Ob pol petih pozvoni zvonec na vhodnih vratih stanovanjske hiše Fauladvandovih, družine najinih gostiteljev v severnem, premožnejšem delu Teherana. Fazili osebni šofer slovenskega veleposlanika v Iranu dr. Kuniča je petnajst minut prezgoden, zato ga povabiva na kavo, ki jo stoje spijemo v kuhinji. Govori dobro angleško, zato je pogovor z njim, med vožnjo proti Damavandu, prijeten in enostaven. Manj prijetna pa je za naju vožnja, saj Iranci pojmujejo varnost v cestnem prometu popolnoma drugače od nas Evropejcev. Ponoči namreč večina tovornjakov, ki je glavno transportno sredstvo, vozi samo s pozicijskimi lučmi. Glavne luči prižge šofer šele, ko zasluti oviro na cesti, ali v pozdrav nasproti vozečemu kamionu. Fazili zanesljivo krmari svoj avto iranskega porekla med drvečimi pošastmi po gorski cesti, ki se dvigne na najvišjem prelazu do višine 2700m.
Medtem se je že zdanilo in kmalu za prelazom zagledava najvišji vrh Irana 5671m visoki pol delujoči vulkan Damavand, na vrhu obdan z oblačnim turbanom, kakršne na severu Irana nosijo Kurdi. Kot nekakšna kičasta foto tapeta štrli nad ostale štiritisočake pogorja Alborz. Japonci mu pravijo brat Fudžijame, zato ga obiskujejo skoraj tako pogosto kot Matterhorn v Švici.
Po dveh urah vožnje zavijemo z glavne ceste v mestecu Polur na stransko v smeri Reine-ja, vasice, ki je glavna izhodiščna točka za poletne vzpone na Damavand. Cesta je presenetljivo dobro vzdrževana in plužena. Vodi namreč mimo večjega akumulacijskega jezera in naprej do kamnolomov, od koder vozijo pesek in gramoz celo v Teheran. Na cesti pa te lahko preseneti padajoče kamenje ali bolje rečeno skale, ki padajo iz nezavarovanih usekov predvsem v spomladanskem času. Tudi nam uspe, z nekaj šoferskimi manevri in odkotaljenimi skalami, po jutranji poledici pridrseti do prelaza, kjer višinomer pokaže 2500m. Za prvim ovinkom se na levi strani odpre planota s kamnitimi pastirskimi stajami in kaže ugoden kraj za začetek ture. Spustimo se še nekaj kilometrov niže, da nama Fazili pokaže odcep po katerem poleti vozijo s terenskimi avtomobili planince do pristopnih poti in taborov pod goro. Od tod se vidi tudi Reine na višini okoli 2000m, kjer smo dogovorjeni, da se čez dan ali dva zopet srečamo. Kljub zatrjevanju, da se večina pristopnikov poda na vrh s te smeri, pa se z Dušanom odločiva, da poskusiva raje s prelaza, da pridobiva na višini. Odločitev, ki se je kasneje izkazala za pravilno, povzroči na sicer prijaznem šoferjevem obrazu začudenje, vendar naju brez besed uboga. V Iranu je pač večino stvari bolje ubogati, kot pa si beliti glavo z vprašanji, na katere ne boš dobil pametnega odgovora.
S Fazilijem se poslovimo na prvem ovinku pod sedlom, kjer nama skuša, kljub najinemu odsvetovanju, z iransko prijaznostjo slediti po najinih smučinah. Razum le premaga prijaznost in ko se mu po dveh metrih gaženja štirikrat 'vdre do riti' občepi na skali, si prazni čevlje polne snega in nama vsakič, ko se obrneva veselo pomaha v slovo. Verjetno si misli, da sva s svojima ogromnima nahrbtnikoma in smučmi na nogah direktno na poti k Alahu.
Z vso začetno turnosmučarsko vnemo Dušan pred menoj riše verjetno prve turnosmučarske sledi naravnost proti vrhu Damavanda. Pred dnevi je zapadlo nekaj centimetrov snega, zato imava srečo, da smuči ni treba sneti na gorskih pašnikih po katerih so razmetane planinske staje, kamnite ograde podobne tistim ob Jadranskem morju in nasuto kamenje iz vulkana. Pot poznava samo po pripovedovanju veleposlanika Kuniča, ki je že bil na vrhu in iz vodnika, kjer pa je pot opisana za poletne vzpone, pa še to bolj površno.
