|
|
Avstralija 2017-2018 |
|
Darwin, severni konec Avstralije. Dolgo sem se veselil prihoda na ta najmanjši kontinent, še posebno po težavah s sporazumevanjem na Tajvanu.
Po pristanku ob drugi uri zjutraj sem upal, da bo carinski pregled hitro opravljen. Kako sem se zmotil. Ne vem, zakaj, vendar je carinik izbral prav mene za podroben pregled, kakršnega še nisem doživel nikjer na svetu. Na letalu je bilo treba izpolniti carinsko prijavo, ki mi jo je potisnil pod nos in me resno vprašal, ali sem jo jaz napisal in podpisal.
Ko sem pritrdil, se je začel podroben pregled. Iz nahrbtnika in pozneje še iz potovalne vreče je vzel vsak kos prtljage posebej in si ga natančno ogledal. Tako mu je v roke prišla tudi steklenica z bencinom in tlačilka za gorilnik. Nič ni pomagalo, da sem mu razlagal, kako to potrebujem na svojih potovanjih in da s tem do sedaj še nikjer nisem imel težav. Tudi dejstvo, da steklenica ni bila pod pritiskom, ni nič pomagalo. Kljub dokaj prijetnemu razgovoru, ko sem že mislil, da se bom izmazal vsaj z opominom, mi je na koncu steklenico s tlačilko zaplenil. Tako sem ostal brez gorilnika, ki je postal neuporaben.
Pregled je trajal skoraj eno uro. Po zaplembi me je milostno odpustil, verjetno z občutkom, da je opravil dobro delo. Meni pa je pokvaril vse veselje, s katerim sem priletel v Avstralijo. Bil sem tako jezen, da bi najraje takoj zapustil Avstralijo. Ker pa je bila ura šele tri zjutraj, nisem vedel, kam naj grem ob tej uri. Ostal sem na letališču in se jezil nase, ker nisem prej izlil goriva iz steklenice.
Po dolgih urah grizenja samega sebe sem se le odločil, da se zaradi enega kuhalnika ne splača sekirati in da mi to ne sme pokvariti potovanja. Malo sem dremal, dopoldne pa začel ogledovati panoje z reklamnim materialom.
Kmalu sem ugotovil, da bo najlažje, če enostavno pokličem enega od hostlov. Ker je bila potovalna agencija kar na letališču, sem se oglasil pri uslužbenki, ki mi je zelo prijazno uredila ne samo prenočišče, ampak tudi dve potovanji za naslednja dneva: prvo v Litchfield Park in drugo v Kakadu Park.
Z minibusom so me prepeljali v mesto in odložili pred Youth Hostlom, kjer sem imel rezervirano ležišče. Malo me je skrbelo, kako me bodo sprejeli v ustanovi, namenjeni študentom in mladini, vendar tukaj niso gledali na starost in je bil vsak gost dobrodošel.
Udobno sem se namestil v sobi in se odpravil na potep po mestu. Zunaj je bila prava tropska vročina, vlažnost zraka pa je bila okoli 95-odstotna. Neprijetno.
Darwin je mlado mesto, saj je pred leti starega skoraj povsem opustošil vihar. Zelo malo je ostalo celega. V spomin na vihar so ohranili ostanke mestne hiše in jih uredili kot spomenik.
Zjutraj me je kombi prišel iskat pred hostel. Prav tako je vsakega potnika za izlet pobral pred njegovim hotelom. Kot je bilo videti, je bil tukaj gost res kralj.
Park je od Darwina oddaljen približno 100 kilometrov. Na poti iz mesta smo naleteli na kontrolno točko. Tam so pregledovali potnike in vozila ter iskali predvsem sadje. Sadja je bilo strogo prepovedano prenašati iz enega območja v drugo. Takšni ukrepi so namenjeni predvsem preprečevanju širjenja škodljivcev. Avstralci svojo občutljivo naravo očitno jemljejo zelo resno.
Najprej smo si ogledali polje termitnjakov. Nato so nas odpeljali na ogled slapov. Litchfield Park je znan po svojih slapovih, tolmunih in termitnjakih. Pokrajina je bila prijetna, vendar sem od izleta pričakoval nekoliko več.
Del skupine se je odločil za kopanje v rečici. Jaz in še en starejši gospod sva se raje odpravila peš. Skozi gozd in gosto podrast sva hodila do mesta, kjer je bil dogovorjen naslednji sestanek. Pot je trajala skoraj eno uro. Med hojo sem se čudil črni barvi drevesnih debel. Črna so bila vse do višine dobrega metra. Pozneje sem izvedel, da je to posledica številnih požarov.
Ti ob koncu sušnega obdobja pogosto divjajo po teh krajih. Včasih se požari zanetijo sami, pogosto pa jih zanetijo Aboridžini. S požari skrbijo za obnovo podrasti in preprečujejo večje požare. Gre za star način upravljanja pokrajine, ki ga poznajo že tisočletja.
Trava lahko tukaj zraste dva ali celo tri metre visoko. Ko se posuši, pade na tla in zaduši vse pod seboj. Zato je ogenj del naravnega kroga in omogoča novo rast. Na nekaterih območjih so požari celo pomembni za preživetje rastlin.
Videti je bilo, da so večje količine vode tukaj prava redkost. Zato so bile rečice in slapovi še toliko bolj zanimivi.
