|
|
Aljaska 2001 |
|
Po dolgotrajnih pripravah je končno napočil čas odhoda. Alenka, Dana in jaz smo odrinili iz Maribora ob pol štirih zjutraj in po treh urah lagodne vožnje prispeli na dunajsko letališče. Oddal sem opremo in se poslovil od domačih.
Polet je minil brez zapletov. Malo sem bil razočaran nad postrežbo. Hrane je bilo malo, pa tudi posebno okusna ni bila. Videti je, da letalske družbe stiskajo na vseh koncih.
V Londonu sem imel precej časa do naslednjega poleta. Da bi mi čas hitreje minil, sem se odpravil na ogled trgovin na letališču. Cene so bile obupno visoke.
Vkrcal sem se na »jumbota« in pričel se je deset ur dolg polet do Seattla, ki je minil brez zapletov. Precej časa sem preživel ob gledanju pokrajine pod nami. Leteli smo zelo daleč proti severu, čez morje, polno ledenih gora. Končno je minil tudi ta polet.
Po pristanku sem moral najprej skozi carino, kjer sem bil deležen posebne pozornosti in pregleda. Ko sem pojasnil, da grem na odpravo, mi je uslužbenka na carini verjela na besedo, da imam s seboj samo konzervirano hrano, zato mi ni bilo treba odpreti torb.
Oddal sem prtljago za polet na Aljasko. Do naslednjega poleta sem imel še dobrih pet ur časa. V bifeju sem si privoščil prvo pivo in poklical domov.
Polet do Anchoragea je trajal več kot tri ure, pa smo kljub temu dobili samo osvežilno pijačo. Malo po polnoči sem opravil formalnosti na letališču in z grozo ugotovil, da sem doma pozabil listek z naslovom prenočišča.
Na srečo je eden izmed taksistov vedel naslov prenočišča, ki sem ga iskal. Med vožnjo do tja se je izkazalo, da je »šiptar«. Goreče je zagovarjal osamosvojitev Kosova in odvzem dela ozemlja Makedoniji. Ker se nisem strinjal z njim, sva nekako zaključila pogovor.
Ob koncu vožnje mi je vseeno dal svoj naslov in me povabil, naj ga pokličem, kadar bom kaj potreboval.
Lastnica prenočišča Bed & Breakfast mi je kljub pozni uri hitro odprla. Pokazala mi je sobo, v kateri sta že spala dva alpinista. Ker je bilo okno zaprto, je bilo v sobi obupno zadušljivo in vroče.
Kljub veliki utrujenosti nisem mogel zaspati, zato sem vzel tableto za spanje.
Vstal sem relativno zgodaj. Skupina ljudi je že bila pri zajtrku in jaz sem se jim pridružil. Lastnica mi je predstavila fanta, ki se je pravkar vrnil z gore. Precej časa sva se pogovarjala in dobil sem veliko koristnih informacij.
Na koncu mi je še ponudil hrano, ki mu je ostala in je ni več potreboval. Iz kupa hrane sem vzel toliko, kolikor sem menil, da potrebujem. Pogovor je nanesel tudi na višinsko bolezen, zato me je oskrbel še s tabletami proti njej.
Malo pozneje sta prišla v jedilnico možaka iz moje sobe in izkazalo se je, da sta gorska reševalca iz Zermatta. Od njiju sem dobil še nekaj dragocenih informacij o Denaliju.
S temi informacijami sta me zelo pomirila. Iz njunega pripovedovanja sem razbral, da točno vesta, kaj govorita, in da realnost na gori ni tako strašna, kot so mi jo prikazovali »rangerji« v njihovem dopisu.
Odšel sem v mesto po nakupih. Nakupil sem še nekaj hrane in kartušo plina. V trgovini sem zelo pogrešal Štefa, ki bi mi znal svetovati, kaj vse naj kupim.
Nato sem se odpravil v center mesta in poiskal internetno kavarno, od koder sem poslal sporočilo Alenki in Katarini. Pogledal sem še vremensko napoved, ki je bila dokaj ugodna.
Ob plačilu te storitve bi me skoraj kap, kajti za približno dvajset minut uporabe interneta sem moral plačati 4 $.
Odšel sem še na železniško postajo in se pozanimal za vozni red vlaka. V poletni sezoni vozi vsak dan ob petnajst čez osmo.
Ker sem bil že pošteno lačen, sem se odpravil v lokal z živo blues glasbo. Nisem vedel, kaj naj si naročim, zato sem odločitev prepustil natakarici. Dobil sem nekakšen sendvič.
Ob glasbi sem užival le kratek čas, kajti po hrani in pivu sem postal izredno zaspan. Poravnal sem račun, natakarica pa si je mrtvo hladno vzela 7 $ napitnine.
Nemalo presenečen sem se odpravil v sobo. Spet sem spal zelo slabo.
Vstal sem ob šesti uri zjutraj. Fred, mož lastnice, je že pripravljal zajtrk. Po obilnem zajtrku sem pripravil še opremo in se odpeljal na železniško postajo.
Vožnja z vlakom je bila zelo udobna, vendar je bila pokrajina precej enolična. Sedež, kot sem ga imel na vlaku, bi si zelo želel imeti tudi na letalu. Izredno udobno.
Po slabih štirih urah vožnje smo prispeli v kraj Talkeetna, izhodišče za Denali. Poleg mene je iz vlaka izstopilo še nekaj ljudi, po katere je prišel kombi.
Ker sem se nemočno oziral okoli, me je železničar vprašal, ali čakam koga. Odgovoril sem mu, da nisem z nikomer dogovorjen in da potrebujem prevoz na letališče ter pozneje na ledenik.
Ponudil se je, da pokliče prevoznika, kar sem z veseljem sprejel. Ženska, ki je prišla pome, me je odpeljala na letališče, kjer sem se takoj dogovoril za prevoz na ledenik.
Povedala mi je, da imam pred poletom še dovolj časa, da uredim formalnosti z rangerji. Na rangerski postaji je šlo brez zapletov. Bal sem se, da me bodo morili, ker sem sam.
Dobil sem kratka navodila in vrečke za odpadke. V trgovini sem si kupil še nekaj malenkosti in odšel na letališče.
Po dolgem čakanju je končno prišel čas poleta. Malo sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da bo pilotirala ista ženska, ki me je pripeljala na letališče.
Polet z malim letalom je trajal dobre pol ure in je bil zelo nemiren. Na ledeniku naju je pričakala Lisa. Ko sem ji omenil Štefa, ga je takoj poklicala, kajti na moje veliko veselje je bil v baznem taboru.
Snidenje s Štefom je bilo zelo prisrčno. Videla se nisva že dobrih sedem let. V bazi je bil tudi že Marko Prezelj, s katerim se nikakor nisva uspela dobiti doma.
