Dolgo sem odlašal z odločitvijo, ali naj se pridružim odpravi na Mt. Kun. Ko sem se dokončno odločil za potovanje, se je pričelo iskanje letalskega prevoza. Posledica poznega iskanja je bila višja cena vozovnic. Za del poti sem moral celo kupiti karto za poslovni razred. Na isti dan sta z menoj letela še dva člana odprave, Jovo in Fredi. Tudi Fredi je moral kupiti dražjo vozovnico.

Poleteli smo z Dunaja in pristali v Moskvi, od koder smo pot nadaljevali z ruskim letalom. Ob vstopu v letalo smo opazili, da je precej bolj špartansko opremljeno kot letala zahodnih družb. Temu primerna je bila tudi postrežba.

Vendar je polet do New Delhija minil brez težav. Tja smo prispeli nekaj po polnoči. Takrat se je pokazala prednost vozovnice za poslovni razred, saj nam je omogočila obisk salona, kjer smo si pred nadaljnjim poletom v Leh postregli z obilnim zajtrkom.

Z letališča v Lehu, ki leži na višini 3.256 m, so nas odpeljali v rezerviran hotel, ki je bil še kakih 300 m višje. Mesto Leh leži na višini 3.524 m. Iz hotelske terase smo imeli lep pogled na mesto pod nami.

Že naslednji dan smo se odpravili na krajšo aklimatizacijsko turo. Obiskali smo Šanti stupo na višini 3.609 m. Dan pozneje smo opravili še eno aklimatizacijsko turo na hrib nad hotelom, visok približno 4.160 m.

Medtem je vodja odprave Tone Golnar uredil prevoz in nosače za prvi resnejši vzpon, ki naj bi pokazal našo pripravljenost. Cilj je bil 6.124 m visok Stok Kangri.

Agencija nam je organizirala vse: prevoz, prehrano, šotore in nošenje opreme do tabora II.

Iz Leha so nas z džipom podobnimi avtomobili odpeljali do izhodišča. Tam so nas že čakali konji, ki so prevzeli večino našega tovora. Pot nas je vodila skozi zanimivo vas, kjer so delale samo ženske.

Ta dan smo se povzpeli na višino 4.300 m, kjer so nas že čakali postavljeni šotori. Po ne preveč naporni poti se je prilegla hrana, ki so nam jo pripravili nosači.

Naslednji dan smo po zajtrku nadaljevali pot do tabora II na višini 4.980 m. Tu so se za nekatere že začele težave. Fredija je višina tako zdelala, da so ga naslednji dan posadili na konja in je odjahal v nižji tabor.

Po večerji smo imeli kratek sestanek in naredili načrt vzpona. Vstajanje je bilo predvideno ob polnoči, odhod proti vrhu pa ob enih. Odločil sem se, da bom poskusil smučati z vrha, zato sem imel s seboj smuči.

Smuči sem pripel na nahrbtnik, saj je bil prvi del poti kopen. Ko pa sem prispel do snega, se nekako nisem mogel odločiti, da bi stopil na smuči. Sneg je bil precej moker in prvim se je kar ugrezalo.

Ker sem imel pred seboj že shojeno gaz, sem nadaljeval s smučmi na ramenih vse do vrha. Bil sem zelo počasen in na vrh prispel med zadnjimi. Bilo je okoli poldneva.

Spust po severni strani pobočja je sicer izgledal lepo, vendar je bil zaradi višine in slabo predelanega snega zelo naporen. Kljub temu se mi je smejalo zaradi doseženega. Smučal sem približno 900 višinskih metrov.

Naslednje jutro smo se odpravili v dolino in sestopili do izhodišča, kjer nas je že čakal prevoz v Leh. Na poti nazaj smo si ogledali še en samostan.

Naslednji dan smo imeli malo časa za pohajkovanje po Lehu, kajti že dan pozneje smo se odpravili glavnemu cilju odprave naproti. To je bil 7.086 m visok Mt. Kun. Po zajtrku smo natovorili opremo v avtobus in se odpravili proti mestu Kargil.