Popoldne smo imeli kosilo, ki je bilo vključeno v ceno izleta. Na mizi je bilo ogromno sadja. Ob tem sem se vprašal, kako so ga uspeli pretihotapiti do sem. Očitno za organizatorje izletov pravila niso veljala tako strogo. Po kosilu so nas spet odpeljali do ene od rečic. Tudi tam smo se lahko ponovno okopali.
Mene je izlet precej razočaral. Razen kosila se mi ni zdel vreden porabljenega časa.Za izlet sem plačal 85 avstralskih dolarjev. Po mojem mnenju je bilo to vsaj enkrat preveč. Vendar takšne so bile tukaj cene in s tem sem se moral sprijazniti.
V Darwin smo se vrnili pozno popoldne. Spet so nas razvozili do hotelov in hostlov. Zvečer sem šel v irski pub, kjer je bilo precej živahno. Privoščil sem si velik vrček piva.
Ker je bil božični večer, je igrala tudi živa glasba. Po vročem dnevu je bil to prijeten zaključek prvega dne v Avstraliji.
Kakadu je največji narodni park v Avstraliji. Meri skoraj 20.000 kvadratnih kilometrov. Od Darwina je oddaljen približno 220 kilometrov. V park sem šel z velikimi pričakovanji. Predvsem sem upal, da bom lahko fotografiral krokodile v njihovem naravnem okolju.
Vendar je bil to račun brez krčmarja. Bil je čas vlažnega obdobja in vode je bilo na pretek. Krokodili so se zato umaknili stran od reke. Tam se v sušni dobi precej lažje opazujejo.
Najprej smo si ogledali skalne votline z aboridžinskimi poslikavami. Nekatere so stare več tisoč let in prikazujejo ljudi ter živali.
Nato smo se odpeljali do reke Alligator. V restavraciji nas je čakalo kosilo, vključeno v ceno izleta. Na žalost so nam dali zelo malo časa. Kosilo sem zato skoraj dobesedno zmetal vase.
Nivo reke je bil že zelo visok. Do čolnov smo morali skozi približno 30 centimetrov vode. Reka je v sušni dobi dom številnih krokodilov. V Avstraliji živita dve glavni vrsti krokodilov. Prvi je slanovodni krokodil, drugi pa sladkovodni krokodil. Slanovodni so precej napadalni in so za človeka nevarni.Sladkovodni krokodili naj bi bili bolj mirne narave. Vseeno pa jim človek ne sme preveč zaupati.
Vkrcali smo se v čolne in odpluli po narasli reki. Vožnja je bila prijetna in pokrajina zelo zanimiva. Vodič nam je med vožnjo opisoval floro in favno tega področja. Jaz pa sem ves čas gledal naokoli in čakal na krokodila. Na žalost ni bilo najbolj zanimivega dela – krokodilov. Prav tega sem si od izleta najbolj želel.
Po vožnji s čolnom sem se odločil še za ogled parka iz zraka. Z malim letalom smo se trije potniki odpravili na ogled slapov. Ogledali smo si Twin Falls in Jim Jim Falls. Razgled je bil zanimiv, dokler nas ni ujela poštena nevihta. Nevihta je prišla nenadoma in prav tako hitro tudi odšla. V tropskem podnebju očitno tudi vreme ne izgublja časa.
Na povratku na letališče smo se peljali še mimo rudnika urana. Območje Kakaduja je namreč bogato tudi z uranovo rudo. Na letališču nas je že čakal avtobus. Odpeljali smo se do hotela Krokodil, kjer je ostalo nekaj potnikov.
Hotel je zgrajen v obliki ogromnega krokodila. Zaradi nenavadne oblike je postal ena od znamenitosti kraja.
Nato pa spet na dolgo pot nazaj v Darwin.
Dopoldne sem z avtobusom odpotoval na jug. Pred menoj je bilo približno 1.500 kilometrov poti do Alice Springsa. Kljub udobnemu avtobusu je bila dvajseturna vožnja precej utrudljiva in tudi dolgočasna.
Pokrajina se je spreminjala le počasi. Drevje in zelenje je postajalo vse redkejše. Vozili smo se mimo nepreglednih farm. Na njih so gojili konje in govedo. V tem delu Avstralije je bilo tudi precej divjega goveda, konjev in kamel.
Čudil sem se, kako živina preživi. Kljub deževnemu obdobju je bila zemlja precej suha. Trave je bilo marsikje samo za vzorec. Krajina je bila vse bolj suha in pusta.
Popoldne smo se ustavili pri motelu na krajši počitek. Tam so imeli tudi majhen živalski vrt. V ribniku sem končno lahko fotografiral obe vrsti krokodilov. Končno sem torej dobil tisto, po kar sem prišel v Kakadu.
Postanek v Katherine sem izkoristil za fotografiranje opuščene železniške postaje. Poleg lokomotive, prav nemarno popisane s parolami, je stal še ogromen rezervoar. Nekoč je bil namenjen oskrbi parnih lokomotiv z vodo. Pozneje je služil tudi za oskrbo prebivalstva.
V Alice Springs smo prispeli ob petih zjutraj. Do naslednjega avtobusa za Yularo smo imeli več kot tri ure. Čas sem izkoristil za spanje na tleh v čakalnici. Po dvajseturni vožnji mi udobje niti ni bilo več pomembno.