V Iranu je praktično nemogoče dobiti kakršnekoli vodnike ali primerne karte za hribe, kljub temu, da sva si potrebne informacije poskušala pridobiti s pomočjo najine gostiteljice Nade (slovenka živeča v Iranu) tudi na samem sedežu planinske zveze Irana. Ko so gospodje s te organizacije videli dva tujca, ki bi rada na Damavand, so zaslutili v najinih denarnicah neslutene količine dolarjev. Zato so nama poskušali poleg dovoljenja za vzpon in obveznega vodiča (dokler bi lahko šel) ter prevoza (dokler bi pač šlo), izvleči te dolarje, ki jih nisva imela na pretek, tudi z nekim certifikatom ali diplomo, da sva dosegla vrh Damavanda. K sreči je Nadino poznavanje Irancev in Dušanov naravni nagon za ohranitev njegove denarnice karseda neoskrunjene, privedlo do tega, da so nama obljubili neko karto tega področja in nama zaželeli srečo z Alahom do prihodnjič. Kot po čudežu pa so se dan ali dva pred najinim odhodom pojavljali na vratih Fouladvandovih kar naprej neki dobrosrčni vodniki, ki bi nama radi na vsak način pomagali , bodisi kot vodiči, bodisi kot dobri poznavalci gore in naju rotili pred nevarnostjo zimskega vzpona, o plazovih, o bivakih in o vetru, ki piha s treh strani, o nemogočem reševanju v primeru nesreče in o česnu brez katerega zaradi pomanjkanja zraka ne prideva na vrh ipd. Najino dilemo kako na goro pa je suvereno zaključil veleposlanik na velikonočni večerji. Priredil jo je za Slovence živeče v Teheranu, povabil pa je tudi naju, saj je Nada na veleposlaništvu prevajalka. S svoje sobe je prinesel sliko Damavanda in nama s prstom pokazal greben, ki naj nama bo za orientacijo pri vzponu. To je bila najbolj oprijemljiva informacija glede poti.
Ker ne poznava poti do južnega grebena, reževa smučino kar po najinem 'okusu'. Na začetku je Dušanov bolj na 'gliho'. Na višini okoli 2700m zbudiva z jutranjega dremeža družinico divjih prašičev, ki izpod kamnitega previsa zbežijo na drugo stran grebena. Drugih živih bitij razen ptic ne srečava na najini poti.
Po dveh urah hoje naletiva na prvo oviro, globok kanjon, ki loči planoto od južnega grebena. Sreča in nekaj smisla za orientacijo naju pripelje do, po moji oceni, edinega varnega prehoda, za silo speljano pot, po kateri verjetno poleti vodijo živino na pašo na to planoto. Izgubiva sicer dobrih 200 višinskih metrov, pa vendar bolje kot plezati po krušljivih in blatnih stenah kanjona z vso turnosmučarsko opremo. Pred nama je druga planota in nič ne kaže na to, da nama lahko še kaj prepreči pot proti vrhu. Dobro napredujeva in na višini okoli 3000m naletiva na zaprto vojaško zgradbo. Spomnim se je iz pripovedovanja najinih nesojenih vodičev. Tukaj nekje se prične poletni vzpon na vrh. Dušana zamenjam v vodstvu in vijugam navzgor terenu in vedno bolj hropečim pljučam primerno. Veter z zahoda se krepi in vrhovi okoli sosednjih štiritisočakov se zavijajo v meglo. Prva snežna ploha nama ne vzame poguma in 'žokava' naprej. Na višini okoli 4000m ne vidiva niti metra več in ko se oprijemava skal na grebenu, da nebi poletela direktno v Kaspijsko morje, se Dušanu le izvije iz ust tisto, kar bi sam najraje rekel že vsaj pred dvema urama: 'Bolje, da obrneva!' Kar s psmi na smučeh dričava v dolino in komaj slediva zameteni smučini. Prava vulkanska skala mi pade s srca ko okoli 3000m megla popusti. Sneg se spremeni v dež in naju namaka. Ne vem od česa sem bolj moker od dežja ali znoja. Proti večeru prideva do ceste. Tukaj naju je zjutraj zapustil Fazili. Ne moreva se odločiti ali prevedriti in prespati v staji, ki pušča dež z vseh strani ali nadaljevati naprej v dolino. Odločiva se za drugo varianto in mahneva ga proti Polurju. Šele sedaj pa se začne pravo 'občevanje z ježem'. Malo po cesti, malo po kamenju, malo po