| Vzpon na Mt. Cook |
|
Vožnja z avtobusom ni preveč zanimiva. Pot nas vodi mimo jezer in osušenih travnikov, polnih ovac. Malo sem razočaran nad lepotami Nove Zelandije. Pokrajina je enolično rumena od posušene trave. Gozdov je zelo malo in še ti so majhni. Pričakoval pa sem obilo zelenila, kot so mi ga obljubljali sogovorniki v Avstraliji. Pozneje sem izvedel, da je ta del pokrajine prizadela huda suša in so bile ogrožene celo črede ovac. Farmarji so dobivali pomoč v senu iz cele države.
Med potjo se izkaže, da šofer ni samo šofer, ampak tudi turistični vodič. Razlaga nam zanimivosti, mimo katerih se peljemo. Pove nekaj besed o prvotnih naseljencih in njihovih tegobah. Na žalost vsega nisem razumel zaradi močnega dialekta, ki ga je uporabljal. Po petih urah neprijetne vožnje po ovinkastih cestah končno prispemo v vasico Mt. Cook. Izstopim pri prvem hostlu (YHA). Medtem ko si ogledujem oglasno desko in iščem sporočilo zame, se prikaže Igor. Čakal me je na končni postaji in na srečo vprašal šoferja po meni. Ta mu je povedal, kje sem izstopil, in tako je prišel pome.
Igor, Špela in Mirko so prispeli prejšnji dan. V upanju, da pridem vsaj danes, kot smo se dogovorili, so že uredili vse za prevoz na hrib. Tako mi ostane zelo malo časa, da prepakiram stvari iz potovalne vreče. Kar pred hotelom zmečem vse na tla in izberem potrebno alpinistično opremo. Manjkajoči cepin si sposodim pri gorskih vodnikih. Na hitro kupim še nekaj hrane in že je tu kombi, ki nas odpelje na letališče. Za prevoz s helikopterjem plača vsak 150 NZ$, kar se mi zdi zelo dosti. Vendar nam helikopter prihrani 20 km pešačenja po dolini in nato še vzpon do platoja z zavetiščem na višini 2200 m. Za vse je ta prevoz dokaj razburljiv, kajti vsi se prvič peljemo s helikopterjem.
Polet je precej podoben guganju na gugalnici zaradi vetra, ki piha, kot da bi se hudič z vajeti strgal. Pilot nam pove, da bo na platoju še močneje pihalo in zaradi tega ne bo mogel pristati. Lebdel bo v zraku, mi pa moramo kar se da hitro sneti našo opremo iz posebne košare, nameščene na podstavku helikopterja. Tako bo lahko čim hitreje odletel. Kljub vetru pilotu uspe pristati in mi hitro poberemo stvari iz košare. V trenutku, ko mu damo znak, da smo pobrali vse, odleti v dolino.
Namestimo se v koči, ki je odlično opremljena s kuhalniki in posodo. Tudi vode je na pretek in ne bo nam treba taliti snega. Šele tu izvem, da se je Igor odločil za vzpon na Mt. Cook po smeri Zurbriggen. Vstop v smer, ki jo vidimo iz koče, se meni zdi precej vprašljiv. Vodi med seraki in kaj lahko se zgodi, da je tam tudi kakšna ledeniška razpoka, ki nam bo precej otežila prehod. Špela pa ves čas navija za normalen pristop po smeri Linda.
Veter pa vedno močneje tuli okoli koče in jo od časa do časa pošteno strese. Ni čudno, da je pritrjena z jeklenicami. Tudi oblaki so vedno gostejši in naš odhod, predviden za ob eni uri zjutraj, je vedno bolj vprašljiv. Zgodaj se spravimo v spalke, da si vsaj malo odpočijemo pred napornim vzponom. Vendar zaradi vse močnejšega vetra, ki potresa kočo, ne morem zaspati.