Na poti v Yularo smo se ustavili na kamelji farmi. Za jahanje kamele v ogradi, veliki 40 krat 25 metrov, so zahtevali štiri avstralske dolarje.
Očitno je bilo to preveč. Nihče iz našega avtobusa se ni odločil za jahanje.
Po prihodu v Yularo smo se odpravili na ogled Ayers Rocka. Pozneje je seveda sledilo obvezno fotografiranje ob sončnem zahodu.
Danes se skala uradno imenuje Uluru. Ime Ayers Rock je starejše in izvira iz evropskega poimenovanja. Uluru se dviga približno 350 metrov nad okoliško ravnino. Velik del kamnite gmote pa sega tudi pod površje. Zanimivo je, da je ob vznožju na nekaterih mestih voda. Nekateri tolmuni lahko zadržijo vodo tudi v sušnem obdobju.
Uluru je za Aborigine sveta gora. Zato so nekatera območja odprta za ogled, fotografiranje pa ni dovoljeno.
Videli smo tudi nekaj aboridžinskih poslikav. Posebnost teh slik je, da so nove pogosto nastale čez stare. Na prvi pogled se zdi, kot da s tem pokvarijo prejšnje delo. V resnici pa gre za način ohranjanja in prenašanja izročila.
Aboridžini svojega znanja dolgo niso zapisovali s pisavo. Poslikave so bile zato pomemben način pripovedovanja zgodb. Pri tem se je skozi generacije spreminjala tudi sama poslikava. Tako je nastajala nekakšna slikovna plast zgodovine.
V sobi smo bili popotniki iz vseh vetrov. Na moje presenečenje je bil tam tudi Bosanec, ki je živel v Švici. Dal mi je veljavno vstopnico za park. S tem mi je prihranil 15 avstralskih dolarjev. Zvečer sem ga povabil na pijačo. Vendar je pil samo vodo.
Zjutraj smo zgodaj vstali, da bi se povzpeli na Ayers Rock. Domačini ga imenujejo Uluru.
Hoteli smo biti na poti še pred dnevno vročino. Ta v teh krajih poleti doseže tudi 40° C. Vlažnost zraka je bila zelo nizka in je lahko padla na samo 10 %. Zato povsod opozarjajo turiste, naj ne hodijo brez vode.
Za vsako uro hoje priporočajo najmanj liter tekočine. Kljub temu sem se na vzpon odpravil precej samozavestno. Na približno 350 metrov visok vrh sem potreboval slabe pol ure. Takrat je bil vzpon še dovoljen in je privabljal številne obiskovalce.
Na vrhu je pihal presenetljivo močan in hladen veter. Kljub temperaturi okoli 30° C mi je bilo kar neprijetno. Razgled z vrha je bil seveda nekaj posebnega. Pred menoj se je razprostirala neskončna rdeča pokrajina. Za ta dan smo imeli v načrtu še ogled Kata Tjute. Ta skupina velikanskih skal je približno 30 kilometrov od Uluruja.
Starejše angleško ime za Kata Tjuto je The Olgas. Tudi ta kraj ima za domačine velik duhovni pomen. Med skalami je tudi globoka soteska, po kateri vodi pot. V njej se po dežju zadržuje voda, kar je tukaj prava dragocenost.
Stene soteske so izredno zanimive. Za plezalca bi bile prava poslastica.
Kmalu po vrnitvi v Yularo sem spet sedel na avtobus. Odpeljal sem se nazaj proti Alice Springsu.
V hostlu, kjer sem se namestil, sem dobil kupon za večerjo. Za štiri avstralske dolarje sem dobil špagete in kozarec piva. V tem lokalu je bil vsak večer tudi koncert z didžeridujem. Tega sem se po poslušanju instrumenta v trgovini zelo veselil. Na mojo žalost pa je bil koncert vsak dan razen ponedeljka. Seveda sem se v Alice Springs vrnil ravno v ponedeljek. Rahlo razočaran zaradi tega sem se odpravil spat.
Zjutraj sem užival v brezplačnem zajtrku. Sestavljen je bil iz opečenega kruha, masla, marmelade in kave ali čaja.
Alice Springs leži skoraj v središču Avstralije. Tu naj bi živelo tudi precej Aboriginov. Vendar sem jih videl le malo. Še ti so bili precej vključeni v urbano okolje.
Po zajtrku sem se odpravil v mesto. V trgovini s spominki sem malo poslušal in malo igral na didžeridu. Kupil sem ga kot spominek, poleg majic, CD-ja in obveznega bumeranga. Ker je didžeridu precej velik, sem si ga dal poslati domov.
Po vrnitvi v hostel sem si poskušal urediti prevoz do Melbourna. Od tam bi nadaljeval pot na Tasmanijo. Vendar povezave ni bilo mogoče urediti. Zato sem se še enkrat odpravil v mesto, tokrat na potovalno agencijo.
Ker sem bil v časovni stiski, sem pri temperaturi blizu 40° C vso pot tekel in obenem štopal. Blizu agencije sem obupal in samo še tekel. Nenadoma je ob meni ustavil avto. Voznik, Aborigin, me je vprašal, ali se mi mudi. Seveda me je presenečenega pobral in odpeljal do agencije.
