila. Za Dušana je bil to skok iz -20 stopinj Celzija v prijetno topel pas, zame pa prva izkušnja poleta in uspešen pristanek na drugem kontinentu.

Vse je potekalo brez posebnosti – dobila sva se v Seattlu, kjer sem spoznala tudi slavnega ekstremnega alpinista Stevena Housea.

Steve je kot sedemnajstletnik prišel v Slovenijo preko izmenjave študentov in v Mariboru ob šolanju vzljubil alpinizem. Mariborski alpinisti iz AO Kozjak smo ga preimenovali v Štef Hiša, naučili slovenski jezik in ga veliko vodili po slovenskih in tujih gorstvih in plezališčih.

Ko se je vrnil v ZDA, pa je z vsem izobraževanjem in izkušnjami v nekaj letih postal priznan ameriški alpinistični vodnik, kar je tudi njegov poklic.

Le tri ure vožnje iz Seattla je North Cascades National Park, vasica Mazama, kjer ima Steve hišo in sva z Dušanom teden dni stanovala. V Mazami živi približno sto ljudi, veliko več pa je krasnih in neplašnih srnic, veveričk, skankijev, svizcev – celo medved je že obiskal Stevov brlog.

Že drugi dan naju je Steve peljal le pet kilometrov stran od hiše, kjer smo se lahko preizkusili v tamkajšnjem športnem plezališču in ameriški skali.

Naslednje dni pa smo pridno hodili v gore North Cascades NP:

- Liberty Bell – smer Becky Route, 140 m, ocena 5.6, JZ stena na višini 2353 m

- smer Concord Tower, 100 m, ocena 5.6 na višini 2304 m

- smer na Cutthroat Peak, 200 m, ocena 5.7+ na višini 2454 m

Povsod so krasni dostopi do sten, čudovita narava in živali. Srečali smo celo družino divjih koz, svizci so pridno švigali, pa tudi miški podobna hinavka nam je kradla hrano iz nahrbtnika, ko smo plezali.

Vreme nam je celi teden dobro služilo, a smo se kljub soncu še vedno lahko kepali s snegom, ki je ostal od zime (največ, kar so do zdaj namerili, je bilo na prelazu 30 metrov snega).

Skala v senci je bila še precej ledena, drugače pa je nekoliko drugačna od naših razčlenjenih vrhov. Večina skale je precej kompaktne, le malo krušljiva. Veliko je razpok, tako da se pri varovanju z vrvjo uporabljajo drugačni pripomočki kot v naših skalah – večinoma zatiči in frendi (metulji), ki se zatikajo v različno široke razpoke, klini pa se skoraj ne zabijajo.

Ko pa prideš na vrh smeri, se ti odpre razgled po vseh vrhovih, ledenikih in ledeniških jezerih celega narodnega parka. Čudovito!

Ko smo bili tako blizu kanadske meje, si seveda z Dušanom nisva mogla kaj, da ne bi skočila še tja pogledat. Steve nama je posodil avto in že čez dobre tri ure sva bila v Kanadi, v mestu Penticton, ob ogromnem jezeru Okanagan Lake.

Poiskala sva plezalni vrtec. Ob vstopu sva dobila opozorilo glede tamkajšnjih živali (strupene kače, pajki), potem pa po 200 stopnicah vstopila v veliko plezališče Skaha, ki diši po tam rastočem grmovju z dišečimi belimi cvetovi.

Ves čas med plezanjem naju je opazovala v klobčič zvita kača, niti malo se dve uri ni premaknila. Na prvi pogled je zgledala prav udomačeno, čeprav me je Dušan ves čas opozarjal, naj ne hodim preblizu.

V Kanadi sva imela še srečo, da sva imela možnost ogleda avtomobilov old-timerjev. Lepotci so bili parkirani eden zraven drugega v najmanj kilometrski vrsti, lastniki pa so se hvalili z vsemi pohvalami in diplomami, ki so jih kdaj prejeli.

Pod avto so nastavljali ogledala, da se je videlo svetlikajoče podvozje. Kljub prelepo očiščeni zunanjosti so jih še kar naprej polirali in božali svoj avtomobil, razkazovali so mašine – vse se je tako svetilo, da te je kar oslepilo.

