Prihod v Avstralijo, Sreda 24.12.1997

Darwin, severni konec Australije. Dolgo sem se veselil prihoda na ta najmanjši kontinent. Posebno po težavah s sporazumevanjem v Taiwanu. Po pristanku ob drugi uri zjutraj sem upal, da bo carinski pregled hitro urejen. Kako sem se zmotil. Ne vem zakaj, vendar carinik je izbral mene za podroben carinski pregled, kakršnega še nisem doživel nikjer na svetu. Na avionu je bilo potrebno izpolniti carinsko prijavo, ki mi jo je carinik potisnil pod nos in me resno vprašal ali sem jaz to napisal in podpisal. Ko sem pritrdil se je začel podroben pregled. Iz nahrbtnika in pozneje potovalne vreče je vzel vsak kos prtljage posebej in si ga ogledal. Tako mu je v roke prišla tudi steklenica z bencinom in tlačilko za gorilnik. Nič ni pomagalo, da sem mu razlagal kako to potrebujem pri svojih potovanjih in da še do sedaj s tem nikjer nisem imel težav. Tudi to, da steklenica ni bila pod pritiskom ni odtehtalo. Kljub dokaj prijetnemu razgovoru, ko sem že mislil, da se bom izmazal z opominom mi je na koncu steklenico s tlačilko zaplenil in me tako prikrajšal za gorilnik, ki je postal neuporaben. Pregled je trajal skoraj eno uro. Po zaplembi me je milostno odpustil, verjetno z občutkom, da je opravil dobro delo. Meni pa je pokvaril vso veselje s katerim sem priletel v Australijo. Bil sem tako jezen, da bi najraje takoj zapustil Australijo. Ker je bila ura šele 3 zjutraj nisem vedel kam bi šel ob tej uri. Ostal sem na letališču in se jezil, ker nisem izlil goriva. Po dolgih urah grizenja samega sebe sem se le odločil, da se ne splača sekirat zaradi enega kuhalnika in da mi to ne sme pokvariti potovanja. Malo sem dremal in dopoldan začel ogledovati panoje z reklamnim materialom. Kmalu sem ugotovil, da bo najlažje, če enostavno pokličem enega od hostlov. Ker pa je bila potovalna agencija kar na letališču sem se oglasil pri uslužbenki, ki me je zelo prijazno uredila ne samo prenočišče ampak še dve potovanji za naslednja dneva. Prvega v Lichfield park in drugega v Kakadu park. Z minibusom so me prepeljali v mesto in odložili pred Youth hostlom v katerem sem imel rezervirano ležišče. Malo me je skrbelo kako me bodo sprejeli v ustanovi namenjeni študentom in mladini, vendar tu ne gledajo na starost in je vsak gost dobrodošel. Udobno sem se namestil v sobi in se šel potepat po mestu. Zunaj je bila prava tropska vročina, vlažnost zraka pa okoli 95 odstotna. Neprijetno. Darwin je mlado mesto, kajti pred leti je starega opustošil vihar. Zelo malo je po njem ostalo celega. V spomin na vihar so pustili ostanke mestne hiše in jih uredili kot spomenik.

Izlet v Liechfield park, Četrtek 25.12.1997

Zjutraj me je kombi prišel iskat pred hostel. Prav tako je vsakega potnika za izlet pobral izpred njegovega hotela. Kot je videti je tukaj gost res kralj. Park je od Darwina oddaljen kakih 100 km. Na poti iz mesta je na cesti kontrolna točka in tam pregledajo potnike in vozila ali imajo s seboj kakšno sadje. Najstrožje je prepovedano nositi sadje izven okrožja.

Najprej smo si ogledali polje termitnjakov nato pa so nas odpeljali na oglede slapov. Del skupine se je odločil za kopanje v rečici, jaz in še en starejši gospod pa sva se skozi gozd in podrast odpravila do eno uro oddaljenega mesta, kjer smo bili dogovorjeni za naslednji sestanek. Med potjo sem se čudil črni barvi debel do višine dobrega metra. Pozneje sem izvedel, da je to posledica požarov, ki vsako leto proti koncu sušnega obdobja divjajo v teh krajih. če se požari ne zanetijo sami, jih pa zanetijo aboridžini. S tem skrbijo za obnovo podrasti, kajti trava zrase dva do tri metre visoko in ko se posuši pade in zaduši vse pod seboj. Videti je, da so večje količine vode tukaj redkost in zato zanimivost. Popoldan smo imeli kosilo, ki je bilo vključeno v ceno. Pri kosilu je bilo na mizi ogromno sadja in spraševal sem se kako so ga pretihotapili do sem. Po kosilu so nas spet odpeljali do ene rečice, kjer smo se lahko zopet okopali. Mene je izlet precej razočaral, saj razen kosila ni bil vreden porabljenega časa. Za izlet sem plačal 85 AU$, kar je bilo po mojem mnenju vsaj enkrat preveč. Vendar take so tu cene in s tem sem se moral sprijazniti. V Darwin smo se vrnili pozno popoldan in zopet so nas razvozili do hotelov. Zvečer sem šel v Irski pub, kjer je bilo precej živahno in si privoščil vrček piva. Ker je bil to božični večer je igrala živa glasba.

