Proti koncu leta 1995 je prišla domov na krajši obisk kolegica Nada, ki živi v Iranu. Nekega dne je prišla na kavo k ženi s katero sta skupaj odraščali. Beseda je nanesla na deželo v kateri živi. Ker sem pokazal določeno mero skepse ob njenem pripovedovanju o deželi me je povabila naj pridem na obisk v Iran, kjer bom njen gost. Po krajšem premisleku sem privolil in takoj vprašal, če imajo kakšne gore ki bi se jih splačalo obiskati. Megleno sem se spominjal, da je Andrej Stritar nekaj pisal o iranskih hribih v konferenci Notes-gore. Seveda mi je potrdila in obljubila, da mi pošlje potrebne informacije. Tudi sam sem se malo pozanimal in se odločil za turni smuk iz najvišje gore Irana.
Damavand je 5671m visok vulkan, ki je še vedno rahlo aktiven. Leži v verigi pogorja Alborz, ki se razteza od zahoda proti vzhodu in vsebuje precejšnje število štiritisočakov. Ta veriga je zelo zanimiva na pogled in kar vabi na turno smuko. Prečenje te verige bi lahko bil velik izziv, kajti gore so lepe in vzponi in spusti med vrhovi niso prehudi. V nekajdnevni turi bi tako lahko obiskali vsaj ducat štiritisočakov.
Ko sem se odločil za potovanje, sem začel iskati partnerje, ki bi jih zanimal ta podvig. Najprej sem vprašal prijatelja Matjaža s katerim sem opravil največje število vzponov in prebil marsikateri teden na odpravah. Na moje začudenje je bil kar takoj navdušen nad idejo, da obiščeva deželo o kateri vemo tako malo in še te informacije so zelo popačene. Vprašal sem še enega, ki pa ni bil preveč navdušen in tako sva se odločila, da greva sama.
Začele so se priprave na potovanje. Prvi datum odhoda je bil določen v polovici Marca. Ker pa v Iranu praznujejo novo leto 21. Marca in to praznovanje jemljejo zelo resno, sva se odločila, da odpotujeva po njihovih praznikih, ki trajajo 14 dni. Tako sva od letela iz Brniškega letališča 4.Aprila in preko Zuricha priletela na Teheransko letališče v zgodnjih jutranjih urah.
Po opravljenih carinskih pregledih, ki znajo biti izjemno neprijetni sva se s tesnobo v srcih odpravila proti izhodu stavbe. Bilo je dogovorjeno, da naj si poiščeva taksi v primeru, da Nada ne bo mogla po naju na letališče. Na izhodu je čakalo veliko število ljudi in zaman sem iskal znan obraz. Ko sva se prebila skozi množico, sem na svoje začudenje in veselje zaslišal, da me nekdo kliče po imenu, vendar glas je bil moški. Nada je poslala po naju svojega moža Kamija in hčero, ki me je videla v Mariboru. Vesel sem bil tega, kajti pozneje se je izkazalo, da bi imela precejšnje težave, če bi želela najti njihovo hišo, ki leži na čisto drugem koncu mesta.
Že drugi dan smo se odpravili na planinsko zvezo v Teheranu, kjer se je Nada dogovorila za sestanek s predsednikom. Po daljšem pogovoru se je izkazalo, da nekako niso planinci kot smo jih vajeni pri nas. Možak je pričel nakladati o težavah in nevarnostih ob enem pa pridno zapisoval številke v US$, ki naj bi se preselile iz najinih v njihove žepe. Midva pa sva samo želela dobiti nekaj informacij in planinsko karto področja kamor sva bila namenjena. Po dveh urah pogovora se je meni utrgalo in poprosil sem Nado, da gremo, ker tako nima smisla.
Naslednji dan sva bila povabljena k ambasadorju na dom. Gospod dr. Jožef Kunič je že bil na vrhu Damavanda in od njega sva si nadejala koristnih informacij. Prav prijazno so naju sprejeli in g. Kunič nama je razložil, da ne potrebujeva nobenih dovoljenj za vzpon in naj kar greva. Tako sva se odločila, da poskusiva v Torek 9. Aprila. Ambasador nama je posodil svojega šoferja, da naju je odpeljal pod hrib.
Vremenska napoved je bila zelo nezanesljiva. Popoldan naj bi se vreme popravilo in naslednji dan bi naj bil lep, vendar vetroven. Vrh Damavanda je bil zavit v meglo.