Na agenciji smo poskušali sestaviti vozni red po moji želji. Na žalost ni uspelo. Zato sem se odločil, da bom letel iz Adelaide prek Melbourna v Hobart.
V prvotnem načrtu sem imel potovanje z ladjo iz Melbourna v Davenport na Tasmaniji. Po opravljeni rezervaciji sem spet hitel proti hostlu. Še pravočasno sem ujel prevoz do železniške postaje.
Naslednjih 1.500 kilometrov do Adelaide sem se odločil prepotovati z znamenitim vlakom The Ghan. Potovanje je bilo bistveno bolj udobno kot z avtobusom. Po občutku je bilo skoraj podobno potovanju z letalom. Le hrana in pijača nista bili vključeni v ceno prevoza. Na poti je bilo tudi nekaj glasbe in ogled filma.
Nato je prišla dolga noč. K sreči sem lahko ležal pred sedeži in s tem omogočil sopotnici uporabo obeh sedežev. Upal sem, da se bom naspal. Vendar se je vlak zaradi neravne proge pogosto močno zibal. To me je vedno znova prebudilo. Kljub temu je bilo potovanje zanimiva izkušnja.
Pred tem sem seveda obvezno lotil še fotografiranja sončnega zahoda. Nad neskončno savano je bil veličasten.
Kljub obljubljenim kengurujem sem zjutraj uspel videti le dva. Tudi ta dva sta bila precej daleč od vlaka.
Pokrajina proti Adelaide je bila valovita. Posejana je bila s pašniki in obdelanimi njivami. Tu so bile tudi farme znamenitih merino ovac. Pokrajina je bila zato precej drugačna kot v osrednji Avstraliji.
Kljub redkemu prometu smo v Adelaide prispeli z enourno zamudo. Prevoz z železniške postaje skozi mesto na letališče je bil slikovit. Šofer je sproti razlagal, kje se vozimo. Povedal je tudi nekaj o pomembnejših stavbah ob poti. Mesto je bilo videti zelo prijetno. Kar malo mi je bilo žal, da se nisem odločil za postanek.
Posebej mi je bila všeč tukajšnja klima. Bilo je ravno prav toplo in tudi dovolj vlažno. Prevozi zadnjih treh dni so me že precej utrudili. Želel sem si čim prej na Tasmanijo in krajšega počitka.
V Hobart smo prileteli ob osmih zvečer. Med prevozom v mesto mi je šofer povedal slabo novico. V mestu je bilo vse polno. Možnosti, da najdem prenočišče, naj bi bile zelo majhne.
Vendar sem imel srečo in dobil zadnjo posteljo. Namestil sem se v Central City Backpackers hostlu. Po opravljenih formalnostih sem se odpravil v mesto. Bila je namreč silvestrska noč. Mesto je bilo polno ljudi, ki so novo leto pričakovali na ulicah. Osrednja prireditev je potekala v pristanišču.
Tam je bil tudi festival hrane. Ponudba je bila velika in raznovrstna. Vendar nekako nisem našel tistega, kar sem iskal. Še najboljša se mi je zdela kitajska kuhinja.
Ob polnoči so uprizorili veličasten ognjemet. Popestrile so ga tudi rakete s številnih jaht v pristanišču. Pravkar se je končala tradicionalna novoletna regata Sydney–Hobart. Pristanišče je bilo zato še posebej živahno.
Mladina je bila vse bolj pijana. Ulice so bile polne črepinj, steklenic in plastičnih kozarcev.
Čutil sem posledice neprespane noči na vlaku. Zato sem se odpravil spat.
Kljub temu, da sem šel spat šele po drugi uri zjutraj, sem se zbudil pred osmo. Skrbelo me je, ali bom na novoletni dan tako zgodaj našel trgovino, kjer bi si lahko kupil nekaj za zajtrk.
Moja bojazen je bila neupravičena. Našel sem pekarno, odlično založeno s kruhom in pecivom. Dobili so celo brezplačno kavo ali čaj. Dopoldne so bile ulice precej puste, saj so ljudje še spali. Večina jih je očitno nadoknaševala spanec po burni silvestrski noči. Proti poldnevu pa so se ulice že začele polniti.
Sam sem se odpravil v pristanišče. Odločil sem se za krožno vožnjo po zalivu z ladjo Lady Nelson. Ladja je kopija ladje, ki je nekoč priplula v pristanišče Hobart. Popolnoma je opremljena z vsemi jadri, potrebnimi za plovbo. Izpluli smo s pomočjo motorja. Kasneje smo razvili jadra in plovba je postala precej bolj zanimiva. Vožnja z jadri je bila posebnost tega izleta. Presenetljivo je bila ladja pod jadri tudi hitrejša kot z motorjem.
Pihal je kar krepak južni veter. Zato sem si lahko predstavljal, kako je bilo na podobnih ladjah nekoč. zposloval sem si dovoljenje za vzpon v koš na vrhu jambora. Od tam sem naredil precej posnetkov.
Po pristanku sem se odločil, da si privoščim gala kosilo. Navsezadnje je bil novoletni dan. Kosilo je trajalo dobre tri ure. Po njem sem še malo pohajkoval po pristanišču in si ogledoval jadrnice.
Proti večeru sem se ponovno odpravil na sejem. Spet sem si ogledoval stojnice s hrano in pijačo. Med vso ponudbo sem zaman iskal sladice, podobne našim. Zato nisem poskusil niti ene.
