Maribor – Tkon

Pred nekaj dnevi sem z avtom v Tkon pripeljal vso potrebno opremo in zaloge za potovanje. Obenem sem pripravil tudi barko na dolgo plovbo, ki je bila pred menoj. Moja želja je odpluti vsaj do otoka Krfa v Grčiji, če bodo razmere ugodne, pa nadaljevati vse do Korinta.

Ko so bila vsa pripravljalna dela opravljena, sem se z avtom vrnil domov, saj ga nisem želel pustiti na parkirišču dva ali tri mesece, kolikor predvidevam, da bo trajalo jadranje. Naslednji dan sem se z avtobusom ponovno odpravil v Tkon, kjer se bo moja letošnja morska dogodivščina zares začela.

Tkon – Betina

Ponoči se je vreme krepko poslabšalo. Zvrstilo se je nekaj močnih nalivov, manjkalo pa ni niti bliskanja in grmenja. Tudi dopoldne so se plohe nadaljevale, zato začetek plovbe ni bil prav nič obetaven.

Kljub temu sem predvideval, da se bo vreme proti popoldnevu umirilo in bom še isti dan priplul do Murterja. Ko je bilo poldne že davno mimo, so se oblaki vendarle začeli trgati. Nekaj časa sem še okleval, nato pa se odločil, da odplujem.

Veter je medtem skoraj povsem ponehal, zato sem moral večino poti opraviti na motor. V Murterju sem se oskrbel z gorivom, nato pa plovbo nadaljeval proti Betini.

V Murterskem zalivu so postavili boje, zato sidranje tam ni več dovoljeno. Ker je vremenska napoved za ponoči napovedovala burjo s sunki do 50 vozlov, sem se v Betini privezal na prosto bojo in upal, da me zaradi tega ne bo nihče preganjal.

Betina – Rogoznica

Ponoči je res pihalo, vendar veter še zdaleč ni bil tako silovit, kot je napovedovala vremenska napoved. Noč je zato minila precej mirneje, kot sem pričakoval.

Malo po sedmi uri sem se odpravil v mesto in začudeno obstal pred zaprto trgovino. Preveril sem še drugo, vendar je bila tudi ta zaprta. Seveda ni bila odprta niti kapitanija, kjer bi moral poravnati letno pristojbino za plovbo v hrvaških vodah.

Na srečo je bila odprta vsaj pekarna, kjer sem kupil kruh, ki mi ga je že zmanjkalo. Medtem se je vreme lepo umirilo, napoved za ta dan pa je bila zelo ugodna.

Izplul sem iz Betine in se napotil proti Rogoznici. Po prijetnem jadranju sem tja prispel pozno popoldne. Le zadnjo uro plovbe je bilo morje precej nemirno. Maestral je napihal valove, ki so občasno dosegali tudi meter višine. Na srečo so prihajali v krmo in me niso preveč ovirali.

Zasidral sem se v preizkušenem zalivu ob hotelu Hotel Perla, kjer je noč minila mirno.

Rogoznica – Maslinica

Zjutraj sem se odpravil v trgovino Tommy, da bi dokupil nekaj zelenjave. Na žalost je bila izbira precej skromna. Po vrnitvi na barko sem pojedel zajtrk in odplul.

Današnji cilj so bili Pakleni otoki pri Hvaru. Ko sem zapustil zaliv, sem kmalu ugotovil, da danes tja ne bom prispel. Pihal je precej močan jugo, in to naravnost v premec.

Nekaj časa sem se trudil jadrati proti Hvaru, vendar sem napredoval prepočasi. Zato sem spremenil načrt in v ugodnem vetru jadral mimo Drvenikov proti otoku Šolti.

V zalivu blizu Maslinice sem našel primerno mesto za sidranje. Veter se je proti večeru povsem umiril, zato pričakujem mirno noč.

Maslinica – Sv. Nedjelja

Današnji cilj je bil zaliv na otoku Ščedro. Zjutraj sem najprej odnesel smeti. Na poti nazaj na barko pa sem pozabil privezati dingi. Čez nekaj časa sem pogledal proti obali in se začudeno spraševal, kaj neki počne pomožni čoln ob skalah.

Naslednji trenutek me je prešinilo, da je to moj čoln. Dan se torej ni začel najbolje. Po zajtrku sem odvezal barko od obale in dvignil sidro. Ko sem želel odpluti, mi je ugasnil motor. Takoj sem ugotovil, da sem pozabil pospraviti vrv s katero sem bil privezan na obalo. Ta se je ovila okoli osi in elise. Moral sem v vodo in popraviti svojo površnost. Morje je bilo povsem mirno in kmalu sem lahkotno drsel proti Hvaru.

Do Ščedra me je ločila še približno ura plovbe, ko so se začele težave, ob katerih so mi šli lasje – tisti, ki jih nimam – pokonci. Motor je začel pokašljevati in kmalu zatem ugasnil. Po ponovnem zagonu je sicer spet stekel, vendar le za kratek čas. In to se je ponovilo večkrat.

Ker sem bil blizu vasice Sv. Nedjelja, sem se odločil, da se ustavim v tamkajšnjem pristanu. Poklical sem Vlada in se z njim posvetoval o možnih vzrokih težav. Ko se je motor nekoliko ohladil, sem se lotil iskanja napake.

Kmalu sem ugotovil, da je bil precej zamašen filter goriva, ki ločuje vodo od goriva. Demontiral sem ga, ga temeljito očistil in upal, da je bil to pravi vzrok težav. Ker je bilo že pozno, sem preizkus delovanja motorja prestavil na naslednje jutro.

Sv. Nedjelja – Zaliv Banja na Korčuli

Današnji cilj je bil kakšen lep zaliv blizu mesta Korčula. Zjutraj sem še očistil prostor pod motorjem, ki je bil precej masten. Odzračil sem še filter goriva pred motorjem in upal, da sem odpravil težave. Startal sem motor, ki pa je po nekaj sekundah ugasnil. Po ponovnem zagonu pa je začel lepo delovati in tako je bilo vse do končnega cilja.

Po zajtrku sem v mirnem morju krenil na pot. Morje je bilo popolno brezvetrje. Šele na rtu Pelješca se je pojavil veter in tako sem zadnjo uro jadral v lepem tempu.

Zaliv Banja je precej velik in našel sem dober prostor za sidranje.

Zaliv Banja – zaliv Okuklje

Ponoči me je nekajkrat prebudilo škripanje sidrne uzde. Veter se sicer ni umiril, vendar ni bil tako močan, da bi me resneje motil. Zbudil sem se precej zgodaj in se brez zajtrka odpravil proti Korčuli.

Moral sem poravnati pristojbino za plovbo v hrvaških vodah. Sprva sem se nameraval privezati pred kapitanijo, vendar je bil veter dovolj neprijeten, da bi imel pri pristajanju precej težav. Zato sem nadaljeval do pomola v bližini marine. Po opravljenih formalnostih sem se odpravil proti današnjemu cilju.

Današnji cilj je bil zaliv Okuklje na otoku Mljetu. Napoved ni obetala omembe vrednega vetra in tako je bilo večji del poti. Kljub temu sem razvil jadra in nekaj malega vetra je vseeno prispevalo k hitrosti plovbe. Okoli 16. ure sem zaplul v zaliv in se zasidral. Kasneje sem izvedel, da naj bi bilo Okuklje najstarejše stalno naselje na Mljetu. Danes je to predvsem prijeten in dobro zaščiten zaliv, ki jadralcem ponuja varno zavetje. To noč ne bo škripanja sidrne uzde, saj je tukaj skoraj popolno brezvetrje.

Zaliv Okuklje - zaliv Smokovijenac

Noč je bila izjemno mirna. Zbudil sem se zelo zgodaj, zato sem še nekaj časa poležaval. Današnja etapa ni bila posebej dolga in nikamor se mi ni mudilo. Kljub temu sem odplul malo pred deveto uro, saj ni imelo smisla čakati. Vremenska napoved je obetala brezvetrje in res je bilo morje povsem gladko tudi po izplutju iz zaliva.

Okoli poldneva je začelo rahlo pihljati, vendar žal naravnost v premec. Tako sem po dobrih petih urah motoriranja priplul v Cavtatski zaliv. Zasidral sem se globoko v zalivu, saj sem moral dopolniti zalogo vode.

To je bilo hitro opravljeno, nato pa sem se odpravil v mesto poiskat policijsko postajo in kapitanijo, kjer sem nameraval naslednje jutro opraviti odjavo iz države. Dobro, da sem to uredil že danes, saj predvsem policijske postaje brez pomoči domačina verjetno ne bi našel. Med pohajkovanjem po mestu sem izvedel še zanimivost, da je bil današnji Cavtat v rimskih časih znan kot Epidaurum in je bil pomembno naselje že dolgo pred nastankom Dubrovnika.

Ko sem se vrnil na Ambro, sem si začel pripravljati kosilo. Takrat pa se je pripeljal uslužbenec in mi razložil, da je sidranje v zalivu plačljivo. V miru sem pojedel kosilo, nato dvignil sidro in se privezal na prosto zasebno bojo v upanju, da me njen lastnik ne bo pregnal.

Predvideval sem, da se uslužbenec luške kapitanije ne bo več vrnil, vendar je bil to račun brez krčmarja. Kmalu se je znova pojavil in mi precej osorno razložil, naj se ne delam norca iz njega, ko sem omenil, da ne sidram več. Ni povsem jasno, na kakšni osnovi mi je prepovedal privez na zasebno bojo. Vztrajal je, da se odstranim ali pa plačam pristojbino za sidranje, ki se mi je zdela absurdno visoka – štiri evre za vsak dolžinski meter barke.

Ni mi preostalo drugega, kot da se odpravim skoraj dve milji stran, kjer me ne bo nihče več preganjal. Na srečo je vremenska napoved za noč obetala popolno brezvetrje. Kljub temu sidrišče ni posebno prijetno, saj se Ambra neprestano ziblje. Upam, da se bo morje vsaj ponoči nekoliko umirilo.

Zaliv Smokovijenac - Herceg Novi

Zbudil sem se še pred sončnim vzhodom. Nisem se dolgo obotavljal in odplul proti zalivu Cavtatska luka. Na pomolu je bilo še dovolj prostora, zato sem Ambro bočno privezal ob obalo. Pogled mi je takoj pritegnila tabla s cenami uporabe pomola. Enotna cena za plovila do 25 metrov dolžine je znašala kar 100 € na dan.

Nekaj časa sem premleval, ali naj barko pustim privezano med obiskom kapitanije ali jo raje prestavim na carinski pomol. Na koncu sem se odločil za drugo možnost. Luški kapetan seveda ob predvideni uri ni bil na svojem delovnem mestu. Ko sem opravil vse formalnosti, sem se vrnil na barko in se, kljub temu da bi moral že izpluti, še enkrat zasidral ter si pripravil zajtrk. Pred menoj je bilo več kot pet ur plovbe.

Morje je bilo ponovno skoraj povsem mirno, le rahel veter je pihal naravnost v premec. Tako sem večino poti prejadral oziroma premotoriral po gladki morski površini.

Pristajanje na policijskem pomolu v Zeleniki pa se je izkazalo za precej zahtevnejše, kot sem pričakoval. V zaliv je pihal neprijeten veter, sam pomol pa je za manjša plovila precej neugoden. Seveda tudi policista ni bilo nikjer na spregled, da bi mi pomagal pri privezu.

Po opravljenih mejnih formalnostih sem začel iskati primerno mesto za prenočevanje. Na koncu sem našel prosto bojo pred marino v Herceg Novem. Rt Prevlaka, mimo katerega sem priplul v Boko Kotorsko, že stoletja označuje vhod v enega najlepših in najbolje zaščitenih zalivov na vzhodni obali Jadrana.

Bilo je že pozno popoldne in ni mi bilo do kuhanja, zato sem se odpravil v mesto in si v eni izmed restavracij naročil kosilo. Cene so tukaj precej bolj prijazne kot na Hrvaškem. Po nekaj dneh sidranja v odmaknjenih zalivih je bilo prijetno spet sedeti v restavraciji in opazovati vrvež na obalni promenadi. Po poznem obroku sem se še sprehodil ob morju, nato pa se vrnil na Ambro.

Herceg Novi – Zelenika – Herceg Novi

Načrt za ta dan je bil pripluti do pristanišča Bar. Glede na precej močan jugo pa je bilo vprašanje, ali mi bo to sploh uspelo. Na mojo grozo je motor po dobrih petnajstih minutah začel izgubljati obrate. Spet se je pojavila težava z dovodom goriva. Očitno pred dnevi nisem povsem odpravil napake.

Bil sem še sredi zaliva in sprva sem se odločil, da se zasidram v kakšnem mirnem kotičku ter poskusim odpraviti težavo. Do tja pa je bilo še več kot uro in pol plovbe, motor pa je vse pogosteje trokiral. Ker sem bil nedaleč od marine v Zeleniki, sem se odpravil tja. Ambro sem privezal na pomol in šel vprašat, ali lahko ostanem privezan za čas popravila. Na srečo sem dobil dovoljenje.

Ko sem se nekoliko umiril, sem se lotil dela. Ponovno sem razstavil filter goriva in že na prvi pogled se mi ni zdel v najboljšem stanju. Z njim sem stopil do mehanika in ga vprašal, kako ga naj očistim. Pogledal ga je in dejal, da pride v poštev samo menjava. Bil je zelo prijazen in je poklical trgovino z rezervnimi deli, kjer so potrdili, da imajo ustrezen filter na zalogi.

Pošteno sem si oddahnil. V mislih sem namreč že načrtoval, kako bom filter naročil od doma in nato več dni čakal na dostavo. Ko sem prišel v trgovino, me je novi filter že čakal na pultu. Na poti nazaj sem opazil še trgovino z navtično opremo in iz radovednosti preveril, ali imajo enak filter tudi tam. Imeli so nekaj podobnega, vendar je bila cena skoraj trikrat višja kot v trgovini z avtomobilskimi deli.

Ta dan je bil za nadaljevanje plovbe izgubljen. Po opravljenem popravilu sem se vrnil v Herceg Novi in se ponovno privezal na bojo. Morda pa je bilo vse skupaj celo sreča v nesreči. Če bi se odpravil proti Baru, bi bila plovba ob močnem jugu zelo naporna, težave z motorjem pa bi bile tam precej bolj neprijetne. Včasih se šele zvečer izkaže, da prisilna sprememba načrtov sploh ni bila najslabša stvar, ki se ti lahko zgodi.

Pozno zvečer se je razvila močna nevihta in prav vesel sem bil, da sem privezan na boji in ne zasidran. Noč je bila nemirna. Morje se nikakor ni hotelo umiriti, boja pa je večkrat butnila ob Ambro, tako da sem spal bolj malo.

Zjutraj sem imel občutek, da sem izgubil cel dan. Ko pa sem zvečer poslušal veter in opazoval razburkano morje, sem si moral priznati, da mi je motor s svojo muhavostjo morda naredil večjo uslugo, kot sem sprva mislil.