Ob pol osmih zjutraj sva štartala proti zavetišču, ki je na višini 4150m. Najin vzpon se je pričel na višini 2500m. Po treh urah je pričelo močno snežiti, vendar sva se nadejala, da je to kratkotrajno sneženje. Res je čez pol ure prenehalo, vendar se vreme ni izboljšalo. Višje kot sva bila močneje je pihal veter in hladneje je bilo. Ko sva bila na višini cca 3800m je spet začelo snežiti in veter je nosil sneg vodoravno. Meja oblačnosti se nama je močno približala in v kratkem sva že napredovala v megli. Veter je pihal s hitrostjo 100-120km na uro in napredovanje proti njemu je bilo zelo naporno in neprijetno. Snežinke so pikale v obraz kot tisoče bodic. Še vedno sva upala, da se bodo oblaki razkadili. Na višini 4000m sva nekaj časa počivala. Vidljivost je padla pod 15m. Po krajšem premisleku sva se odločila, da obrneva, ker v takih razmerah nima smisla napredovati in zagotovo ne bi našla zavetišča. Za vzpon do tega mesta sva porabila cca 7 ur. Po dveh urah napornega spusta sva bila zopet na izhodišču.
K sreči je kmalu mimo pripeljal težko naložen tovornjak, ki naju je odpeljal nazaj v Teheran.
Naslednji poskus sva določila za 16. April. Iz Teherana smo se odpeljali v trdi temi, vendar na nebu je bilo na milijone zvezd, kar je obetalo lep dan.
Po sedmih urah vzpona v lepem sončnem vremenu sva že bila na višini cca 4300m. O zavetišču, ki bi moralo biti na višini cca 4150m pa ne duha ne sluha. Odpravil sem se na rob grebena in kmalu na svoje začudenje in jezo zagledal zavetišče, ki je bilo na drugem grebenu kakih 150 višinskih metrov pod nama. Od zavetišča naju je ločila precejšnja grapa.
Po krajšem ogledu sva nekako našla pot po kateri sva sestopila v grapo, jo presmučala in nato po kratki strmi grapi splezala na greben na katerem je bilo zavetišče. Za to pot sva porabila dobri dve uri. Kljub vsemu sva bila zadovoljna, da sva prispela do zavetišča, kajti veter je spet močno pihal in nikjer nisva našla primernega mesta, kjer bi lahko bivakirala. Zaradi močnega vetra je bila temperatura zelo nizka. Bivakiranje v teh razmerah bi bilo precej tvegan podvig.
Ves čas vzpona sem se bal, da bo morda zavetišče zaklenjeno, vendar na srečo ni bilo. Znebila sva se težkih nahrbtnikov in si pripravila tekočine, ki sva je bila zelo potrebna. Po krajšem času naju je začelo zebsti tudi v zavetišču. Zato sva se spravila v spalne vreče in jaz sem kuhal kar leže. Najedla sva se in poskušala zaspati. Vendar nikakor nisva mogla doseči ugodne temperature v spalkah. Od nekod se je prikradel tudi glavobol, ki nama je popolnoma vzel spanec. Ob polnoči se je Matjaž odločil, da bo navlekel nase še bivak vrečo. Obenem sva vzela tudi tablete proti glavobolu. Po tem je njemu bilo topleje in slišal sem ga kako je zaspal. Tudi meni je tableta pomagala. Spanec pa je bil zelo rahel in kratek. Pogosto sem se prebujal in težko ponovno zadremal .
Ob pol štirih zjutraj sva že kuhala mleko in si pripravila sport musli. V nahrbtnike sva naložila najnujnejšo opremo in pijačo in se malo pred svitom odpravila proti vrhu. Od začetka je vzpon potekal kar lepo gladko. Matjažu sem pustil, da je šel naprej, vendar sem kmalu opazil, da ga malo daje. Bal sem se, da s takim tempom ne bova dosegla vrha. Na višini 4600m sem prevzel vodstvo in se kmalu oddaljil od Matjaža. Počutil sem se zelo dobro in imel občutek, da bo vse v redu.
Nekje na višini 5000m sem bil pri obratu malo nepreviden, kar se mi je takoj maščevalo. Nenadoma mi je pri obratu spustila smučka in že sem se po hrbtu peljal proti dolini. Takoj sem se poskusil ustaviti, kar mi je za trenutek uspelo, vendar že naslednji hip sem ponovno drsel in to vedno hitreje. Pod mano pa je bila strmina dolga cca 400m. če se mi ne bi uspelo pravočasno ustaviti, bi se zadeva lahko žalostno končala. Zavedel sem se tega in uporabil vse sile za ustavljanje in po 30m drsenja mi je to tudi uspelo. Matjaž je samo videl kako sem drsel mimo njega in mi ni mogel pomagati. Ko sem se varno namestil sem malo ležal, da sem si odpočil nato pa vstal in nadaljeval kot da se ni nič zgodilo.