Zvečer sem končno dobil na telefon domače. Zaželel sem jim srečno novo leto.
Zbudil sem se slabe volje, kar se je nadaljevalo ves dan. Nisem vedel, kaj bi počel, v hostlu pa nisem dobil pravih informacij. Odločil sem se, da se povzpnem na Mt. Wellington. Hrib je v neposredni bližini mesta. Po višini in videzu me je nekoliko spominjal na naše Pohorje. Z višino približno 1.270 metrov dominira nad Hobartom.
Po dobri uri pešačenja sem prispel pod hrib. Menil sem, da bo najhitreje, če grem na vrh kar naravnost skozi gozd. Kmalu se je pokazalo, da je bila to katastrofalna napaka. Podrast je postajala vedno gostejša in napredovanje skoraj nemogoče.
Ni bilo nobene možnosti, da bi s takim tempom prišel na vrh. Po kakšni uri trmastega rinjenja skozi podrast sem obupal. Vrnil sem se na cesto, ustavil prvi avtobus in se odpeljal v center. Med vožnjo sem se trdno odločil, da tako ne bom več zapravljal časa.
Najti moram potovalno agencijo in si urediti kakšen izlet. Kmalu sem jo našel in rezerviral izlet za naslednji dan. Odpravil naj bi se v približno 120 kilometrov oddaljeni Port Arthur. Kraj je najbolj znan po nekdanji kazenski koloniji.
Tam so kaznjenci preživeli mnoga leta. Port Arthur je bil eden najpomembnejših kazenskih kompleksov v Avstraliji.
Poskusil sem si organizirati prevoz do Cradle Mountain. Nikakor mi ni uspelo najti termina, ki bi mi časovno ustrezal.To me je ujezilo. Zato sem kupil letalsko karto za Sydney za naslednji večer.
Poklical sem strica v Sydney in najavil svoj prihod. Kar verjeti niso mogli, da sem res na Tasmaniji. Avtobus za Port Arthur je prispel s 45-minutno zamudo. To me je precej čudilo, zato sem že klical na agencijo.
Vprašal sem jih, ali avtobus sploh pride. Takšne netočnosti nisem pričakoval. Pripeljal je zanikrn kombi japonske izdelave. Kmalu mi je bilo jasno, da sem izbral precej bedno agencijo. Vendar je bilo vseeno bolje kot pohajkovati po Hobartu. Šofer je bil obenem tudi lastnik motela, kjer smo prenočili.
Med vožnjo nam je razlagal zgodovino Tasmanije. Posebej veliko je povedal o Port Arthurju in njegovih kaznjencih.
Med vožnjo sem opazil ogromno povoženih živali. Največ je bilo oposumov in valabijev. V Port Arthur smo prispeli popoldne. Šofer nam je za ogled namenil slabe tri ure.
Kmalu se je pokazalo, da je bilo to odločno premalo. Najprej sem se odpravil na kratko vožnjo z ladjo. Ogledali smo si otok, ki je bil sestavni del nekdanjega zapora. Nato sem se pridružil skupini z vodičem.
Ogledali smo si ostanke zaporov in spremljajočih zgradb. Posebej se mi je vtisnila v spomin zaporniška cerkev. Zaporniki so med mašo stali v nekakšnih kabinah. Tako se med seboj niso mogli videti.
Na dvorišču so morali nositi kape, potegnjene čez oči. Namen je bil preprečiti medsebojno sporazumevanje.
Na žalost se je ohranilo bore malo prvotnega kompleksa. Velik del je uničil velik požar, ki je divjal po tem območju.
Šofer je zopet zamudil. Postalo mi je jasno, da je to pač njegov način življenja. Kmalu je sledilo še eno presenečenje. Pripeljal nas je v View Lodge, kjer smo imeli rezervirano prenočišče.
Lodge je bil postavljen na izjemno lepi točki. Razgled je bil prekrasen in segal je na bližnji zaliv in morje. Stavba sama pa je bolj spominjala na delovni kamp kot na motel. Dodatno presenečenje je sledilo ob vprašanju glede večerje.
V lodgu ni bilo mogoče naročiti hrane. Moral bi jo imeti s seboj, na kar me v Hobartu nihče ni opozoril. Tudi najbližja restavracija je bila oddaljena nekaj kilometrov. Ni mi preostalo drugega, kot da sem od gospodinje vzel hrano.
Dobro sem jo odnesel s paketom testenin in konzervo fižola. Gospodinja mi je konzervo pozabila zaračunati. Ker sem bil nad vsem skupaj zelo razočaran, je tudi jaz nisem opozoril na napako.
Še posebno ne po tem, ko sem zvečer od šoferja dobil konzervo piva. Povabili so me tudi v svojo hišo na pijačo. Vendar se povabilu nisem odzval. Po vsem skupaj sem imel dovolj druženja.
Zjutraj se je zgodba o točnosti ponovila. Odhod je bil po načrtu predviden ob 8.30. Ob tej uri sem samo jaz taval po parkirišču. Čudil sem se, kako da ni drugih potnikov.
Šofer se je prikazal nekaj čez deveto. Odpeljali smo se s približno 45-minutno zamudo. Ker je moral odpeljati dva potnika v Port Arthur, smo se dogovorili, da ga počakam v Devil's Parku.