Herceg Novi – Bar

Za ta dan je bila vremenska napoved precej ugodna. Predvideval sem, da bom imel od deset do petnajst vozlov vetra z leve strani. Napovedana je bila burja, ki pa pogosto piha v nepredvidljivih sunkih. Motor sem ugasnil že v zalivu. Ni minilo veliko časa, ko me je presenetil sunek z 28 vozli. Že nekaj minut pozneje pa je vetra ostalo manj kot deset vozlov. Takšne hitre spremembe so se vrstile skoraj dve uri.

Nato se je veter nekoliko ustalil in uspelo mi je nastaviti jadra tako, da je Ambra lepo drsela s hitrostjo med pet in šest vozli. Po dobrih treh urah se je veter ponovno začel spreminjati. Nekaj časa sem celo motoriral, nato pa je potegnil zmeren severozahodnik. Zadnji dve uri sem tako lagodno jadral z vetrom v krmo.

Bolj ko sem se približeval Baru, višji so postajali valovi. Zaplul sem do policijskega pomola, vendar nisem dobil dovoljenja za prenočevanje. Moral sem zapustiti varen zaliv. Na črpalki sem dopolnil zalogo goriva, nato pa se odpravil sidrat pred plažo.

Sidro je dobro prijelo, Ambro pa je neusmiljeno valjalo. Valovi severozahodnika so prihajali naravnost v zaliv. Da bi se za nekaj časa odpočil od zibanja, sem se odločil oditi z dingijem na obalo. Počasi sem veslal in opazoval, kje bi lahko pristal. Ker ni bilo primernega pomola, sem se namenil proti plaži.

Pri tem nisem bil dovolj pozoren na valove, ki so prihajali za menoj. Kakšnih pet metrov pred obalo me je dohitel večji val in me skupaj z dingijem prevrnil. Zvlekel sem čoln na plažo, ožel obleko in se, nekoliko bolj moker in nekoliko manj dostojanstven, odpravil nazaj na Ambro.

Medtem se je veter obrnil na severnik in Ambro je valjalo še močneje. Nisem bil pripravljen pretrpeti še ene takšne noči, zato sem dvignil sidro in se odpravil v marino. Imel sem srečo, da so mornarji našli še eno prosto mesto, saj je bila marina skoraj povsem zasedena.

Kmalu se je izkazalo, da je bila to zelo modra odločitev. Severni veter se je še naprej krepil. Varno privezan v marini sem poslušal žvižganje vetra skozi jeklenice in si tiho čestital za pravočasno sprejeto odločitev.

Tistega večera sem se znova spomnil, da je pri jadranju včasih največja modrost pravočasno priznati, da udobje marine ni znak šibkosti, ampak preudarnosti.

Bar – Shengjin

Kljub temu da sem bil varno privezan v marini, nisem skoraj zatisnil očesa. Veter je tako neusmiljeno tulil med jambori, da mi ni dal zaspati. Zjutraj naj bi marino zapustil pred sedmo uro, kot smo se dogovorili z mornarjema, ki sta plačilo očitno raje pospravila v svoj žep. Nisem se preveč oziral na to. V miru sem pozajtrkoval in se nato odpeljal do pomola za odjavo. Obmejne formalnosti so bile hitro opravljene. Mimogrede sem v bližnji navtični trgovini kupil še albansko zastavo.

Veter je skoraj popolnoma upadel, tako da je spet veselo zabrnel motor. Kmalu se je pojavil rahel krmni veter, ki mi je ob dvignjenem prednjem jadru dodal nekaj malega hitrosti. Po kakšnih treh urah pa se je začel krepiti severozahodnik in kmalu je Ambra ob samem prednjem jadru drvela z več kot petimi vozli.

V Shengjin sem priplul po šestih urah solidnega jadranja. Bilo je že popoldne in severozahodnik je v zaliv pošiljal precej visoke valove, zato me je nekoliko skrbelo, ali bom našel primerno zavetje. Izkazalo se je, da je valobran dovolj velik, zato sem se za njim zasidral v plitvejši vodi.

V Albaniji imajo nekoliko nenavaden način prijave, saj moraš za vstop v državo obvezno najeti agencijo, ki uredi vse formalnosti. Agent me je že čakal in hitro sva opravila potrebno. Poskušal sem izvedeti, zakaj je za navaden prehod meje potrebna pomoč agencije, vendar z njegovimi odgovori nisva prišla prav daleč. Na koncu sem nad razlago preprosto obupal.

Po kosilu sem se kljub utrujenosti odločil, da se odpravim na sprehod po mestu. To se je izkazalo za dobro odločitev. Na promenadi je bilo ogromno sprehajalcev, česar doma nisem vajen. Zdelo se mi je, kot da je na večerni sprehod prišlo celo mesto, dekleta pa so seveda želela biti opažena.

Pozornost mi je pritegnilo še nekaj podrobnosti. Povsod je bilo veliko otrok in presenetljivo veliko nosečnic. Opazil sem tudi, da skoraj ni bilo ljudi, posutih s tetovažami, ki so pri nas postale že skoraj nekaj vsakdanjega. Čeprav je Albanija večinsko muslimanska država, tega v vsakdanjem življenju skoraj ni bilo opaziti. Mlada dekleta so bila oblečena povsem po zahodni modi. Veliko jih je nosilo dolga krila, h katerim so se presenetljivo pogosto podali goli hrbti. Tudi samo mesto je delovalo sodobno in urejeno ter ni dajalo občutka zaostalosti, kakršnega bi marsikdo morda pričakoval.

V Albanijo sem priplul z nekaj predsodki, odplul pa z občutkom, da je marsikatero državo bolje spoznati na lastne oči kot skozi pripovedi drugih.

Na sprehodu sem nameraval ostati kakšno uro, a se je ta raztegnil na skoraj tri. Še naprej bi z zanimanjem opazoval živahen utrip mesta, vendar me je utrujenost nazadnje le pregnala nazaj na Ambro.

Shengjin - Drač

Zjutraj sem odveslal do Yacht Cluba, kjer me je čakal dokument o opravljeni prijavi. Današnji cilj je bilo mesto Drač, oddaljeno 33 milj. Vremenska napoved je bila zelo ugodna in je obetala večinoma brezvetrje. Nekaj malega vetra je sicer bilo in mi je vsaj malo pomagalo pri hitrosti. Morje pa je bilo večji del poti mirno.

Med plovbo ob albanski obali me je ves čas spremljal neprijeten občutek zaradi plitvega morja. Kljub temu da sem bil več kot miljo oddaljen od obale, se je globina gibala okoli desetih metrov, voda pa je bila motna. Človek ima občutek, kot da pluje tik ob obali.

Med plovbo sem se zavedel, da mi je psihični pritisk začel popuščati. Spremljal me je vse od izplutja v Tkonu. Pot do Črne gore mi je bila sicer znana, pa sem imel kljub temu ves čas nekakšen tesnoben občutek. Šele ko sem zaplul v albanske vode, sem dobil občutek, da se bodo stvari dobro iztekle. K boljšemu razpoloženju je verjetno prispevalo tudi izboljšanje vremena.

Morda sem šele tistega dne dokončno dojel, da sem res na poti in da me čaka še veliko lepega.

V zaliv pred Dračem sem priplul nekoliko prej, kot mi je kazala navigacija. Zasidral sem se v bližini komercialne luke v plitvi vodi. Na žalost sidrišče ni zaščiteno pred južnimi vetrovi, ki so bili napovedani za naslednji dan.

Po kosilu sem se odpravil v mesto dopolnit zaloge hrane. To se je izkazalo za precej večjo težavo, kot sem pričakoval. Najprej sem moral skozi tovorno luko in mimo kamionskih terminalov. Ko sem končno prišel do ceste, sem ugotovil, da je ta ograjena z visoko ograjo. Skoraj dva kilometra sem hodil ob njej, na koncu pa me je pričakala še rampa, kjer je uslužbenec želel videti dokumente.

Nakup v trgovini sem opravil na hitro in se odpravil nazaj proti barki. Tokrat mi je bila sreča naklonjena. Ustavil mi je že prvi avto, ko sem štopal, in mi prihranil skoraj pol ure pešačenja.

Na Ambri sem poklical Vlada in Matejo, ki sta srečno priplula do Krfa. Predvidevam, da me bosta počakala v kakšnem mirnem zalivu.

Ambra je tistega večera mirno počivala na sidru, meni pa se ni več nikamor mudilo. Po dolgem času sem imel občutek, da nisem več obremenjen z vprašanjem, ali bo vse potekalo po načrtih. Preprosto sem bil tam, kjer sem želel biti.

Drač

Ta noč je bila čisti obup. Predvideval sem, da se bo morje umirilo, vendar je celo noč valjalo, tako da nisem zatisnil očesa niti za minuto. Ob pol petih zjutraj sem obupal in se odpeljal v pristanišče ribiških ladij. Tam je bil božanski mir. Poskusil sem zaspati, a ni šlo.

Odločitev, da ta dan naredim vsaj deset milj in se skrijem pred jugom za polotok, je padla v vodo. Ostal sem v pristanišču in ga izkoristil za vzdrževanje. Motorju sem dolil olje, prav tako tudi menjalniku.

Včeraj sem se želel z dingijem odpeljati na obalo, pa Mercury ni sodeloval. Razstavil sem vplinjač in ga očistil ter ugotovil, da igla popolnoma ne zapira dovoda goriva. Verjetno bo treba ta del zamenjati. Med plovbo od Herceg Novega do Bara sem natrgal tudi glavno jadro. Takoj sem ga začasno popravil z lepilnim trakom, danes pa sem ga še zašil.

Popoldne je bil čas za pripravo kosila. Med kuhanjem so me poklicali iz sosednje barke in mi dali vedeti, da bodo izpluli. Seveda sem se takoj umaknil, ker sem jim bil v napoto. Ob tem pa sem pozabil ugasniti plin in mi je juha prekipela.

Šel sem še na obalo in po pomolih iskal vodovodno pipo, da bi dopolnil zalogo vode. Žal vode nikjer ni bilo na voljo.

Drač – zaliv Shën Janit

Vstal sem še pred sončnim vzhodom in izplul takoj, ko je sonce pokukalo izza obzorja. Morje se še vedno ni umirilo. Čakala me je dolga etapa. Namen je bil pripluti do mesta Vlora, saj do tja ni bilo primernega mesta za sidranje.

Dobrih sto kilometrov dolga plovba je bila precej monotonih. Obala je bila nezanimiva in neposeljena. S takšno obalo Albanci težko računajo na navtični turizem. Okoli desete ure se je dvignil ugoden veter in motorju vsaj nekoliko pomagal premagovati razdaljo.

Nekaj časa sem imel ponovno zelo neprijeten občutek zaradi plitve vode. Bil sem več kilometrov oddaljen od obale, globina pa je občasno padla pod šest metrov. Zaradi tega sem obrnil nekoliko bolj proti zahodu in se še dodatno oddaljil od obale.

Navigacija mi je že kazala, da naj zavijem levo proti jugovzhodu, vendar sem v daljavi opazil rt, za katerega sem bil prepričan, da ga moram najprej obpluti in šele nato nadaljevati proti Vlori. Na levi se je vlekla neprekinjena nizka obala, ki ni dajala pravega občutka položaja. Šele ko sem se približal rtu in otoku pred njim, sem ugotovil, kje pravzaprav sem.

Spremenil sem načrt in našel lep zaliv pred rtom, ki je nudil solidno zaščito pred južnimi vetrovi. V zalivu sta bili že zasidrani dve jadrnici, kar je pomenilo, da nocoj vendarle ne bom sam.

Po dolgem in precej enoličnem dnevu je bil pogled na miren zaliv pravo olajšanje. Včasih se najboljši cilji dneva rodijo prav takrat, ko opustiš prvotni načrt in se prepustiš trenutku.

Zaliv Shën Janit - Porto Palermo

Odločitev za ta zaliv je bila prava. Veter in morje sta se umirila in po dolgem času sem prespal mirno noč. Ta dan me je čakala nekoliko krajša etapa. Namen je bil pripluti do mesta Himare.

Ko sem zavil okoli rta, se je odprl pogled na gorski greben, ki se je strmo dvigal nad obalo. Plovba ob tej obali je bila pravo olajšanje. Morje je bilo mirno, vetra ni bilo, zato sem razpel senčno streho nad salonom in kokpitom. Vožnja je bila precej manj enolična kot prejšnji dan.

Kmalu so se pojavili hitri gumenjaki, vendar niso bili moteči, saj sem plul precej daleč od obale. Proti koncu poti sem plul mimo turističnega naselja Green Coast Resort. Naselje bungalovov, kjer so si vse hišice podobne kot jajce jajcu, name ni naredilo posebnega vtisa. Tudi hoteli so delovali nekoliko preveč masivno in so me bolj spominjali na bunkerje kot na sproščeno sredozemsko arhitekturo.

Ob mestu Himare sem iskal primeren prostor za sidranje, vendar ga nisem našel. Zato sem nadaljeval plovbo do zaliva Porto Palermo.

Nad zalivom stoji trdnjava Ali Paše Tepelenskega, enega najvplivnejših osmanskih vladarjev na območju današnje Albanije. Že več kot dvesto let opazuje mornarje, ki tukaj iščejo zavetje pred vetrom. Tudi sam sem si tisti večer želel predvsem mirno sidro in nekaj ur dobrega spanca.

V opisih na Navilyju sem prebral, da se v tem zalivu pogosto pojavljajo močni katabatični vetrovi. Zasidral sem se, kolikor je bilo mogoče varno, in se še privezal na obalo.

Porto Palermo - Sarande

Noč je bila grozna. Okoli desete ure zvečer se je nenadoma pojavil veter in v nekaj minutah dosegel hitrost 25 vozlov. Pihati je začelo iz povsem druge smeri, kot sem pričakoval. Vrv na desnem boku se je močno napela in začelo me je pritiskati proti obali.

Večkrat sem preverjal sidrno verigo, da bi ugotovil, ali sidro drsi po dnu. Sidro sem spustil na globini okoli dvanajstih metrov, vendar ne v pesek, temveč v travo. V travi pa sidro pogosto ne zagrabi najbolje. Že zvečer sem zaradi tega spustil približno štirideset metrov verige.

Kmalu sem ugotovil, da nimam dobre pozicije. Krma se je nevarno približala skalam. Videti je bilo, da sidro sicer drži, privez na obalo pa je položaj samo še poslabšal. Ni bilo druge izbire – moral sem se odvezati.

Pripravil sem motor in začel počasi popuščati napeto vrv. Bolj ko sem jo popuščal, bližje obali je prihajala krma. Vključil sem pogon, dodal plin, da se je Ambra nekoliko premaknila, nato pa izpustil vrv. Motor je barko potegnil proč od obale. Prvi del načrta se je izšel dobro.

Še vedno me je občasno preveč približalo obali, zato sem skrajšal verigo za približno tri metre in stanje se je nekoliko izboljšalo. Nato sem do tretje ure zjutraj pogosto preverjal položaj sidra. Ob treh se je veter nenadoma obrnil, vendar me je zdaj potiskal proč od obale. Nekaj minut pozneje je popolnoma utihnil. Zdelo se je, da je nočne more konec.

Ulegel sem se in poskušal zaspati, vendar mi ni uspelo. Ob šestih se je veter ponovno dvignil, tokrat nekoliko manj silovito. Skočil sem v vodo in odplaval do obale po odvrženi vrvi, da bi lahko v primeru poslabšanja vremena takoj izplul. Medtem ko sem spravljal vrvi na barko, je veter ponovno ponehal.