ledu in vodi, še najmanj pa po snegu se potiskava po cestišču. Prekolnem že vse kar mi v teh trenutkih skuša odmračiti um in vse nore ideje s preteklih in prihodnjih potovanj po svetu, ko za nama pripelje tovornjak. Dušan ga s štoparsko kretnjo ustavi in kljub temu, da voznik govori samo Farsi (iranski jezik) se sporazumemo in naju odpelje direktno v Teheran. Vožnja je sicer počasnejša kot jutranja z Dušanom pa se iz kilometra v kilometer bolj smejiva. Voznikov čaj in topla kabina tovornjaka nama ogrevata premraženi telesi. Okoli polnoči pozvoniva pri najinih gostiteljih, ki jih skoraj kap, ko naju zagledajo pred vrati. Veseli so naju skoraj tako kot midva njihovega doma, in kljub utrujenosti morava še pred spanjem opisati današnji dan.
Za prihodnje dni je vremenska napoved neugodna, čeprav jo za naju po celem svetu zbira pol slovenskega veleposlaništva, Odločiva se, da najine gostitelje za nekaj časa razbremeniva in greva za teden dni na potovanje po srednjem in južnem Iranu. Nočne vožnje z avtobusi in vlakom iz mesta v mesto, dnevni ogledi mest ter znamenitosti pa nama dodatno izpijajo moč nabrano z zimskimi vzponi. Hitiva kar se da, saj sva zelo omejena s časom, pa še enkrat morava poskusiti na Damavandu.
Ponovi se jutranja zgodba s šoferji tovornjakov, le da je tokrat najin šofer taksist, ki naju bo obral za nekaj rialov. 'Knedl', ki ga vlačim v želodcu pred drugim poskusom na Damavand mi oteži še hreščanje 'novokomponovane' iranske glasbe s taksistovega radija. Kljub temu, da je bilo vreme zadnjih nekaj dni slabo in je zapadlo za ta letni čas dosti novega snega, pa morje zvezd končno napoveduje lep dan. Ko v Polurju zavijemo z glavne ceste, taksistu na poledeneli cesti kmalu zmanjka šoferskega znanja, ki bi ga potreboval, da bi se po zaledeneli in zasneženi cesti pripeljali do najinega izhodišča. V kolikor z avtomobilom ne pridemo do sedla, tega dne nimava več možnosti prenočiti v bivaku. Seveda se avto po prvih kilometrih res ustavi, z najino pomočjo na zadnji strani pa nekako uspemo. Vsaj stvari nama pripelje do izhodišča.
Začetni del poti že poznava, zato nama prve dopoldanske ure minejo v prijetni hoji po morenah Damavanda. Vznemirja me le smer južnega grebena. Po moji oceni je dosti bliže nama, kot poznava iz pripovedovanja. Dan je jasen, zato se dobro vidi tudi sam vrh, pa še kompas nama lepo kaže na južni greben. Ogrevam se za novo varianto pristopa, Dušan pa vztraja na stari. Po krajšem razgovoru popustim in nadaljujeva po znanem terenu, vendar bolj v idealni smeri kot zadnjič. Napredujeva hitreje, saj so snežne in vremenske razmere boljše. Više kot sva bolj strmiva okoli sebe in z očmi iščeva bivak. Ni in ni ga na spregled. Višinomer kaže že več kot 4250 m, ko ga Dušan opazi na sosednjem grebenu, kakšnih 150m nižje. Torej je le res, da hodiva po jugovzhodnem grebenu in ne po južnem. Tudi kletvice, ki se tedaj vsujejo iz mene ne pomagajo. Dušan raje stoji nekaj metrov vstran, da se nebi kaj grdega naučil. Ko me jeza le malo zapusti, si ogledava možnost prečenja. Z vso opremo sploh ne bo lahko. Da bi čim manj izgubljala na višini, se poševno spustiva v grapo preko skal in napihanega snega. V grapi močno zajamem sapo, vklopim pips in z vso preostalo energijo prečim grapo polno novega snega. Alah je bil na najini strani in naju vsakega zase spustil čez nevarno mesto. Na drugi strani je potrebno spraviti smuči na že tako pretežke nahrbtnike ter po strmem žlebu in kložastem snegu še dobrih 100 m navzgor. Poslastica na kraju žleba je še meterska opast. Ta del prečenja prihranim Dušanu. Zgazi pot pa še potegne me čez tisto opast. Po dveh urah nepotrebnega prečenja se znajdeva pred kamnitim bivakom na višini 4150m, ki je na najino srečo odprt.