Za ogled parka sem se odločil zaradi znamenitih tasmanskih vragov. Prav ti so bili glavna atrakcija. Imel sem srečo, saj sem prišel ravno v času hranjenja. Vodič je povedal, da je njihov ugriz izjemno močan. Primerjal ga je celo z močjo ugriza belega morskega psa. Pokanje kosti pod zobmi teh malih živali je bilo kar srhljivo.
Ogledal sem si še druge prebivalce živalskega vrta. Med njimi so bili seveda valabiji in kenguruji. Na žalost jih v Avstraliji nisem videl v naravnem okolju. Zato mi je bilo to srečanje vseeno zanimivo.
S tem ogledom sem šoferju povzročil obilo preglavic. Po polurnem čakanju me je prišel iskat v park. Prispel je ravno v trenutku, ko sem hitel proti izhodu. Opravičil sem se mu za zamudo.
Izjavil sem, da sem pač pozabil pogledati na uro. V resnici pa sem bil glede njegove jeze popolnoma ravnodušen.
Ko smo pozneje pobrali še skupinico treh ljudi, se jim je šofer opravičeval za zamudo. Vendar so ga zavrnili. Tudi oni so prišli pozneje, ker so vedeli, da bo zamudil kot vedno.
S tem je odpadlo še tisto malo kesanja, ki sem ga imel na začetku. V Hobart smo prispeli s krepko zamudo.
Nameraval sem še na križarjenje s kosilom. Vendar sem se odločil za kosilo na plavajoči restavraciji. Morska hrana, seveda. Postrežena pa več kot bedno!
Po kosilu sem še malo pohajkoval po Hobartu. Nato sem se z zadnjim avtobusom odpeljal na letališče. Po dobrih dveh urah groznega poleta smo pristali v Sydneyju. Tako me še nikoli ni premetavalo v letalu. Na letališču so me že nestrpno čakali sorodniki.
Po obilnem zajtrku, kakršnega sem si že nekaj časa želel, me stric odvleče v center kraja. Tam so trgovine in na vsak način mi hoče pokazati vse. Ker pa mene trgovine niti slučajno ne zanimajo, kažem zelo malo interesa zanje in stric končno popusti. Vrneva se domov in veselim se snidenja s sestrično Eriko. Nazadnje sem jo videl pred kakimi 20 leti.
Da je prišla, opazim po tem, da me pridejo opazovat njeni sinovi. Ker nje ni na spregled, grem ven in jo najdem pri obešanju perila. Po obveznem pripovedovanju mojih dogodivščin se dogovorimo, da gremo v center mesta in pristanišče.
Mimogrede Erika pokliče v trgovino s plezalno opremo in mi rezervira vodnika za plezanje v Blue Mountains za naslednji dan. Ko sem slišal, da bo vodnik stal AU$ 200, me je kar zvilo v želodcu.
Vožnja v mesto mine v prijetnem kramljanju. Najdemo garažno hišo čisto blizu pristanišča. Najprej se odpeljemo z monorailom na krožno vožnjo. Monorail je speljan po stebrih skozi samo osrčje Sydneya. Povezuje glavne nakupovalne centre in zabaviščni del pristanišča. Po nekaj postajah izstopimo in se povzpnemo na razgledni stolp, od koder bi naj videl večji del mesta. Na mojo žalost pa se prav tedaj začne nevihta. Tako še ulic pod stolpom ne vidim.
V dežju nadaljujemo pot po mestnih ulicah in iščemo nadstreške, da ne bi bili preveč mokri. Stric bi najraje odšel domov, vendar se Erika ne meni zanj. Ko vidi, da mene dež nič ne moti in bi si rad čim več ogledal, kar nadaljujemo. Pot nas zanese tudi do znamenite opere, ki pa v dežju ni preveč privlačna.
Sprehodimo se še do botaničnega vrta, ki je izjemno lepo urejen. Kljub dežju je poln turistov. Iz vrta nadaljujemo pot po mestnih ulicah, kjer so ohranili nekaj starih stavb iz prejšnjega stoletja. V eni izmed njih so eminentne trgovine s primernimi cenami.
Stavbo so pred kratkim obnovili in sprehod po njej daje občutek, da si se preselil nekaj desetletij nazaj.
Ker stric že kaže znake utrujenosti, se odpravimo k avtu in domov. Na večerjo pride še Erikin mož in večer mine v prijetnem kramljanju. Ker pa je jutri delovni dan, se Erika z družino odpravi domov. Stric in teta pa gresta spat.
Ko ostanem sam, se spravim pisat dnevnik.
Ker moramo biti v Blue Mountains ob devetih, stric že ob šestih rogovili po hiši. Meni se nikamor ne mudi, ker me ne mika zapraviti AU$ 200 za vodnika, ki ga v resnici ne želim in potrebujem. Če bi imel svojega soplezalca, bi se veselil dneva. Tako pa se počutim kot trapast turist, ki ga ožemajo na vsakem koraku.
V vas pridemo pol ure prezgodaj, zato se odpravimo na razgledno ploščad. Od tam je lep razgled na pod nami ležeče Blue Mountains. Nikjer ne vidim pravih sten za plezarijo. Ob grozečih črnih oblakih se zato odločim, da bom vodnika odpovedal. Mlad vodnik, s katerim se dobim v trgovini z alpinistično opremo, me prepričuje, da se bo vreme izboljšalo. Vendar jaz ne popustim.