Nekaj časa sem še poležaval, nato pa pripravil zajtrk in po mirnem morju odplul proti Sarandi. Zasidral sem se sredi zaliva, kjer je bilo že nekaj drugih plovil. Mejne formalnosti bom opravil jutri. Popoldne sem se odpravil še na sprehod po mestu. Običajna večerna gneča.

V zalivu je bilo zasidranih tudi nekaj »piratskih« ladij, namenjenih zabavi turistov. Hrup iz njihovih zvočnikov je bil grozen. Zdelo se je, kot da med seboj tekmujejo, kdo bo glasnejši. Kot da to ne bi bilo dovolj, so po zalivu divjali še hitri čolni z enako glasno glasbo. Vozniki so bili povsem neobzirni. S polnim plinom so vozili med zasidranimi plovili in hitrost zmanjšali šele nekaj deset metrov pred obalo.

Po nočni borbi s sidrom sem si želel predvsem malo miru. Namesto tega sem dobil še opomnik, da človek včasih največje zavetje najde v samoti, ne pa tam, kjer je največ ljudi.

Sarande - Krf

Kljub hrupu in rahlemu valovanju sem hitro zaspal in se ponoči prebudil le enkrat. Že prejšnji večer sem se odpravil do mejne kontrole preverit, ali lahko odjavo opravim sam. Na vsa moja vprašanja sem dobil le odgovor, da moram najeti agenta. Ko sem videl, kako poteka mejna kontrola, sem tudi sam opustil misel na samostojno odjavo.

Če najameš in plačaš agenta, je vse opravljeno hitro in brez živciranja. Poklical sem agencijo in se dogovoril za pomoč. Jelia je odjavo uredila zelo hitro, medtem pa sem v bližnji trgovini uspel kupiti še grško zastavo. Formalnosti so bile zaključene in moral sem izpluti.

Že po dobrih desetih minutah sem lahko ugasnil motor in po idealnem vetru plul Grčiji naproti. Po nekaj dneh motoriranja in neprespanih noči je bilo pravo olajšanje spet jadrati tako, kot si jadralec predstavlja popoln dan. Proti Krfu pa je veter ponovno oslabel in zadnji del poti sem moral premotorirati.

Mejno kontrolo sem opravil v pristanišču, vendar ni šlo tako hitro in gladko, kot sem pričakoval glede na to, da sem ponovno vstopal v evropski prostor.

Po opravljenih mejnih formalnostih sem obplul rt in pristal v zalivu, kjer sta me čakala Vlado in Mateja. Srečanje je bilo prav prisrčno. Vsi smo bili veseli, da nam je uspelo prepluti prvi del poti. Ko sem priplul na Krf in zagledal Vlada in Matejo, se mi je nekoliko odvalil kamen od srca. Prvi del poti sem opravil sam in ves čas imel v mislih, da ju moram dohiteti. Od takrat naprej je bilo jadranje drugačno. Pot ni bila več samo premagovanje razdalje, ampak tudi skupno odkrivanje novih krajev.

V zalivu kljub lepemu vremenu ni bilo povsem mirno in morje je precej valovalo. Zasidranih je bilo kakšnih petdeset plovil, prometa pa prav tako ni manjkalo. Po dneh samote na Ambri je bilo nenavadno znova opazovati toliko ljudi in živžava na enem mestu.

Zvečer smo se še sprehodili do trgovine in dopolnili zaloge. Naslednji dan pa je bil naš cilj zaliv na nasprotni strani Krfa, kjer smo pričakovali predvsem tisto, česar nam je v zadnjih dneh najbolj primanjkovalo – mirno noč.

Krf - zaliv Pagania

Lepemu vremenu navkljub se morje pred mestom Krf ponoči ni umirilo. Zbudil sem se okoli druge ure in zaradi zibanja dolgo nisem mogel zaspati. Šele okoli pete zjutraj se je morje končno umirilo.

Za ta dan smo imeli pred seboj kratko plovbo do zaliva nasproti otoka Krf. Dopoldne sem opravil nekaj nujnih opravkov preko spleta, saj je bil tukaj dober signal.

Nato sem po mirnem morju odplul proti zalivu. Vlado in Mateja sta odplula že pred menoj. Po dobrih dveh urah sem zavil v zaliv in hitro ugotovil, da bomo tukaj res našli mir. Bili smo sami, zaliv pa je tako zaprt, da vanj ne prodre skoraj nobeno valovanje.

Pred vhodom v zaliv je več bazenov za gojenje rib, zato voda ni posebej bistra. To nas ni motilo. Po vseh neprespanih nočeh in nenehnem zibanju je bilo veliko pomembnejše, da bomo končno lahko mirno spali.

Vlado ima žar, ki ga lahko uporablja kar na mizi v kokpitu. Za kosilo smo si pripravili ražnjiče. Čez dan je sicer pihljal rahel veter, ki je vsaj malo ohladil razgreto ozračje.

Proti večeru se je Vlado z dingijem odpravil lovit ribe, vendar brez uspeha. Morda bo imel več sreče jutri zjutraj.

Predvidevam, da nas čaka mirna noč brez vetra in predvsem brez zibanja. Po zadnjih dogodivščinah se je to zdelo skoraj večje razkošje kot dobra večerja ali lep razgled.

Zaliv Pagania

Noč je bila popolnoma mirna. Po dolgem času sem se res dobro naspal. Dopoldne sva se z Vladom odpeljala do ribogojnic v želji, da bi kupila sveže ribe. V prvi so naju napotili v drugo, v drugi pa so ravno imeli inšpekcijski pregled in nama rib niso mogli prodati.

Na povratku v zaliv sva ob obali zagledala majhen ribiški čoln. Odpeljala sva se do njega in od ribičev kupila sveže ribe. To je bila še boljša rešitev, saj sva dobila divje in ne gojenih rib.

Ta dan je bil namenjen počitku. Izkoristil sem ga za menjavo olja v motorju. Očistil sem še dingi, ki je bil že precej umazan, in opral nekaj malega perila.

Tokrat je bila vrsta na meni, da skuham kosilo. Pripravil sem rižoto, ki mi je prav dobro uspela. Po kosilu je sledilo še malo kopanja.

Malo pred sončnim zahodom smo se odpravili še na krajši sprehod. Zvečer pa smo odigrali partijo taroka. Čakala nas je še ena zelo mirna noč, naslednji dan pa se bomo premaknili na novo lokacijo.

Takšni dnevi se morda ne zdijo posebej zanimivi, a prav zaradi njih potovanje ni samo premagovanje milj. Dobra hrana, kopanje, partija taroka in miren zaliv so včasih vredni več kot najbolj razburljiva plovba.

Zaliv Pagania - Plataria

Noč je bila mirna, kot smo pričakovali. Zbudil sem se sicer že ob sončnem vzhodu, vendar sem ponovno zaspal in spal skoraj do pol devete ure. Bili smo dogovorjeni, da odrinemo okoli desete, zato sem moral nekoliko pohiteti z zajtrkom.

Dopolniti smo morali zaloge goriva in vode, zato smo se namenili v mesto Igoumenitsa.

Predvidevali smo, da bo v tako velikem mestu bencinska črpalka nekje ob obali. Seveda je bil to račun brez krčmarja. Ker je bila črpalka več kot kilometer oddaljena od pristanišča, smo se odločili nadaljevati pot do mesta Plataria, kjer je črpalka precej bližje pristanu.

Prispel sem nekoliko za Vladom in Matejo. Povedala sta mi, da sta že naročila gorivo, ki naj bi ga pripeljali v pristanišče, vendar šele okoli osme ure zvečer. Nato pa se je povsem nepričakovano pripeljala manjša cisterna in gorivo smo dobili od drugega dobavitelja.

Dopolnili smo še zalogo vode, za kar je bilo treba odšteti deset evrov. Bilo je že prepozno, da bi nadaljevali pot, zato smo se zasidrali kar v tem velikem zalivu. Napoved je obetala mirno noč.

Takšni dnevi človeka opomnijo, da jadranje ni samo veter v jadrih in lepi zalivi. Velik del poti predstavljajo tudi povsem običajna opravila: iskanje goriva, polnjenje rezervoarjev in prilagajanje načrtov. Brez teh malenkosti pa nobena daljša plovba ne pride daleč.

Plataria - Sivota

Zbudil sem se ob sončnem vzhodu, nato pa skoraj takoj ponovno zaspal. Drugič sem se prebudil okoli osme ure. Za ta dan nismo imeli natančno določenega cilja in odločili smo se, da bomo pluli brez posebnega hitenja.

Med plovbo sta se Vlado in Mateja ustavila ter poskusila srečo z ribolovom. Tokrat brez uspeha. Ko sta me dohitela, smo se za nekaj časa ustavili na mirnem morju, popili pijačo in nato nadaljevali pot.

Vlado in Mateja sta se zasidrala v zalivu Bela Vraka pri mestu Sivota. Prvotni načrt je bil nadaljevati še kakšna dva zaliva naprej, vendar smo se odločili ostati kar tukaj. Voda je bila presenetljivo čista. Po površini je sicer plavalo nekaj prahu, vendar se je dno lepo videlo, kar do sedaj ni bilo ravno pogosto.

Lep dan smo izkoristili za kopanje in lenarjenje. Pozno popoldne pa smo se vseeno odpravili na sprehod v mesto. Pričakoval sem majhno obmorsko vasico, vendar se je izkazalo, da je Sivota prav prijetno manjše turistično mesto.

Proti večeru so se ulice in obala napolnile s sprehajalci. Očitno je kraj zelo priljubljena turistična destinacija. Na barke smo se vrnili šele, ko se je že zmračilo in smo imeli za tisti dan dovolj hoje.

Po napornih tednih in številnih miljah se je prileglo tudi nekaj dni brez načrtovanja in hitenja. Včasih je dovolj že miren zaliv, čista voda in prijeten večerni sprehod.

Sivota - Two Rock Bay

Noč ni bila tako mirna, kot sem pričakoval, vendar tudi ne neznosna. Kljub rahlemu zibanju sem kar dobro spal. Zjutraj bi z veseljem še malo poležal, vendar se je zibanje okrepilo in postalo neprijetno.

Za ta dan nas ni čakala predolga etapa, nekaj več kot sedemnajst milj. Vlado in Mateja sta pohitela z odhodom. Tudi sam se nisem več obiral in kmalu odplul. Ponovno skoraj brezvetrje in mirno morje. Po prijetnih treh urah in pol plovbe sem vrgel sidro v čudovitem zalivu Two Rock Bay.

Tukaj sem prvič naletel na zares čisto morje. Dno se je videlo tudi na desetih metrih globine, na površini pa ni bilo nobenih smeti. Po mnogih dneh plovbe ob različnih obalah je bil pravi užitek skočiti v tako čisto vodo.

Preveril sem še sidro in ugotovil, da je odlično zagrabilo. Zato ni bilo posebne bojazni niti v primeru morebitne nevihte. Zaliv je očitno zelo priljubljeno sidrišče, saj je bilo v njem že okoli dvajset plovil.

Popoldne smo se odpravili na krajši sprehod. Predvsem smo želeli zaliv fotografirati z obale in nekoliko višje razgledne točke. Za daljši pohod je bilo še vedno prevroče. Do vasi je skoraj ura hoje, sam pa nisem imel posebne želje po tako dolgem sprehodu. Tudi sicer vas ni videti nič posebnega.

Proti večeru se je začelo pripravljati k nevihti. Okoli sedme ure se je res razvila, vendar nekoliko stran od obale in nas ni dosegla. Se je pa ozračje prijetno ohladilo, kar je bilo po vročem dnevu še kako dobrodošlo.

Včasih je dovolj že zaliv s kristalno čisto vodo in dobro držečim sidrom, da je dan skoraj popoln.

Two Rock Bay - Preveza

Zvečer me je nekoliko motilo rožljanje verige, ki se je ob premikanju Ambre drgnila ob skalo. Kljub temu sem kmalu zaspal in noč je minila mirno. Napoved je tudi za ta dan obljubljala brezvetrje, zato se mi zjutraj ni posebej mudilo na pot.

Vlado in Mateja sta odplula precej prej, saj se je Mateja bala morebitnih popoldanskih neviht. Sam sem odrinil nekoliko pozneje in nadaljeval plovbo po skoraj povsem gladkem morju.

Nekje na polovici poti so me razveselili delfini, ki so nekaj časa plavali tik ob premcu barke. To je bil najbolj zanimiv del sicer precej enolične plovbe.

Malo več pozornosti je bilo potrebne šele pri plovbi skozi preliv pred mestom Preveza, kjer sem moral voziti med številnimi bojami. Nato sem zaplul globoko v zaliv in se zasidral v bližini prijateljev, ki so že prispeli pred menoj.

Pozno popoldne je kazalo, da se bo nedaleč stran razvila nevihta, vendar je nevihtni sistem kmalu razpadel. Pred večerom smo se odpravili še na krajši sprehod po mestu in se nato vrnili na barke.

Popoldanski veter se je do večera umiril in pričakoval sem še eno mirno noč. Jutri pa nas čaka obisk arheološkega najdišča Nikopolis v bližini Preveze.

Po vseh neprespanih nočeh in skrbeh zaradi vremena sem začel ugotavljati, da postajajo mirni dnevi nekaj povsem samoumevnega. Prav takrat pa človek hitro pozabi, kako dragoceni so v resnici.

Nikopolis

Ugotovili smo, da je do Nikopolisa bistveno predaleč za pešačenje. Mateja je predlagala, da si sposodimo kolesa ali motorje. Tako sva se dopoldne z Vladom odpravila v lov za kolesi. Uspelo nama je šele v tretji trgovini. Poleg prodaje koles so jih tudi izposojali, zato smo hitro uredili vse potrebno.

Odločitev za kolesa je bila več kot odlična, saj bi bilo pešačenje v tej vročini skoraj neznosno. Termometer je kazal 35 °C, na kolesu pa je vsaj malo pihljalo. Najprej smo si ogledali ostanke bazilike, ki pa niso bili posebej zanimivi. Stal je le še del zidu in nekaj manjših ostankov.

Nato smo bolj po naključju kot namenoma naleteli na ostanke zgodnjekrščanskega obzidja. To je bil verjetno nekoč osrednji del Nikopolisa. Nadaljevali smo pot in ponovno po sreči našli manjše rimsko gledališče, ki je bilo bodisi zelo dobro ohranjeno bodisi skrbno obnovljeno.

Nadaljevali smo do ostankov glavnega gledališča v Nikopolisu. Na tem prostoru so nekoč uprizarjali komedije, tragedije in pantomime, nastopali so glasbeniki, prirejali so konjske dirke in seveda tudi gladiatorske boje. Med sprehodom med ruševinami si ni bilo težko predstavljati, kako živahno je bilo tukaj pred dva tisoč leti. Danes pa je v vročem popoldnevu vse tiho in skoraj brez obiskovalcev.

Nikopolis je dal zgraditi cesar Avgust v spomin na eno najpomembnejših pomorskih bitk antičnega sveta. Leta 31 pr. n. št. je pri bližnjem rtu Akcij premagal združeno ladjevje Marka Antonija in Kleopatre. Ta zmaga je dokončno utrdila njegovo oblast in pomenila začetek rimskega cesarstva.