Pot nas je vodila skozi za nas zanimive kraje in čez prelaze. Cesta se je vila po dolini, na dnu katere je tekla reka. Kljub reki je bila okolica skoraj povsem puščavska, z le nekaj redkega zelenja ob sami vodi.

V mesto Kargil smo prispeli pozno popoldne. Med krajšim sprehodom po mestu smo ugotovili, da nismo ravno najbolj dobrodošli. Domačini so nas precej postrani gledali.

Tudi samo mesto je bilo tako grdo, da je bilo zaradi tega zanimivo. Zato smo se malo sprehodili po mestu in se vrnili v hotel.

Naslednje jutro smo nadaljevali pot in po dobrih osmih urah prispeli na izhodišče. Tukaj so nas že čakali postavljeni šotori. Zjutraj so nosači naložili opremo na konje in pričel se je pohod proti baznemu taboru, kamor smo prispeli popoldne.

Po večerji smo se zbrali v šotoru, ki je služil kot jedilnica, in naredili načrt navez.

Po zajtrku sta ekipi 3 in 4 odnesli opremo ter postavili tabor I na višini 5.400 m. Pozneje sta tudi prva in druga ekipa odšli v tabor I.

Po slabo prespani noči sem se precej slabo počutil, zato sem se odločil, da se vrnem v bazni tabor.

Naslednji dan je minil v čakanju na javljanje ekip iz hriba. Pozno popoldne so javili, da so dosegli mesto za drugi tabor na višini 6.080 m. V baznem taboru smo medtem uredili zajetje za vodo in poskrbeli, da nam bo čim bolj udobno.

Naslednji dan sta zgodaj krenila Damjan in Matjaž. Kmalu za njima sta se na pot podala tudi Stanka in Vlado. Mi pa smo nestrpno čakali na novice iz hriba.

Damjan in Matjaž sta se pozno popoldne javila z vrha 7.086 m visokega Mt. Kuna. Novica nas je zelo razveselila. Malo manj pa dejstvo, da so preostali za tisti dan odstopili.

Vremensko poročilo, ki smo ga dobili, je napovedovalo daljše poslabšanje vremena, zato je padla odločitev, da se vsi vrnejo iz hriba in zaključimo ta del odprave.

Bilo je kar nekaj negodovanja, vendar se proti vremenu in času ne da boriti.

Iz baze smo se odpravili v enko, da pomagamo pospraviti opremo. Počakali smo tudi ekipe, ki so se vrnile z vrha. Jaz sem z nekaj opreme odsmučal do baznega tabora. Lep turni spust z višine 5.400 m.

Naslednji dan smo počivali in počasi pospravljali opremo. Dan pozneje sem opravil še en turni smuk z gore Z 1. Smuka med ledeniškimi razpokami je bila precej adrenalinska.

Ostali so nam še trije dnevi, preden so prišli nosači. Porabili smo jih za pohajkovanje in druženje.

Sestop nam je spet vzel cel dan. Prespali smo ob jezeru, kamor je prišel avtobus, ki nas je odpeljal v Kargil. Še en dan v hotelu in potem povratek v Leh.

Ker smo imeli še dan ali dva časa, smo se odločili, da gremo na rafting po reki Ind. Rafting je minil z nekaj adrenalinskimi trenutki, ko je skoraj prišlo do nesreče. Potem pa je bila plovba dokaj umirjena.

Naslednji dan sem najel motor in s Stanko sva se odpeljala na najvišji cestni prelaz za motorna vozila na svetu.

Zvečer smo razpravljali, kako naj še porabimo preostale tri ali štiri dni. Padla je odločitev: z letalom v New Delhi in občutiti utrip tega velemesta, podobnega velikanskemu mravljišču.

Najeli smo avtobus in se odpeljali do Džaipurja, nato pa seveda še na ogled znamenitega Tadž Mahala.