Kljub vsemu se odločim, da bom dan preživel v pešačenju po gozdnih poteh v teh gorah. Zahvalim se stricu za prevoz in se pričnem spuščati v dolino pod seboj. Kmalu sem sam v objemu gostega gozda. Počasi popusti krč v želodcu in tudi vreme se začne izboljševati.
V sedmih urah sem prepešačil vse označene poti in še nekaj več. Vedno bolj sem bil zadovoljen s svojo odločitvijo, da odslovim vodnika. V celem dnevu sem videl samo nekaj manjših sten, primernih bolj za plezališča. Ta pa mene ne navdušujejo preveč.
Ker je bila klima zelo prijetna, sem lahko hitro hodil. Poti, označene za dve uri pešačenja, sem prehodil v 45 minutah. Iz vrha stene v dolino pelje tudi ena najbolj strmih železnic na svetu. Naklon doseže kar 52°.
Pot vodi tudi mimo zapuščenega rudniškega rova, kjer so kopali premog. Sedaj je rov urejen kot muzej. Na velikem platnu se vrti film o nekdanjih rudarskih dejavnostih. Na svoji poti sem našel tudi sledove premoga.
Ko sem se spuščal ob lepih slapovih, me je motil nenavaden vonj. Nisem vedel, kaj naj to pomeni. Kmalu sem odkril, od kod prihajajo neprijetne vonjave. Slapovi so bili v resnici povezani z odpadnimi vodami, ki so jih vodili do zanimive čistilne naprave.
Prijetno utrujen po celodnevnem pešačenju se povzpnem na vrh stene. Tam povprašam za pot do železniške postaje. Ženska mi sicer pokaže, v kateri smeri naj grem, vendar mi v isti sapi ponudi prevoz. Sama je bila namreč namenjena v bližino postaje. To je bila sreča zame, kajti sam bi težko našel pot.
Dogovorjeni smo bili, da pokličem Eriko in naj pride pome. Vendar se mi zdi neumno, da bi se vozila 100 km samo zaradi mene. Poleg tega se itak želim peljati še z običajnim vlakom, da bom lahko primerjal z našimi. Priznati moram, da je bil vlak, s katerim sem se peljal, precej zanemarjen. Ni ravno v ponos avstralskim železnicam.
Po uri in pol vožnje izstopim v sydneyski četrti Parramatta. Od tam se z avtobusom odpeljem v Castle Hill, kjer živi Erika z družino. Ker šofer ni vedel, kje je njena ulica, izstopim v centru. Eriko pokličem po telefonu in jo prosim, naj pride pome. Bila je presenečena, da sem sam našel pot v njeno četrt. Pove, da so bili že v skrbeh zame, ker sem tako pozen.
Po večerji se odločim, da bom ostal kar pri njej.
Ker imajo otroci tečaj plavanja, se po zajtrku odpravimo na bazen. Po tečaju se odpeljemo v bližnji živalski vrt na ogled koal, posebnosti najmanjšega kontinenta. Vrt ni velik, zato ogled ne traja dolgo. Z otroki ne moreva ne vem kam, meni pa tudi ni do tega, da bi sedel doma.
Spomnim se na plezalno steno, o kateri mi je govoril bratranec Jason. Odpeljemo se tja in po krajšem ogledu se odločim, da bom malo poskusil plezati na umetni steni. Preden mi dovolijo na steno, se moram včlaniti. Eriko poučijo ob pomoči videofilma, kako me mora varovati.
Dvorana je velika kakih 30 × 20 m in visoka 5 m. Po vseh stenah so narejene smeri različnih težavnostnih stopenj. Od položnih do previsnih, nekaj smeri pa je speljanih celo po stropu. V telovadnici je zaposlen profesionalni plezalec, ki skrbi za izdelavo smeri.
Pogovor nanese na mojo pot in izvem, da je Mt. Cook večino časa zavit v meglo. Zato imam malo možnosti za vzpon nanj v kratkem času.
Hvala bogu otroci najdejo svojo zabavo na blazinah. Tako me Erika lahko varuje, ko jaz telovadim po oprimkih. Smeri so logično ločene med seboj z barvo oprimkov. Zelena je lahka, modra malo težja, rumena težka, rdeča zelo težka in črna ekstremno težka.
V navpičnici in previsu brez večjih težav zmorem modre smeri. Nato poskusim zeleno smer po stropu in gre mi kar dobro. Nekje na sredi smeri pa se ne znajdem prav dobro in zmanjka mi moči. To se seveda zaključi s padcem.
Na položni steni poskusim še črno smer in da mi precej vetra. Se vidi, da nisem plezalec umetnih sten. Po daljšem počitku se še enkrat zapodim na strop in dobro napredujem. Preplezam precej dlje kot pri prvem poskusu, vendar naredim napako in odletim. Pripeljejo mi oder, povzpnem se in nadaljujem od mesta padca. Vendar nisem prišel daleč. Pozna se, da že dolgo nisem plezal v steni in nič treniral na zidu na Lentu.
Ker je že kar pozno in so otroci naveličani igre, se odpravimo domov. Tam nas pričaka Drago s pripravljeno večerjo.