Vročina nas je pošteno zdelala, zato smo se povzpeli do bližnje vasi, kjer naj bi bila zelo dobro ocenjena taverna. Nujno smo potrebovali nekaj osvežitve. Na naše veliko razočaranje je bila zaprta, tako da smo se lahko odžejali le s toplo vodo iz pipe. Smo pa si vsaj oddahnili v globoki senci mogočnega drevesa.

Na poti nazaj proti Prevezi smo obiskali še muzej, posvečen Nikopolisu. Muzej je novejšega datuma, sodobno zasnovan in zelo lepo urejen. Pozno popoldne smo se vrnili na barko Wum, kjer nas je čakalo odlično kosilo, ki ga je Mateja pripravila že dopoldne.

Ostalo nam je le še, da vrnemo kolesa in se zvečer sprehodimo po promenadi. Vidno utrujeni smo se vrnili na barke. Jutri pa nas čaka nadaljevanje poti.

Preveza - Gevi

Današnji dan je bil zanimiv predvsem zaradi plovbe skozi preliv med celino in otokom Lefkada. Do preliva sem potreboval približno dve uri plovbe, del poti pa sem prijetno jadral z ugodnim vetrom.

Preliva skoraj ne opaziš, dokler se mu povsem ne približaš. Pred prehodom je že čakalo precej plovil. Do odprtja mostu je bilo še skoraj eno uro, zato sem Ambro privezal ob obalo in se odpravil na kratek sprehod po okolici.

Sprva sem mislil, da se most zavrti okoli stebra na enem od vogalov, vendar sem se motil. Gre za pontonski most, ki se ob odpiranju v celoti odmakne na stran kanala in sprosti plovno pot. Zanimivo je bilo opazovati, kako nestrpni so bili nekateri skipperji. Jadrnica s poljsko zastavo se je odvezala in silila v ospredje, še preden se je ponton povsem umaknil.

Ko je bil prehod odprt, se je skozi kanal v obe smeri pognala dolga kolona, v kateri je bilo približno petdeset plovil. Kanal ni posebno širok, globina pa je le okoli štiri metre, zato je bilo ob dvosmernem prometu potrebne kar nekaj zbranosti.

Po prehodu skozi kanal se je nadaljevalo prijetno jadranje proti mestu Nidri, kjer se začne velik zaliv. Tam je bilo treba pospraviti jadra, saj je bil zaliv dobesedno poln zasidranih plovil. Ocenjujem, da jih je bilo do večera na sidru okoli dvesto.

Zasidrali smo se pri kraju Gevi. Tokrat se mi je prvič zgodilo, da sem moral večkrat dvigniti sidro, ker ni hotelo dobro zagrabiti. Šele v tretjem poskusu sem bil zadovoljen z njegovo držo. Ko je sonce izginilo za hribom, je popustil tudi veter. Napoved je obljubljala mirno noč in upal sem, da bo tokrat res tako.

Gevi - Mikro Gailos

Voda v zalivu pri Geviju je bila precej motna, zato smo se že zgodaj zjutraj odpravili proti jugu otoka. Vožnja iz zaliva je sprva obetala lepo jadranje, vendar je takoj, ko sem obrnil proti jugu, vetra ostalo le še za vzorec. Kratka plovba do zaliva Mikro Gailos je minila v nenehnem odpiranju in pospravljanju jader. Na polovici poti je veter povsem ugasnil, jaz pa sem trmasto pustil razvita jadra v upanju, da se bo vanje občasno ujel vsaj rahel piš.

Zaliv Mikro Gailos je precej velik in odprt proti jugu. Veseli pa smo bili, da je bila voda končno kristalno čista, na kar smo čakali že nekaj dni. Sidro sem spustil v bližini barke Wum, vendar s svojo pozicijo nisem bil povsem zadovoljen. V bližini je bila zasidrana še ena jadrnica in med pregledom sidra sem opazil, da njihovo ni dobro prijelo.

Na sosednji barki je bilo pet moških, katerih glavna skrb je bila očitno pijača. Ob mraku se je veter nenadoma okrepil in na večini plovil smo bili pripravljeni na morebitne težave. Moji sosedje pa so mirno sedeli v kokpitu, klepetali in pili naprej.

Malo pred polnočjo se je veter še okrepil. Šel sem pospravit senčno streho, pri tem pa opazil, da sosednja jadrnica počasi drsi mimo mene. Posadka se sploh ni zavedala, da jih sidro ne drži več. Opozoril sem jih, vendar so me najprej samo začudeno gledali. Šele ko jih je veter odnesel približno petdeset metrov stran, so doumeli, da je nekaj narobe, in začeli ukrepati.

Kmalu zatem je sidro popustilo še katamaranu, ki je bil zasidran blizu mene. Posadka očitno ni imela veliko izkušenj s sidranjem. Večkrat so poskusili znova, po dobri pol ure pa obupali in odpluli v noč. Težave je imela tudi manjša jadrnica, ki je nekaj časa brez pravega načrta krožila po zalivu. Šele okoli tretje ure zjutraj se je veter umiril in končno smo lahko legli k počitku.

Preostanek dneva je minil veliko mirneje. Kopali smo se, plavali in naredili okvirni načrt za naslednje dni. Čez dva dni si bomo najeli skuterje ali avto ter si ogledali znamenitosti, ki jih z morja ni mogoče obiskati.

Popoldne smo se z dingijem odpeljali še do jame v bližnjem zalivu, zvečer pa smo odigrali partijo kart in upali, da bo tokrat noč res mirna.

Mikro Gailos - Nidri

Upanje se nam je uresničilo in noč je bila popolnoma mirna. Že prejšnji dan smo se odločili, da se vrnemo v zaliv pri Nidriju, saj smo nameravali naslednji dan na izlet s skuterji. Ker do Nidrija ni daleč, smo načrtovali še krajši postanek v zalivu na polovici poti.

Vlado in Mateja sta odplula pred menoj, jaz pa sem pripravil Ambro za jadranje, saj je kazalo, da bo nekaj vetra. Do izhoda iz zaliva me je veter samo dražil in za dobri dve milji sem potreboval več kot eno uro. Ko sem zapustil zaliv, pa se je razmere izboljšale in lahko sem prijetno jadral ob zmernem vetru.

Ko sem se približeval dogovorjenemu zalivu, mi je Mateja sporočila, da imata manjšo okvaro na motorju. Vprašal sem, ali potrebujeta pomoč, vendar mi je odgovorila, da bosta lahko sama priplula do marine v Nidriju. Nadaljeval sem plovbo in ju pozneje našel v zalivu Tranquilo, nasproti Nidrija.

Za popoldne je bila napovedana nevihta, ki se je tudi razvila. Še preden sem spustil sidro, sem imel manjši spor z jadralcem, ki je začel vpiti name, naj grem sidrat drugam, čeprav sploh še nisem izbral mesta. Brez besed sem se premaknil nekoliko dlje in se brez težav zasidral.

Na barki Wum smo ravno pripravljali kosilo, ko so nas z bližnje jadrnice opozorili na težavo plovila, ki mu je popustilo sidro. Veter ga je nesel naravnost proti Wumu in ga tudi oplazil, na srečo brez škode. Gospa na jadrnici nama je povedala, da jima je odpovedal motor.

Vlado je takoj dvignil sidro in začela se je prava reševalna akcija, saj je veter jadrnico nosil proti plitvini. Skupaj smo jo odvlekli v globljo vodo, kjer je ponovno spustila sidro. Kmalu zatem je priplul še drug čoln in jo verjetno odvlekel v marino. Popoldne je bilo tako precej bolj adrenalinsko, kot smo pričakovali.

Na srečo je okvara na barki Wum res manjša. Vlado je v trgovini že dobil vse potrebne rezervne dele, zato jo bomo odpravili jutri. Dogovorili smo se tudi za najem skuterjev za naslednji dan. Ostal nam je le še večerni sprehod po mestu in pijača v enem od lokalov.

Nidri

Vlado me dopoldne ni poklical, da bi mu pomagal pri popravilu motorja. Dele je zamenjal že zgodaj zjutraj, ko še ni bilo prevroče. Jaz sem dan izkoristil za čiščenje Ambre. Predvsem sem odstranil alge s podvodnega dela trupa, ki so se v zadnjem letu že pošteno razrasle.

Na pomolu smo našli vodovodni priključek in dopolnili zalogo vode, tako da smo imeli spet urejene vse osnovne zaloge za nadaljevanje poti.

Proti večeru smo se ponovno odpravili na sprehod po mestu. Med potjo nazaj smo odkrili prijeten lokal z živo glasbo. Vzdušje nam je bilo všeč, zato smo se dogovorili, da bomo morda naslednji večer tam posedeli nekoliko dlje.

Po nekaj dneh na sidriščih je bilo prijetno spet malo posedeti med ljudmi in opazovati večerni utrip mesta. Tudi to je del jadranja – ne le morje in veter, ampak tudi kraji, skozi katere potuješ.

Krožna pot po Levkadi

Med prvimi smo bili v agenciji. Prevzeli smo skuterje in se odpravili na pot. Prva postojanka je bila v zalivu Sivota. Želeli smo preveriti, ali je zaliv primeren za sidranje, saj velja za zelo varnega. Na žalost velik del zaliva zaseda marina.

Nadaljevali smo proti kraju Vasiliki, kjer smo se ustavili na kavi. Zaliv je zelo velik in popolnoma odprt proti zahodu. Od tam smo se odpeljali do Porto Katsikija, ene najbolj znanih plaž na Levkadi.

Dolga peščena plaža je bila prekrita s stotinami senčnikov in polna ljudi. Nam takšna gneča ni bila posebej privlačna, zato smo si jo ogledali le na kratko in nadaljevali pot proti severu.

Vozil sem prvi in čez nekaj časa opazil, da Vlada in Mateje ni več za menoj. Nekaj minut sem čakal, nato pa obrnil in se odpeljal nazaj. Upal sem, da se ni zgodilo nič hujšega. Žal so se moje slutnje uresničile. V ovinku se je Vlado izogibal avtomobilu, zapeljal na pesek ob robu ceste in izgubil oprijem. Skuter je zdrsnil in oba sta padla.

Mateja jo je odnesla skoraj brez posledic, Vlado pa si je precej poškodoval koleno. Ker je Mateja patronažna sestra, je imela s seboj komplet prve pomoči in mu je rano takoj oskrbela. Ustavilo je tudi več avtomobilov in ponudili so pomoč. Na srečo je nismo potrebovali.

Pot smo nadaljevali do kraja Athani, kjer smo si privoščili daljši postanek, da se je Vlado nekoliko umiril. Ob girosu in hladnem pivu je bilo življenje takoj videti lepše.

Nato smo si ogledali še eno znamenito plažo, kjer pa smo se zadržali manj kot deset minut. Malo pred Levkado smo obiskali še samostan, katerega posebnost je majhen živalski vrt.

V načrtu je bil tudi ogled starih mlinov na veter pri Levkadi, vendar je od njih ostalo le še kamnito zidovje. Veliko bolj zanimiva je bila plaža pod njimi, kjer je bilo več kot sto kajtarjev. Razmere za njihovo jadranje so bile idealne.

Sprva smo nameravali obiskati še slapove, vendar smo to opustili. Morda jih obiščemo ob naslednjem obisku Nidrija.

Ob vračilu skuterjev smo povedali za nesrečo in potiho upali, da nam ne bo treba plačati celotne kavcije, saj poškodba ni bila velika. To je bilo seveda zaman. Vlada je izguba kavcije precej razjezila. Poskušal sem ga potolažiti z mislijo, da bi se lahko končalo precej slabše. Če bi si zlomil nogo ali roko, bi bil njun dolgo načrtovani dopust v trenutku končan.

Nidri - Katomeri

Predvideval sem, da bomo ta dan še ostali v zalivu Tranquilo. Dopoldne sem šel pogledat, kako je z Vladovim kolenom, in bil prijetno presenečen. Stanje je bilo veliko boljše, kot sem pričakoval. Mislil sem, da bo zaradi močnega udarca koleno povsem črno, vendar je oteklina skoraj izginila. K hitremu okrevanju je gotovo pripomoglo hlajenje z ledom, ki sta ga z Matejo prejšnji večer kupila v trgovini.

Ker je bilo koleno očitno dovolj dobro, smo se odločili, da se premaknemo na novo lokacijo. Med plovbo smo se peljali mimo otoka Skorpios, ki je bil nekoč v lasti ladjarskega mogotca Aristotela Onasisa.

Nič čudnega, da si je izbral prav ta otok. Zaliv je odlično zaščiten pred vetrom in valovanjem ter ponuja skoraj idealno zavetje. Prav zato je danes sidranje v njem prepovedano.

Vlado je za naš naslednji postanek izbral zaliv pri kraju Katomeri na otoku Meganisi. Čista voda, mirno okolje in skoraj brez kopalcev na plaži so nas prepričali že na prvi pogled. Hitro smo se dogovorili, da tukaj ostanemo več dni, seveda če nam bo vreme ostalo naklonjeno in zaliv ne bo izpostavljen večjemu valovanju.

Po precej pestrem tednu se je končno zdelo, da smo našli kraj, kjer bomo lahko nekaj dni preprosto uživali v miru.

Katomeri

Kot rečeno, smo v tem zalivu ostali štiri dni. Zaliv je odlično zaščiten pred vsemi vetrovi, razen pred vzhodnikom. Večino časa smo namenili počitku, kopanju in manjšim vsakodnevnim opravilom na barkah.

V soboto smo se odpravili po nakupih. Najprej smo šli v vas Vathi na drugi strani otoka, kjer smo pričakovali večjo izbiro, saj so tam kar trije marketi. Po ogledu vseh treh smo ugotovili, da ima trgovina v Katomeriju prav vse, kar potrebujemo, poleg tega pa nakupov ni treba nositi tako daleč. Jaz sem našel lep kos jagnjetine, ki jo je Vlado popoldne pripravil na žaru. V nedeljo pa je Mateja skuhala odlično rižoto s kozicami.

V zalivu je bilo mogoče opazovati precej ptic. Največ je bilo vran in lastovk. Vlado je večkrat poskusil srečo pri ribolovu, vendar mu ribe niso bile naklonjene.

Predvsem pa je bil to zaliv, kjer smo si po vseh dogodivščinah lahko privoščili nekaj dni pravega počitka in uživali v kopanju v kristalno čisti vodi. Večerna zabava pa je bila opazovanje drugih jadralcev pri sidranju in privezovanju na obalo. Nekatere posadke so bile zelo spretne, pri drugih pa je bilo hitro jasno, da jim takšno manevriranje povzroča precej preglavic.

V nedeljo je priplula jadrnica, na kateri je bil starejši gospod z mnogo mlajšo tajsko spremljevalko. Že od daleč je bilo videti, da ni povsem prepričan, kako naj izvede privez na obalo. Odveslal sem do njega in mu ponudil pomoč. Ponudbo je hvaležno sprejel in kmalu je bila jadrnica varno zasidrana ter privezana. Na morju si jadralci pogosto pomagamo med seboj in tokrat sem bil vesel, da sem lahko uslugo vrnil nekomu drugemu.