Poročilo odprave:

Kun 2005, Indija, Azija
Trajanje odprave: 21. 7. 2005 do 22. 8. 2005

Člani odprave iz AO Kozjak:
Tone Golnar, Bogdan Rojs, Fredi Belavič, Stanka Skušek, Tatjana Gorjup,
Jure Gostenčnik, Damjan Karničnik, Iztok Horvat, Boris Kokol, Dušan Golubič

Poročilo z odprave na Mount Kun

Potovanje od Leha do Kargila je trajalo dolgih 11 ur z avtobusom. Naslednji dan smo se vozili še dodatnih 8 ur, prespali v šotorih in dan pozneje odpešačili v bazni tabor. Pot je trajala približno 8 ur. Postavili smo bazni tabor in določili ekipe za naskok na vrh.

1: Damjan, Matjaž, Aleš, Vlado
2: Boris, Stanka, Jure, Dušan
3: Karmen, Mateja, Tatjana, Iztok
4: Tone, Fredi, Bogdan, Rok

Naslednji dan so tretja in četrta ekipa odnesle potrebno opremo v tabor I in ga postavile na višini 5.400 m. Po opravljenem delu so se vrnile v bazo. Nekaj pozneje sta v tabor I prišli tudi prvi dve ekipi, ki sta tam prespali. Zjutraj so se vsi razen Dušana, ki se je slabo počutil, odpravili proti taboru II. Tabor II smo po dobrih devetih urah garanja postavili na višini 6.080 m.

Naslednje jutro sta Damjan in Matjaž startala okoli 6. ure. Nekaj pozneje sta jima sledila še Stanka in Vlado. Po opazovanju težav prvih pri plezanju na greben se je Stanka odločila za povratek v tabor I. Vlado ji je sledil, kmalu pa ju je dohitel tudi Boris. Tudi onadva sta kmalu opustila namero, da bi v tem poskusu prišla na vrh.

Po 11 urah mukotrpnega plezanja in garanja med nevarnimi seraki in razpokami sta Damjan in Matjaž na veselje vseh nas končno dosegla vrh 7.086 m visokega Mount Kuna. Kljub veliki utrujenosti sta se v tabor II vrnila zelo hitro. Za sestop sta porabila samo tri ure in pol.

Ker smo dobili vremensko napoved, ki je obetala znatno poslabšanje, smo se v bazi odločili, da ne bomo več poskušali vzponov na vrh. Zato se je tudi tretja ekipa, ki je prespala v taboru I, odločila za sestop. Tisto jutro so pospravili tudi tabor II in opremo prinesli do enke.

Isti dan smo iz baze krenili v tabor I tudi preostali člani odprave z namenom, da pomagamo odnesti z gore vso opremo. Kmalu se je odločitev pokazala za pravilno, kajti vreme je že začelo kazati zobe.

Pri podiranju tabora I je že rahlo snežilo, preko sedla pa so se vlekle megle. Večina je zapustila tabor I, nekaj pa nas je počakalo Aleša in Matjaža.

Aleš se je odločil, da se bo pri povratku povzpel še na približno 6.600 m visok White Niddle, kar mu je seveda uspelo. Matjaž ga je čakal na ledeniku, da skupaj sestopita preko nevarnih predelov.

Dušan je iz tabora I smučal skoraj do baze. Presmučal je približno 650 višinskih metrov.

Naslednji dan je bil namenjen počitku in urejanju opreme.

Dan pozneje se je Dušan odpravil na ledenik pod goro Z 1 in opravil turni smuk. Največja naklonina je znašala okoli 45 stopinj. Presmučal je 450 višinskih metrov med ledeniškimi razpokami. Pri povratku v tabor je že lepo deževalo.

Naslednji dan nas je dež namakal ves dan. Pošteno se je tudi ohladilo. Nato smo preostale dni preživeli predvsem v baznem taboru. Opravili smo nekaj vzponov na bližnje vrhove.

Edino Aleš se je odločil za bolj konkreten vzpon na bližnjo 5.350 m visoko goro in jo poimenoval Peak Boza (Bozha).

Končno je prišel tudi zadnji dan našega bivanja pod goro in z veseljem smo se odpravili proti dolini, naproti drugačni hrani.

Odpravarski del smo končali vsi živi in zdravi, pa tudi dobre volje nam ni zmanjkalo.

Vodja odprave: Tone Golnar