Vstanem ob pol enih in grem pogledat, kakšne so razmere. Zunaj je obupno. Veter še vedno tuli z nezmanjšano močjo in tudi vrhovi so zabasani z oblaki. Kmalu se mi pridružita še Igor in Mirko. V daljši razpravi napravimo nov načrt, katerega prvi del je odhod nazaj v spalke.
Zjutraj se zbudimo v prekrasen sončen dan, skoraj brez vetra. Igor se malo jezi, ker nismo ponoči štartali, meni pa je kar prav. Po zajtrku najprej malo slikamo za sponzorje in malo kar tako. Nato pričnemo izvajati drugi del načrta. Odpravimo se pod smer, da si utrdimo vstopno pot. To se je pokazalo kot zelo modra odločitev. Špelo in Mirkota sva pustila pod vstopom v smer, z Igorjem pa splezava dva raztežaja. Pokazalo se je, da je vstop še težji, kot sem predvideval. Skoraj zagotovo ga Špela ne bi zmogla, tudi Mirko pa še nima dovolj izkušenj v lednem plezanju.
Obrnila sva in vrnili smo se v kočo. Tja sem prišel v popolnoma premočenih čevljih in že je kazalo, da je z mojo plezarijo konec. Vendar se tako zlahka vseeno ne predam. Spravil sem se sušit čevlje kar nad kuhalnikom in jih v dobri uri skoraj čisto posušil.
Tako se je izkazalo, da nam je slabo vreme naredilo uslugo. V nasprotnem primeru bi se sredi noči zapodili v smer Zurbriggen in ni nujno, da bi jo tudi zmogli. Zmanjkalo pa bi tudi časa za naskok po smeri Linda.
Ponovno smo se spravili v spalke zelo zgodaj. Upali smo, da bo naslednji dan vsaj takšen, kot je bil današnji. Na žalost nam tudi ta večer ni bil namenjen zgodnji spanec. Za to je poskrbela skupina zelo neobzirnih planincev, ki se jim očitno ni mudilo spat.
Vstanemo malo po polnoči in noč je takšna, da si lepše skoraj ne bi mogli želeti. Nebo je polno zvezd, luna pa osvetljuje ledenik, da je skoraj tako svetlo kot podnevi. Hitro se pripravimo in ob petnajst čez eno odrinemo. Sneg je dodobra pomrznil in lepo drži človeško težo. Prvi del poti po ledeniku poteka brez težav in hitro napredujemo. Ko pridemo do prvih ledeniških razpok, se navežemo in s tem razbremenimo Mirka, ki je do tedaj nosil vrv. Odločim se, da bom zadnji v navezi, tako da jih bom lahko imel ves čas na očeh. Za Igorja me ne skrbi, tudi za Mirka ne preveč. Nekaj skrbi mi vzbuja Špela, za katero nisem prepričan, da je povsem dorasla nalogi, ki je pred nami.
Na srečo skozi labirint ledeniških razpok vodi drobna sled prejšnjih navez. Nekatere razpoke so zelo široke, druge komaj opazimo. Prav te se mi zdijo nevarnejše. Vsem razpokam se ni mogoče ogniti in kmalu se začnejo prečenja snežnih mostov. Nekaj manjših zapletov imamo s Špelo, vendar kljub temu lepo napredujemo. Po treh urah lagodnega plezanja med in preko razpok postane plezarija resna. Igor se odloči za strmo grapo, čeprav sam menim, da bi morali nadaljevati še malo naprej do grebena, po katerem vodi normalna smer. Vendar mu ne oporekam. Sedaj nima več posebnega smisla razpravljati o tem, kje bi morali iti.
Okoli nas nenehno grmi in poka. Kljub izrednemu mrazu se lomijo seraki, leti kamenje in vse skupaj zveni prav grozljivo. Vendar pogled na našo pot nekako kaže, da nas nič ne bo zadelo. Bati se je le, da ne bi kaj priletelo po grapi, v katero smo namenjeni. Sprijetost snega me pri tem vsaj malo pomiri.