V ponedeljek zvečer smo se še enkrat odpravili na sprehod do Vathija. Tokrat smo si vzeli več časa in si podrobneje ogledali marino. Presenetilo me je, koliko megajaht je bilo privezanih. Kar precej jih je plulo pod zastavo Južnoafriške republike. Med dvema megajahtama je bila privezana še približno šestnajst metrov dolga jadrnica, ki je v njuni družbi delovala skoraj kot pomožni čoln.

Katomeri - Mitikos

Ko sem vstal, Vlada in Mateje ni bilo več. Odpravila sta se na drugo stran otoka pogledat eno izmed jam. Mene ogled ni posebej zanimal, zato sem se odločil, da odplujem proti otoku Kalamos. Dogovorili smo se, da se srečamo v varnem zalivu pod cerkvijo Panagia Kefaliotissa na jugozahodnem delu otoka.

Dopoldne pa sta mi sporočila, da tja ne bosta šla zaradi os. Sam sem zato spremenil načrt in se odločil za postanek pred mestom Mitikos. Slišal sem, da imajo v mestu nov supermarket z dobro ponudbo, zato sem si rekel, da ga velja obiskati.

Sidral sem vzhodno od pristanišča, kjer je bilo že nekaj plovil. Do Mitikosa sem ležerno jadral. Za dobrih šest milj sem potreboval več kot tri ure. Veter se je, kot že tolikokrat, okrepil ravno med sidranjem. Tudi valovanje je postalo precej neprijetno, zato sem še nekaj časa ostal na Ambri in počakal, da se razmere nekoliko umirijo.

Pozno popoldne sem se z dingijem odpravil na obalo. Na zibajoči barki se mi ni ljubilo kuhati, zato sem si sklenil privoščiti večerjo v mestu.

Mitikos sam po sebi ni nič posebnega. Med iskanjem restavracije se nikakor nisem mogel odločiti, katero izbrati, saj so bile skoraj vse bolj ali manj prazne. Na koncu sem pristal v preprostem lokalu, kamor turisti verjetno redkeje zaidejo, in si naročil giros. Bil je dober, predvsem pa občutno cenejši kot v precej bolj turističnem Nidriju. Včasih se prav v takšnih preprostih lokalih najbolje je.

Ko sem se vrnil na Ambro, se je barka še vedno precej zibala. Morje se je umirilo šele okoli polnoči.

Mitikos - Kalamos

Zjutraj sem lahko užival v krasnem pogledu na otok Kalamos. Mateja mi je sporočila, da sta včeraj vendarle zasidrala v zalivu, o katerem smo govorili, in da tam ni bilo os, zaradi katerih Vlado sprva ni želel tja. Do zaliva ni bilo daleč, zato se mi nikamor ni mudilo.

Na severovzhodnem koncu Kalamosa je plaža, ki jo mnogi opisujejo kot pravi biser. Imel sem namen, da bi se tam ustavil, vendar sem si ob pogledu na množico zasidranih plovil hitro premislil.

Ustavil sem se kakih petsto metrov naprej in se okopal, ne da bi sploh vrgel sidro. Medtem je začel pihati zahodnik, ki mi ni bil najbolj naklonjen, vendar sem vseeno večino poti do zaliva prijetno jadral.

Zaliv, kjer sta bila prijatelja, naj bi bil dobro zaščiten pred zahodnim vetrom. Res je bilo valovanje skoraj neopazno, veter pa je vseeno vztrajno pihal. Sidro sem spustil precej daleč od obale in se nato še privezal na kopno. Tako je bila Ambra lepo na varnem.

Upam, da bo noč mirna. Za jutri pa načrtujemo plovbo mimo otoka Atokos, kjer živijo divje svinje, nato pa naprej proti Itaki.

Kalamos - Kioni

Sidro sem prejšnji večer spustil na petnajst metrov globine, zato sem imel zjutraj kar precej težav pri dviganju. Na Ambri namreč nimam električnega vinča in vsako dvigovanje sidra na takšni globini pomeni kar nekaj fizičnega dela.

Do Atokosa sem imel približno dve uri prijetnega jadranja. Ko sem se približal zalivu z »divjimi« svinjami, sem skoraj obupal nad sidranjem. Zaliv je bil poln plovil in kazalo je, da zame ne bo več prostora. Na srečo sem le našel majhen prostor, vrgel sidro in se z dingijem odpeljal na obalo. Tem svinjam danes težko rečeš divje. So bolj udomačene kot marsikatere domače svinje in brez najmanjšega strahu prihajajo med obiskovalce.

Atokos pa ni poseben zaradi svinj. Njegov pravi čar je občutek, da za nekaj časa pristaneš na samotnem otoku sredi Jonskega morja, kjer se zdi, da čas teče nekoliko počasneje.

Naredil sem nekaj fotografij in se kmalu vrnil na barko. Nato sem nadaljeval plovbo proti otoku Itaka. Za Atokosom se je veter lepo okrepil in Ambra je odlično jadrala proti cilju.

Zaliv Kioni je bil ob prihodu skoraj povsem zaseden. Dolgo sem iskal primerno mesto za sidranje, vendar brez uspeha. Težava je bila predvsem v tem, da se dno zelo hitro spušča. Sidro bi moral vreči na skoraj dvajsetih metrih globine, od tam pa bi ga brez električnega vinča zelo težko dvignil.

Po skoraj uri iskanja sem se odločil, da odplujem nekoliko dlje od glavnega zaliva. Tam sem našel majhen zalivček, ravno dovolj velik za Ambro. Medtem ko je v glavnem zalivu precej pihal zahodnik, sem bil tukaj lepo zaščiten in povsem sam.

Zvečer sem se z dingijem vseeno odpeljal do Vlada in Mateje. Nista imela več želje iti na kopno, zato sem se sam odpravil na sprehod po Kioniju. Zanimivo je opazovati, kako so hiše zgrajene na strmem pobočju nad pristaniščem. Na poti nazaj sem si še ogledal gnečo na privezih in bil še toliko bolj vesel, da sem našel svoj majhen zaliv, kjer bom noč preživel v miru.

Kioni - Vathi

Težava se je pokazala že zgodaj zjutraj, ko se je veter obrnil in je Ambro začelo močno zibati. Dvignil sem sidro in brez zajtrka odplul proti Vathiju. Za pot sem potreboval manj kot dve uri, saj mesto ni bilo daleč. Ko sem priplul v zaliv, sem videl, da Vlado pravkar išče primerno sidrišče. Zasidrali smo se blizu mesta, do katerega je bilo le deset minut hoje.

Ko smo se prepričali, da sidra dobro držijo, smo se odpravili na sprehod po mestu. Ogledali smo si tudi arheološki muzej, ki je sicer precej skromen, vendar lepo predstavi zgodovino otoka. Poseben občutek je hoditi po kraju, ki ga legenda povezuje z Odisejem. Ne glede na to, koliko je v tem zgodovine in koliko mitologije, ima Itaka prav poseben čar.

Popoldne se je veter nekoliko okrepil in opazil sem, da sem bližje obali, kot bi bilo pametno. Dvignil sem sidro in Ambro prestavil nekoliko dlje na varnejše mesto.

Zvečer smo počakali, da je veter nekoliko oslabel, nato pa smo se še enkrat odpravili na sprehod po mestu, ki je bilo precej bolj živahno kot opoldne. Pozno zvečer sta se veter in morje umirila. Upam, da bo tako ostalo vso noč. V tem zalivu se namreč včasih pojavijo močni katabatski sunki, vendar nocoj za zdaj nič ne kaže na to.

Jutri pa nas čaka izlet na severozahodni del Itake, kjer naj bi bili arheološki ostanki, ki jih nekateri povezujejo z Odisejevo palačo. Bomo videli, koliko je v tem zgodovine in koliko legende.

Vathi - Stavros

Na pot sem odrinil prej kot običajno. Plovba je bila mirna, morje skoraj gladko. Tako je bilo vse do severnega dela Itake. Med Itako in Kefalonijo sem prišel na bolj odprto morje, kjer so iz Sredozemlja prihajali dolgi in precej visoki valovi, ki jih je zahodnik napihal v zadnjih dveh dneh. Takoj ko sem zavil v preliv med Itako in Kefalonijo, se je morje ponovno umirilo in brez težav sem priplul v zaliv pod mestom Stavros.

Zaliv se imenuje Polis Bay, poznan pa je tudi kot Odisejeva jama. V jami naj bi arheologi odkrili številne predmete iz bronaste dobe, zaradi česar jo nekateri povezujejo z Odisejevo zgodbo. Kljub napovedanemu zahodniku je bilo v zalivu popolnoma mirno.

Popoldne smo se odpravili na kratek sprehod po vasi. Glavna zanimivost je maketa Odisejeve palače v središču Stavrosa, ki lepo pokaže, kako naj bi bila videti nekoč. Jutri pa si bomo ogledali še arheološko najdišče, ki ga mnogi povezujejo z domom legendarnega kralja Itake.

Stavros

Zjutraj sem na obali opazil tablo z napisom Cave of Pilos. Odplaval sem do obale in poiskal jamo. Našel sem le dve majhni votlini, globoki komaj tri ali štiri metre, drugega pa nič.

Na pot smo se odpravili precej pozno. Sonce je že močno pripekalo. Najprej nas je čakal vzpon do vasi Stavros, nato pa še dobra dva kilometra po asfaltni cesti do arheološkega najdišča. Sprva nismo videli skoraj ničesar, razen jame, ki je bila verjetno nekoč studenec. Bil sem kar malo razočaran, da smo prehodili toliko poti skoraj zaman. Že sem hotel obrniti, potem pa sem se odločil, da grem še malo višje po pobočju. Končno so se pokazali ostanki treh zgradb.

Glede na pomen, ki ga ima Odisej v grški mitologiji, sem pričakoval precej več. Ruševine so v zelo slabem stanju in delujejo precej zanemarjeno. Imel sem občutek, da bi lahko bilo najdišče bolje urejeno in vsaj očiščeno nanosov zemlje, da bi si obiskovalec lažje predstavljal nekdanjo palačo.

Le v enem delu so arheologi očistili tla. Tam so bile tudi tri velike kamnite plošče z vklesanimi napisi, ki so po obliki spominjale na pokrove grobov. Ali je res šlo za grobnice, ne vem, vendar je bilo to pravzaprav edino, kar je bilo na najdišču mogoče jasno prepoznati. Nekoliko razočarani smo se vrnili v vas in na poti obiskali še arheološki muzej. Muzej je sicer lepo urejen, vendar se mi je zdela vstopnina pet evrov glede na njegovo velikost nekoliko visoka. Na približno tridesetih kvadratnih metrih je razstavljenih le nekaj vitrin s predmeti, ki naj bi jih našli v jami Pilos.

V muzeju sem povprašal o jami, ki sem jo zaman iskal zjutraj. Uslužbenka mi je pojasnila, da je prvotno jamo leta 1935 uničil močan potres. To je pojasnilo, zakaj sem našel le skromne ostanke.

Za konec dneva smo se odločili, da gremo na večerjo v vas. Naročili smo mešano meso na žaru v upanju, da bomo poskusili kaj značilno grškega. Žal izbira ni bila najbolj posrečena in hrana me ni posebej navdušila. Vsekakor je bil to dan z nekoliko več razočaranji, kot smo jih pričakovali. Jutri pa nadaljujemo plovbo proti Kefaloniji.

Stavros - Fiskardo

Iz zaliva Polis pod mestom Stavros do kraja Fiskardo na Kefaloniji ni daleč. Izplul sem in se trudil jadrati v rahlem vetru. Do Kefalonije sem res prijadral, vendar ne do zaliva, kamor sem bil namenjen. Obrnil sem in nekaj časa jadral skoraj nazaj proti Itaki. Tam je veter popolnoma ponehal in ponovno je zabrnel motor. Malo pred zalivom Foki, kamor sem bil namenjen, se je veter sicer spet okrepil, vendar zaradi zadnjih desetih minut plovbe ni imelo smisla ponovno odpirati jader.

Vlado mi je pokazal prosto bojo, na katero sem se tudi privezal. Krmo sem dodatno povezal z obalo. Ko smo se vrnili z večernega sprehoda, sem ugotovil, da je bolje, če odvežem krmni vrvi in ostanem privezan samo na boji. Ambra se je tako precej manj zibala. Veter pa se je dokončno umiril šele po polnoči.

Dopoldne sta Mateja in Vlado odšla z dingijem v Fiskardo, nato pa peš do ene od plaž. Jaz sem ostal v zalivu in si privoščil daljše plavanje v kristalno čisti vodi. Ogledal sem si tudi jamo na nasprotni strani zaliva. Verjetno je šlo nekoč za manjši rudnik. Ker nisem imel svetilke, nisem rinil globlje v notranjost.

Medtem so v zaliv začela prihajati nova plovila in zanimivo je bilo opazovati bolj spretne, predvsem pa manj spretne skiperje. Mimo mene je pripeljala jadrnica in nadaljevala proti notranjosti zaliva. Meja kopališča je bila označena z majhnimi rdečimi bojami. Na premcu sta stala dva mlajša fanta, ki sta se hotela privezati na eno od njih. Opozoril sem ju, da so to boje, ki označujejo kopališče. Nato sta spustila sidro, vendar sem moral ponovno opozoriti, da sta sidrno verigo položila čez verigo bližnjega katamarana.

Pri dviganju sidra sta vseeno zataknila verigo katamarana in skupaj z lastnim sidrom začela dvigovati tudi njegovo. Položaj je hitro postal nevaren. Na srečo je bil na katamaranu izkušen skiper, ki je takoj zagnal motorja in obe plovili držal proč od obale. Nekaj časa sem dogajanje opazoval in upal, da bodo težavo rešili sami. Ko sem videl, da se položaj le še zapleta, sem sedel v dingi in odveslal do jadrnice. Ravno takrat je priplaval še domačin. Skupaj sva uspela ločiti obe verigi in nespretna posadka je lahko brez posledic odplula iz zaliva.

Zvečer sem se še odpravil na sprehod v Fiskardo. Ob obali je bila nepopisna gneča, lokali pa polni do zadnjega kotička. Očitno je Fiskardo ena najbolj priljubljenih turističnih točk na Kefaloniji. Meni je bilo precej ljubše vrniti se v mir zaliva in večer preživeti na Ambri.

Fiskardo - Nidri

Dogovorili smo se, da se vrnemo v Nidri in dopolnimo zaloge. Glavni razlog za vrnitev pa je bil paket, ki ga je Vlado naročil od doma. Mateja je bila precej razočarana, ker sta pred odhodom doma pustila njen SUP. Zato sem Vladu namignil, da bi ji naredil lepo presenečenje, če bi ga dal poslati v Grčijo. Ko smo popoldne obiskali agencijo, nas je tam že čakal paket. Veselje ob odprtju je bilo toliko večje, ker je bil v njem res SUP.

Bilo je že pozno, zato smo se odločili, da si tokrat privoščimo večerjo v mestu. Upali smo, da bomo imeli pri izbiri lokala več sreče kot zadnjič. Našli smo prijetno taverno in izbira se je izkazala za odlično. Ni čudno, da je bil lokal ves čas polno zaseden. Postrežba je bila hitra, hrana pa sveže pripravljena in zelo okusna.

