Po krajšem premisleku sem se odločil, da spet odpotujem v Kanado – na obisk k prijatelju Miku Gajdi.

Popoldne sem pristal v Vancuvru in skočil na avtobus proti Whistlerju. Po dveh urah vožnje sem pod večer prispel in ga poklical. Mike ni bil doma – delal je v Tyax Lodgu, sto kilometrov severno od Pembertona. Kot gorski vodnik in vodnik za helikoptersko smučanje tam vodi skupine.

Naročil mi je, naj grem k njemu domov, in da se naslednji dan slišiva. Našel sem prevoz v trideset kilometrov oddaljeni Pemberton, kjer je imel hišo.

Naslednji dan me je poklical in povedal, da bo poskusil urediti prevoz v Tyax Lodge. Od vodje službe je dobil dovoljenje za mojo namestitev v depandansi, kjer so imeli sobe vodniki. Še isto dopoldne me je obvestil, da gre v lodge uradni fotograf – in me bo vzel s seboj.

V zameno za polno oskrbo sem moral malo pomagati vodnikom. Delo je obsegalo pomoč v smučarski delavnici in vožnjo s štirikolesnikom, s katerim smo dostavljali malico in pijačo do helikopterjev. Seveda sem z veseljem pristal na take pogoje.

V zameno sem dobil brezplačno bivanje in hrano. V delavnici sem pomagal le, kadar je bilo zunaj slabo vreme in nisem mogel na turo.

Ob prihodu je bilo opasno mrzlo, zato sem s turo počakal na malo ugodnejše vreme. Kmalu sem zagledal bližnjo grapo, ki se je dvigala nedaleč od našega bivališča.

Vprašal sem vodnike, ali vedo, kako se grapa imenuje in ali je že preplezana. Vsi so me čudno pogledali, češ: »Zakaj bi lezli po grapi, saj imamo helikopterje.« Torej – nihče ni poznal ne imena ne tega, ali je vzpon že bil opravljen.

Odločitev ni bila težka. Nekega dne sem po opravljenih jutranjih dolžnostih vrgel nahrbtnik na ramena in se odpravil proti grapi. Pred odhodom me je Mike opozoril, naj bom previden – temperatura se je dvignila in teren je bil kot nalašč za plaz.

Nekaj časa sem se prebijal skozi gosto podrastje, po dobri uri pa končno vstopil v grapo.

Na začetku je bila dokaj položna, a kmalu se je naklon povečal in se približal 45°. V najbolj strmem delu se je grapa sumljivo zožila – in imel sem neprijeten občutek, da nekaj ni v redu.

Komaj sem stopil vanjo, je pod menoj počilo. Sneg se je za nekaj centimetrov ugreznil. Obstal sem prikovan. Čakal sem, da me potegne v dolino. A plaz se ni sprožil.

Previdno sem se ritensko umaknil in izbral pot skozi gosto, nizko gorsko drevje, kjer sem se počutil nekoliko varnejšega. Napredovanje med borovci je bilo naporno, zato sem po približno petdesetih višinskih metrih spet poskusil srečo v grapi. Sneg je bil nekoliko bolj stabilen, a slab občutek me ni zapuščal – zato sem grapo čim hitreje prečil in nadaljeval po drugi strani.

Po nekaj urah utrudljivega plezanja sem končno stopil na vrh – Cinnamon Peak. GPS je kazal približno 2100 metrov, kar pomeni, da sem opravil 900 višinskih metrov. Grapo sem poimenoval Cimetova grapa.

Sledil je še spust na smučeh. Zdelo se je, da ne bo večjih težav, razen na delu, kjer je nevarnost plazu največja. Kritično mesto sem presmučal tik ob robu grape – in plaz se na srečo ni sprožil.

V lodgu so me že nestrpno pričakovali. Vodniki so že zdavnaj zaključili s helikoptersko smuko, zunaj se je zmračilo. Mike in ostali so si oddahnili, ko sem stopil v jedilnico. Čestitali so mi za vzpon – z opombo, da sem pač norec, saj noben pameten človek ne rine peš na vrh in nato dol smuča, ko je naokoli toliko odličnih terenov. Res jih je veliko, a večina je za peš dostop predaleč.

Po dnevu ali dveh počitka sem si izbral še en cilj – tokrat bolj oddaljen. Kar dolgo sem sledil cesti, nato pa zavil na slepo v hrib. Prebijal sem se skozi gozd in po nekaj urah dosegel vrh, katerega imena ne poznam. Spet sem presegel 2000 metrov in nato iskal lepe prehode za smuko v dolino.

Ko sem prišel nazaj na cesto, sem srečal dva možaka, ki sta se z avtom odpravljala v dolino – po hribih sta se podila s snežnimi sanmi! Prijazno sta me vzela s seboj in mi prihranila dobri dve uri in pol hoje. V naselje sem prispel še podnevi.

Ker vodnikov še ni bilo iz smučanja, sem si privoščil steklenico vina v toplem bazenu na balkonu depandanse.

Naslednji dnevi so minevali v jutranjih sestankih in krajšem delu v delavnici. Nato pa uživanje v sprehodih okoli jezera, dobri hrani in pijači.

Čas je prehitro tekel in prišel je dan, ko sva se z Mikom odpravila proti Pembertonu. Doma sva našla njegovega brata, ki je prišel na obisk iz Kalifornije. Naslednji dan smo se odpravili na turno smuko v okolico Whistlerja. Po napornem, a lepem vzponu smo zvečer zavili v restavracijo na fino večerjo in se pozno ponoči vrnili v Pemberton.

In že je prišel dan mojega odhoda. Mike je delal, zato me je Dave odpeljal v Whistler, kjer sem ujel avtobus za letališče v Vancuvru – od koder sem poletel domačim krajem naproti.