Ob Štefovi pomoči sem si pripravil prostor in postavil šotor. Nato sem si pripravil kosilo, kajti bil sem že pošteno lačen. Med tem opravilom pa smo veselo klepetali.
Spoznaval sem nove ljudi, ki so prihajali pozdravit Štefa.
Ker že tri noči nisem v redu spal, sem se opravičil in se zavlekel v spalko. Kljub utrujenosti pa sem se ponoči velikokrat zbudil in se veliko premetaval.
Zaslišal sem Štefa in Rolanda, kako si pripravljata zajtrk. Torej je čas za vstajanje. Pogledal sem iz šotora in Štef mi je že nesel veliko posodo vročega čaja. Povabil me je še na zajtrk.
Pekla sta palačinke in jih obilno mazala z marmelado ali javorjevim sirupom. Čudil sem se količini opreme, ki jo je imel s seboj. Vendar si je v baznem taboru treba omogočiti čim bolj udobno življenje.
Po obilnem zajtrku me je Štef vprašal po mojih načrtih za ta dan. Ker sem bil nekako neodločen, me je povabil, naj se jima pridružim na poti pod Foraker, kjer si nameravata ogledati južno steno.
Njun namen je bil splezati novo smer. Z veseljem sem privolil. Nataknili smo si smuči in se pognali po strmini. Vriskal sem od veselja.
Zadeve so se iztekle, kot bi si samo lahko želel. Prvi vtis o smučeh HAGAN TOUR EXPERT, ki mi jih je podarila tovarna, je bil zelo pozitiven. Na žalost domača tovarna smuči ELAN ni imela posluha za mojo prošnjo.
Med hojo po ledeniku mi je pogled zašel na vrh, pod katerim je bilo krasno pobočje za smučanje. Štef mi je povedal, da vrh še nima imena, in takoj sem ga poimenoval »Kozjak«.
Odločil sem se, da se povzpnem nanj in odsmučam z njega. Med vzponom mi je napredovanje preprečila ogromna ledeniška razpoka, ki iz podnožja hriba ni bila dobro vidna.
Da bi jo obšel, bi se moral precej spustiti in jo daleč obiti. V upanju, da bom našel prehod, sem še nekaj časa hodil ob razpoki.
In res sem kmalu našel polico, ki se je spuščala v razpoko in po dobrih 50 metrih spet vodila iz nje. Z vso previdnostjo sem srečno prečil skozi razpoko in pot proti vrhu mi je bila odprta.
Kmalu sem prisopihal pod vrh. Do vrha mi je ostalo še kakšnih 20 višinskih metrov. Snel sem smuči in se trudil s plezanjem po sipkem snegu, vendar sem kmalu ugotovil, da ne bom uspel splezati na vrh.
Zato sem si ponovno nataknil smuči in veselo odsmučal proti ledeniku, kjer sta me že čakala Štef in Rolo.
Med smučanjem sem kljub previdnosti uspel pasti v ledeniško razpoko, ki se je odprla pod menoj ravno, ko sem delal zavoj. Ko sem začutil, da mi zmanjkuje tal pod nogami, sem se vrgel proč od razpoke.
Na srečo je bila razpoka majhna in ni bilo hujših posledic. Z doseženim sem bil kar zadovoljen, saj sem za vzpon z 2030 m na 2650 m potreboval samo 80 minut.
Štef in Rolo sta ugotovila, da s prvenstveno smerjo ne bo nič. Prenevaren serak je zapiral pot do stene. Odločila sta se, da gresta naslednji dan plezat drugo smer, jaz pa na pot proti naslednjemu taboru.
Ker mi je Štef v taboru na 4300 m pripravil nekaj hrane in posodo z gorivom, sem lahko nekaj hrane in nepotrebnih stvari pustil v bazi. Kljub temu je bila »prasica«, ki sem jo naložil na sani, obupno težka. Vendar sem se pogumno in poln elana podal na pot.
Na začetku sem imel velike težave z vlečenjem sani. Nikakor niso hotele iti tako, kot sem želel jaz. Povrhu tega sem kmalu ugotovil, da sem izgubil posodo s sokom.
Po krajšem premisleku sem se odločil, da jo grem iskat. Na srečo sem jo našel po desetih minutah hoje.
Po dobri uri vleke se mi je strgala vrvica, s katero sem imel pripeto palico od sani na nahrbtnik. Palice za vleko sani mi pri vleki v navkreber niso bile koristne, zato sem sani navezal na pomožno vrvico in to na nahrbtnik.
Štef mi je rekel, da bom do tabora Motor Cycle Inn, ki je na višini 3355 m, potreboval kakih šest ur. Po šestih urah mi je višinomer kazal 2850 m, kar pomeni, da sem bil komaj na polovici poti.
Vendar je bil daljši in položnejši del poti že za menoj. Odločil sem se za daljši počitek in med njim premišljeval, ali naj si tabor postavim kar tukaj.
Po dobri uri počitka sem se odločil, da nadaljujem pot. Pred menoj je bil krajši del poti, vendar bistveno bolj strm.
Začenjal sem čutiti višino in sani so bile na tej strmini obupno težke. Po enajstih urah garanja sem se privlekel v tabor na smrt utrujen.
Na srečo sem našel primeren prostor za šotor in ga takoj postavil. Cel dan sem se potil kot konj, kajti bilo je sončno in brez vetra.
Skuhal sem si veliko posodo juhe in jo s težavo pojedel. Preveč sem bil utrujen, da bi si pripravil še kaj za pod zob, zato sem se spravil v spalko.
Na poti do tega tabora sem srečal in se pogovarjal s precej plezalci. Med drugimi sem spoznal tudi sestri Katy in Rachel.
Šele ko je posijalo sonce, sem se spravil iz spalke. Na višini 3355 m je bilo temu primerno tudi hladno. Vendar je sonce kmalu ogrelo ozračje in počutje se je hitro popravilo.
Odločil sem se, da bom ta dan odnesel del opreme v tabor na 4300 m. Nekoga sem povprašal, koliko časa bom potreboval za to pot, in odgovoril mi je, da organizirane odprave potrebujejo od osem do deset ur.
Mislil sem si svoje in se z dobro naloženim nahrbtnikom odpravil na pot. Po uri in pol sem si privoščil krajši počitek in ugotovil, da sem že naredil 600 višinskih metrov.
Ta del poti je bil zelo strm in spomnil sem se Štefovih besed, da tu gor redko kdo vleče sani. Torej mi je ostalo še 300 m. Mnogi pustijo tudi smuči v taboru na 3355 m.
Nadaljeval sem po položnejši poti, ki pa se je neznansko vlekla. Po dveh urah, ko me je že malo dajala utrujenost, sem končno zagledal zgornji bazni tabor rangerjev na višini 4300 m.