Po večerji smo se odpravili še na sproščen sprehod po mestu. Tokrat smo si vzeli več časa za ogled Nidrija, saj smo bili ob prejšnjem obisku bolj zaposleni z iskanjem prevoznih sredstev in drugimi opravki. Mesto je bilo prav tako živahno kot prvič, le da smo ga tokrat doživeli precej bolj umirjeno.

Nidri

Od zadnjega obiska nam je ostal še ogled slapu, ki ga zaradi nesreče s skuterjem nismo obiskali. Na pot smo se odpravili precej zgodaj, saj smo vedeli, da bo vročina hitro pritisnila. Do slapu smo pešačili po stranskih cestah, kjer nismo srečali skoraj nikogar. Zato sem bil toliko bolj presenečen, ko smo prispeli do parkirišča v bližini slapu. Bilo je že precej zasedeno.

Do slapu je bilo še slabih deset minut hoje in na tej poti je bila že prava gneča. Sam slap je bil zaradi pomanjkanja vode precej skromen, saj je potok kmalu pod njim izginil v grušču. Večina obiskovalcev se je osvežila v prijetno hladni vodi. Meni se to ni zdelo primerno, saj menim, da je to izvir pitne vode za mesto. Ob slapu se nismo dolgo zadrževali, raje smo posedeli v prijetni senci lokala ob parkirišču. Povratek je bil že nekoliko napornejši, kajti sonce je že pošteno kazalo svojo moč.

Dogovorili smo se, da se odpravimo na Meganisi, v že poznani zaliv. Jaz sem nameraval še enkrat v mesto po nakupih. Medtem ko sem si privoščil kratek počitek, sta se Vlado in Mateja odpeljala, ne da bi ju slišal. Čez čas sem se odločil, da je tudi zame čas za trgovino, in se čudil, kako da sta še vedno tukaj. Mateja mi je zaklicala, da imata spet okvaro, zato sta se vrnila. Počila je cev hladilnega sistema. Spet se je izkazalo, kako priročno je, da je v mestu navtična trgovina, kjer so imeli ves potreben material. Jaz sem se odpravil še v mesnico, vendar želenega mesa nisem dobil. Očitno bom moral jutri zjutraj poskusiti srečo še enkrat.

Nidri - Katomeri

Zjutraj sem se vrnil v mesnico in dobil lepo meso za današnji roštilj. Tokrat sem se zasidral na drugi strani znanega zaliva. Predvideval sem, da bo tam glede na napovedan veter manj zibalo. Popoldan se je izkazalo, da sem imel prav. Pred večerom se je tudi Vlado pustil prepričati in je prestavil barko. Naslednji dan v zalivu je minil v znamenju plavanja in počivanja. Popoldan sem si sposodil Matejin SUP in z njim naredil velik krog po zalivu. Proti večeru smo se kot običajno odpravili na sprehod. Seveda smo se izgubili. Po kakih dvajsetih minutah je Vlado ugotovil, da smo zašli. Rešil nas je pogled na navigacijo. V bližnjem zalivu smo se ustavili na pijači in si malo odpočili.

Nato smo nadaljevali sprehod in se odpravili do pekarne v vasi. Presenetilo nas je, da je bilo spečenega zelo veliko kruha, ki ga v soboto zvečer gotovo ne bi mogli prodati. Na naše vprašanje nam je pek povedal, da bo naslednji dan cerkveni praznik, na katerem bodo posvetili novo kapelico. Prišel naj bi tudi visoki cerkveni dostojanstvenik, zato pripravljajo toliko kruha. Seveda je padla odločitev, da si bomo dogodek ogledali.

Zvečer smo se odpravili do cerkve, kjer je obred že potekal. Jaz sem ostal v notranjosti in z zanimanjem opazoval bogoslužje, ki se v marsičem razlikuje od katoliškega. Po koncu obreda je duhovnik ženskam, ki so prihajale s čipkastimi prti, izročal hlebce kruha. Nato se je oblikovala procesija in vsak udeleženec je od njega prejel nekaj kosov blagoslovljenega kruha. S tem se je slovesnost tudi zaključila.

Vrnili smo se na barke in odigrali še partijo taroka. Jutri nadaljujemo pot proti severu, saj se naš čas v Grčiji nezadržno bliža koncu. To so bili najverjetneje zadnji trije dnevi, ko smo si lahko privoščili, da smo ostali na enem mestu.

Katomeri - Preveza

Napočil je čas, da zapustimo prekrasen zaliv in se ponovno podamo na pot. Na poti do Preveze je bila edina ovira premični most v Lefkadi. Tam sem se s težavo privezal ob pomol, saj mi veter ni bil naklonjen. Odločil sem se, da grem do trgovine Lidl dopolnit zaloge. Do trgovine je bilo več kot pol ure pešačenja. Nakupil sem vse, kar sem potreboval, in se odpravil nazaj proti barki. Medtem mi je Vlado sporočil, da se most odpre ob 14. uri. Ura pa je bila že dvajset minut do dveh. Kazalo je, da mi ne bo uspelo. Poskusil sem s štopom in na srečo mi je ustavila mladenka ter me odpeljala do Ambre. Imel sem ravno toliko časa, da sem jo odvezal in se postavil v vrsto za prehod.

Prehod skozi kanal je minil brez težav. Na drugi strani pa me je pričakal precej močan zahodnik. Takoj ko sem bil dovolj oddaljen od obale, sem razvil jadra. Pihalo je med 16 in 20 vozli, zato sem odprl le tri četrt jadrovja, pa sem kljub temu dosegal hitrost več kot šest vozlov. Pot do Preveze je hitro minila. Pred sidranjem pa sem znova naredil napako pri pospravljanju jader in mi je uspelo ponovno nekoliko natrgati glavno jadro. Na srečo je bila poškodba majhna. Po večernem sprehodu, ko se je veter umiril, mi je Vlado pomagal, da sva jadro popravila.

Od tu naprej smo začeli počasi obračati smer proti severu. Do konca poti nas je čakalo še nekaj lepih postankov, med njimi Paxos in Sivota.

Preveza - Two Rocks Bay

Današnji cilj je bil zaliv Two Rocks Bay. Na Navionicsu sem nastavil ruto in se podal na pot. Zjutraj je pihal vzhodnik, ki mi je precej pomagal pri plovbi. Za popoldne pa je bil napovedan zahodnik, ki naj bi mi prav tako koristil. Po približno dveh urah je veter popolnoma utihnil.

Med plovbo sem opazoval obalo in jo primerjal z albansko. Vsekakor je precej bolj razgibana in tudi bolj poseljena. Videti je bilo veliko manjših plaž, od katerih mnoge sploh niso bile obiskane. Opazoval sem tudi zalive in razmišljal, kako dobro so zaščiteni pred posameznimi vetrovi.

V enem od zalivov sem opazil veliko plovil in upal, da na našem cilju ne bo takšne gneče. Ko sem se približal zalivu, kamor me je vodila navigacija, sem z daljnogledom iskal Wum. Nikjer ga ni bilo, pa tudi zaliv se mi je zdel nekam neznan. Hiter pogled na Navily mi je razkril napako – odplul sem dobre tri milje predaleč. Zaliv z veliko gnečo je bil Two Rocks Bay.

Obrnil sem in po dobre pol ure uspešno zasidral Ambro. Glede na vremensko napoved kaže, da bomo v tem zalivu ostali kar štiri noči. Za naslednje tri dni je napovedan močan zahodnik, v katerem predvsem Vlado in Mateja ne želita pluti. To pa ni slaba novica, saj je zaliv lep, varen in voda kristalno čista. Ne bo nam težko še nekaj dni počivati. Če pa bomo kaj potrebovali, je vas oddaljena le dobre pol ure hoje.

Two Rocks Bay

Prva noč je bila zelo neprijetna. Napoved je sicer obljubljala mirno noč, vendar se je okoli polnoči začel krepiti južni veter, ki je prinašal valove naravnost v zaliv. Okoli druge ure zjutraj sem pospravil senčno streho in spustil še nekaj metrov verige. Kmalu so valovi postali tako visoki, da je Ambra s premcem močno udarjala vanje. Proti jutru se je veter nekoliko polegel in morje se je umirilo, spanca pa ni bilo več od nikoder.

Čez dan so se razmere v zalivu umirile in prijetno je bilo zaplavati v topli vodi. Popoldne se je ponovno okrepil zahodnik, pred katerim nas je dobro ščitila visoka stena zaliva. Nekaj valovanja je sicer prihajalo tudi sem, vendar ni bilo preveč moteče. Mateja je medtem prejela neprijetno novico. Njeno mamo so sprejeli v bolnišnico in kazalo je, da bo morda potrebna operacija, ki bi bila pri njenih letih zelo tvegana. Naslednji dan je izvedela, da bodo težavo najprej poskusili rešiti z antibiotiki.

Ko si je nekoliko oddahnila, smo se odločili, da večer preživimo v vasi Valanidorachi. O tamkajšnji taverni smo prebrali same pohvale. Do vasi smo pešačili slabo uro in vsi smo se strinjali, da se je pot več kot izplačala. Hrana je bila odlična, predvsem pa precej drugačna od ponudbe v večjih turističnih krajih. Izbrali smo nekaj značilnih grških jedi in večer res prijetno zaključili. Tudi povratek do bark ni bil preveč naporen, čeprav smo se pošteno najedli.

Naslednji dan se je Mateja odločila, da vseeno odleti domov. Zjutraj bomo zato zapustili zaliv. Jaz bom nadaljeval proti Paxosu, Vlado in Mateja pa bosta odplula naravnost na Krf. Če bo šlo vse po načrtih, se bomo ponovno srečali čez pet dni.

Two Rocks Bay - Gaios

Ko sem se zbudil, Mateje in Vlada ni bilo več na sidrišču. V miru sem si pripravil zajtrk in odplul proti otoku Paxos. Po dobrih treh urah plovbe sem začel iskati primerno mesto za sidranje. Zaplul sem po kanalu proti zalivu pred vasjo Gaios, vendar primernega prostora ni bilo. Zato sem se vrnil na začetek kanala in tam našel dovolj prostora za Ambro.

Po kosilu sem se odpravil na sprehod po mestu, ki je prav prijetno in zanimivo. Polno je ozkih, zavitih ulic, v katerih se vrstijo prodajalne spominkov in oblačil. Ob obali pa so, kot skoraj povsod v Grčiji, restavracija za restavracijo. Na pomolu ni bilo več niti enega prostega priveza. Nekaj časa sem brez posebnega cilja pohajkoval po mestu, nato pa se vrnil na Ambro. Večer sem zaključil precej bolj umirjeno kot prejšnje dni – ogledal sem si film in užival v miru samotnega sidrišča.

Gaios - Lakka

Skrbelo me je, ali bom imel težave z dviganjem sidra. V Navilyju omenjajo, da so nekateri potrebovali pomoč potapljača, ker se jim je sidro zataknilo. Precej draga zadeva. Na srečo se moje sidro ni zataknilo. Poleg tega sem ga spustil v nekoliko plitvejšo vodo, kot sem sprva nameraval. Izplul sem iz kanala, razpel jadra in ugasnil motor. Vetra sicer ni bilo veliko, vendar je do naslednjega cilja le slabih osem milj. Po lagodnem jadranju sem že zgodaj priplul v zaliv Lakka in se začudil gneči. Pričakoval sem, da se bo zaliv napolnil šele proti večeru.

Na začetku zaliva sem našel primeren prostor in spustil sidro. V Navilyju je zaliv opisan skoraj kot popolno sidrišče. Meni se ni zdel nič posebnega. Res je lepo zaščiten pred skoraj vsemi vetrovi, kljub temu pa ni manjkalo zibanja vse do poznega večera. Proti večeru se je zaliv povsem napolnil in precej plovil je sidralo že pred vhodom vanj. Pred odhodom na sprehod sem poskusil prešteti plovila in obstal pri številki osemdeset.

V trgovini sem nameraval kupiti nekaj malenkosti, vendar me je pogled na cene hitro odvrnil od tega. Na primer navaden jogurt je bil skoraj dvakrat dražji kot v Nidriju. Zaloge bom raje dopolnil na Krfu čez dva dni. Sprva sem razmišljal, da bi v Lakki ostal dva dni, vendar mi takšna gneča nikakor ne ustreza. Zato sem se odločil, da bom jutri nadaljeval pot, čeprav sem sprva načrtoval dan počitka.

Lakka - Lefkimmi Bay

Kljub skoraj brezvetrju je vso noč rahlo zibalo. Ni bilo prehudo in kar dobro sem spal. Zjutraj je že pihal vzhodnik, kot je bilo napovedano. Kaj hitro sem izplul in prijetno jadral do jugovzhodnega rta Krfa. Med Paxosom in Krfom je bilo morje precej razburkano. Z zahoda so prihajali dolgi, do meter visoki valovi, obenem pa je valovalo tudi z vzhoda. Valovi so se križali in plovba je bila občasno kar neprijetna. Za rtom se je veter polegel in kmalu sem se komaj še premikal. Čez nekaj časa pa je zapihal južni veter in jadranje se je lahko nadaljevalo.

Zaplul sem v zaliv Lefkimmi Bay in spustil sidro kakih tristo metrov od obale. Na Paxosu nisem kupil nobene hrane, zato je bil hladilnik skoraj prazen. Na srečo je bila na obali manjša taverna. Nič posebnega, vendar je bila hrana dobra, porcije poštene in cene povsem razumne. Po večerji sem se odpravil še na obvezen večerni sprehod, nato pa se vrnil na Ambro. Jutri nadaljujem plovbo proti Krfu.

Lefkimmi Bay - Krf

Včeraj zvečer sem imel nenavaden obisk. Iz bližnje vasi je pozno zvečer izplul čoln, za katerega sem najprej pomislil, da je policijski. Prižgane je imel štiri močne reflektorje in je počasi plul od plovila do plovila. Ustavili so se tudi pri mojem sosedu, nato pa pripluli še do Ambre. Okoli barke so naredili še en krog. Policist je opazil, da sedim v kokpitu, zato so se približali. Vprašal me je po imenu, od kod prihajam in kako je ime barki. Z odgovori je bil očitno zadovoljen, saj so mi zaželeli prijeten večer in nadaljevali svoj obhod.

Jutranja plovba do Krfa je minila brez posebnosti. V zalivu sem našel Wum in zasidral Ambro v njegovi bližini. Vlado je v parku odkril pipe s pitno vodo, zato sem napolnil vse posode, ki sem jih imel na barki. Zaloga vode bi morala zadostovati za naslednjih deset dni. Pred večerom sva se z Vladom odpravila v bližnjo restavracijo na večerjo. Izbrala sva nekaj grškega, vendar sva se spet nekoliko uštela. Dobil sem zrezek v omaki, ki ni bil nič posebnega. Ker je bilo za vrnitev na barko še prezgodaj, sva se odpravila na sladoled v mesto. Vlado se je kmalu odločil, da ima dovolj, in se vrnil na barko.