Med njimi je bil tudi spaček. Ljudje so hodili okoli njega in pogumni so vprašali: "Kaj pa je to?" Namesto vseh pohval pa je bil prislonjen transparent: No clima, no airbag, no radio, no ABS, no ... takih dvajset alinej.

Ko sva se vrnila v ZDA, se nam je pridružila Stevova žena Anne, ki je zaključila odpravo na Aljaski. Skupaj smo šli malo proti jugu države, v kraj George, kjer se je pripravljalo vzdušje za "a house of blues concert" skupine Radiohead.

Prostor je dobro urejen, na prostem, organizacija super. V bližnji okolici ni stanujočih, tako da nikoli nikogar nič ne moti. Koncerti se redno izvajajo, tako da ljudje prihajajo iz vse države Washington, zraven si pa prinesejo vzglavnike, kocе, naslonjala, stole – samo da bi jim bilo bolj udobno.

Prespali smo malo stran od prizorišča koncerta, na prostem. Zjutraj pa nas prebudi didžiridu. Ko sem se ozrla okrog, sem videla sklop zanimivih skal – zanimivo plezališče. Seveda smo šli plezat in kar zanimivo je bilo, saj pri nas ni podobne scene.

Teden v državi Washington je hitro minil. Z Dušanom sva veliko videla, veliko plezala, videla kapljo Kanade in ob vsej prekrasni naravi videla ogromno mesto Seattle. Nič posebnega, podobno kot vidiš na TV: velike stavbe, množica ljudi, veliko zanimivosti, stadioni pravilnih grande velikosti, ogromno pristanišče – vsega preveč za enodnevni sprehod.

Najina pot se je nadaljevala v Kaliforniji. Zapustila sva čudovito družbo Steva in Anne, mesto Seattle, preskočila Oregon in pristala v San Franciscu.

Na nek način sva zaključila plezalni del odprave in začela s potovanjem in razgledom zanimivosti načrtovanega dela Amerike.

Posojilo prevoznih sredstev je v Ameriki kar poceni, nekje od 100 dolarjev na teden naprej za osebni avto. Če pa želiš kaj večjega, boljšega, je cena tudi višja. Pod 26 let mora plačati nekaj dodatkov glede zavarovanja, seveda če si voznik.

Z rentanim avtom sva po Kaliforniji in Nevadi naredila velik krog, kjer sva si v dobrih dveh tednih ogledala zanimivosti v tamkajšnji okolici.

Najbolj so me privlačili nacionalni parki, zato sva le-tem namenila več pozornosti. Izbrala sva Yosemite NP, Sequoia NP, Death Valley (Dolina smrti), neizogibni Las Vegas, potem pa nazaj na obalo Pacifika, Long Beach v Los Angelesu, Malibu, Beverly Hills, Hollywood in ob obali proti severu po Highway 101 do San Francisca, od koder sva odletela domov.

Ves čas je bilo najbolj zoprno to, da sva bila časovno omejena. Kadar je nekaj lepega, kadar so novosti, veliko zanimivosti – vedno prehitro mine! Poskušala sva poiskati pravo razmerje, kje bova koliko časa, da bova najbolj zadovoljna.

Večinoma sva povsod kampirala, le v Las Vegasu sva si privoščila sobo s klimo, saj je čez dan temperatura 46 stopinj Celzija, ponoči pa 42 stopinj Celzija.

Kampi so povsod dobro urejeni. Za plačano ceno dobiš velik prostor (večinoma vključuje prostor za šotor, prostor za možnost kurjenja ognja in parkirni prostor), cene pa so od 10 do 22 dolarjev na noč.

Največ pozornosti sva posvetila Yosemite NP, kjer sva kampirala štiri dni. To je čudovit kanjon, kjer lahko vidiš ljudi iz vseh koncev sveta, ki so prišli z različnimi nameni.

Narava je popolna. Vsebuje svetovno znano tisočmetrsko steno El Capitan (7569 ft ali 2307 m), ogromno sten za ljubitelje plezanja, poti za pohajkovanje, slapove, zanimive in kradljive živali, prostore za kopanje v tamkajšnji reki, lepe možnosti za kolesarjenje – za vsakega nekaj.