Torej sem za pot do tega tabora potreboval samo tri ure in pol.
Takoj sem se odpravil do rangerjev in si sposodil lopato, da bi odkopal shrambo, ki mi jo je pripravil Štef. Ker shrambe takoj nisem našel, me je pričelo skrbeti, kajti v tem primeru bi imel občutno premalo goriva in hrane.
Kmalu sem ugotovil, da sem slabo gledal zastavice na palicah, s katerimi označujejo mesto shrambe. Odkopal sem sneg, našel posodo z gorivom in vrečko s hrano, v katero sem dodal stvari, ki sem jih prinesel.
Malo sem si še ogledoval okolico. Tabor je bil velik in skoraj ni bilo bojazni, da ne bi našel že izkopane luknje za postavitev šotora.
V taboru sta bili postavljeni tudi dve latrini, kar je zelo olajšalo opravljanje potrebe, obenem pa zagotovilo, da je sneg v okolici ostal čist. Glede vzdrževanja čistoče so rangerji zelo strogi.
Vse smeti je treba shranjevati v posebno vrečo in jih odnesti z gore. V baznem taboru ti potem stehtajo smeti in na ta način poskusijo ugotoviti, ali si kaj odvrgel na gori.
Za opravljanje potrebe je treba uporabljati latrine, kjer so na voljo, ali pa potrebo opraviti v vrečko in nato blato odvreči v za to namenjeno razpoko oziroma kakšno drugo globoko razpoko.
S praznim nahrbtnikom sem se odpeljal proti spodnjemu taboru. Šlo je kot blisk in za pot sem porabil samo slabe pol ure. Vsekakor se splača imeti smuči.
Tik pred taborom sem spregledal razpoko in seveda padel vanjo. K sreči je bila edina posledica te neprevidnosti zlomljena smučarska palica. Skrbelo pa me je, kako bom smučal brez ene palice.
Po taboru sem se odpravil iskat pomoč. Gabrijel, Štefov kolega, mi je dal lepilni trak in posodil kombinirke, da sem lahko popravil palico.
Za kosilo sem si pripravil testenine Stroganof beef. Preko njih sem vsul še konzervo rib na olju. To je bila velika napaka. Ribe bi moral pojesti ločeno.
Na silo sem pojedel, čeprav se mi je močno upiralo, kajti vedel sem, da potrebujem energijo.
Skoraj vsak mimoidoči me je pozdravil in povprašal, kako sem in od kod prihajam. Mnogi med njimi pa so sami ugotovili, da sem iz Slovenije, ker sem imel na glavi kapo od Zlate lisice, na kateri piše Slovenija.
Nekateri so bili presenečeni, da sem sam, izkušenejši pa so kar dobro poznali sloves slovenskih alpinistov.
Odločil sem se, da v primeru lepega vremena naslednji dan prestavim šotor v višji tabor.
Zbudilo me je škrebljanje snega po šotorskem platnu. Vreme se je ponoči spremenilo in močno poslabšalo. Zapadlo je več kot 10 cm snega.
Zaradi poslabšanja vremena je moja odločitev, da se prestavim v višji tabor, padla v vodo. Sicer mi dan počitka ne bi škodil. Kljub temu sem se odločil, da ta dan izkoristim za aklimatizacijsko turo in smuko po novozapadlem snegu.
Imel sem namen povzpeti se do Vetrnega vogala (Windy Corner), ki je na višini približno 4000 m, in odsmučati nazaj v tabor. Kljub slabemu vremenu se je kar nekaj navez odpravilo v višji tabor.
Iz tabora sem se odpravil zadnji, ker se mi ni mudilo. Stopal sem po sledi Avstrijca in mu počasi sledil. Večkrat me je že prijelo, da bi ga prehitel, vendar sem se premagal.
Možak je imel zelo enakomeren korak in je napredoval brez počitka. Ni kaj, izkušen turni smučar.
Po uri in pol sem dohitel Katy in Rachel, ki sta imeli namen zakopati hrano nekje za Vetrnim vogalom. Opazil sem, da Katy čudno hodi, in videl, da nese eno derezo v rokah.
Ponudil sem se, da ji namestim derezo, vendar mi je odgovorila, da je dereza prevelika in jo je treba najprej nastaviti.
Nekaj višje je bila skala, kamor sem se skril pred vetrom, ki je čedalje močneje pihal. Medtem ko sem čakal, da sta sestri prišli do mene, sem pripravil orodje za nastavljanje derez.
Nastavil sem ji derezo in želel nadaljevati pot. Vendar me je v tem času tako zazeblo v noge, da sem se odločil za takojšen spust do šotora.
Sedaj mi je postalo jasno, zakaj vsi nosijo termo gamaše.
Tudi onidve sta se odločili zakopati prineseno kar na tem mestu, kar se je pozneje izkazalo za veliko napako, kajti tukaj je bilo premalo snega.
Če namreč hrana ni zakopana vsaj meter globoko, jo kaj hitro odkrijejo ptice in jo odkopljejo. Pojedo, kolikor pač morejo, ostalo pa razmečejo okoli.
Ko sem si želel natakniti rokavice iz GoreTexa, sem z grozo ugotovil, da mi je eno odnesel veter. S seboj sem imel še tanke rokavice iz termoflisa, vendar te niso bile zadostna zaščita v tem vetru.
Pošteno me je zeblo že v noge in sedaj še v roke. Sestri sta poiskali rezervni par rokavic, vendar so bile premajhne za moje roke.
V upanju, da bom našel rokavico, sem se hitro spustil proti taboru. Po dobrih 200 m sem na svoje veselje zagledal rokavico, ki je ležala na neutrjenem pobočju.
Nekaj časa sem okleval, ali naj tvegam in grem ponjo ali naj raje ostanem brez. Previdno sem se približeval rokavici in bil pripravljen na takojšen odstop v primeru kakšne nevarnosti.
K sreči je bil sneg dovolj trden. Z olajšanjem sem odsmučal proti taboru, vendar danes z veliko večjo mero previdnosti kot prejšnji dan.
Kljub novozapadlemu snegu smuka ni bila tako prijetna, kot sem pričakoval.
Za kosilo sem si skuhal juho, ki mi je odlično teknila. Žal mi je bilo, da si je nisem vzel več s seboj. Počasi so se začele kazati napake, ki sem jih storil ob nabavi hrane.
Imel sem zelo enolično in neprivlačno hrano. Za večerjo sem si pripravil lazanjo, ki je bila mnogo bolj okusna kot testenine Stroganof.
Po večerji sem se odpravil na sprehod po taboru. Ustavil sem se, ko sem opazil, da nekdo želi napraviti posnetek. Napravil je posnetek in mi razložil, da je itak želel slikati mene.