Jaz pa sem se namenoma odpravil izgubljat po ozkih ulicah starega mestnega jedra. Ulice so nastajale brez kakršnega koli očitnega reda, zato se je v njih hitro mogoče izgubiti. Nekatere so tako ozke, da bi bilo skoraj treba uvesti enosmerni promet za pešce. Bolj kot trgovine me je pritegnilo staro tlakovanje. Ulice so tlakovane s kamnitimi kockami različnih velikosti, zglajenimi od neštetih korakov skozi stoletja. Med tavanjem sem zavil tudi v manj osvetljene ulice, kjer sem odkril več majhnih in prijetnih tavern, daleč od največje turistične gneče. Ko sem se malo pred polnočjo vrnil na Ambro, sem bil prijetno utrujen po dolgem dnevu.

Krf

Ponoči se je Mateja vrnila od doma vidno boljše volje. Mamo so odpustili iz bolnišnice in njeno stanje je bilo mnogo boljše, kot so sprva pričakovali. Dan je bil namenjen počitku in dopolnitvi zalog za nadaljevanje potovanja. Pozno popoldan smo se ponovno odpravili v mesto, tokrat vsak po svoje. Poskusil sem najti katero od majhnih tavern, ki sem jih odkril prejšnji večer, vendar brez uspeha. Ustavil sem se v eni izmed njih in želel naročiti kozarec vina. Na moje presenečenje mi natakar ni hotel postreči pijače, če pri njih ne bi tudi večerjal. To me je precej presenetilo. Mirno sem se obrnil, zapustil lokal in se raje vrnil na Ambro.

Krf - Gouvia

Dopoldan nismo hiteli. Po zajtrku smo dvignili sidra in odpluli proti marini Gouvia, kjer smo natočili gorivo. Ker nas je naslednji dan čakala daljša plovba, smo želeli odpraviti še zadnje opravke in zapustiti Grčijo z napolnjenimi rezervoarji. Po točenju goriva smo poiskali sidrišče v bližnjem zalivu, kjer smo nameravali prenočiti.

Preostanek dneva je minil precej mirno. Okopali smo se, pripravili barke za naslednjo etapo in še enkrat preverili vremensko napoved. Pred nami je bila daljša plovba, zato smo šli zgodaj počivat in si privoščili še zadnji miren večer v grških vodah. Jutri nas čaka še zadnji postanek v Grčiji. Po kratkem postanku na Erikousi bomo zapustili grške vode in začeli povratek proti domu. Pred nami je še dolga plovba do Jadrana in zadnji del letošnje morske poti.

Gouvia - Erikousa

Mateja in Vlado sta bolj zgodaj odplula proti Krfu, kjer sta opravila odjavo. Včeraj sta se namreč odločila, da se vseeno ne bosta ustavila v Albaniji, saj je vremenska napoved ugodna tudi za njiju. Dogovorili smo se, da se ponovno srečamo na Erikousi. Sam sem odplul dokaj zgodaj in po približno šestih urah plovbe spustil sidro v zalivu pred vasjo.

Celotno pot je pihal zmeren zahodnik, ki se je še nekoliko okrepil, ko sem se približal otoku. Po napovedi naj bi se ponoči umiril, zjutraj pa me čaka mirno morje skoraj vse do Drača. Zvečer smo se sprehodili po vasi in bili priča zanimivemu dogajanju. Skupina domačink je vadila nastop za prireditev, ki bo naslednji dan. Bilo je prijetno opazovati, kako se majhna skupnost pripravlja na svoj dogodek in kako pomembno je takšno druženje za življenje na otoku.

Danes, ko gledam nazaj, mi je nekoliko žal, da na Erikousi nisem ostal še en dan. Ne samo zaradi prireditve, ki bi si jo bilo zanimivo ogledati, ampak tudi zaradi same plovbe proti severu. Če bi počakal še en dan, bi bile razmere za prečenje Jonskega morja verjetno precej prijetnejše in udobnejše. Pri takšnih dolgih plovbah se včasih pokaže, da en dan počitka lahko pomeni veliko razliko.

S tem se zaključuje naša grška avantura. Pred menoj je približno 40-urna neprekinjena plovba do polotoka Molunat na hrvaški obali. Med tem dolgim jadranjem bom poskusil zbrati misli in zapisati vtise o tej poti.

Erikousa - Drač - Molunat

Ob šestih zjutraj sem zapustil sidrišče. Predvideval sem, da bo izplulo več plovil in bom imel na poti vsaj malo družbe. Pa je izplula samo ena jadrnica, ki je kmalu zavila proti Italiji. Na žalost morje ni bilo tako mirno, kot sem pričakoval. Ponoči se valovanje ni povsem umirilo, vendar je bilo še dovolj znosno za plovbo. Vetra, kot ga je napovedovala vremenska napoved, ni bilo, zato je večino časa delal motor.

Pred otokom Sazan je začel pihati zahodnik. Zaplul sem v zavetje otoka, da sem lahko v miru dolil gorivo. Upal sem, da bo veter vztrajal vsaj do Drača, vendar je bilo to kratkotrajno veselje. Po dobri uri in pol je veter spet oslabel in nadaljeval sem plovbo z motorjem. Bližje kot sem bil Draču, slabše so postajale razmere. Valovi so prihajali naravnost v premec in plovba je postajala vedno bolj naporna.

Pozno zvečer me je poklical Vlado. Z Matejo sta izplula šele pozno popoldne in tudi onadva sta naletela na zelo slabe razmere. Ker sta morala dotočiti gorivo, sta se odločila vpluti v Vloro. Če se morje ne bi umirilo, sta nameravala tam tudi prenočiti.

Tudi sam sem začel razmišljati, ali naj se ustavim v Draču. Goriva ni bilo več veliko, v razburkanem morju pa ga nisem želel pretakati iz rezervnih posod. Zato sem vplul v pristanišče ribiških ladij v upanju, da ne bom imel opravka z oblastmi. Tokrat mi je sreča stala ob strani in okoli ene zjutraj sem se privezal ob eno izmed ribiških ladij. Sprva sem nameraval samo doliti gorivo in olje ter takoj nadaljevati pot, potem pa sem se odločil, da si privoščim nekaj ur počitka.

Na žalost od počitka ni bilo veliko. Komaj sem se ulegel, ko je v pristanišče pripeljala nova ladja in moral sem preveriti, ali sem komu na poti. To se je ponoči ponovilo še dvakrat, zato pravega spanca ni bilo. Vseeno mi je nekaj ur mirovanja dobro delo.

Zjutraj sem na hitro pripravil zajtrk in ponovno izplul. Medtem se je morje precej umirilo in plovba je postala prijetna. Vlado mi je sporočil, da sta že mimo Drača in me vprašal, kje sem. Ko sem bil dovolj oddaljen od obale, me ni več skrbelo morebitno srečanje z oblastmi. V daljavi sem zaman iskal njuno barko, saj sta bila že predaleč pred menoj.

Preostanek dneva je minil precej mirno. Sredi dneva je za kakšni dve uri zapihal ugoden veter, potem pa je spet utihnil in motor je znova prevzel glavno vlogo. Med plovbo sem imel tudi prijetno presenečenje. V bližini barke se je pojavila jata delfinov, ki je nekaj časa plavala v moji bližini. Takšni trenutki hitro odtehtajo dolge ure monotone plovbe z motorjem in ostanejo v lepem spominu. Okoli tretje ure mi je Mateja javila, da sta blizu Bara in da plujeta skoraj na zadnje litre goriva. Na srečo sta brez težav prispela do črpalke. Mene pa je čakalo še dobrih deset ur enakomerne plovbe. Ob eni zjutraj sem končno spustil sidro v zalivu pred Molunatom. Na vsej poti sem srečal le dve jadrnici. Očitno ta ruta med jadralci ni posebej priljubljena.

S tem se je končala najdaljša etapa celotnega potovanja. Od tu naprej me čakajo krajše dnevne plovbe po dobro znanih vodah Jadrana. Ko pogledam nazaj, mi niti za trenutek ni žal, da sem se podal na to pot. Res je bila najnapornejša plovba prav ob albanski obali, vendar bodo v spominu ostali predvsem grški otoki in Jonsko morje.

Posebnost teh otokov so zelo strme obale, zato je le malo naselij tik ob morju. Večina vasi je zgrajena visoko na pobočjih, od koder so čudoviti razgledi. Tudi rastlinstvo je drugačno kot na Jadranu. Namesto borovcev, ki prevladujejo na številnih jadranskih otokih, je veliko več listnatega drevja in oljk. Malo pa me je razočaralo, da med potovanjem skoraj nikjer nismo naleteli na kakšno pristno lokalno prireditev, ki bi še bolj pričarala grško vzdušje. Le v Nidriju je bilo nekaj večerne glasbe, sicer pa je bilo vse precej mirno.

Molunat je prijeten in miren zaliv, zato bom tukaj ostal dva dni, da si po dolgi plovbi malo oddahnem. Potovanja pa še zdaleč ni konec. Do doma me čaka še lep kos Jadrana, vendar zdaj brez časovnega pritiska in z veliko več priložnostmi za mirne postanke na znanih otokih in v zalivih.

Molunat - Dubrovnik

Solidno sem se naspal. Čez dan je pihal jugo, zato me je precej zibalo. Odločil sem se prestaviti Ambro za otok, kjer je bilo bolj mirno. Dan je minil v plavanju in počivanju. Zvečer sem med gledanjem filma zaslišal nekakšno pljuskanje vode. Šel sem pogledat ven, vendar na morju ni bilo nobenega valovanja. Torej je morala voda pljuskati nekje v barki. Naslednje dopoldne sem dvignil podnice, najprej v kopalnici, vendar je bilo tam vse suho. Ko sem dvignil podnice v salonu, je bilo v kaluži sicer malo vode, vendar ni mogla povzročati tistega pljuskanja.

Takrat sem zagledal pokrov, ki se ga prej sploh nisem spomnil. Torej ima Ambra dvojno dno. Odvil sem pokrov in seveda je bila pod njim voda. Izčrpal sem je za dve vedri. To je bil opravek za ta dan. Bil je državni praznik in predvideval sem, da bo na obali kakšna prireditev. Sprehodil sem se skozi celo vas, vendar se nikjer ni nič dogajalo. Dva dni sta zadostovala za počitek in naslednji dan je bil čas za nadaljevanje poti.

Ko sem dvigoval sidro, sem opazil, da se mi približuje policijski čoln. Nisem se veselil srečanja z njimi, vendar so se zapeljali okoli Ambre, mi pomahali in odšli. Nadaljevanje poti proti Dubrovniku je minilo brez posebnosti. Popoldan sem vrgel sidro pred marino Dubrovnik ob kraju Prijevor, v strugi reke Dubrovačke. Reko napaja reka Ombla, ki je najkrajša reka na Hrvaškem in ena najkrajših na svetu. Dolga je samo trideset metrov. Popoldan sem šel še iskat mesnico, ki pa je bila zaprta. Naslednji dan sem ponovno šel do mesnice, vendar nisem dobil želenega. Zvečer sem se odpravil še na krajši sprehod do cerkve in pokopališča na hribu nad marino.

Dubrovnik

Že pred časom sem se odločil, da ponovno obiščem Dubrovnik. Dopoldan sem sedel na avtobus in kmalu sem se sprehajal po starem mestnem jedru. Kot običajno sem izbiral manj obiskane ulice, ki so zame tudi bolj zanimive. Občudoval sem obzidje in razmišljal, koliko fizičnega dela je bilo potrebno vložiti za izvedbo takega gradbenega projekta.

Po kakih dveh urah pohajkovanja sem sedel na stopnice pred cerkvijo in opazoval vrvež, medtem ko sem počival. Čez čas sem se počasi odpravil proti izhodu iz starega mestnega jedra. Sedel sem na avtobus in izstopil v pristanišču, kjer sem obiskal hipermarket in nakupil meso, ki ga nisem dobil prejšnji dan. Še ena etapa z avtobusom in bil sem pri marini. Vrnil sem se na Ambro in presenečen opazil, da sta prispela Mateja in Vlado. Predvideval sem, da bosta iz Črne gore prispela šele naslednji dan. Naveličala sta se divjanja gliserjev v Kotorju, ki so ustvarjali neprijetne valove. Jutri bom verjetno šel še do izvira Omble in nato nadaljeval pot do Mljeta.

Dubrovnik - Okuklje

Zjutraj sem se odpravil do izvira Omble, kot sem nameraval. Škoda, da nisem šel celo pot z dingijem. Bilo bi bolj zanimivo. Nisem pa bil prepričan, da imam dovolj goriva.

Ko sem se vrnil na Ambro, me je poklicala Mateja in predlagala, naj ostanem še en dan. Če bi onadva naslednji dan nadaljevala pot, bi ostal. Tako pa sta načrtovala obisk Dubrovnika. Meni je bilo dovolj zibanja zaradi mimovozečih plovil in odločil sem se odpluti do zaliva Okuklje na Mljetu. Slabo uro pred zalivom so postale razmere zelo neugodne in komaj sem čakal, da zavijem v miren zaliv. Privezal sem se na bojo, vendar je kmalu prišel do mene mornar in mi povedal, da je boja rezervirana. Pokazal mi je drugo in predlagal, naj se navežem nanjo. Vezal sem se in upal, da bom imel mir. Ni bilo tako. Malo pred mrakom se je pripeljal drug možak in me vprašal, ali pridem na večerjo. Moj odgovor je bil ne, on pa mi je razložil, da muring potem stane 50 €. To je hrvaška gostoljubnost. Vrgel sem sidro sredi zaliva in preživel mirno noč.

Okuklje - Trstenik

Za ta dan je bil napovedan primeren veter. Po zajtrku sem zapustil zaliv in dan preživel v precej lepem jadranju do zaliva pred krajem Trstenik. Na trenutke sem imel celo malo preveč vetra. Namesto 17 milj sem jih naredil 23. Danes je nedelja, zato sem si pripravil dobro nedeljsko kosilo. Manjkala je samo goveja juha. V zaliv so prihajali valovi in Ambro je zibalo, zato sem se odpravil na kopno na sprehod. Vas je majhna in ni kaj posebnega videti. Na žalost se morje do mraka še vedno ni umirilo. Vseeno upam na mirno noč.

Trstenik - Korčula

V pristanišču so bile tri potniške ladje. Ena je prevažala kolesarje. Na vseh treh pa so bili češki gostje. Po večerji so na največji navili glasbo preko vseh meja. Gostje so bili očitno dobro razpoloženi. Bal sem se, da bo to trajalo pozno v noč, vendar so okoli desete ure glasbo utišali. Morje pa se je umirilo šele po polnoči. Zjutraj je pihal prijeten burin in pohitel sem na pot. Na žalost je veselje trajalo samo dobre pol ure, nato pa je ponovno nastalo zatišje. Sidro sem vrgel v zalivu Luka pred avtokampom blizu Korčule. Bilo je še komaj okoli poldneva, zato sem lahko izbral dobro mesto za sidranje. Izkoristil sem priložnost in se v kampu pošteno stuširal.

Proti večeru sem se odpravil v mesto. Ni mi bilo do kuhanja in sem nameraval v mestu nekaj pojesti. Sprehodil sem se mimo restavracij, vendar se nisem mogel odločiti za nobeno. Na koncu sem pristal v pubu, kjer so imeli na voljo veliko izbiro piv. Ponujali so tudi burger, vendar me je pri ceni 18 € minila lakota. Zadovoljil sem se s pivom. Nad mizami so bile napete vrvice in na njih zastave. Bilo jih je okoli trideset, seveda pa med njimi ni bilo slovenske. Tako Hrvati cenijo slovenske goste.