Izlet v Kakadu park, Petek 26.12.1997

Največji park v Australiji. Meri 20.000 kvadratnih kilometrov in je skoraj tako velik kot Slovenija. Od Darwina oddaljen 220 km. V park sem šel v pričakovanju, da bom poslikal nekaj

v naravnem okolju. Vendar je bil to račun brez krčmarja. Ker je bil to čas vlažnega obdobja je vode na pretek in krokodili so se oddaljili od reke, kjer se zadržujejo v sušni dobi. Najprej smo si ogledali votline, kjer so aboridžini slikali na skalo. Nato smo se odpeljali do reke Aligator. V restavraciji nas je čakalo kosilo vključeno v ceno izleta. Na žalost so nam dali zelo malo časa, tako da sem kosilo na hitro zmetal vase. Nivo reke je bil že zelo visok, tako, da so nas do čolnov peljali skozi 30 cm visoko vodo. Ta reka je domovanje številnih krokodilov v sušni dobi. V Australiji poznajo dve vrsti krokodilov. Prvo imenujejo Salt water in drugo Fresh water crocodile. Slanovodni krokododili so precej popadljivi in zato človeku nevarni. Sladkovodni pa bi naj bili bolj miroljubni. Vkrcali smo se v čolne in popeljali so nas po narasli reki. V prijetni vožnji nam je vodič opisoval floro in fauno tega področja. Na žalost ni bilo najbolj zanimivega dela - krokodilov. Po vožnji s čolnom sem se odločil še za ogled Kakadu parka iz zraka. Z malim avionom smo se trije potniki odpeljali na ogled Twin slapa in JimJim slapa. Razgled je bil zanimiv dokler nas ni ujela poštena nevihta, ki pa je minila tako hitro kot se je pripodila. Na povratku na letališče smo se še peljali preko rudnika urana. Na letališču nas je že čakal avtobus in odpeljali smo se do hotela Krokodil, kjer je ostalo nekaj potnikov. Hotel je zgrajen v obliki ogromnega krokodila in je zato znamenitost kraja. Nato pa spet na dolgo pot nazaj v Darwin.

Darwin - Alice Spring, Sobota 27.12.1997

Dopoldan sem z avtobusom odpotoval na jug proti 1500 km oddaljenemu Alice Springu. Kljub udobnemu avtobusu je bila 20 ur trajajoča vožnja utrudljiva in dolgočasna. Pokrajina se je le malo spreminjala. Drevje in zelenje je postajalo vse redkejše. Vozili smo se mimo nepreglednih farm, kjer gojijo konje in govejo živino. V tem delu Australije živi mnogo divje govedi, konjev in kamel. Čudil sem se kako živina preživi, kajti kljub deževnemu obdobju je bila zemlja suha in trave samo za vzorec. Popoldan smo se ustavili na krajši počitek pri motelu, kjer so imeli mini živalski vrt. V ribniku sem končno lahko slikal obe vrsti krokodilov. Postanek v mestu Katherine sem izkoristil za slikanje opuščene železniške postaje. Poleg lokomotive prav nemarno popisane s parolami stoji še ogromen rezervoar, ki je nekoč bil namenjen oskrbi parnih lokomotiv pozneje pa oskrbi maloštevilnega prebivalstva z vodo.

Alice Spring - Yulara, Nedelja 28.12.1997

V Alice Spring smo prispeli ob 5 uri zjutraj. Do naslednjega avtobusa za Yularo smo imeli več kot tri ure časa, ki sem jih izkoristil za spanje v čakalnici na tleh. Na poti v Yularo smo se ustavili na kamelji farmi. Za jahanje kamele v ogradi veliki 40 x 25m so zahtevali 4 AU$. Očitno preveč, kajti nihče iz avtobusa se ni odločil za jahanje.

Po prihodu v Yularo smo se odpravili na ogled Ayers Rocka in pozneje seveda obvezno slikanje monolita ob sončnem zahodu. Ayers Rock je največji monolit na svetu. Nad površino zemlje se pne do višine 370m., kar bi naj bila samo desetina skale. Zanimivo je tudi, da je na enem mestu ob vznožju skale bazen z vodo, ki nikoli ne presahne. Ker je to še vedno svet kraj za aboridžine so nekatera mesta sicer na voljo za ogled, vendar je strogo prepovedano fotografiranje.