Opazil sem, da ima 18-mm objektiv, kar je redkost med alpinisti. Med pogovorom mi je povedal, da je fotoreporter pri reviji National Geographic in dela reportažo o odpravah na Denali.
Zame je že vedel, da sem solist in da sem iz Slovenije. Povedal sem mu zgodbo o smučeh, ki mi jih je za to odpravo dala tovarna HAGAN iz Avstrije.
Ker jih je želel videti, sva se odpravila do mojega šotora, kjer je napravil še nekaj posnetkov. Pridružil se nama je še novinar, si zapisal nekaj pripomb in moj elektronski naslov.
Pohvalil sem se še s svojim prvenstvenim smukom z 5671 m visokega Damavanda v Iranu.
Če mi bo uspel še spust z Denalija, se lahko zgodi, da me bosta omenila v prispevku o odpravah na Denali. To bi bilo nekaj za mene, naš klub, pa tudi tovarna Hagan bi bila več kot zadovoljna z reklamo.
Vstal sem šele, ko je sonce posijalo na šotor in ga malo ogrelo. Deveta ura je že minila. Ostale odprave so se mrzlično pripravljale na odhod. Nekatere so se odpravljale v bazni tabor, večina pa v višji tabor.
Po zajtrku sem se z muko prepričal, da moram tudi jaz napredovati v višji tabor. Podrl sem šotor in pripravil nahrbtnik. Višek opreme, sani in nekaj hrane sem zakopal. Iz tabora sem se odpravil zadnji.
Med vzponom me je skrbelo, ali bom našel dober prostor za šotor, kajti pred menoj je bilo mnogo navez. Vendar je bila moja bojazen odveč. Kmalu sem dohitel zadnje naveze. Kljub težkemu nahrbtniku sem zelo dobro napredoval in prehiteval navezo za navezo.
Med vzponom je sestopilo vsaj sedem navez in moje upanje, da bom našel dober prostor, je bilo vse večje. Prehitel sem tudi vse skupine, ki so odrinile pred menoj.
Hitenje se je splačalo. Našel sem lep prostor, ograjen z visokim snežnim zidom. Hitro sem postavil šotor, ker se je vreme naglo slabšalo. Prva skupina je prišla v tabor, ko sem si jaz že kuhal večerjo. Medtem se je čisto pooblačilo in pričelo snežiti.
Ob večernem sprehodu sem obiskal še Katy in Rachel, ki sta odšli iz spodnjega tabora mnogo prej kot jaz, vendar sta za pot potrebovali veliko več časa. Sicer pa nič čudnega, glede na težke nahrbtnike, ki sta jih nosili.
S seboj sta vlačili hrano za štirinajst dni. In to ne tako špartansko kot jaz, ampak sta imeli kar precej različne in okusne hrane. Katy sem pomagal popraviti Thermarest, ki se ji je na žalost predrl.
Ker sem imel nogavice mokre, me je začelo zebsti v noge in odpravil sem se v svoj šotor. Obul sem si druge nogavice, ki pa so bile tudi vlažne. Za to noč sem si pripravil obe spalki. V tanjšo sem zlezel in se z debelejšo pokril.
V šotoru je bilo mrzlo in zelo dolgo se nisem mogel ogreti, zato tudi nisem mogel zaspati. Popoldne sem od odprave, ki se je vračala v dolino, dobil tri pakete hrane.
Ker nisem mogel zaspati, sem odprl en paket in pojedel zavitek ptičje hrane ter nekaj slanih keksov. Proti polnoči sem končno zaspal.
Vstal sem šele, ko je sonce že ogrelo šotor. Noč je bila zelo mrzla. Hotel sem obuti notranje čevlje, pa ni šlo. Bili so čisto trdi. Prejšnji dan sem se verjetno precej znojil in notranji čevlji so bili vlažni, ponoči pa so dodobra zmrznili.
Obut samo v školjke sem hodil po taboru, dokler me ni pošteno zazeblo v noge. V nahrbtniku sem našel kos armafleksa in iz njega naredil vložke za čevlje. To je položaj nekoliko izboljšalo. Notranji čevlji so se osušili šele, ko sem jih dal na šotor in izpostavil sončnim žarkom.
Pozno popoldan sem se odpravil s smučmi proti zahodnemu grebenu. Povzpel sem se že do 4800 m, ko se je vreme začelo slabšati. Začelo je snežiti in okoli mene so se podile megle, tako da je vidljivost padla na vsega nekaj metrov.
Snel sem pse in poskušal odsmučati v tabor. Smučanje je bilo ena sama muka. Skoraj nič nisem videl, sneg pa se je pri zavojih globoko prediral. Malo niže sem ob trenutnem izboljšanju vidljivosti zagledal dva plezalca, ki sta sestopala peš. Menil sem, da bom veliko prej v taboru kot onadva, pa sem se uštel.
Po večerji me je obiskal Mike Gajda, ki je bil tudi sam na odpravi. Precej časa sva se pogovarjala. Povabil me je, da se mu pridružim pri zajtrku, da bo bolj zabavno za oba.
Noč je bila bistveno toplejša kot prejšnja, vendar kljub temu nisem mogel zaspati. Ob pol treh zjutraj me je klic narave nagnal iz šotora in kar verjeti nisem mogel, da je ob tem času lahko tako svetlo.
Vzel sem v roke fotoaparat in slikal Foraker, ki se je kopal v neverjetni nočni svetlobi. Ker spanca ni bilo od nikoder, sem vzel tableto za spanje in končno zaspal.
Vstal sem pozno in opazil, da se je vreme močno poslabšalo. Na šotoru je bilo kar nekaj svežega snega in še vedno je naletaval. Pogledal sem k Miku, če je že vstal. Videl sem ga, da si daje opravka okoli kuhalnika, zato sem se odpravil k njemu na obljubljeni zajtrk.
Imel je mnogo bolj pestro izbiro hrane kot jaz. Pri svojih zajtrkih sem predvsem pogrešal nekaj mesa. Ker sem se bal, da mi bo vse zmrznilo, si pač nisem kupil nobenih klobas, kar je bila napaka. Mike je imel posušeno govedino, ki je bila sicer trda, vendar se je vseeno dala prežvečiti.
Vreme je bilo vse slabše in nič ni kazalo na izboljšanje. Ker je bil Mikov šotor zelo majhen, sva se preselila v mojega, kjer sva dolgo klepetala o različnih temah.
Ko sva se naveličala sedenja, sva se odpravila na sprehod po taboru. Pridružil se nama je fotoreporter National Geographica. Ker ga je zanimalo, kako imajo rangerji urejen šotor za prvo pomoč, smo se odpravili tudi tja.