Ker sem si še enkrat želel ogledati pristanišče, smo se dogovorili, da po plavanju otroke pripeljemo k stricu. Tako lahko z Eriko odideva sama. Ker bistvene razlike v času vožnje med avtom in vlakom ni, se odločiva za vlak. Vožnja traja 45 minut in v pristanišče prideva že kar malo pozno za ogled vsega, kar bi si jaz želel.
Odločiva se za križarjenje po zalivu, okoli katerega se razprostira Sydney. Ker si želim vse ogledati, izbereva počasno ladjo, ki potrebuje dve uri za celotno pot. Do odhoda ladje je še precej časa, zato se odpraviva do opere. Ta dan se kopa v soncu. Napravim nekaj posnetkov, nato pa se odpraviva v park, kjer je stol gospe Macquarie.
Od tam je nekoč opazovala ladijski promet v zalivu. Ker se približuje čas odhoda ladje, odhitiva na plavajoči ponton, kjer naj bi naju pobrala. Po dobrih 20 minutah čakanja vidiva ladjo, kako mirno pluje po zalivu. Nima niti najmanjše namere pristati pri najinem pontonu.
Nekaj časa še čakava, nato pa pristane hitra ladja istega prevoznika. Po krajšem razgovoru naju povabijo nanjo, čeprav imava karti za drugo ladjo. To je hiter katamaran, ki opravi isto pot po zalivu v eni uri. Po končani turi nama dovolijo, da se brezplačno peljeva še enkrat.
Na najino presenečenje pa to še ni vse. Ko pristanemo na končni postaji, nama v opravičilo brezplačno ponudijo še nočno križarjenje. V njem je vključena tudi večerja. Izredno presenečena seveda z veseljem sprejmeva ponujeno. Nočno križarjenje je še lepše kot dnevno.
Mesto se kopa v morju luči, posebno most, ki je speljan preko zaliva. Znamenita opera v obliki školjk se skrivnostno blešči v temno modri svetlobi. Na povratku proti pristanišču so nenadoma utihnili motorji. Ko sem pogledal, kaj se dogaja, sem presenečen ugotovil, da plujemo na jadra.
V prijetnem klepetu in ogledovanju mesta nama triurno križarjenje kaj hitro mine. Prijeten večer zaključiva v kavarni. Zaradi tega zamudiva zadnji vlak. Najameva taksi in po slabi uri vožnje presedeva v Erikin avto. Čakal naju je pri hiši njenih staršev.
Za zajtrk si pripravim jajca s šunko na čebuli. Najstarejši sin se mi kljub Erikinemu kremženju z veseljem pridruži. Tako pojeva vsak polovico. Ker sem si želel ogledati še znameniti akvarij, se po plavalnem tečaju ponovno odpravimo v mesto.
Tokrat so otroci spet z nama in veselijo se vožnje z vlakom. Najprej si v pristanišču ogledamo zelo zanimivo predstavo na vodi. Smučarji na vodi počnejo prave vragolije. Skačejo preko skakalnice in izvajajo salte. Za višek predstave pa napravijo pravcato piramido. Po predstavi na vodi se odpravimo v akvarij. Po kratkem času se oddvojim od otrok, da bi si vse v miru ogledal. Čez čas tudi Erika obupa nad otroško razigranostjo in se mi pridruži. Otroci pa medtem tekajo sem ter tja.
Akvarij z morskimi psi je speljan tudi pod morsko gladino. Skozenj vodijo stekleni tuneli. Trudim se, da bi napravil dober posnetek mrcine, vendar mi ne uspeva najbolje. V akvariju je pretemno in nikakor ne morem ujeti pravega trenutka za slikanje. Poleg tega se psi ne ustavijo niti za trenutek, kar je seveda njihova značilnost. Plavati morajo skoraj neprekinjeno, saj samo tako skozi škrge dobivajo kisik.
Ker smo dogovorjeni, da gremo Erika, Drago in jaz na večerjo, se po ogledu akvarija z vlakom odpeljemo domov. Otroke oddamo v varstvo in gremo v kitajsko restavracijo. Tam se po dolgem času spet pošteno najem. Drago se smeji in sprašuje, ali jem za 14 dni vnaprej. Ker Dragota čaka zjutraj spet delovni dan, se ne zadržimo zelo dolgo.
Pri stricu se poslovimo v upanju, da se konec leta vidimo v Sloveniji. Takrat naj bi se nam pridružil tudi bratranec Jason.
Na žalost je moral ravno ta teden na službeno pot precej daleč iz Sydneya.
Ker imam polet dopoldne, se ob pol sedmih odpeljemo od doma. Na letališče prispemo malo pred osmo uro. Takoj po prihodu na letališče oddam prtljago. Dolga poslavljanja sovražim, zato se na hitro poslovim in zahvalim za gostoljubnost. Nato odidem v prostor za potnike.
Polet s Qantasom mine brez težav. Postrežba starejše posadke je bila odlična in vidi se, da obvladajo svoje delo. Kmalu pristanemo na Novi Zelandiji, kjer s tesnobo v srcu pričakujem carinski pregled.
Bojim se, da se bo ponovila scena iz Darwina, kjer so mi dodobra pokvarili veselje ob prihodu. Vendar po nekaj vprašanjih samo zaželijo prijetno bivanje v njihovi deželi. Že sem zunaj in iščem prevoz proti Mt. Cooku.
|
|