Videli smo tudi nekaj slikarij. Posebnost aboridžinskih slikarij je ta, da nove slike naredijo kar preko starih in s tem po našem mnenju pokvarijo delo. Ker aboridžini ne poznajo pisane besede je to edini način za ohranjanje izročila, ki ga pa občasno sami uničijo. V sobi smo bili popotniki iz vseh vetrov in na moje presenečenje je bil tam tudi bosanec živeč v Švici. Dal mi je veljavno vstopnico za park in mi s tem prihranil 15 AU$. Zvečer sem ga povabil na pijačo, vendar je pil samo vodo.

Uluru in Kaja Tjuta, Ponedeljek 29.12.1997

Zjutraj smo zgodaj vstali, da se povzpnemo na Ayers Rock, ki ga domačini imenujejo Uluru pred dnevno vročino, ki v teh krajih doseže 40° C. Vlažnost zraka pa je izredno nizka do 10%.

Zato povsod opozarjajo turiste naj ne hodijo okoli brez steklenice vode. V uri sprehoda priporočajo popiti najmanj en liter tekočine. Za vzpon na 370 m visok monolit sem potreboval slabe pol ure. Uradni rekord je 12 minut. Na vrhu je pihal presenetljivo močan hladen veter in kljub temperaturi okoli 30° C je bilo neprijetno. Za ta dan smo imeli v planu še ogled hriba, ki je oddaljen kakih 30 km od Ayers Rocka. Zanimivost Olgasov je nekak kanjon v katerem izvira voda in je spet pomemben kraj za domačine. Stene v tem kanjonu so izredno zanimive in bi bile prava plezalska poslastica. Kmalu po povratku v Yularo sem spet sedel na avtobus in se odpeljal nazaj v Alice Spring. V hosltu, kjer sem se namestil sem dobil kupon za večerjo in za 4 AU$ sem dobil špagete in kozarec piva. V tem lokalu je tudi vsak večer koncert z didžeridu instrumentom, česar sem se zelo veselil. Na mojo žalost pa je koncert vsak dan razen Ponedeljka.

Rahlo razočaran zaradi tega sem se odpravil spat. Zato povsod opozarjajo turiste naj ne hodijo okoli brez steklenice vode. V uri sprehoda priporočajo popiti najmanj en liter tekočine. Za vzpon na 370 m visok monolit sem potreboval slabe pol ure. Uradni rekord je 12 minut. Na vrhu je pihal presenetljivo močan hladen veter in kljub temperaturi okoli 30° C je bilo neprijetno. Za ta dan smo imeli v planu še ogled hriba, ki je oddaljen kakih 30 km od Ayers Rocka. Zanimivost Olgasov je nekak kanjon v katerem izvira voda in je spet pomemben kraj za domačine. Stene v tem kanjonu so izredno zanimive in bi bile prava plezalska poslastica. Kmalu po povratku v Yularo sem spet sedel na avtobus in se odpeljal nazaj v Alice Spring. V hosltu, kjer sem se namestil sem dobil kupon za večerjo in za 4 AU$ sem dobil špagete in kozarec piva. V tem lokalu je tudi vsak večer koncert z didžeridu instrumentom, česar sem se zelo veselil. Na mojo žalost pa je koncert vsak dan razen Ponedeljka. Rahlo razočaran zaradi tega sem se odpravil spat.

Alice Spring - Adeleide z vlakom The Ghan, Torek 30.12.1997

Zjutraj sem užival v brezplačnem zajtrku, ki je bil sestavljen iz opečenega kruha, masla, marmelade in kave ali čaja. Alice Spring je v centru Australije in tu bi naj bilo še mnogo aboridžinov, vendar sem jih videl le malo in še ti so bili nekako asimilirani v urbano okolje. Po zajtrku sem se odpravil v mesto. V trgovini s spominki sem malo poslušal malo pa poskušal igrati na didžeridu. Kupil sem enega kot spominek poleg majic, CD-ja in obveznega bumeranga. Ker je didžeridu precej velik sem si ga dal poslati domov. Po povratku v hostl sem si poskusil urediti prevoz do Melbourna in dalje na Tasmanijo, kar pa ni bilo mogoče. Zato sem se še enkrat odpravil v mesto na potovalno agencijo. Ker sem bil v časovni stiski sem vso pot tekel pri temperaturi blizu 40° Celzija in obenem štopal. Blizu agencije sem obupal in še samo tekel. Nenadoma je ob meni ustavil avto in aboridžin me je vprašal, če se mi mudi. Seveda me je presenečenega pobral in odpeljal do agencije. Na agenciji smo poskusili sestaviti vozni red po moji želji, kar pa ni uspelo. Zato sem se odločil, da bom letel iz Adeleide preko Melbourna v Hobart, čeprav sem v prvotnem načrtu imel potovanje z ladjo iz Melbourna v Davenport na Tasmaniji. Po opravljeni rezervaciji sem spet hitel do hostla in še pravočasno ujel prevoz do železniške postaje. Naslednjih 1500 km od Alice Springa do Adeleide sem se odločil prepotovati z znamenitim The Ghan vlakom. Potovanje je bilo bistveno bolj udobno kot z avtobusom, podobno potovanju s letalom. Le hrana in pijača ni bila vključena v ceno prevoza. Drugače pa glasba, ogled filma in potem dolga noč, ki sem jo k sreči lahko preležal pred sedeži in s tem omogočil sopotnici uporabo obeh sedežev. Upal sem, da se bom naspal, vendar zaradi neravne proge se je vlak pogosto in hudo zibal, kar me je vedno znova prebudilo. Pred tem pa seveda obvezno slikanje sončnega zahoda, ki je bil nad savano veličasten.