V sanitetnem šotoru je bila postelja za ponesrečenca in zdravnika. Obstajala je tudi možnost ogrevanja šotora. Na vprašanje, kje imajo šotor za dekompresijo, ki je potreben pri hudi višinski bolezni, smo dobili neverjeten odgovor: nekdo ga je ukradel iz tabora na 5100 m.
Gledal sem zdravnico in se spraševal, kako bo zmogla pot v višji tabor, ko pa je že v tem taboru med sedenjem komaj lovila sapo. Nekdo iz skupine je vprašal, ali ima instrument, ki meri količino kisika v krvi.
Seveda ga je imela in vsem po vrsti je izmerila količino kisika. Vrednosti so se gibale med 82 % in 86 %, le jaz sem ga imel 90 %, kar je med prisotnimi vzbudilo nekaj presenečenja in občudovanja.
Zdravnik je povedal, da kadar ne more zaspati, pač vzame tableto proti višinski bolezni. Ker sem tudi jaz imel te tablete, sem ta večer vzel eno in res sem odlično spal vso noč.
Ponoči se je vreme popravilo in zjutraj je kazalo, da bo lep sončen dan. Zajtrkovala sva spet skupaj z Mikom, kakor tudi večerjala prejšnji dan. Vprašal sem ga, kakšen ima načrt za ta dan. Ker ni imel nič posebnega v planu, sem ga povabil, da gre z menoj proti West Ribbu in mi pomaga napraviti smučarsko gaz do grebena.
Obenem sva računala na lepo smuko v novozapadlem snegu. Vremenska napoved za ta in naslednja dva dni je bila ugodna. Po tem času pa so napovedovali izredno poslabšanje vremena. Zato sem se odločil, da naslednji dan poskusim doseči vrh, kajti čas, ki sem ga imel načrtovanega za goro, se je počasi iztekal.
Počasi sva se vzpenjala proti grebenu. Snega je bilo dosti in nevarnost snežnih plazov ni bila zanemarljiva. Malo pred grebenom sva smuči usmerila na zahodno pobočje in se vzpenjala proti grapi, ki vodi na vršni greben.
Mike je v službi zadolžen za varnost na smučiščih, zato je tudi zdaj pogosto pregledoval stanje snežne odeje. Dvakrat sva naredila prerez snežne odeje in testirala trdnost snega.
Po drugem prerezu sva bila na naklonini okoli 40° in nevarnost, da se sproži plaz, je bila velika, zato sva se odločila za spust v tabor. Bila sva na višini okoli 4800 m.
Mike se je prvi previdno spustil po novozapadlem snegu. Čudovito ga je bilo opazovati, s kakšno lahkoto je smučal v globokem snegu. Kmalu se je ustavil in počakal, da ga dohitim.
Meni je globok sneg delal več preglavic kot njemu. Kljub temu sem po začetnih previdnih zavojih zapeljal bolj pogumno, kajti kazalo je, da ne bova sprožila plazu.
Po prihodu v tabor sva si skupaj pripravila kosilo. Na obisk k nama je prišla Japonka, ki je delala amatersko reportažo o odpravi. Bila je z dvema fantoma, ki sta imela namen spustiti se z desko z vrha, kar jima je pozneje tudi uspelo.
Nekaj časa smo klepetali in ona je vse skupaj posnela. Po kosilu se je Mike odpravil še pod West Buttress, jaz pa sem hranil moči za naslednji dan.
Ko je sonce zašlo, je temperatura naglo padala. Ob pol enajstih zvečer je bilo že -25° C. Ker sem imel namen vstati okoli treh zjutraj, sem se odpravil spat, medtem ko je Mike še talil sneg in jedel.
Zbudil sem se okoli treh zjutraj. Že v šotoru je bilo čutiti, da je zunaj peklenski mraz, zato sem se odločil, da bom raje startal pozneje. Tudi okoli petih zjutraj me ni prav nič vleklo iz spalke.
Šele ob sedmih sem se odločil vstati in se odpraviti. Računal sem, da bo tudi sonce že pokukalo izza grebena in ogrelo ozračje, ko bom pripravil vse za na vrh.
V dobrih dveh urah, kolikor sem potreboval za pripravo zajtrka in tekočine za na pot, me je pošteno zazeblo v noge. Nadel sem si termo gamaše, vendar na mojo žalost in jezo nisem mogel zapeti smučarskih vezi. Upal sem, da se mi bodo noge ob pospešeni hoji navkreber kmalu ogrele.
Na pot sem odrinil okoli 9. ure. Kljub hitremu tempu mi ni uspelo ogreti nog, čeprav sem se drugje že potil. Po slabih dveh urah hitre hoje na smučeh sem dosegel greben, 600 m nad taborom.
Pred mano je bila grapa, po kateri se nisem mogel povzpeti s smučmi, zato sem jih vzel v roke in počasi napredoval. Grapa je bila zelo strma in kratka, zato sem mislil, da jo bom zmogel v desetih minutah.
Izkazalo se je, da napredovanje v tako globokem snegu zahteva precej več napora in časa. Še vedno me je zeblo v noge in nisem vedel, ali so mi že pomrznile ali ne.
Bil sem tik pod grebenom, na katerega je že sijalo sonce. Po pol ure mukotrpnega gaženja sem se dokopal do vrha grebena in si poiskal zavetje pod skalo na soncu.
Sezul sem čevlje in si začel masirati premražene noge. S seboj sem imel Fenalgon in si z njim namazal noge ter upal, da ne bo kakšnih posledic.
Po uri masaže in gretja na soncu sem se ponovno obul in nadaljeval pot. Sedaj je bila strmina taka, da napredovanje s smučmi ni bilo več mogoče, zato sem jih privezal na nahrbtnik. Nadel sem si termo gamaše in dereze.
Nadaljevanje poti je bilo ena sama muka. Upal sem, da bo sneg pomrznjen in spihan, vendar je bilo ravno nasprotno. Gazil sem do riti in zelo počasi napredoval.
Prišel sem do skalnega praga, preko katerega bi se moral povzpeti v snežno grapo in po njej nadaljevati proti vrhu. Naredil sem samo 200 višinskih metrov in za to porabil dve uri.
Pred mano je bila dolga grapa, v kateri je bil nepredelan sneg. Dolgo sem kolebal, ali naj nadaljujem ali ne. Bil sem na višini 5050 m.
S tako hitrostjo napredovanja bi vrh dosegel nekje proti jutru, ko bi bil mraz nevzdržen in bi tvegal hude ozebline, vsaj na okončinah. Odločil sem se, da obrnem in odsmučam nazaj v tabor.
Bil sem hudo razočaran nad seboj, vendar je prevladala zdrava pamet. Na polici malo nižje sem se še enkrat ustavil in naredil precej panoramskih posnetkov, ob tem pa še vedno premišljeval, ali naj vseeno tvegam ali ne.