Z Dušanom sva po literaturi poiskala za naju primerno turo in se odpravila z vso plezalno robo na celodnevni "izlet". Izbrala sva si simbol Yosemitov, Half Dome (8836 ft ali 2693 m).

Zjutraj sva se malo obotavljala, tako da sva startala šele ob 9.00, nevešča, kaj vse naju še čaka. Na poti je bilo ogromno turistov, ki so se večinoma sprehodili do prvega slapa. Čeprav je pot lepo narejena, precej široka, je tudi strma tako zelo, kakor da bi šel v hribe.

Sonce je močno pripekalo, a nama je kar dobro šlo, dokler nisva po treh urah ugotovila, da sva malo zašla. Steno Half Dome sva ves čas imela pred sabo, ampak hodila sva po napačni poti.

Da sva prihranila dve uri povratka, sva jo usekala po brezpotju vse do dostopa najine smeri (Snake Dike). Hodila sva po močvirju, pragozdu, mimo živalskih stopinj (medvedje šape!) in končno prišla do stene.

Ogledala sva si skalo in smer ter ugotovila, da morava pohiteti, da še pred mrakom začneva sestopati. V steni sva bila dobre tri ure in pol, na vrhu sva pa končno pojedla zasluženo malico in spila malo vode.

Ura je bila že 8. zvečer, ko naju je čakal dober triurni sestop do doline. A sva kljub žeji, lakoti, utrujenosti, mraku in strahu pred medvedi uspela zgodaj 00.30 naslednjega dne priti v kamp.

Kot prvo sva se najedla (čeprav nama je večerjo skoraj odnesel rakun), potem malo ofrišala, pol pa spat.

Naslednji dan sva črtala turo na Cathedral Peak (10940 ft ali 3335 m) in se sprehodila po kanjonu od najinega kampa (Camp 4 - Sunnyside Campground) do slavnega El Capitana, se vmes skopala v Merced River, ki teče skozi kanjon, in se pozno popoldan vrnila do šotora.

Zelo prikupne so tamkajšnje živali. Lepe modre barve so ptice Stellers Jay. In toliko kolikor so lepe, dvakrat toliko so kradljive. Prav tako majhni prikupni veveričkam podobni skankiji. Pa rakuni in rjavi medvedi.

Teh živali je tam toliko, da se sprehajajo tudi po kampih in iščejo hrano. Rangerji povsod opozarjajo, naj hrano shranjujemo v kovinske zaboje s posebnim sistemom odpiranja. Na tak način so zmanjšali pogostost obiska rjavega medveda v kampu, pa tudi skanki in rakun ne pridejo do hrane.

Na vseh oglasnih deskah prikazujejo škodo, ki so jo povzročili medvedi, ko so zavohali hrano v avtu ali šotoru, vlomili in poškodovali avto. Pravijo celo, da prepoznajo nakupovalne papirnate vrečke in hladilne torbe.

Zanimivo pa je tudi, da ti priporočajo shraniti v kovinske zaboje tudi vso kozmetiko in vse, kar diši.

Tudi glede odpadkov so zelo natančni. Skrbno ločijo steklenice različnih materialov, zanimivi sistem odpiranja pa imajo tudi kontejnerji za odpadke – varovanje s karabinom. Vse odpadke pobirajo vsako jutro, tako da se ne zadržujejo dalj časa in privabljajo medvede – in so zmanjšali obisk za 90 odstotkov.

Zelo lep je tudi Sequoia National Forest. Obiski medvedov so baje še pogostejši kot v Yosemitih – tukaj se sprehodijo po kampih tudi čez dan.

Spodnja čeljust se ti povesi, ko nenadoma zagledaš čudežno veliko in nepopisno debelo drevo, imenovano Sequoia giant.

Zanimiva so opozorila rangerjev, naj ne obveščamo, če zagledamo ogenj v gozdu, saj požar povzročajo rangerji sami, v korist drevesom – boj za preživetje.