Prihod na Tasmanijo, Sreda 31.12.1997

Kljub obljubljenim kengurujem sem zjutraj uspel videti le dva in še ta dva precej daleč od vlaka. Pokrajina proti Adeleide je valovita in posejana s pašniki in obdelanimi njivami. Tu so farme znamenitih Merimo ovac. Kljub redkemu prometu smo v Adeleide prispeli z enourno zamudo. Prevoz iz železniške postaje skozi mesto na letališče je bil zelo slikovit. Šofer je sproti razlagal kje se vozimo in mimo katerih pomembnih stavb se peljemo. Mesto je videti zelo slikovito in kar malo mi je bilo žal, da se nisem odločil za postanek, posebej ker je klima tukaj fantastična. Ravno prav toplo in vlažno. Prevozi zadnjih treh dni so me kar malo utrudili in želel sem si čim prej na Tasmanijo, kjer sem upal na krajši počitek. V Hobart smo prileteli ob osmih zvečer. Med prevozom v mesto mi je šofer povedal, da je v mestu vse polno in imam malo možnosti najti prenočišče. Vendar sem imel srečo in dobil zadnjo posteljo v Central City Backpackers hostlu. Po opravljenih formalnostih sem se odpravil v mesto saj je to silvestrska noč. Mesto je polno ljudi, ki pričakujejo novo leto na ulicah. Osrednja prireditev se odvija v pristanišču, kjer je tudi festival hrane. Ponudba hrane je velika in raznovrstna, vendar nekako ne najdem tega kar bi rad. Še najboljša je kitajska kuhinja. Ob polnoči uprizorijo veličasten ognjemet, ki ga popestrijo rakete iz številnih jaht zasidranih v Hobartu. Pravkar se je končala tradicionalna novoletna regata Sydney - Hobart. Mladina je bila vedno bolj pijana, ulice polne črepinj, steklenic in plastičnih kozarcev. Čutil sem posledice neprespane noči na vlaku zato sem se odpravil spat.

Hobart, četrtek 01.01.1998

Kljub temu, da sem šel spat šele po 2 uri zjutraj sem se zbudil pred osmo uro. Skrbelo me je ali bom ob tej zgodnji uri na novega leta dan našel kakšno trgovino, kjer si bom lahko kupil nekaj za zajtrk. Moja bojazen je bila neupravičena. Našel sem pekarno odlično založeno s kruhom in pecivom, ter brezplačno kavo ali čajem. Dopoldan so bile ulice kar puste, saj so ljudje večinoma spali po burni noči. Proti poldnevu pa so se ulice že pričele polniti. Sam sem se odpravil v pristanišče in se odločil za krožno pot po zalivu z ladjo Lady Nelson. Ladja je kopija nekoč priplule Lady Nelson v pristanišče Hobart, popolnoma opremljena z vsemi jadri potrebnimi za plovbo. Izpluli smo s pomočjo motorja in kasnje razvili jadra. Plovba z jadri je bila posebnost te vožnje in hitrejša kot z motorjem. Res pa je pihal kar krepak južni veter. Izposloval sem si dovoljenje za plezanje v koš na vrhu jambora od koder sem napravil precej posnetkov. Po pristanku sem se odločil, da si privoščim gala kosilo, saj je bil vendar novoletni dan. Po kosilu, ki je trajalo dobre tri ure sem še malo pohajkoval po pristanišču in si ogledoval jadrnice. Na večer pa ponovno na sejem in ogled stojnic s hrano in pijačo. Med hrano sem zastonj iskal sladice podobne našim, zato tudi nobene nisem poskusil. Zvečer sem končno dobil na telefon domače in jim zaželel srečno novo leto.

Mt. Welington, Petek 02.01.1998

Zbudil sem se slabe volje , kar se je nadaljevalo cel dan. Nisem vedel kaj bi počel in v hostlu nisem uspel dobiti pravih informacij. Odločil sem se, da se povzpnem na Mt.Welington, ki je v bližini mesta. Hrib je malo podoben našemu Pohorju in z višino približno 1200m dominira nad mestom. Po dobri uri pešačenja sem prispel pod hrib. Menil sem, da bo najhitreje, če grem na vrh kar naravnost skozi gozd, kar se je kmalu pokazalo kot katastrofalna napaka. Podrast je postajala vedno bolj gosta in napredovanje skoraj nemogoče. Ni bilo šanse, da bi takim tempom prišel na vrh še ta dan. Po kaki uri trmastega rinjenja skozi gosto podrast sem obupal in popustil. Vrnil sem se na cesto, ustavil prvi avtobus in se z njim odpeljal v center. Med prevozom v mesto sem se trdno odločil, da tako ne bom več zapravljal časa. Moram najti potovalno agencijo in si urediti kakšen izlet. Kmalu sem našel agencijo in si za naslednji dan rezerviral odhod v 120km oddaljen Port Arthur, znan predvsem po kaznjencih, ki so tam preživeli mnoga leta.

