|
Potepanje z avtodomom po Balkanu |
Po poletnem jadranju sem si vzel nekaj časa za domače kraje. Moj namen je bil nekje sredi septembra odpotovati na sever, proti Nordkappu. Vendar se stanje po operaciji zapestja ni izboljševalo tako hitro, kot sem si želel. Med okrevanjem sem počasi dodajal malenkosti v avtodom, ki mi bodo nekoliko olajšale daljše bivanje v njem.
Čas je neusmiljeno tekel in za pot na sever sem bil že prepozen. Zato sem se odločil, da grem proti jugu. Prvi del potovanja bo tako potekal po balkanskih državah. Vse te dežele sem že obiskal, vendar še nikoli z avtodomom.
Poslovil sem se od hčere in prijateljev ter končno začel potovanje. Ta dan sem imel v načrtu priti do Bihača, kar pa se mi ni izšlo. Pozno popoldne sem se ustavil v restavraciji Savič, malo za Karlovcem. Po obedu sem nadaljeval pot že v mraku, čemur pa se, če je le mogoče, izogibam. Zato odločitev, da prespim v Grabovcu, ni bila težka. Našel sem lep parkirni prostor ob hotelu, ki trenutno ne obratuje.
Zbudilo me je škrebljanje dežja po strešnem oknu. Lep razlog za še malo poležavanja. Kmalu je nehalo škropiti in čas je bil za jutranje razgibavanje. Po zajtrku sem še malo bral novice, nato pa odrinil na pot. Za ta dan sem imel pred seboj res kratko razdaljo – slabo uro vožnje. Parkirišče sem našel v bližini reke Une.
Ko sem parkiral, sem ugotovil, da mi ne dela internet na črnogorski kartici. Ni mi preostalo drugega, kot da nabavim bosansko SIM-kartico. Zato sem se sprehodil v mesto in uredil zadevo. Ko sem aktiviral bosansko kartico, mi je prišlo na misel, da bi verjetno moral ponovno aktivirati tudi črnogorsko. Na koncu mi je uspelo tudi to.
Ta dan sem porabil za te malenkosti, oglede pa prestavil na naslednji dan. Verjetno bom tukaj prespal še eno noč.
Današnji dan je namenjen ogledom, kljub precej neprijetnemu vremenu. Oblačno in vetrovno je. Najprej sem se namenil na mestne otoke na Uni, ki ležijo sredi mesta. Prav prijeten sprehod, posebej v lepem vremenu. Bronasti kip »Dekle z Une« je verjetno glavna posebnost teh otokov. Reka je trenutno precej narasla in ima zelo hiter tok. Temu primerni so tudi majhni slapovi in kaskade.
V nadaljevanju sem se sprehodil mimo Fethijeve mošeje, nadaljeval do cerkve sv. Antona in nato še do Kapetanovega stolpa. V tem stolpu je muzej, ki pa je bil žal zaprt. To je bolj ali manj vse, kar ima Bihač ponuditi. Na mestni promenadi sem si privoščil kapučino, vendar sem kmalu nadaljeval pot. Vreme ni bilo primerno za sedenje zunaj. Na povratku proti avtodomu sem se ustavil še ob novozgrajeni mošeji. Precej nenavadna zgradba za mošejo.
Preden sem se odločil nadaljevati potovanje, so se odprle nebesne zapornice in nič ni kazalo, da bo dež kmalu ponehal. V takem nalivu mi ni bilo do vožnje, zato sem raje obsedel v avtodomu. Po nekaj urah sem se že odločil, da ta dan pač ne bom nadaljeval poti. Zgodaj popoldne je dež prenehal. Premislil sem si in se odpravil naprej.
Prva točka ogleda je bil stari grad Sokolac blizu Bihača. Prispel sem pod grad in poskusil z avtom nadaljevati proti njemu. Cesta je bila ozka in strma. Ko se je končal asfalt, sem se odločil obrniti, saj po ozki blatni cesti nisem želel riniti navkreber. Še posebej zato, ker nisem vedel, ali bom na koncu sploh lahko obrnil. Bil sem že nekoliko pozen, zato nisem raziskoval, ali morda obstaja pešpot. Nikjer ni bilo nobenega znaka ali kažipota, pa tudi nikogar ni bilo v bližini, da bi lahko povprašal. Zato sem nadaljeval pot.
Naslednja postaja je bil stari grad Bjelaj. Po nekaj težavah sem ga vendarle našel in ugotovil, da ni bil vreden opravljenega ovinka. Od gradu sta ostali le še dve steni. Tudi njegova lega se mi ni zdela posebej pomembna. Ni bilo videti, da bi lahko nadziral kakšno pomembno trgovsko pot. Naokoli so sami gozdovi, brez omembe vrednih vasi.
Nameraval sem prenočiti v bližini gradu, vendar nisem našel primernega prostora. Nadaljeval sem pot in se ustavil v Bosanskem Petrovcu na parkirišču ob marketu. Bil je že skrajni čas, saj se je začelo mračiti.
Za danes je spet predvidena kratka razdalja. Najprej sem se povzpel na prelaz Oštrelj, kjer je postavljen Titov vlak. Med hojo do vlaka sem z nejevero opazoval zapuščene in na pol porušene hiše. V bližini je menda celo smučišče. Morda je bila za vse to kriva vojna.
Pri vlaku pa spet razočaranje. Nekaj vagonov, ki jim nisem mogel določiti namena. Tovorni ali živinski? Vsekakor so vsi prazni. Tudi lokomotivi se ne godi bolje. Kurišče je postalo smetišče, iz parnega kotla pa so izrezali en del.
Pot do Drvarja je hitro minila, saj je bil oddaljen manj kot 20 km. Najprej sem poiskal parkirišče. Moj namen za ta dan je bil obisk Titove pečine. Kljub kratki razdalji sem se zaradi dežja do tja odpeljal z avtodomom.
Po nakupu vstopnice sem se povzpel do pečine, kjer me je čakalo neprijetno presenečenje. Pet metrov globoka jama z močnim izvirom vode. To je bilo vse. Hiša pred jamo pa zaprta in prazna.
Spustil sem se do vznožja v upanju, da si bom lahko ogledal vsaj muzej. Še eno presenečenje! Muzej je bil zaprt, česar mi prodajalec vstopnic ni omenil, čeprav sem ga vprašal, kje je muzej.