Na srečo je bil razum močnejši od želje po uspehu. Za smuko do tabora sem porabil dobre pol ure. Napravil sem še nekaj posnetkov opravljene smuke in odbrzel v tabor, kjer me je pričakal Mike.
Zjutraj je spremljal moje napredovanje in nemalo ga je skrbelo, ko sem izginil za greben in se dolgo nisem prikazal.
Moral sem mu podrobno razložiti potek svojega napredovanja in zakaj sem opustil vzpon na vrh. Vprašal me je, kakšni so zdaj moji nameni.
Ker je bilo napovedano močno poslabšanje vremena v naslednjih dneh, sem se odločil za povratek v bazni tabor, kjer se bom srečal s Štefom.
Ker pa je bilo do sončnega zahoda še precej časa, sva si pripravila kosilo in se potem s smučmi povzpela pod West Buttress ter odsmučala do tabora.
Tako sem ta dan opravil dva smuka, enega iz višine 5050 m in drugega iz višine 4800 m.
Po večerji sem v šotoru razmišljal, kako bom spravil svoje stvari do nižjega tabora, kjer sem imel sani. Opreme je bilo toliko, da je nisem mogel naenkrat naložiti v nahrbtnik.
Nenadoma mi je šinila v glavo sijajna ideja. Del opreme bom stlačil v polivinilasto vrečo, ki jo bom zagotovo dobil pri rangerjih, ostalo pa v nahrbtnik. Vrečo bom med smuko enostavno vlekel za seboj.
Tako se mi ne bo treba ponovno povzpeti v »ranger« tabor.
Ker je prejšnji dan padla odločitev, da se vrnem v bazni tabor, je psihični pritisk popustil in to noč sem dobro spal. Ker sem se odločil, da pot do baznega tabora opravim v enem dnevu, se zjutraj nisem mogel preveč obirati. Po zajtrku sem začel pospravljati opremo in šotor.
Dopoldne je do mene prišel tudi David, ki se je prvi povzpel na Denali pozimi. Sedaj je bil na gori s svojim 11-letnim sinom, ki ga bo popeljal na vrh. Bil je nekakšna legenda, kajti vsi so ga poznali in pozdravljali.
Bil je opremljen tako kot pred mnogimi leti. Zdi se, da ni dal veliko na dosežke novih tehnologij. Njegov cepin je bil še izpred petdesetih let. Med pogovorom se nam je pridružil tudi Mike in naredil sem dva reklamna posnetka za tovarno HAGAN.
Dodobra sem naložil nahrbtnik, ostalo opremo stlačil v vrečo in se tolažil, da bom že nekako prismučal do tabora, kjer imam sani. Poslovil sem se od Mikea in pogumno krenil na pot.
Kmalu sem ugotovil, da bo smuka zelo neprijetna in težavna. Vreča, ki sem jo vlekel za seboj, je imela čisto svojo logiko potovanja. Nikakor ni hotela ostajati za menoj in me ne ovirati, temveč ravno nasprotno: prehitevala me je in se mi motala pred in med smučmi.
Zato sem poskusil z drugo taktiko. Vrečo sem vzel v naročje in si s tem naložil še dodatno breme. Kljub težjemu manevriranju pa sem bolje napredoval. V slabi uri sem že bil v taboru, kjer sem pustil sani, in ni mi bilo treba še enkrat nazaj na 4300 m.
Od tu dalje bo zagotovo šlo mnogo lažje, saj bom opremo naložil na sani in jih vlekel za seboj. Pa tudi strmina bo od tu dalje manjša.
V gornjem taboru sem tudi izvedel, da je na poti na goro Štefova žena Anne in da jo bom verjetno nekje srečal. Bila naj bi v družbi s kolegico. Ko sem prispel v tabor Motorcycle Hill, sem takoj opazil dve dekleti, ki sta ustrezali opisu.
Nagovoril sem ju in res je bila Anne s kolegico. Povedal sem ji, da sem ji v gornjem taboru pustil nekaj hrane in precej goriva, česar sta se zelo razveselili, kajti s seboj sta imeli zelo pičle zaloge hrane in goriva.
Računali sta, da bosta nekaj hrane dobili od kakšne odprave, ki se bo vračala v dolino. Ker je bil pred menoj še daljši del poti, se nisem smel preveč obirati. Naložil sem sani, se poslovil od deklet, jima zaželel uspešen vzpon in se odpravil dalje proti bazi.
Na začetku sem imel nekaj težav z upravljanjem sani, vendar sem jih kmalu začel obvladovati. Bilo je lažje tudi zato, ker sem bil že nižje in sem mnogo lažje dihal.
Ker je sonce že razgrelo sneg, je bilo ponekod treba sani vleči, kajti pot je bila zelo razrita. Zgodaj zjutraj, ko je sneg še pomrznjen, bi bilo lažje.
Po dobrih štirih urah smučanja in vlečenja sani sem prispel v bazni tabor. Takoj sem šel pogledat, ali sta že prispela Štef in Rolo. Na mojo žalost sem ugotovil, da ju še ni.
Postavil sem si šotor, si pripravil pijačo in nato večerjo ter se odpravil spat.
Spal sem mnogo bolje kot na višini. Poznalo se je, da sem 2000 m nižje. Ko sem pogledal proti šotoroma Štefa in Roloja, sem opazil, da je nekaj drugače. Verjetno sta se ponoči vrnila s ture.
Ker sta bila zagotovo zelo utrujena, ju nisem budil. Po zajtrku sem pospravil svoj šotor in stvari, jih odnesel do pristajalne steze ter se pripravil na polet v dolino.
Odločil sem se, da bom letel v dolino pozno zvečer, ker sem želel govoriti še s Štefom. Okoli poldneva sta priletela dva velika vojaška helikopterja. Pripeljala sta novo ekipo rangerjev.
Rangerji se na gori menjajo nekako na tri tedne. Medtem ko sta helikopterja čakala, da se stara ekipa rangerjev spakira, se je v bazo prikradla megla, posledica napovedanega poslabšanja vremena.
Menil sem, da to ne bo ovira za moderne ameriške vojaške helikopterje. Izkazalo se je, da je bila megla pregosta. Tako so po dobri uri rohnenja končno ustavili motorje in pokrili helikopterje.
V bazo se je vrnilo tudi letalo, ki je pred tem poskušalo poleteti v dolino. Pilot je povedal, da je nižje megla še gostejša in da bo treba pač počakati na izboljšanje.
Kljub neznosnemu hrupu se Štef in Rolo nista zbudila. Zbudila sta se šele po tretji uri popoldan, še vedno vidno utrujena.
Pomagal sem jima postaviti kuhinjski šotor in pripravili smo si kosilo. Povprašal sem Štefa, kaj meni o vremenu in ali bo možen polet v dolino.