Port Artur, Sobota 03.01.1998

Poskusil sem si organizirati prevoz do Cradle Mountain, vendar mi nikakor ni uspelo najti takega termina, ki bi mi časovno ustrezal. To me je ujezilo in kupil sem avionsko karto za Sydney za naslednji dan zvečer. Poklical sem strica v Sydney in najavil svoj prihod. Kar verjeti niso mogli, da sem res na Tasmaniji.
         Avtobus za Port Arthur je prispel s 45 minutno zamudo. To me je precej čudilo, tako da sem medtem že klical na agencijo in vprašal ali sploh pride. Take netočnosti nisem pričakoval. To je bil zanikrn kombi japonske izdelave. Kmalu mi je bilo jasno, da sem izbral zelo bedno potovalno agencijo. Vendar bolje kot pohajkovati po Hobartu. Šofer (obenem lastnik motela v katerem smo prenočili) nam je celo pot razlagal zgodovino Tasmanije, posebno Port Arthurja in njegovih ujetnikov. Med vožnjo sem opazil na cesti ogromno povoženih živali v glavnem oposumov in walobi-jev. V Port Arthur smo prišli popoldan in šofer nam je namenil slabe tri ure za ogled, kar pa se je izkazalo kot prekratek čas. Najprej sem se odpeljal na kratko vožnjo z ladjo na ogled otoka, ki je bil sestavni del zapora. Po vožnji pa sem se pridružil skupini z vodičem in si ogledal ostanke zaporov in spremljajočih zgradb. Posebnost, ki se mi je vtisnila v spomin je bila cerkev za zapornike. V cerkvi so stali v nekakšnih kabinah tako, da se niso videli. Med sprehodom po dvorišču pa so morali nositi kape preko oči. Na žalost se je ohranilo bore malo od prvotnih zaporov, ker je mnogo tega uničil ogromen požar, ki je tod divjal pred leti.
         Šofer je zopet zamudil in postalo mi je jasno, da je to pač njegov način življenja. Kmalu je sledilo še eno presenečenje. Pripeljal nas je v View lodge, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Lodge je res postavljen na izjemno lepi točki od koder je prekrasen razgled na bližnji zaliv in morje, vendar stavba sama pa bolj spominja na kakšen delovni kamp kot motel. Dodatno presenečenje. V tem lodgu ni bilo mogoče naročiti hrane! Moral bi jo imeti s seboj na kar pa me ni nihče opozoril v Hobartu. Tudi najbližja restavracija je bila oddaljena nekaj km. Ni mi preostalo druga kot, da sem od gospodinje vzel vrečko testenin in konzervo fižola, kar pa mi je pozabila zaračunati. Ker sem bil nad vsem skupaj zelo razočaran je tudi jaz nisem spomnil na to, kljub temu, da sem zvečer dobil konzervo piva od šoferja. Povabili so me še v svojo hišo na pijačo, vendar se povabilu nisem odzval.

Devil's park, Nedelja 04.01.1998

Zjutraj se je zgodbo o točnosti ponovila. Po planu je bil odhod predviden ob 8 in 30 minut. Ob tej uri sem samo jaz taval po parkirišču in se čudil kako da ni ostalih potnikov. Šofer se je prikazal nekaj čez 9 uro in odpeljali smo se s 45 minutno zamudo. Ker je šofer moral odpeljati dva potnika v Port Arthur smo se dogovorili, da ga počakam v Devil's parku. Za ogled parka sem se odločil ravno zaradi znamenitih tasmanskih vragov, ki so jih imeli. Imel sem srečo, da sem prišel ravno v času ko jih hranijo, kajti to je glavna atrakcija parka. Vodič je povedal, da lahko ugriz tasmanskega vraga primerjajo z močjo ugriza belega morskega psa. Pokanje kosti pod zobmi teh malih živali je bilo kar malo srhljivo. Ogledal sem si še ostale prebivalce tega živalskega vrta. Med njimi so bili seveda walobiji in kenguruji, ki jih na žalost nisem videl v Australiji v njihovem naravnem habitatu. S tem ogledom sem šoferju povzročil obilo preglavic. Po polurnem čakanju me je prišel iskat v park ravno v trenutku ko sem hitel proti izhodu. Opravičil sem se mu za zamudo in izjavil, da sem pač pozabil pogledati na uro. V resnici pa sem bil popolnoma ravnodušen glede njegove jeze. Ko smo pozneje pobrali skupinico treh ljudi se jim je opravičeval za zamudo, vendar so ga zavrnili, da so tudi oni prišli pozneje, ker so vedeli da bo zamudil kot vedno. S tem je odpadlo še tisto malo kesanja, ki sem ga imel na začetku. V Hobart smo prispeli s krepko zamudo. Nameraval sem še na križarjenje s kosilom, vendar sem se odločil za kosilo na plavajoči restavraciji. Morska hrana seveda. Postreženo več kot bedno! Po kosilu sem še malo pohajkoval po Hobartu in se z zadnjim avtobusom odpeljal na letališče. BR>         Po dobrih dveh urah groznega poleta, tako me še nikoli ni premetavalo v avionu, smo pristali v Sydneyu, kjer so me že nestrpno čakali sorodniki.