Korčula - Trpanj

Zjutraj sem imel namen še skočiti v vodo in odplavati kakšen krog, pa me je pogled na površino morja odvrnil od tega. Nekdo je izlil bodisi olje bodisi nafto v morje in na površini je bil ogromen masten madež. Današnji cilj je bil zaliv v bližini kraja Trpanj, kamor sem prispel po kakih petih urah plovbe po mirnem morju. Sidro sem vrgel pred plažo Bijavka. Ena posebnost mi je pritegnila pozornost. Ob obali je bila cela vrsta palm, ki nekako ne sodijo v ta okoliš.

Ne dolgo zatem, ko sem vrgel sidro, je začel pihati maestral. Kmalu je v zalivu nastalo precej neprijetno valovanje. Če bi maestral začel pihati, preden sem sidral, bi najverjetneje potegnil do kraja Ploče. Šel sem še na sprehod do mesta Trpanj, ker me je zanimalo, ali je v pristanišču, ki ima valobran, kaj mirneje. V pristanišču je še bolj divje valovilo in tako sem bil zadovoljen z izbiro sidrišča. Ponoči se bo veter itak obrnil na burjo in upam, da bo umirila morje. Bo pa proti jutru valovanje prihajalo z druge strani. Torej noč ne bo minila mirno.

Trpanj - Metković

Zvečer sem še nekaj časa vztrajal v kokpitu in čakal na zvezdne utrinke. Videl sem samo enega. Kot sem predvideval, morje ponoči ni bilo mirno in nisem dobro spal. Malo po sedmi uri so bili na plaži že kopalci. Kot da ne morejo malo poležati na dopustu. Tudi sam sem se odpravil precej zgodaj in v dveh urah prejadral ožino med Pelješcem in kopnim. Jadra sem pospravil pred bojami, ki označujejo vhod v strugo reke Neretve.

Preden sem šel na pot, sem preveril višino mostu preko Neretve. Našel sem podatek, da je most visok 17 metrov. Moj jambor je od vode visok 12 metrov, torej več kot dovolj prostora. Bližje kot sem bil mostu, bolj me je stiskalo v želodcu. Ko sem peljal pod mostom, je bila antena manj kot meter pod mostom. Nisem peljal čisto po sredini, kar se je skoraj maščevalo. Nazaj grede bom bolj pazljiv. Sama vožnja po reki je manj spektakularna, kot sem pričakoval. So mi pa reke nekako všeč, posebej od takrat, ko sem preplul pot od severnega do Črnega morja s svojim gumenjakom.

Prva stvar v Metkoviću je bila dopolnitev goriva. Z dvema posodama sem šel na črpalko in jih napolnil. Zdaj bi moral imeti dovolj goriva do konca potovanja. Tukaj je bilo še bolj vroče kot na morju. Temperatura se je povzpela do 40 °C. Ambro sem privezal na pomol in se z dingijem odpeljal malo višje po reki iskati primerno mesto za kopanje. Voda je imela prijetnih 20 °C in prav prileglo se je kopanje. Prav prijetno sem se zabaval, ko sem opazoval najstnike, ki so počeli vragolije ob kopanju.

Popoldan sem šel na večerjo in prijetno presenečen ugotovil, da imajo normalne cene. Veliko pivo 3,30 €. Na elektro stebričku je tudi pipa, zato bom zjutraj opral barko in dopolnil zalogo vode. To je bil zadnji večji ovinek na poti proti domicilni luki.

Metković - zaliv Mlaska

Kmalu po sončnem vzhodu sem namestil cev in z Ambre opral sol, ki se je nabrala v zadnjih dveh mesecih in pol. Obenem sem še napolnil rezervoarje z vodo. Sama vožnja po reki navzdol je minila precej hitro in brez presenečenj. Pod mostom sem šel točno po sredini in vseeno ni bilo več kot meter od jambora do betona.

Po izvozu iz reke sem premec obrnil proti Hvaru. Cilj je bil zaliv Mlaska. Prispel sem zgodaj popoldan in nekaj časa razmišljal, ali bi nadaljeval pot do Vrboske. Zaliv mi je bil všeč in odločil sem se ostati ter izkoristiti popoldan za kopanje. Napovedan je bil sicer maestral, vendar ne močan. Kmalu pa se je pokazalo, da to ni bila preveč posrečena odločitev. Čeprav veter ni bil posebej močan, so v zalivu nastali visoki valovi. Ambro je tako premetavalo, da na njej ni bilo mogoče zdržati. Ko sem se najedel, sem odšel na kopno in opazoval Ambro, kako skače kot besna mula. Valovi so bili tudi do meter visoki. Preden sem zapustil barko, sem še preveril sidro in zadovoljen ugotovil, da je dobro zagrabilo.

Na kopnem sem bil še po sončnem zahodu, vendar se morje še vedno ni umirilo. Vrnil sem se na barko in kmalu opazil požar nekje na celini. Tudi na Hvaru je moralo biti nekaj narobe, saj sem videl več vozil z modrimi lučmi hiteti nekam proti mestu Hvar. V kokpitu sem vztrajal do polnoči in opazoval požar, kako je pojenjal in se ponovno razplamtel. Ni preostalo drugega, kot da sem legel v upanju, da bom vsaj malo spal.

Mlaska - Nečujam

Po polnoči se je morje malo umirilo in zaspal sem. Ko sem se zbudil, še vedno ni bilo mirno. Bil sem presenečen, da mi je ob vsem zibanju sploh uspelo spati. Prvotni načrt za ta dan je bila krajša etapa do zaliva pred Vrbosko. Zaradi prejšnjega popoldneva in noči pa sem se odločil, da odplujem vse do Nečujama na Šolti, če bo le morje dovolj mirno. Vse do konca Brača je bilo vetra samo za vzorec in temu primerno je bilo tudi morje mirno, tako da sem dobro napredoval.

Med plovbo sem prebral novice in izvedel, da požar, ki sem ga opazoval prejšnji večer, ni bil tako majhen, kot se mi je zdelo. Bila je prava katastrofa. Gorelo je v okolici Omiša, zaradi požara pa so morali evakuirati nekaj tisoč ljudi. Pogorela je velika površina, tudi nekaj hiš in avtomobilov. Žal je bilo poškodovanih tudi precej ljudi, ki so jih oskrbeli v bolnišnici v Splitu.

Ko sem plul skozi Splitska vrata, prehod med Šolto in Bračem, je že potegnil maestral in mi pomagal hitreje nadaljevati pot proti zalivu Nečujam. Kot sem predvideval, je bilo v zalivu popolnoma mirno. Torej me čaka mirna noč. Jutri pa naprej proti Rogoznici.

Nečujam - Rogoznica

Minila je mirna noč in po zajtrku sem odplul proti severu. Plovba je bila lepa in mirna. Malo pred Rogoznico sem že razmišljal, kako bi ta dan potegnil vse do Kosirine. Za vsak primer sem poklical Matejo in Vlada, ki sta mi povedala, da sta v Rogoznici in bosta tam ostala še nekaj naslednjih dni. Vzrok je bila slaba vremenska napoved. Bili smo dogovorjeni, da bomo potovanje zaključili v zalivu Sv. Ante na Pašmanu, ki je nekako naš domicilni zaliv.

Kmalu po klicu sem opazil, da mi ne dela obratomer, ob pogledu na kontrolno ploščo pa sem ugotovil še, da alternator ne polni baterije. Torej sem moral v vsakem primeru v Rogoznico, da odpravim napako. Nisem bil preveč zaskrbljen, saj sem bil že blizu Rogoznice in vedel, da bom tam napako lahko odpravil, čeprav takrat še nisem vedel, kaj je narobe. Poleg tega dizelski motor deluje tudi brez napajanja iz alternatorja, kar me je še dodatno pomirilo. Najprej smo se malo naklepetali, medtem pa se je motor na Ambri delno ohladil.

Odprl sem pokrov nad motorjem in z olajšanjem našel vzrok težave. Snel se je pogonski jermen alternatorja. Bil je popolnoma uničen in s tem neuporaben. Vedel sem, da imam rezervnega, zato je bila napaka hitro odpravljena. Namesto v zalivu Sv. Ante si bomo zaključni piknik privoščili kar v Rogoznici. Zaliv je lepo zaščiten pred vsemi vetrovi, zato je za zaključek potovanja prav primeren.

Rogoznica

Dopoldan sem se odpravil v trgovino in nabavil meso ter vino za piknik. Doma v glavnem na žaru pečemo svinjino, zato sem se tokrat odločil za jagnjetino. Dan je minil ob kopanju in drobnih opravilih na barki. Tukaj sem imel tudi lepo priložnost za zaključno pranje dingija, kar sem seveda opravil.

Peka na žaru je Vladu lepo uspela in dobro smo se najedli. Kupil sem skoraj kilo in pol mesa, pa smo ga vseeno uspeli pojesti. Pred spanjem smo še vrgli partijo kart.

Rogoznica

Za ta dan je bila za večer napovedana nevihta z dežjem in močnim vetrom. To je bil razlog, da smo v Rogoznici ostali še en dan. Čez dan je bilo vreme lepo in mirno, prav prijetno za dopustniško lenarjenje. Pred večerom in napovedano nevihto smo se še odpravili na sprehod v mesto.

Moram reči, da Rogoznica kljub višku sezone ni bila preveč polna. Restavracije ob rivi so bile le napol zasedene. Videti je, da jih počasi začenja tepsti pohlep. Ob pregledu jedilnikov sem opazil, da so cene v primerjavi z Grčijo tudi več kot 50 % višje. Ko se je zmračilo in bi po napovedi moralo začeti pihati ter deževati, smo se vrnili na barke. Ta večer ni bilo niti N od nevihte.

Rogoznica - Kosirina

Napovedanega jugozahodnika dopoldan še ni bilo. Tako sem lepo motoriral proti predzadnjemu postanku na tem potovanju. Pri otoku Zmajan se je končno okrepil maestral in mi za konec potovanja namenil še malo jadranja. Kosirina je zaliv, kjer smo velikokrat kampirali, ko sem imel še samo čoln. Tudi sedaj se z Ambro vsako leto vrnem sem za nekaj dni. Včasih sam, včasih pa s katero od svojih dveh hčera.

Danes je Mateja pripravila svojo različico pašticade. Vsekakor je bila boljša od tiste, ki sem jo jedel v zalivu Lefkimmi. To je tudi naš zadnji skupni dan na tem potovanju. Jutri se jaz odpravim proti Tkonu, onadva pa v Sutomiščico, kjer imata privez za WUM-a.

Kosirina - Tkon

Dopoldan sem dolgo odlašal z odhodom iz Kosirine. Mikalo me je ostati še en dan. Malo pred poldnevom sem vseeno pogledal vremensko napoved in za naslednji dan je bil napovedan krepak jugo. V močnem jugu je precej težko privezati barko, če ti nihče ne pomaga. Veter te namreč tišči v pomol. Tako je padla odločitev, da odrinem na zadnji odsek poti in se izognem nevšečnostim pri pristajanju.

Kljub napovedanemu rahlemu jugu vetra še ni bilo. Se je pa pojavil na polovici poti in mi polepšal še ta zadnji kos potovanja. Približno pol milje pred Tkonom pa sem skoraj doživel nesrečo. Nasproti mi je prihajala jadrnica, jaz pa sem jadral in pričakoval, da se bo pravočasno umaknila. Ko se je že nevarno približala, sem ugotovil, da me verjetno sploh ne vidi. Najbrž je plula na avtopilotu. Zadnji trenutek sem moral ukrepati in se ji umakniti. Če ne bi odreagiral, bi se zagotovo zaletela vame, posledice trčenja pa bi bile lahko zelo hude. Po vsem, kar sem preplul, bi bilo res nenavadno, če bi se potovanje končalo z nesrečo tik pred ciljem.

Kot sem predvideval, na pomolu ni bilo nobenega mornarja, ki bi mi priskočil na pomoč. Brez večjih težav sem privezal Ambro in s tem se je potovanje zaključilo. Naslednji dan me je čakalo še nekaj pospravljanja, dan pozneje pa pot domov.

Zaključna misel

Ko zdaj, ko je potovanje že za menoj, pogledam celotno pot, se mi zdi, da je bila odločitev za plovbo do Grčije vsekakor pravilna. Pot je bila dolga in na trenutke tudi naporna, vendar sem videl in doživel precej več, kot bi lahko na kratkem dopustu. Ambro se je na dolgi poti dobro izkazala in me brez večjih težav pripeljala tja, kamor sem jo namenil, pa tudi nazaj domov.

Grčija me je navdušila predvsem s svojo pokrajino. Strmi otoki, številni zalivi in razgibana obala so z morja videti povsem drugače kot s kopnega. Veliko časa smo preživeli na sidru, včasih v popolni samoti, drugič v družbi drugih plovil. Nekoliko sem bil razočaran nad tem, da smo le redko naleteli na kakšno prireditev ali drugo dogajanje, ki bi pokazalo tisto Grčijo, ki jo poznamo s fotografij in iz pripovedovanja. Kljub temu so mi ostali v spominu predvsem morje, otoki in počasnejši način življenja, ki ga omogoča potovanje z barko.

Potovanje seveda ni bilo samo prijetno. Najbolj neprijetna je bila plovba ob albanski obali, kjer so me razmere prisilile tudi v nenačrtovan postanek v Draču. Tudi na povratku ni manjkalo presenečenj – od razburkanega morja do odpovedi jermena alternatorja in skorajšnjega trčenja z jadrnico tik pred Tkonom. Na srečo se je vse končalo brez posledic. Prav takšni trenutki pa človeka spomnijo, da je pri plovbi lepo vreme samo en del zgodbe in da je treba vedno računati tudi na tisto, česar ne pričakuješ.

Po drugi strani pa so bili tu trenutki, zaradi katerih se takšno potovanje splača. Lepo jadranje, kopanje v samotnih zalivih, srečanje z delfini, večeri na barki in skupni dnevi z Matejo in Vladom. Nekateri dogodki, ki so se takrat zdeli samo majhna epizoda, so zdaj, ko je potovanje končano, pravzaprav tisti, ki se jih najraje spominjam.

Potovanje smo zaradi spremembe vremena zaključili nekoliko prej, kot smo načrtovali. Mateja in Vlado sta odplula proti Sutomiščici, jaz pa sem se odpravil proti Tkonu. Ko sem privezal Ambro na pomol, je bilo potovanja konec. Ostalo je še nekaj pospravljanja, pranje barke in pot domov, potem pa so se počasi začeli vračati običajni dnevi.

Ko gledam sled celotne poti na zemljevidu, je šele zares videti, kako dolga je bila ta pot. Od Tkona do Krfa, skozi grške otoke in nato nazaj čez Erikouso, Albanijo in južni Jadran. Za mano je približno dva meseca in pol plovbe in okoli 1200 preplutih navtičnih milj. Še več pa je spominov.

Kam bo Ambra odplula naslednjič, še ne vem. Vem pa, da je na tem potovanju dokazala, da je pripravljena na še kakšno dolgo pot.