Rekel je, da se bo mogoče proti večeru malo zjasnilo, ni pa zagotovo. Vprašal me je, kam se mi mudi. Ko sem mu povedal, da bi šel v dolino na kakšen zrezek in pivo, je brez besed odšel.
Čez nekaj minut se je vrnil s kartonom piva. Ker vreme ni kazalo na izboljšanje, sem ponovno postavil šotor. Odločil sem se, da vsaj še en dan ostanem na ledeniku v družbi prijateljev.
Pozno popoldan smo opazili povečano aktivnost vojske. Videti je bilo, da bodo odleteli. In res smo kmalu lahko videli Foraker, kar je pomenilo, da bo vzlet možen.
Ker so imeli vse pripravljeno, je bilo potrebno samo še toliko časa, da so ogreli motorje. Takoj za njimi je odletelo tudi letalo.
Če bi se le malo obirali, bi zamudili to okno in bi morali ostati na ledeniku vso noč, kajti v dvajsetih minutah je megla zopet skrila vse okoliške hribe.
Za rangerje to ne bi bil problem, saj so imeli vso potrebno opremo. Pilot letala in vojaki pa niso bili pripravljeni za prisilno prenočevanje na ledeniku.
V primeru, da polet ne bi bil možen, bi jih verjetno gostili mi po svojih šotorih, kdor bi pač imel prostor in nekaj viška opreme.
Ko sem se zjutraj zbudil, mi nekako ni bilo jasno, zakaj je tako temno v šotoru. Kajti tudi sredi noči se ne stemni popolnoma.
Ko sem pogledal iz šotora, pa mi je bilo jasno, zakaj gre. Šotor je pokrivala debela plast novozapadlega snega. Pogledal sem proti Štefovemu šotoru, da bi videl, ali je že vstal, in ob tem opazil, da se bo kuhinjski šotor vsak čas sesedel pod težo snega.
Sneg je še vedno naletaval in nič ni kazalo, da bo kmalu prenehal. Napravil sem se in najprej očistil kuhinjski šotor ter ga na novo pritrdil.
Ker je bilo že pozno dopoldne, sem menil, da Štef več ne spi, ampak samo počiva. Zato sem začel še s čiščenjem njegovega šotora. Presenečen sem zaslišal Štefa, kako napol v snu sprašuje, kaj se dogaja.
Opravičil sem se mu in se takoj oddaljil od šotora. Posledice prestanih naporov so bile še vedno vidne. Splezala sta smer v Forakerju, za katero naveze normalno potrebujejo pet do deset dni.
Onadva pa sta za vzpon porabila 25 ur, za sestop po grebenu, imenovanem »SULTANA«, pa nadaljnjih 20 ur.
Vstala sta okoli 10. ure in za zajtrk je Štef pripravil palačinke, namazane z javorjevim sirupom. Po desetih dneh sem spet jedel pošten zajtrk.
Ko sem bil sam, sem za zajtrk jedel nekakšne otrobe, ki mi niso niti malo teknili.
Sneg je prenehal naletavati okoli tretje ure popoldan in Lisa je takoj organizirala teptanje pristajalne steze.
Prav zanimivo je bilo gledati, kako več kot 30 ljudi s turnimi smučmi ali krpljami tepta pristajalno stezo. Nekateri so si že vroče želeli zapustiti bazni tabor.
Med njimi so bili verjetno predvsem tisti s pomrznjenimi udi. Steza je bila kmalu steptana in vrnili smo se v kuhinjo pripravljat naslednji obrok.
Medtem smo imeli precej obiskov. Rangerji in vodniki odprav so prihajali čestitat Štefu in Roloju za uspešen vzpon.
Jaz sem nagovarjal Štefa, naj čim prej zapusti bazni tabor, da bi lahko skupaj odpotovala k njemu domov.
Morala sta še pobrati opremo, ki sta jo pustila pod Forakerjem in v taboru Motorcycle Inn. Za to bi potrebovala najmanj tri dni.
Da bi jima prihranil en dan in vzpon v tabor Motorcycle Inn, sem se ponudil, da grem naslednji dan po opremo jaz, kar sta z veseljem sprejela.
Posebno vesel je bil Rolo, ki je imel noge tako ožuljene, da jaz česa takega še nisem videl.
Pozneje mi je Štef povedal, da je Rolo, ko sta se z opremo vračala izpod Forakerja, zadnji del poti prehodil v samih nogavicah, ker so ga ožuljene noge preveč bolele.
Ob sedmih zjutraj sem že bil na poti proti MotorCycle Inn taboru. Sneg je ponoči pomrznil in napredovanje s skoraj praznim nahrbtnikom je bilo pravi užitek. Ker je prejšnji dan zapadel nov sneg, sem se že veselil smuke po celcu.
Ker je bil sneg pomrznjen, se nisem rabil držati shojene poti, ampak sem jo mahnil kar po bližnjici. Kmalu sem prehitel skupino, ki je vstala ob treh zjutraj, da je lahko krenila na pot ob šestih. Do tabora sem v prekrasnem dopoldnevu potreboval samo štiri ure in pol.
Opremo, ki sta jo tam pustila prijatelja, sem takoj našel in si jo oprtal na nahrbtnik. Po krajšem počitku sem odsmučal proti bazi. Moje upanje na prekrasno smuko se ni izpolnilo, ker se je sneg že ojužil. Kljub temu pa sem do baze potreboval samo uro in pol.
Po kosilu sem počasi podrl šotor in začel zlagati opremo. Letalo, ki me je poneslo v dolino, je prispelo šele pozno popoldan. Tokrat sem bil mnogo bolj zgovoren kot ob poletu na ledenik. Seveda je po mene spet priletela ista pilotka, ki me je pripeljala na ledenik.
Po pristanku na letališču sem se srečal še s slovenskimi dekleti, ki so bile namenjene na goro. Povedal sem jim, kako je na hribu, in jih potolažil, da ni tako hudo, kot razlagajo rangerji.
V pisarni letalskega podjetja sem pustil opremo in se odpravil v vas na dolgo pričakovano večerjo s pijačo. Po večerji sem se odpravil še v lokal West Ribb, kar mi je priporočal Štef.
Kmalu sem bil povabljen k sosednji mizi. Vedeli so že, da sem Štefov prijatelj, ki na Aljaski dosti pomeni. Lokal ni bil nič posebnega. Eno steno lokala je pokrivala umetna plezalna stena z redkimi mastnimi oprimki. Z zanimanjem sem opazoval popisan strop.
Vodnik, za glavo večji od mene, ki je sedel poleg, mi je ponosno pokazal, kako daleč na stropu se je podpisal. Po nekaj popitih vrčkih piva sem se odločil, da je prišel čas, da tudi jaz potrdim svojo prisotnost s podpisom na stropu.