Devil's park, Ponedeljek 05.01.1998

Po obilnem zajtrku, kakršnega sem si že nekaj časa želel, me stric odvleče v center kraja, kjer so trgovine in mi na vsak način hoče pokazati vse. Ker pa mene trgovine niti slučajno ne zanimajo, kažem zelo malo interesa zanje in stric končno popusti. Vrneva se domov in veselim se snidenja s sestrično Eriko. Nazadnje sem jo videl pred kakimi 20 leti.
         Da je prišla opazim po tem, da me pridejo opazovat njeni sinovi. Ker nje ni na spregled grem ven in jo najdem pri obešanju perila. Po obveznem pripovedovanju mojih dogodivščin se dogovorimo, da gremo v center mesta in pristanišče. Mimogrede Erika pokliče v trgovino s plezalno opremo in mi rezervira vodnika za plezanje v Blue Mountains za naslednji dan. Ko sem slišal, da bo vodnik stal AU$ 200 me je kar zvilo v želodcu.
         Vožnja v mesto mine v prijetnem kramljanju. Najdemo garažno hišo čisto blizu pristanišča. Najprej se odpeljemo z mono železnico na krožno vožnjo. Mono železnica je speljana po stebrih v samem osrčju Sydneya in povezuje glavne nakupovalne centre in zabaviščni del pristanišča. Po nekaj postajah izstopimo in se povzpnemo na razgledni stolp od koder bi naj videl večji del mesta. Na mojo žalost pa se prav tedaj začne nevihta tako, da še ulic pod stolpom ne vidim.
         V dežju nadaljujemo pot po mestnih ulicah in iščemo nadstrešnice, da bi ne bili preveč mokri. Stric bi najraje odšel domov, vendar se Erika ne zmeni zanj ko vidi, da mene dež nič ne moti in bi si rad čim več ogledal. Pot nas zanese tudi do znamenite opere, ki pa v dežju ni preveč privlačna. Sprehodimo se še do botaničnega vrta, ki je izjemno lepo urejen in kljub dežju poln turistov. Iz vrta nadaljujemo pot po mestnih ulicah, kjer so ohranili nekaj starih stavb iz prejšnjega stoletja. V eni izmed njih so eminentne trgovine s primernimi cenami. Stavbo so pred kratkim obnovili in sprehod po njej daje občutek, da si se preselil za nekaj desetletij nazaj. Ker stric že kaže znake utrujenosti se odpravimo k avtu in domov.
         Na večerjo pride še Erikin mož in večer mineva v prijetnem kramljanju. Ker pa je jutri delovni dan, se Erika z družino odpravi domov, stric in teta pa spat. Ko ostanem sam se spravim pisat dnevnik.