Noč v njem je prava mora glavobola in mrazu, katerega se znebim, ko nase navlečem vso obleko, čez spalno vrečo pa potegnem še bivak vrečo. Ne bi se nama dobro pisalo na tem vetru na prostem. Okoli četrte zjutraj me Dušan zbudi in že kuha mleko. Vsaka mu čast. Meni še jesti ni, kaj šele, da bi kuhal. Prisilim se in nekaj malega le pojem. Ko odrineva se na vzhodu rahlo svetlika. Večino stvari pustiva v bivaku, zato so najini nahrbtniki dosti lažji kot včeraj in dobro nama gre. Veter se je proti jutru nekoliko umiril, zato niti ni tako peklensko hladno. Kljub temu pa mraz z višino leze skozi rokavice in smučarske čevlje. Na okoli 5000m prevzame vodstvo Dušan in s težavo mu sledim. Naslanjam se na palice, bulim v krivine smuči in diham, diham, ko mimo mene nekaj zdrsne. Obrnem se in zagledam Dušana, kako vedno hitreje drsi v dolino. Kložast sneg, ki ga sicer celo pot preklinjava, je tokrat velika sreča zanj. Po štiridesetih metrih se ustavi na eni od plošč napihanega snega. Sreča, da sneg ni bolj trd, saj bi se v tem primeru ustavil vsaj 500m nižje, ko se teren zravna. Po tem zdrsu mu ne gre več tako dobro. Zopet prevzamem vodstvo, saj se počutim nekoliko boljše kot prej. Strmina prične nekoliko popuščati in pojavi se nova nadloga. Damavand je pol delujoči vulkan in ponekod izpareva žvepleno paro. Na teh mestih snega skoraj ni, le malo ledu in drobnega kamenja med katerimi se vali bel dim. Kadar potegne pravi veter vdihneš na višini čez 5000m celo 'škatlo' cigaret naenkrat. Ko skoraj zmanjka snega se zgrudim na nahrbtnik in počakam Dušana. S smučmi ne gre več, zato si na čevlje natakneva dereze. Dušanu še rečem, da v kolikor za robom ne vidim vrha se vrnem in odsmučam navzdol. Prepričuje me, da bova prišla na vrh. Naprej grem brez smuči in kmalu sem upehan kot prej. Bil sem že višje pa me višina še nikoli ni tako zdelovala. Žveplena para pa še dodatno duši moj dihalni stroj. Po občutku se zaženem med neke skale in ko priplezam okoli njih, se pred mano odpre krater vulkana. Na vrhu sem! Ura je točno tri popoldne. Stopim v zavetrje in počakam Dušana. Škoda, da nimava več časa, da bi si krater bolje ogledala. Iz vzhoda se podijo oblaki, midva pa morava še v dolino in naprej v Teheran, saj imava letalo že pojutrišnjem navsezgodaj.
Spust s smučmi ni poseben užitek. Napihan sneg se ugreza, kadar tega ne želiš. Smučava po južnem grebenu, ki ga nisva spoznala pri vzponu. Vsaka zgrešena grapa bi naju stala dragoceni čas in ponovni vzpon Zato iščem grape z zanesljivimi izteki in prehodi v naslednje grape, ne oziraje se na strmino in užitek pri smučanju. Ko na višini okoli 3000m, tik pred sončnim zahodom, naletiva na najino včerajšnjo smučino, si oddahnem saj vem, da bova pravočasno ujela letalo za Slovenijo.
|
 Dušanov opis |
|