Naklonina kmalu preseže 45° in niti za trenutek ne popusti. Ker so moji čevlji bolj podobni copatom kot zimskim plezalnim čevljem, si nekajkrat izkopljem stojišče za kratek počitek. Da bi stal samo na konici derez, ni niti za pomisliti. Ko se prične svitati, nas vse enako očara pogled na jutranjo zarjo v hribih. Na žalost samega sončnega vzhoda ne vidimo, ker smo globoko v grapi.
Ob svitu se pojavi dodatna težava, ki me začne resno skrbeti. Temperatura se še bolj zniža in mene začne pošteno zebsti v prste na nogah. Prejšnji večer nisem popolnoma posušil čevljev in sedaj se mi to maščuje. Upanje, da si bom prste kmalu ogrel, se pokaže kot jalovo. Vendar se ne da ničesar storiti in lahko samo upam, da ne bom trpel kakšnih posledic.
Po moji oceni napredujemo prepočasi, vendar Špela ne more hitreje. Začne me skrbeti, ali nam bo s tem tempom sploh uspelo. Zavedam se, da bo višje šlo še počasneje. Strmina v grapi se nenehno giblje med 45 in 65 stopinjami, višje ko smo, trši je sneg, ki počasi prehaja v trd led. Ob vsem tem pa nikjer ni niti enega primernega mesta za počitek.
Po štirih urah plezanja v strmi grapi, ko je že zdavnaj jasno, da nismo v pravi smeri, začnejo Špeli popuščati moči. Opazujem jo, kako pleza, in vidim, da preprosto nima več dovolj moči, da bi orodje zanesljivo zapičila v led. Zdrs ene njene dereze lahko ogrozi vse nas. Ob primernem trenutku, ko jo znova slišim stokati od utrujenosti, jo pošteno naderem. Začuda pomaga. Upam samo, da mi ne bo zamerila tega precej grobega posega. Po slabi uri nekoliko bolj tekočega plezanja pridemo do rame, kjer si lahko končno odpočijemo. Približno sto višinskih metrov nad nami pobočje seka velika ledeniška razpoka. Plezalca, ki se pravkar vračata, nam svetujeta, naj gremo tja počivat, saj tam nič ne piha in je dovolj prostora za vse.
Do razpoke priplezamo dokaj hitro in res je v njej precej udobno ter mnogo topleje. Tudi moje noge so se ogrele in me ne bolijo več. Med kratkim počitkom se malo okrepčamo s čokolado in pijačo. Napravimo nekaj lepih posnetkov in nato se brez Špele odpravimo dalje. Priplezamo do skal, ki tvorijo vršni del Mt. Cooka. Sam vrh je pokrit s snegom in ledom. Igor si ogleduje možnost vzpona na vrh ledene kopice, vendar je vstop izredno zahteven. Ocenimo, da bi za vzpon potrebovali najmanj dve uri, za spust pa še dodatno uro. Ker vrh ledene kopice ni pomemben, poleg tega pa smo že precej pozni, se odločimo za čim hitrejši sestop v dolino.
Sestop do mesta, kjer se začnejo spusti ob vrvi, ni nič lažji od samega vzpona. Ker imamo samo eno vrv, delamo kratke spuste in traja zelo dolgo, da se spustimo do vstopa v greben. Po opravljenih spustih mi je jasno, da bi bilo plezanje tukaj v temi precej neprijetno. Čaka nas še nekaj plezanja po strmini in kmalu smo na ledeniku, kjer se začne lagoden sestop. Na enem od stojišč je bil Mirko malo nepreviden in njegova čelada je poletela v dolino. Dolgo gledamo za njo v upanju, da se bo ustavila, vendar zaman.