Blue Mountains, Torek 06.01.1998

Ker moramo biti v Blue Mountains ob 9 uri, stric že ob šestih rogovili po hiši. Meni se nikamor ne mudi, ker me ne mika zapraviti AU$ 200 za vodnika, ki ga v resnici ne želim in potrebujem. če bi imel svojega soplezalca bi se veselil dneva, tako pa se počutim kot trapast turist, ki ga ožemajo na vsakem koraku. V vas pridemo pol ure prezgodaj zato se odpravimo na razgledno ploščad od koder je razgled na pod nami ležeče Blue Mountains. Nikjer ne vidim pravih sten za plezarijo in ob grozečih črnih oblakih se odločim, da bom odpovedal vodnika. Mlad vodnik, s katerim se dobim v trgovini z alpinistično opremo me prepričuje kako se bo vreme poboljšalo, vendar jaz ne popustim.
         Kljub vsemu se odločim, da bom dan preživel v pešačenju po gozdnih poteh v teh gorah. Zahvalim se stricu za prevoz in se pričnem spuščati v dolino pod seboj. Kmalu sem sam v objemu gostega gozda. Počasi popusti krč v želodcu in tudi vreme se začne izboljševati. V 7 urah sem prepešačil vse označene poti in še nekaj več. Vedno bolj sem bil zadovoljen s svojo odločitvijo, da odslovim vodnika. V celem dnevu sem videl samo nekaj manjših sten primernih bolj za plezališča, ki pa mene ne navdušujejo preveč. Ker je bila klima zelo prijetna sem lahko hitro hodil. Poti označene za 2 uri pešačenja sem prehodil v 45 minutah. Iz vrha stene v dolino pelje tudi najbolj strma železnica na svetu. Naklonina doseže 52°. Pot vodi tudi mimo zapuščenega rudniškega okna, kjer so kopali premog. Sedaj je okno urejeno kot muzej in na velikem platnu se vrti film o nekdanjih aktivnostih. Na svoji poti sem tudi našel sledove premoga.
         Ko sem se spuščal ob lepih slapovih me je motil vonj in nisem vedel kaj naj to pomeni. Kmalu sem odkril od kod neprijetne vonjave. Slapovi so v resnici odpadne vode, ki jih vodijo do zanimive čistilne naprave.
         Prijetno utrujen po celodnevnem pešačenju se povzpnem na vrh stene in povprašam za pot do železniške postaje. Ženska mi sicer pokaže v kateri smeri naj grem, vendar mi v isti sapi ponudi prevoz, ker je sama namenjena v bližino postaje. To je bila sreča zame, kajti sam bi težko našel pot.
         Dogovorjeni smo bili , da pokličem Eriko naj pride pome vendar se mi zdi neumno, da bi se vozila 100km zaradi mene. Poleg tega se itak želim peljati še z običajnim vlakom, da bom lahko primerjal z našimi. Priznati moram, da je bil vlak s katerim sem se peljal precej zanemarjen in ni v ponos Avstralskim železnicam. Po uri in pol vožnje izstopim v Sydnejski četrti Paramatt od koder se z avtobusom odpeljem v Castlle Hill, kjer živi Erika z družino. Ker šofer ni vedel kje je njena ulica izstopim v centru in jo pokličem po telefonu naj pride pome. Bila je presenečena, da sem sam našel v njeno četrt in pove, da so bili že v skrbeh zame, ker sem tako pozen. Po večerji se odločim da bom ostal kar pri njej.

Vrt in dvorana, Sreda 07.01.1998

Ker imajo otroci tečaj plavanja se po zajtrku odpravimo na bazen. Po tečaju se odpeljemo v bližnji živalski vrt na ogled koal, posebnost najmanjšega kontinenta. Vrt ni velik zato ogled ne traja dolgo. Z otroci ne moreva ne vem kam, meni pa tudi ni, da bi sedel doma. Spomnim se na plezalno steno o kateri mi je govoril bratranec Jason. Odpeljemo se tja in po krajšem ogledu se odločim, da se bom malo poskusil v plezariji na umetni steni. Preden mi dovolijo na steno se moram včlaniti in Eriko poučijo ob pomoči video filma kako me mora varovati.
         Dvorana je velika kakih 30x20m in visoka 5m. Po vseh stenah so narejene smeri različnih težavnostnih stopenj. Od položnih do previsnih in nekaj smeri je speljanih celo po stropu. V telovadnici je zaposlen profesionalni plezalec, ki skrbi za izdelavo smeri. Pogovor nanese na mojo pot in izvem, da je Mt.Cook večino časa zavit v meglo in imam malo možnosti za vzpon nanj v kratkem času. Hvala bogu otroci najdejo svojo zabavo na blazinah, tako da me Erika lahko varuje ko jaz telovadim po oprimkih. Smeri so logično ločene med seboj z barvo oprimkov. Zelena je lahko, modra malo težje, rumena težko, rdeča zelo težko in črna ekstremno težko. V navpičnici in previsu brez večjih težav zmorem modre smeri. Nato poskusim zeleno smer po stropu in gre mi kar dobro. Nekje na sredi smeri pa se ne znajdem prav dobro in zmanjka mi moči, kar se seveda zaključi s padcem. Na položni steni poskusim še črno smer in da mi precej vetra. Se vidi, da nisem plezalec umetnih sten. Po daljšem počitku se še enkrat zapodim na strop in dobro napredujem. Preplezam precej dalje kot v prvem poskusu, vendar naredim napako in odletim. Pripeljejo mi oder, povzpnem se in nadaljujem od mesta padca, vendar nisem prišel daleč. Pozna se, da že dolgo nisem plezal v steni in nič treniral na zidu na Lentu. Ker je že kar pozno in otroci naveličani igre se odpravimo domov, kjer nas pričaka Drago s pripravljeno večerjo.