Zaradi mastnih oprimkov sem s težavo splezal pod strop. Vodnik, ime mu je bilo Thai, mi je dal pisalo. Stegnil sem se daleč nazaj in se podpisal. Kar verjeti ni mogel, da je moj podpis prav tako daleč od stene kot njegov.
Prebudilo me je rohnenje letalskega motorja. Spal sem v pisarni podjetja, s katerim sem letel na ledenik. Prejšnji dan sem omenil, da ne vem, kam naj grem spat, in uslužbenka, verjetno lastnica, mi je ponudila kavč v pisarni.
Zasmejala se je ob pogledu na moj začuden obraz in mi povedala, da je v tem času težko dobiti posteljo v vasi in da mnogo alpinistov po prihodu z ledenika prespi kar v pisarni. Ker je bilo še zgodaj, sem še malo poležaval.
Nato sem vstal in se odpravil v vas do postaje rangerjev, kjer sem moral prijaviti zaključek odprave.
Po opravljenih formalnostih sem šel iskati Randyja, ki mi je bil obljubil prevoz v Anchorage. Našel sem ga, kako s puško v roki opreza za nečim. Povedal mi je, da mu je celo noč kri pila veverica s svojim glasom.
Ker je bil še v pižami, sva se dogovorila, da se dobiva čez čas v restavraciji na zajtrku. Ker ga ob določeni uri ni bilo, sem ponovno šel pogledat, kaj je z njim. Pred hišo ni bilo več njegovega avtomobila in tudi njega nisem našel.
Menil sem, da mi je pač dal lažno obljubo in se je že odpeljal. Šel sem iskati drug prevoz in izkazalo se je, da tudi to ne bo preveč enostavno. Nekaj pozneje sem ga na svoje presenečenje zagledal na glavni ulici.
Na vprašanje, ali dogovor še velja, mi je začudeno pritrdil in se opravičil, ker je imel še opravke. Obiskala sva še znance, s katerimi smo preživeli večer. Vsi so bili še bolj majavi, najbolj pa lastnik gorniške šole.
Proti Anchorageu sva se odpeljala šele opoldne in prispela po treh urah mirne vožnje. Začelo se je iskanje prenočišča za dve noči.
Najprej sem pogledal v youth hostel, vendar mi ni bilo všeč, da ga zaprejo ob enih ponoči. Nato me je Randy odpeljal še v B&B, kjer sem prenočil prvič. Tam je bilo zasedeno in Randy mi je velikodušno ponudil svojo pisarno, kar sem z veseljem sprejel.
Pobral sem vso opremo in odpeljala sva se v njegovo pisarno, kjer sem se končno lahko umil in preoblekel. Nato sem se odpravil v mesto kupit nekaj spominkov.
Ob pohajkovanju sem videl reklamo za obisk Prince William Sounda s hitrim katamaranom. Obljubljali so ogled mnogih ledenikov, ki se rušijo v morje, in živalskega sveta. Po večerji sem se odpravil še v lokal poslušat blues.
Zjutraj sem kolebal, ali naj grem na ogled ledenikov ali naj raje pohajkujem po mestu. Odločil sem se za prvo možnost, kajti mesta me ne zanimajo preveč. Po vsem svetu so približno enaka.
V pisarno je prišel tudi Randy in mi velikodušno ponudil prevoz do pristanišča, ki je od Anchoragea oddaljeno kakih 50 km. Med vožnjo sva na travniku ugledala žensko predstavnico losa, ki sem jo seveda moral poslikati.
Do odhoda katamarana sem imel ravno toliko časa, da sem lahko kupil karto, in že smo odbrzeli po mirnem morju. V ceni prevoza je bilo vključeno tudi kosilo, ki so nam ga kmalu postregli.
Po dobri uri zelo hitre vožnje smo prispeli do prvega ledenika. Zanimivo je, da so vsi ledeniki poimenovani. Ker je bilo v vodi ogromno ledenih plošč in velikih kock, je katamaran vozil zelo počasi in previdno.
Kljub vsemu se je velikokrat zaslišal zamolkel udarec ledene plošče ob trup ladje. Če bi v tako ploščo ali goro ledu udarili s polno hitrostjo, bi najbrž končali enako kot Titanic.
Na vožnji smo obiskali več kot dvajset ledenikov. Dva od njih sta bila zelo aktivna in lahko smo opazovali rušenje ledu v morje. Po poti smo srečali še nekaj tjulnov, ki so plavali okoli ladje ali se sončili na ledenih ploščah.
Na poti nazaj proti pristanišču smo dobili obvestilo, da se v zalivu nahaja tudi kit, in s polno hitrostjo smo odbrzeli proti njemu. Na mojo veliko žalost to ni bil beli kit glavač, kakor sem upal, in še ustavili smo se predaleč od njega.
Po skoraj petih urah mirne vožnje smo se vrnili v pristanišče. Do odhoda vlaka sem imel še dobro uro časa. Odločil sem se, da poskusim srečo s štopom.
Skoraj sem že obupal, ko mi je le ustavil avto. Na mojo veliko žalost pa je vožnja trajala samo kakih deset minut. Naše poti so se ločile in jaz sem moral štopati na kraju, ki mi ni dajal veliko upanja. Mimo je peljalo še nekaj avtov. Šoferji me še pogledali niso.
Bilo je prepozno, da bi se vrnil na vlak. V obupu sem začel v križišču nagovarjati voznike in to se mi je obrestovalo. Imel sem srečo, da je bila družina, ki me je pobrala, namenjena v Anchorage.
Odložili so me v predmestju in ponovno sem moral štopati. Tu pa je bil promet tako gost, da sem spet imel malo upanja na uspeh. Kljub vsemu me je pobral Mehičan v razmajanem pickupu in me dostavil v center mesta.
Odpešačil sem do Randyjeve pisarne in pripravil opremo za jutrišnji polet v Seattle.
Randy je prišel v pisarno tako, kot je obljubil. Naložila sva opremo na njegov pickup in se odpeljala najprej na zajtrk in potem na letališče.
Formalnosti so bile hitro opravljene in preostalo mi je samo še, da se poslovim od novega prijatelja. Povabil sem ga, da me obišče v Sloveniji.
Poleteli smo po voznem redu in veselil sem se skorajšnjega srečanja s Štefom. Z Rolotom jima je uspelo pobrati stvari in zapustiti ledenik v četrtek zvečer. Tudi s letalsko karto je imel srečo in tako je poletel iz Anchoragea v petek ponoči.
V Seattle smo prileteli po voznem redu in Štef me je že čakal. Pobrala sva mojo opremo in jo spravila v avto. Nato pa sva šla čakat Katarino, katere letalo je pravkar pristalo.
Po opravljenih formalnostih smo se skupaj odpeljali novim doživetjem naproti!
|
|