Ta drevesa so največja živa bitja na svetu, visoka do 160 metrov ali več, obseg 30 metrov, premer 11 metrov, stara do 2700 let in vsebujejo do 1600 kubičnih metrov uporabnega lesa!

Včasih so bila ta drevesa pravi izziv gozdarjem, saj so se radi pohvalili, v kolikem času so drevo posekali. Npr. sekali so eno drevo, dva gozdarja, cele dneve, in je drevo padlo v devetih dneh. Na tak način je ogromno dreves posekanih, danes pa so zaščitena in jih že več kot sto let hodijo občudovati turisti iz vsega sveta, iz vseh kontinentov.

Pravo nasprotje nacionalnega gozda pa je Death Valley. Že na pragu v Dolino smrti te pozdravijo ogromna posestva rančev, se nadaljuje s pogledom na zanimive in raznolike kaktuse.

Cesta je večinoma ravna, v celi dolini so mogoče štiri križišča. Cesta pelje najvišje 1700 m nadmorske višine in se spusti vse do depresije 60 metrov pod morsko gladino.

Še dobro, da sva vstopila v dolino šele popoldan, saj je temperatura pridno rasla in finiširala vse do 52 stopinj Celzija. In da sva imela klimo v avtu, saj sva iz prijetnega ozračja opazovala nasipe puščavske mivke, kaktuse, kojote, čudovito in nadvse drugačno naravo.

Iz avta sva stopila le, kadar sva želela izkusiti suho vročino, stopiti na tla puščavskega peska, poslikati kaktuse – tega pa je bilo kar nekajkrat v teku 100 km dolge ravne ceste.

Cesta naju je zapeljala vse do točke, kjer na sto kilometrov veš, da so tiste luči Las Vegas. Takoj ti je jasno, da je to mesto nočnega življenja, luči, dogajanj – kraj, kjer hodiš z upadlo spodnjo čeljustjo in se čudiš: "Kot v filmu!"

Vse se sveti, vsi pritiskajo na gumbe nekih avtomatov, vse piska, povsod na vogalih igra živa glasba. Scena pred hotelom je primerna naslovu hotela (Treasure Island – scena gusarjev, boj med ladjami, ali hotel Venetian, ki stoji na vodi, hotel Paris, ki je podoben Eifflovemu stolpu, hoteli v oblikah piramid, swinge, kipa svobode...).

V predmestju Las Vegasa pa je čudoviti izum narave, Red Rock Canyon – 20 milj vožnje po razgledni poti. To je nekaj, kar si moraš ogledati, če si v Las Vegasu, ampak po navadi se to ne zgodi.

Čudovita skala nudi možnost plezanja, lahko se pa vpišeš tudi v šolo plezanja za približno 80 dolarjev. Z Dušanom sva si ogledala kanjon, želela sva pa tudi plezat, pa je bilo nemogoče.

Poskusila sva z nahrbtniki na ramah z vso opremo priti do stene, pa je visoka temperatura (45 stopinj Celzija) naredila svoje. Po dveh kilometrih sva v senci malo počivala, potem pa se obrnila in si raje malo podrobneje ogledala kanjon.

Zahodno od Las Vegasa pa je ugodnejša klima, saj je Charleston Peak (11918 ft) kar nekaj višji in so temperature nižje. Dobro uro vožnje iz mesta, višina nekje 2300 m nadmorske višine, temperatura 30 stopinj, veliko več sence – to pa je že podobno našim razmeram.

Poiskala sva plezalni vrtec in se odpravila plezat. Tokrat sva naletela na apnenec, podobno kot smo navajeni plezanja v Paklenici.

Ravno na 4. julij sva prišla v Los Angeles. To je največji praznik Američanov. Vsi so v mestnih parkih, povsod diši hrana z žara, s seboj si prinesejo, kar bodo čez dan in večer potrebovali – kocе, vzglavnike, žar, polno hrane, žoge, igrače in potem se ves čas vključno z večerom dogaja.

Ceste so nabite z avti, parkirni prostor je skoraj nemogoče dobiti. Na ta dan nikoli ne parkirajte na parkirišču kakšne trgovine, saj ga bodo 100% odpeljali! Da boste ga dobili nazaj, boste pa morali odšteti 180 dolarjev. Torej? Raje ne.

