cetrtek, 28.02.2002
     Z Mike-om Gajda sem se odpravil v Meager creek. Pridružila sta nam se se dva smučarja. En od njih je s smučmi prepotoval pot od Vancuverja do Yucona kar je nekako 2000 km. Torej poskusili smo se povzpeti na Pylon Peak vendar smo prepozno štartali in zato nismo prišli do vrha. Spust v dolino je bil pravi obup bolj smučanje za preživetje kot kaj druga. Smučali smo skozi gozd po izredno globokem snegu. Med spustom nas je ujela noč, kar je zadevo se otežilo. Uspel sem zlomiti palico iz titana ;-((. Po obupni smučariji smo si privoščili še kopel po 22. uri v naravnem termalnem bazenu. V Whistler smo prišli okoli enih zjutraj.

Petek, 01.03.2002
     Z Mikom sva se odpravila na Blackcomb. Za vzpon sva uporabila tehniko (gondole in vlečnice) in nato nadaljevala pot v divjino. Po daljši prečnici sva prišla na vrh grebena in se nato spustila po strmem pobočju 45° na ledenik. Nato sva se ponovno povzpela na enega izmed vrhov in se po strmi grapi 45° spustila na ledenik Blackcomb. Razmere za smučanje niso bile idealne. Tukaj jim snega resnično ne primanjkuje. Na Blackcombu ga je okoli 3 metre, ki pa na žalost ni bil puhast. Dokaj utrudljivo smučanje. Še vedno imam težave s časovnim zamikom.

Sobota,02.03.2002
     Dan D. Mike se je dogovoril za helikopterski prevoz na Mt. Currie. Nisem prav vedel kaj me čaka. Mislil sem, da bomo naredili en normalen turni smuk. Vendar ko je Mike začel govoriti o pasovih in vrveh sem se začel spraševati kam se podajamo. Razložil mi je da bomo poskusili presmučati eno izmed grap iz te gore, ki je visoka približno 2300m. Smuk se konča na višini 300m. Torej 2000 vertikalnih metrov smučanja in to KAKEGA smučanja. Helikopter nas je odvrgel na grebenu. Za dostop do grape smo porabili kakih 30 minut. Že pogled na grapo iz helikopterja mi je delal pritisk v črevesju. Ko pa sem pogledal v grapo pa me je pošteno stisnilo pri srcu. Hudiča saj nisem Davo Karničar. Za povrh vsega je vstop v grapo zapirala ogromna opast, ki je bila nepreplezljiva. Torej zato je Mike govoril o pasovih in štriku. Torej bo treba po vrvi v grapo. K sreči sem v tem pogledu nadvse dominiral nad ostalimi, ki niso imeli alpinističnih izkušenj predvsem Valerija in Creg ne. Med tem ko sem delal sidrišče sem se malo umiril in si dopovedal, da bo že nekako šlo. Spustil sem jih po vrvi v grapo in nato sem se še sam spustil po vrvi na plato, ki ga je naredil Mike. Na vrhu je grapa imela naklonino okoli 50° in je bila slabih 10 m široka. Na srečo ni bilo ledeno. Prvi se je spustil Creg, ki je mimogrede izreden smučar, za njim Mike. Valerija je bila nervozna tako kot jaz, vendar je ona mnogo boljša smučarka od mene. Po nekaj globokih vdihih se je le odločila in naredila nekaj previdnih zavojev, ki so jo prepričali, da bo ji smučarija šla. Jaz nisem bil tako prepričan v sebe vendar povratka nazaj ni bilo. Torej globoko zajemi sapo in smučaj Dušan sem si rekel. Pogled v 700m dolgo grapo je bil kar grozljiv in padec bi se lahko kaj tragično končal. Moje smučanje še zdaleč ni izgledalo tako kot od ostalih treh, vendar sem kljub temu presmučal svojo najtežjo grapo. Pod grapo se je svet odprl in strmina je malo popustila. Sneg v grapi je bil zelo spremenljive kakovosti, tako, da ni bilo možno predvideti kaj bo pri naslednjem zavoju. Smučarija pod grapo je bila malo lažja vendar še vedno smo bili previdni. Dve tretjini celotne smeri je bilo lepo smučljivih, nato smo prišli v grapo po kateri je zdrsel plaz. GROZLJIVO!!! Morali smo sneti smuči in pešačiti kakih 300m in nato spet smučanje po redko poraslem pobočju z malo naklonino. Do avta smo prispeli v temi, vendar zelo zadovoljni, ker nam je uspelo.

Nedelja, 03.03.2002
     Z gondolami na Whistler in nato v divjino. Dolga prečnica naju je pripeljala do hriba Flute. Spust po severnem pobočju kakih 400 višinskih metrov in nato spet navzgor na vrh Oboa in spet spust. Ponoven vzpon pod Flute in nato spust do urejenih smučišč in nato v dolino. S tem se je del odprave v Kanadi končal.

Ponedeljek, 04.03.2002
Iz Whistlerja v Seattle.