Počasi se je začela poznati višina in napredovala sva vedno počasneje. Kmalu je veter do naju prinesel vonj po žveplu. Na to so naju opozarjali, vendar sem jaz trdil, da sedaj tega ne bo, ker je mnogo snega. Hmmm kar močno sem se motil. Na trenutke je vonj bil tako močan, da nama je postajalo slabo. Na srečo sva opazila, da je vzpon možen tudi po sosednji grapi, v kateri ni bilo videti puhtenja žveplovih par. Kljub temu pa je veter občasno prinesel vonj po žveplu. Bila sva že na višini preko 5300m in vzpon je bil zelo težaven. Mnogo težavneje je bilo kot sem predvideval. Matjaž je rekel, da gre še do vrha grape po kateri sva se ravno vzpenjala in nič dalje. Videti je bilo, da se mu je počutje malo zboljšalo ali pa se je meni precej poslabšalo, ker je napredoval kar nekaj hitreje kot jaz. Na koncu grape se na moje veselje ni ustavil in je nadaljeval pot.
Vrh je bil že čisto blizu in začelo je zmanjkovati snega, ki ga je verjetno odpihal veter. Kakih 130m pod vrhom sem videl Matjaža kako je sedel in vedel sem, da dalje ne bo šel. Pri sebi sem se odločil, da bom kljub temu vzpon kronal z vrhom. Ko sem prišel do njega je že imel odpete smuči. Sesedel sem se poleg njega in se odločil za nekaj minutni počitek. Na moje presenečenje me je Matjaž vprašal ali si natakneva dereze in greva na vrh ali se kar odpeljeva proti dolini. Snega za napredovanje s smučmi ni bil o več dovolj.
Jasno, da sem rekel, da greva na vrh saj ni več daleč. Kljub temu sva porabila krepko uro, da sva prišla do vrha. Ko sva se ozrla proti dolini sva zagledal meglice, ki so se hitro podile in grozile, da nama bodo zastrle pogled na številne grape pod nama po katerih sva se morala odsmučati v dolino. Na hitro sva napravila dva posnetka in odhitela proti smučem. Mudilo se nama je proti zavetišču, kajti kljub temu, da je bil spust videti enostaven, sva se zavedala, da morda ne bo tako.
Res se je pokazalo, da je potrebno kar nekaj iskanja poti za spust. Smučala sva v velikih cik cakih, ker snežne razmere za smuko niso bile idealne in višina naju je kar močno zdelovala. Vendar sva bila po pol ure že na višini 5000m in jaz sem bil zelo zadovoljen s hitrostjo spusta. Tukaj tudi ni bilo več vonja po žveplu in pljuča so dobila kar precejšnjo zalogo kisika.
Po uri in tričetrt sva na smrt utrujena prismučala do zavetišča. Usta sva imela popolnoma suha, kajti pijače nama je zmanjkalo že na vrhu. Po kratkem posvetu sva se odločila, da si pripraviva večjo količino pijače in se kljub utrujenosti spustiva v dolino. Imela sva še snikers in riževo ploščico. Med tem ko sva pospravljala stvari v nahrbtnike sva talila sneg. Ko se je nabralo dovolj vode sva vanjo vrgla vitaminsko tableto in se odžejala. Ta kratek počitek, čokolada in pijača nama je dala kar precej nove moči. Oprtala sva si nahrbtnike in odsmučala proti dolini. Kljub težkim nahrbtnikom je bilo mnogo lažje kot pod vrhom. Se je že poznalo, da je v zraku malo več kisika in, da sva si malo odpočila.
V teh dveh sončnih dneh je pobralo ogromno snega. Sneg je bil pod mejo 3300m zelo južen in smuka prava muka. V naslednji uri in pol sva se spustila še naslednjih 1600m in prispela do konca snežne meje, ki je bila na višini cca 2600m. Tukaj sva smuči navezala na nahrbtnike in se odpravila proti cesti. Asfalt sva dosegla po skoraj eni uri pešačenja po zelo razmočeni blatni cesti. Nato sva še dobre pol ure v trdi temi pešačila po asfaltu proti vasi, ki se je kazala še zelo daleč v dolini. Vendar na najino srečo nama je naproti pripeljal tovornjak in veselo sva mu mahala naj nama ustavi. Na moje začudenje je peljal mimo, vendar si je šofer po 50m premislil in vseeno ustavil. Opremo smo spravili na tovorni prostor in se odpeljali.
Po slabih treh urah počasne vožnje naju je odložil nekje malo pred Teheranom. K sreči je bila v bližini tovarna. Vratarja sem prosil, če smem telefonirati in poklical sem Kamija, ki nama je poslal taksi, tako, da sva okoli polnoči že bila doma. Bila sva tako zelo utrujena, da nisva mogla zaspati.
Tako sva v dveh dneh opravila vzpon visok preko 3000 višinskih metrov in v dobrih treh urah spust. Za nama je bil tehnično nezahteven podvig, ki pa se je pokazal za fizično izjemno napornega.
|
Matjažev opis |
|