Križarjenje po zalivu, četrtek 08.01.1998

Ker sem si še enkrat želel ogledati pristanišče smo se dogovorili, da po plavanju otroke pripeljemo k stricu, tako da lahko odideva sama z Eriko. Ker bistvene razlike v času vožnje med avtom in vlakom ni, se odločiva za vlak. Vožnja traja 45 minut in v pristanišče prideva že kar malo pozno za ogled vsega kar bi jaz želel. Odločiva se za križarjenje po zalivu okoli katerega se razprosteza Sydney. Ker si želim vse ogledati se odločiva za počasno ladjo, ki potrebuje za 2 uri za to pot. Do odhoda ladje je še ostalo precej časa zato se odpraviva do opere, ki se ta dan koplje v soncu. Napravim nekaj posnetkov, nato pa se odpraviva v park kjer je stol lady Mcaire od koder je opazovala ladijski promet v zalivu. Ker se približuje čas za odhod ladje odhitiva na plavajoči ponton kjer bi naj naju pobrala. Po dobrih 20 minutah čakanja vidiva ladjo kako mirno pluje po zalivu in nima niti najmanjše namere pristati pri pontonu. Nekaj časa še čakava in pristane hitra ladja istega prevoznika. Po krajšem razgovoru naju povabijo nanjo, čeprav imava karte za drugo. To je hiter katamaran, ki opravi isto pot po zalivu v 1 uri. Po končani turi nama dovolijo, da se brezplačno peljeva še enkrat, kar pa na najino presenečenje še ni vse. Ko pristanemo na končni postaji nama v opravičilo brezplačno ponudijo še nočno križarjenje v katerem je vključena tudi večerja. Izredno presenečena seveda z veseljem sprejmeva ponujeno. Nočno križarjenje je še lepše kot dnevno. Mesto se koplje v morju luči, posebno most, ki je speljan preko zaliva. Znamenita opera v obliki školjke se skrivnostno blešči obsijana s temno modro barvo.
         Na povratku proti pristanišču so nenadoma utihnili motorji in ko sem pogledal kaj se dogaja sem presenečen ugotovil, da plujemo na jadra. V prijetnem klepetu in ogledovanju mesta nama 3 urno križarjenje kaj hitro mine. Prijeten večer zaključiva v kavarni, zaradi česar zamudiva zadnji vlak. Najameva taksi in po slabi uri vožnje presedeva v Erikin avto, ki naju je čakal pri hiši njenih staršev.

Akvarij v Sydneyu, Petek 09.01.1998

Za zajtrk si pripravim jajca s šunko na čebuli in najstarejši sin se mi kljub Erikinemu kremženju z veseljem pridruži tako, da pojeva vsak polovico. Ker sem si želel ogledati še znameniti akvarij, se po plavalnem tečaju ponovno odpravimo v mesto. Tokrat so otroci spet z nama in veselijo se vožnje z vlakom.
         Najprej si v pristanišču ogledamo zelo zanimivo predstavo na vodi. Smučarji na vodi počnejo prave vragolije od skokov preko skakalnice do skokov s salto. Za višek predstave pa napravijo pravcato piramido.
         Po predstavi na vodi se odpravimo v akvarij, kjer se po kratkem času oddvojim od otrok, da bi si vse v miru ogledal. čez čas tudi Erika obupa nad otroško razigranostjo in se mi pridruži, otroci pa tekajo sem ter tja. Akvarij z morskimi psmi je v morju in skozi so napeljani stekleni tuneli. Trudim se da bi napravil dober posnetek mrcine, vendar mi ne uspeva najbolje. V akvariju je pretemno in nikakor ne morem ujeti pravega trenutka za slikanje pa še psi se ne ustavijo niti za trenutek, kar je seveda njihova značilnost. Plavati morajo neprekinjeno saj samo na ta način pridejo do potrebnega kisika.
         Ker smo dogovorjeni, da gremo Erika, Drago in jaz na večerjo se po ogledu akvarija z vlakom odpeljemo domov. Otroke oddamo v varstvo in gremo v kitajsko restavracijo, kjer se po dolgem času spet pošteno preobjem. Drago se smeji in sprašuje ali jem za 14 dni vnaprej. Ker Dragota čaka zjutraj spet deloven dan, se ne zadržimo zelo dolgo.
         Pri stricu se poslovimo v upanju, da se konec leta vidimo v Sloveniji skupaj z bratrancem Jasonom, ki je na žalost moral ravno ta teden na službeno pot precej daleč iz Sydneya.

Odhod iz Avstralije, Sobota 10.01.1998

Ker imam polet dopoldan, se ob pol sedmih odpeljemo od doma in prispemo na letališče malo pred osmo uro. Takoj po prihodu na letališče oddam prtljago. Dolga poslavljanja sovražim, zato se na hitro poslovim in zahvalim za gostoljubnost in odidem v prostor za potnike. Polet s Quantasom mine brez težav ob postrežbi starejše posadke, ki pa obvlada svoje delo. Kmalu pristanemo v Novi Zelandiji, kjer s tesnobo v srcu pričakujem carinski pregled. Bojim se, da se bo ponovila scena iz Darwina, kjer so mi dodobra pokvarili veselje ob prihodu. Vendar po nekaj vprašanjih mi zaželijo prijetno bivanje v njihovi deželi in že sem zunaj kjer iščem prevoz za Mt. Cook.