Ker je do mraka še daleč, sestopamo preko ledenika počasi in veliko slikamo. Šele sedaj prav vidimo, kakšne so ledeniške razpoke, ki smo jih ponoči samo slutili. Upamo, da se drobni snežni mostovi, ki smo jih prečili zjutraj, niso podrli. Med enim od prehodov se Mirkotu podre most in že je do pasu v razpoki. Če bi bila razpoka večja, bi imeli kar nekaj dela, da bi ga zadržali in izvlekli.
Kmalu smo srečno preko področja z razpokami in se razvežemo. Ker Špela ne more več držati mojega tempa, se z Mirkom odpraviva sama proti koči. Moji čevlji so spet popolnoma premočeni, vendar mi je sedaj že vseeno. Žal mi je le, da si nisem s seboj prinesel teniških copat. V koči bi mi prišli še kako prav.
V koči izvemo, da se sestop dveh alpinistov, ki smo ju srečali na rami, ni končal tako srečno. Eden izmed njiju je padel v razpoko in si poškodoval nogo, tako da sta se komaj privlekla do koče.
Po večerji se spravimo v spalke in znova poslušamo butanje vetra, ki se je še okrepil. Če veter do jutra ne bo popustil, bomo morali peš v dolino. To pa nam niti malo ne diši, saj smo pošteno utrujeni.
Na srečo se je veter ponoči umiril. Poškodovani plezalec iz Avstralije pokliče helikopter, saj sestop zanj ne pride v poštev. To nam zelo odgovarja, ker se bodo stroški poleta sedaj razdelili na šest delov in ne več samo na štiri.
Kmalu po zajtrku pripravljeni čakamo na jeklenega ptiča, ki prileti okoli desete ure. Malo nas je že skrbelo, saj se veter hitro krepi in zagotovo bodo danes spet ustavili polete. Med poletom v dolino nas kar lepo premetava, čeprav pilot izbira najmirnejšo pot. Oblaki se nevarno kopičijo okoli vrhov, kar kaže, da se bo vreme kmalu močno poslabšalo. Kljub nemirnemu poletu po slabih petnajstih minutah varno pristanemo. Po opravljenih formalnostih v letališkem poslopju nas odpeljejo še v vas, kar je vključeno v ceno poleta.
Ta dan smo določili za počitek in urejanje opreme. V hostlu dobimo sobo s šestimi ležišči in se udobno namestimo. Kmalu dobimo še dve obiskovalki, zato moramo malo bolj pospraviti našo opremo. Za večer se dogovorimo, da bomo šli na večerjo in malo proslavili naš uspešen vzpon. Odpravimo se v taverno, kjer si naročimo večerjo in presenečeno ugotovimo, da si jo moramo sami speči na žaru. Kar zanimiva pogruntavščina.
Pripravljena je samo solata, ki si jo vsak postreže sam. Pri šanku si izbereš, kaj bi jedel, in dobiš paket hrane, kot bi ga kupil v trgovini. Na terasi so postavljeni plinski roštilji, kjer si vsak pripravi večerjo po svojem okusu in kuharskih sposobnostih. Zraven seveda pridno lokamo domače pivo, z izjemo Mirka, ki je abstinent.
Po večerji mečemo pikado in poslušamo glasbo iz avtomata, ki ga gostje pridno polnijo z dvodolarskimi kovanci. Čas ob pitju piva in poslušanju glasbe hitro mine in odpravimo se spat. Naše predvidevanje o poslabšanju vremena se je uresničilo. Ko se zmrači, začne deževati in s plezarijo je konec, vsaj za nekaj dni.
Ugotovimo, da smo imeli z vremenom prav neverjetno srečo. Kljub močnemu vetru, ki nas je za en dan zadržal v koči, smo ujeli edino primerno okno za vzpon. Zaradi slabega vremena se je naš počitek nato podaljšal še za en dan.
Po počitku pa na veselo potovanje po Novi Zelandiji.
|
|