Long Beach. Nič posebnega. Umazana mivka, prav tako voda. Dobra polovica ljudi je debelušnih. Edino obalna straža je bila zanimiva, saj je prav tako kot vidiš na televiziji. Hiške z dobrim razgledom, dobre punce in fantje, reševalni pripomočki, avto Life Guard.

Če bi pa primerjala našo obalo s tamkajšnjo – na Jadranu je Amerika! Ista voda, plaža, le redko smrdi po morski travi. Voda ni umazana od mivke. Edino za surfarje in deskarje je tam bolj priskrbljeno, saj je več vetra in valov.

Čez noč sva šla bolj na obrobje mesta, saj so vsi nakazali, da bo noč še pestra. Prespala sva v kampu v Malibuju. Kamp je v kanjonu in je bilo super mirno.

Naslednji dan sva se peljala v Beverly Hills in Hollywood. Velike ceste, velike hiše, gneča povsod.

Pot sva nadaljevala vse po Highway 101, ki poteka ves čas ob obali s čudovitim razgledom, skozi večje in manjše vasi in mesta.

Veliko sva iskala kamp za prespat, saj se je bližal vikend in tudi šola se je zaključila, tako da se je to strašno poznalo pri zasedenosti kampov. Peljala sva se skozi Santa Barbaro do San Simeona, kjer sva prespala.

Zelo nama je bil všeč kraj Cayucos, blizu Morro Bay. Mali kraj z veliko turističnih zanimivosti. Tam sem jedla najboljši sladoled v Ameriki, narejen doma.

Všeč nama je bil Saloon, ki je za Američane imel veliko zgodovino. Imel je podobo iz leta 1907, večina stvari je ostala nespremenjenih. Saloon ima original room card, kjer se še vsako soboto igra poker na original mizi. Kot v tistih kavbojskih filmih, le da na mestu privezanih konjev zunaj stojijo avtomobili.

Zvečer sva prav tako šla v ta saloon, saj je skupina Cadillac Angels imela rock koncert in so ga žgali vse do jutranjih ur.

Pot naju je peljala vedno bolj proti San Franciscu. Kampirala sva le nekaj milj južneje od mesta, v kraju Monterey. Čudovit kraj z mnogo prostora za golf in cenjenimi hoteli.

Tako sva si San Francisco pustila za konec in ga podrobneje preiskala – kolikor je bilo možno v dveh dneh.

Vstopnic za Alcatraz nisva dobila, saj jih moraš zaradi zasedenosti naročiti teden prej.

Podnevi najbolj živi China-town in Pier (pomol) 39. In tukaj sva se tudi največ sprehajala. Če si lačen, je najboljša kitajska kuhinja. Mene še nikoli ni razočarala.

Za zvečer pa sva si izbrala bar Biscuit & Blues, kjer se vsak večer odvija živa glasba. Kdor pozna Dušana, ne rabi dvakrat ugibati, kaj sva poslušala. Ja, blues, ne!!!

Pa moram reči, da niso slabo igrali. Med poslušalci je v trans zapadla neka ženska, ki jo je bilo prav zanimivo gledati – jaz sem uživala med poslušanjem bluza, ona pa še 5x bolj!!!

Najina odprava in potovanje se je zaključilo 9. julija 2001. Če pogledam nazaj, veliko sva videla in doživela, ampak če bi lahko ostala še kakšen teden več, bi pa bilo še bolje.

V glavi se ti odpirajo slike lepot, ki sva jih v slabem mesecu videla. V določenih trenutkih si zaželiš, da bi te čudovite slike in trenutke delil s svojimi bližnjimi in z vsemi, ki jih imaš rad. Zapreš oči in si z njimi.

Potem pa vzameš fotoaparat in poslikaš le kapljo tega, kar si doživel. In tako ti je omogočeno, da vsaj delček ponudiš vsem, ki ti nekaj pomenijo, vsem, ki jih zanima potovanje. Mogoče bo nekdo dobil idejo za svoje potovanje, ob enem pa bo iz bistva potegnil še kakšen nasvet.